Čestitamo!

Zakaj je šla Nobelova nagrada za mir v prave roke

Ameriška desnica se je prejšnji petek nič hudega sluteč zbudila, si pomela oči, napol omotično vstala, pograbila daljinca, prižgala TV in v popolnem šoku ugotovila, da se je ponovil 11. september. Spet! Teroristi so spet udarili Ameriko! Uspelo jim je! Le da tokrat niso udarili le New Yorka, ampak kompletno Ameriko: Barack Obama je dobil Nobelovo nagrado za mir! Za ameriško desnico ni hujšega udarca. To, da je Nobelovo nagrado dobil Obama, je tako, kot da bi kdo napadel Ameriko. Že vnaprej je bilo jasno, da ameriška desnica, ki Obamo razglaša za rasista, fašista, socialista, stalinista, diktatorja, islamista in mandžurskega kandidata, Nobelove nagrade ne bo požrla, kaj šele prebavila, toda da bo to povzročilo tako histerijo - vau! Desnica v podelitvi Nobelove nagrade Baracku Obami vidi popolno razvrednotenje Nobelove nagrade, napad na Ameriko, napad na Busha in Bushevo Ameriko, napad na vse ameriške vojake, ki so padli za svobodo (v Iraku in Afganistanu), češ »evropska liberalna elita« neskončno uživa v tem, da Obama uničuje Ameriko - in Nobelovo nagrado mu je dala prav zato, ker uničuje Ameriko. Ha! Teroristi so tokrat Norvežani, zato ne bi bilo nič čudnega, če bi štikel »Norwegian Wood« preimenovali v »Freedom Wood« in če bi pozvali k bojkotu norveških produktov.
Ameriška desnica je obenem panično poudarjala, da je to tudi napad na ameriško neodvisnost: Norvežani skušajo z Nobelovo nagrado kompromitirati Ameriko, vršiti pritisk na Obamo in njegove odločitve, ga prisiliti, da se bo umaknil iz Iraka, Afganistana in Guantanama, ali bolje rečeno - Nobelova nagrada je grobo in nedopustno vmešavanje v ameriške notranje zadeve. Zdaj me vprašajte: si Obama zasluži Nobelovo nagrado? Absolutno! Totalno! Kdor namreč ameriško desnico - vse tiste kljukce, ki še vedno vidijo črno-belo, vse tiste jurišnike, ki še vedno živijo v hladni vojni, vse tiste patriote, ki spijo v ameriški zastavi, vse tiste paranoike, ki se bojijo, da bodo Ameriko okupirali Združeni narodi, vse tiste fundamentaliste, ki hočejo ustavo zamenjati z Biblijo, vse tiste kreacioniste, ki verjamejo, da je svet nastal pred 4500 leti - spravi tako ob živce, si zasluži Nobelovo nagrado. Desnica je ponavljala, da so mnogi, ki so dobili Nobelovo nagrado za mir, tvegali svoje življenje, Obama pa ga ni tvegal. Nehajte: že to, da je temnopolt in obenem ameriški predsednik, je smrtno nevarno. Stalno tvega življenje. Desnica je tudi dodala, da Obama ni Martin Luther King. Točno, ni - na srečo. Obama je Martin Luther King, ki je vse poskuse atentata preživel. Martin Luther King je dobil Nobelovo nagrado za mir, toda ubili ga niso Norvežani.
In kar je pri vsem skupaj najlepše: mala Norveška, le malce večja od Slovenije, se je dramatično in usodno vmešala v ameriške notranje zadeve ... ee, v notranje zadeve Imperija. Že samo zato je bila podelitev Nobelove nagrade Obami smiselna in perverzno precizna. Spoznanje, da lahko miš strese globalnega slona - neprecenljivo! Kar nas pripelje v bolj zmerne kroge, od koder je bilo slišati, da bi bilo lepše, bolj smiselno in bolj pravično, če bi Nobelovo nagrado za mir dobil kak disident, recimo kitajski. Toda mar ni pri podelitvi Nobelove nagrade Obami najlepše prav to, da so Norvežani ameriško desnico prisilili, da je reagirala natanko kot kitajska partija? Spomnite se le, kako reagira kitajska partija, ko kje nagradijo kakega kitajskega disidenta: točno, podelitev nagrade kitajskemu disidentu razglasi za grobo in nedopustno vmešavanje v kitajske notranje zadeve. Nič, Norvežani so se tokrat odločili, da bodo Nobelovo nagrado za mir podelili ameriškemu disidentu, s čimer so le povsem jasno in razločno povedali, kako Evropa vidi Obamo: kot ameriškega disidenta. Kot nekoga, ki stalno tvega, da ga bo zgazil Sistem - kot nekoga, ki živi pod neznosno pezo Imperija.
In kot veste, so bili presenečeni in šokirani tudi drugod, praktično povsod, kičasto dušebrižniško-pravičniško vprašanje pa je bilo vedno isto: kako to, da je Nobelovo nagrado za mir dobil Obama? Češ: ameriške vojske še vedno ni odpeljal iz Iraka in Afganistana, za poveljnika ameriške vojske v Afganistanu je postavil generala Stanleyja McChrystala, ki ga imajo nekateri za vojnega zločinca, vojne proti terorju še vedno ni končal, »patriotske« zakonodaje še vedno ni ukinil, destabiliziral je Pakistan, zagrozil je Iranu, Izraela še vedno ni nagnal iz Palestine, ameriškega bogatenja z orožjem ni ustavil, števila najemniške vojske v Afganistanu in Iraku ni zmanjšal, Guantanama in Bagrama še vedno ni zaprl, ameriških vojaških baz po svetu ni razpustil, bombardiral je Luno in tako dalje. To je tako, kot da bi Nobelovo nagrado za mir podelili Bushu! Šur, in Obama tudi še vedno ni prijel Osame bin Ladna. Twitter je pregorel. Kar je seveda ironično: vsi ti očitki prihajajo iz dežel, ki so mirno in voljno sodelovale pri Bushevih invazijah na Afganistan in Irak. Še več, ti očitki prihajajo od ljudi, ki svojih vlad še vedno niso prepričali, kaj šele prisilili, da bi svoje vojake umaknile iz Iraka in Afganistana. Oh, še več: tistim, ki Obami očitajo, da iz Iraka in Afganistana še vedno ni umaknil ameriške vojske, ni uspelo slovenske vlade prepričati, kaj šele prisiliti, da bi iz Afganistana umaknila tistih nekaj svojih vojakov.
Toda Norvežanom je uspel veliki met: svetovne, evropske in slovenske medije so prisilili, da so Irak in Afganistan vrnili na naslovnice. Ali bolje rečeno: spomnili so jih na Irak in Afganistan, ki sta izginila z naslovnic. Irak in Afganistan že dolgo nista več »zgodba«. Pokoli, ki se tam dogajajo, so le še fusnote, le še obrobni statistični podatki, ob katerih se nihče več ne vznemirja. Zdaj so vsi naenkrat ugotovili, da sta Irak in Afganistan še vedno problem. Joj, a res? Kako to, da sta potem izginila z naslovnic? In kako to, da je izginilo ogorčenje? Tisti časopisi, ki so Irak in Afganistan vrgli z naslovnic, zdaj Obami očitajo, da se še vedno ni umaknil iz Iraka in Afganistana. Štos itak ni v tem, da potegneš ameriško vojsko iz Afganistana in Iraka, ampak da iz ameriške vojske - in vseh vojsk! - potegneš korporacije. Dokler bodo vojske le podaljški korporacij, jih bo težko umakniti - in to od koderkoli.
In končno: Nobelova nagrada za mir ima svojo paradoksno, perverzno logiko. Prvič, Nobelove nagrade si je izmislil Alfred Nobel, industrialec, ki je izumil dinamit. Drugič, kdo je dobil Nobelovo nagrado za mir leta 1977 - ali pa leta 1912 - ali pa leta 1954 - ali pa lani? Tega se nihče več ne spomni. Koga briga! In tretjič, Nobelovo nagrado za mir je dobil Desmond Tutu, toda apartheid v Južni Afriki je potem trajal še 10 let, Nobelovo nagrado za mir je dobila Aung San Suu Kyi, toda v Burmi je še vedno na oblasti brutalna vojaška hunta, Nobelovo nagrado za mir je dobil dalajlama, toda Tibet je še vedno kitajska kolonija - in seveda, Nobelovo nagrado za mir je dobil Mihail Gorbačov, pa četudi je bilo vojne v Afganistanu konec šele pet let po njegovem prihodu na oblast. In četrtič, Nobelovo nagrado za mir podeljujejo že več kot 100 let, toda za nami je več kot 100 let vojn, genocida, klavnic, lagerjev, pokolov in apokaliptičnih kršitev človekovih pravic. Težko bi torej rekli, da je kak nobelovec ustvaril mir, kar pomeni, da gre Nobelova nagrado za mir vedno v prave roke.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.