Vanja Pirc

15. 10. 2009  |  Mladina 41

Demontirana nacionalka

Ali lahko RTV Slovenija po letih političnega uravnoteževanja, ki je prineslo številne programske zablode in pritiske na novinarje, sploh še kdaj postane normalna javna RTV?

Direktor Televizije Slovenija Jože Možina in generalni direktor RTV Slovenija Anton Guzej

Direktor Televizije Slovenija Jože Možina in generalni direktor RTV Slovenija Anton Guzej
© Borut Krajnc

V satirični oddaji Hri-bar, ki jo predvaja TV Slovenija (TVS), so prejšnjo soboto zvečer gostili predsednico zunajparlamentarne stranke Nova Slovenija Ljudmilo Novak. Ta se rada oglaša, ko je treba pljuvati po Titu, težiti homoseksualcem ali razložiti, zakaj so bili domobranci prisiljeni kolaborirati z nacisti, a glede teh tem se je pri Sašu Hribarju tokrat držala kar malo nazaj. Kljub temu sta se z voditeljem naklepetala in med drugim smo izvedeli, da je nekoč poučevala predsednika SLS Radovana Žerjava. »Zato pa nič ne ve,« se je pošalil Hribar in Novakova se je smejala.
Gledalci javne televizije žal nismo imeli priložnosti videti in slišati celotnega pogovora med Hribarjem in Novakovo. Ne zato, ker bi bil predolg, temveč zato, ker je odgovorni urednik razvedrilnega programa TVS Petar Radović ocenil, da je bilo dobrih 40 sekund pogovora tako neprimernih, da jih je ukazal izrezati iz oddaje. Ker oddajo snemajo dan pred predvajanjem, je bil takšen poseg tehnično mogoč. In kaj je bilo tako spornega, da je bilo treba zavarovati ušesa gledalcev? Sta voditelj in gostja širila nestrpnost? Sta bila vulgarna? Sta storila kaznivo dejanje? Pravzaprav ne. Pogovarjala sta se o Hribarjevem nadrejenem, direktorju TVS Jožetu Možini. »Skratka, dovoljena je ironija, prepovedana pa samoironija,« pravi urednik oddaje Hri-bar Bojan Krajnc.
Zakaj se je dialog o Možini sploh znašel v oddaji? Krajnc pravi, da zato, ker je komentator Boštjan M. Turk nedavno izjavil, da je prav Možina trenutno menda najboljši politik v državi. Scenarij je predvidel, da bo Hribar gostjo povprašal o njenih morebitnih protikandidatih na bližnjem izrednem volilnem kongresu NSi in takrat bi omenil, ali bi rešitev za stranko morda lahko bil Možina. Scenarij je še pred snemanjem videlo vodstvo RTV in nemudoma zahtevalo, da to vprašanje leti iz scenarija. Urednika so po elektronski pošti obvestili, da poslej v oddaji ne smejo več omenjati zaposlenih na RTV. Podobno, kot so ga teden dni prej obvestili, da RTV-jevci ne smejo več nastopati v oddaji kot animirani liki. Krajnc pravi, da scenarija kljub temu ni spremenil, saj voditelja oddaje ni želel po nepotrebnem razburjati. Hribar je torej Novakovo vprašal tudi o Možini in ta je odgovorila: »Ja, mi vse dobre kandidate sprejmemo, tako da naj se prijavi, naj se včlani v Novo Slovenijo. Tudi vi, če se še niste.« Hribar je vabilo v šaljivem tonu zavrnil: »Kaj mi bo? V takem primeru nimam kaj iskati, če bo Jože Možina v vaši stranki. Ko je izvedel, da boste vi gostja v oddaji, je premaknil oddajo in smo zdaj ob polnoči na sporedu, samo zaradi vas.« Novakova je dodala, da je za pozni termin verjetno kljub vsemu kriva nogometna tekma med Slovenijo in Slovaško, in to je bilo to. »Kontekst je bil zelo jasen in parodija razumljiva,« je prepričan Krajnc. S tem se je pozneje strinjala tudi Ljudmila Novak.
Šef razvedrila na TVS pa je menil drugače. Ko je začela teči odjavna špica, je poklical tajnico režije in napovedal, da bosta morala nekaj odrezati. »Ko se je pojavil v ''oddelku za rezanje'', sva ga s Sašem vprašala, kaj se gre. V katerem času živi? Zakaj brez najine vednosti posega v oddajo? Prestrašeno je strmel v kaseto in vseskozi ponavljal: to bo šlo ven!« se spomni Krajnc. Radović medtem pravi, da tako ostro ni odreagiral zaradi vsebine, temveč zato, ker so ustvarjalci oddaje prekršili odločitev odgovornega urednika. Tudi sicer so že večkrat zlorabili imena zaposlenih na RTV, voditelj Hribar pa je med drugim javno izjavil, »da je aktualno vodstvo nastavila politika«.
Oddaja Hri-bar tako brutalnega posega v oddajo kljub vsemu še ni doživela. Je pa znano, da je aktualnemu vodstvu RTV že ves čas trn v peti. Krajnc je že večkrat opozoril, da se mu zdi odnos vodstva do oddaje poniževalen, da oddaje praktično ne promovirajo, da jim prepovedujejo to in ono, denimo uporabo satiričnega lika Reporterja Surle, da se je proračun za oddajo v zadnjih petih letih bistveno skrčil, da je za animacije vse manj denarja ... Kot da bi se trudili, da bi oddajo spravili s sporeda. »A ker niso imeli jajc, da bi oddajo ukinili, so jo prestavili na rob sobotnega sporeda,« pravi Krajnc. Gledalci so protestirali, a zaman.
Dr. Sandra Bašić Hrvatin s Fakultete za humanistične študije v Kopru je ogorčena nad tem, da je vodstvo nacionalke v teh dneh zmotila satira, ki je že po svojih zakonitostih žanr, ki ''gre čez''. »Hribarja moramo razumeti v okvirjih satire in to, kar počne, počne zelo dobro. Če pa ga razumemo na takšen način, kot ga razume RTV, je to lahko nevarno. Da prepovedo omenjanje zaposlenih na RTV v oddaji, je absurdno. Če lahko namreč javna RTV kritizira vse nosilce javnih funkcij v državi, zakaj bi bili potem nosilci javnih funkcij na RTV kakršnakoli izjema?« se sprašuje Bašićeva. In dodaja, da o tem, kam vodi nesposobnost samorefleksije lastnega početja, priča cel kup primerov iz bivših režimov, od Kundere naprej.

Preverjeni kadri in ponovitve

Zaplet z oddajo Hri-bar je le eno od mnogih nadaljevanj, ki jih lahko v zadnjih letih spremljamo v sagi o uravnoteževanju in političnem zavzetju RTV Slovenija. Osnovna zgodba je že zdaj stara že več kot štiri leta in zato dobro znana. Vse se je začelo leta 2005, ko je nastal sedanji zakon o RTV Slovenija, ki je na nacionalki na novo postavil vodstveno piramido, s primernejšimi in podobno razmišljujočimi kadri, obenem pa je dal prejšnji oblasti izgovor, da je začela šariti po njenih kadrih in programu. Takrat so obljubljali, da to počnejo legitimno, saj naj bi zakon spisali eminentni strokovnjaki. A njihovih imen nismo nikoli dočakali, kar je razumljivo, saj je zakonu nasprotovala celotna medijska stroka.
Dve leti pozneje je poslanec SDS Branko Grims priznal, da je zakon napisal sam. Usodo javne RTV je torej ukrojil en sam poslanec tedaj vladajoče SDS, ki je po izobrazbi geolog in politolog ter ki nima niti ene strokovne objave o medijih. Še bolj sprevrženo je, da mnogi opažajo, da RTV, ki naj bi jo z Grimsovim zakonom depolitizirali, še nikoli ni bila tako spolitizirana kot zdaj. »Prav osredotočenost na to, kdo lahko sedi na vodstvenih mestih in kdo ne, je v zadnjih letih pripeljala do tega, da se tudi sama RTV danes vidi kot državna institucija, ki ji lahko pomagata samo država in politika. Pri tem pa popolnoma pozablja na državljane, zaradi katerih sploh obstaja. S tem se je tako demontirala, da je vprašanje, ali jo je kot institucijo sploh še mogoče prisiliti, da začne razmišljati zunaj tega okvirja,« pravi Bašićeva.
A kakšni so pravzaprav okvirji, ki jih je v zadnjih štirih letih vzpostavila RTV? Zakoličile so jih kadrovske menjave. Najprej v vseh vodstvenih organih, nato so bili zamenjani še praktično vsi odgovorni uredniki na radiu in televiziji. Zanimivo je, da so bili v zadnjih treh letih vsi odgovorni uredniki na položaje imenovani brez soglasja zaposlenih. Mnenje zaposlenih sicer ni obvezujoče, a dejstvo, da je vodstvo vedno znova vztrajalo pri kandidatih, ki niso imeli podpore v kolektivih, ki naj bi jih vodili, je pomenljivo. To je bilo še najbolj očitno v zadnjem primeru, ko je novi odgovorni urednik multimedijskega centra (MMC) RTV postal Uroš Urbanija. MMC je bil kar tri leta brez odgovornega urednika, saj vodstvo RTV kljub nekaj ponovljenim javnim razpisom nikoli ni bilo zadovoljno s prijavljenimi kandidati, čeprav nikoli ni pojasnilo, kaj je bilo z njimi narobe. Prepričal jih je šele Urbanija, in sicer zato, ker naj bi odpravil slabo klimo v kolektivu. Pustimo ob strani dejstvo, da iz MMC prihajajo informacije, da klima tam niti ni tako slaba. A tudi če bi bile razmere neznosne, ni povsem jasno, kako bi jih Urbanija lahko izboljšal. Zaposleni njegove kandidature namreč niso podprli. Dobil je en sam samcat glas. Zaposleni so po drugi strani podprli dva druga kandidata, ki pa ju vodstvo preprosto ni želelo na tem položaju, čeprav imata oba dolgoletne izkušnje z delom na RTV. Urbanija takšnih izkušenj nima. Zato najverjetneje tudi ne izpolnjuje enega ključnih razpisnih pogojev za uredniško vodenje MMC.
Na to podrobnost je vodstvo RTV na zadnji seji programskega sveta, nekakšnega sveta modrecev, ki naj bi bdel nad programom nacionalke, opozoril njegov član, filozof dr. Boris Vezjak. Vprašanje je nekajkrat ponovil, a odgovora ni dobil. Namesto tega se je nanj usul plaz diskreditacij. Ker se to ni zgodilo prvič, mu je počil film. Dal je odpoved. Tako kot so pred leti iz sveta protestno odšli Spomenka Hribar, Tanja Lesničar Pučko in dr. Vlado Miheljak. Če je Vezjak odšel zaradi nespoštovanja predpisov in neslišnosti svojega glasu, je trojica takrat odkorakala zato, ker programski svet ni želel obsoditi nestrpnosti, ki jo je proti Romom v oddaji Piramida širil predsednik SNS Zmago Jelinčič. A kot pravi Miheljak, ki je bil svetnik že tudi v prejšnji sestavi sveta, to ni bil edini razlog za odhod. Ključni problem je bil v tem, da so ugotovili, da programski svet v obstoječi sestavi vedno glasuje po željah skupine vodilnih na RTV. Ko so denimo glasovali o tem, ali naj generalni direktor postane Anton Guzej, ki je eksplicitno povedal, da ne izpolnjuje enega osnovnih razpisnih pogojev - poznavanja problematike RTV, je večina njegovo imenovanje podprla. Ker je bil »pravi« kandidat. »Programski svet torej ni le glasovalni stroj, ampak tudi stroj, ki nič ne misli, temveč izvršuje neko misijo. Če misliš drugače in če dvomiš o odločitvah vodstva RTV, ne moreš narediti popolnoma nič. Če torej ostaneš, daješ s tem glasovalnemu stroju privid neke demokratične nadzorne institucije na RTV, ki pa to ni,« pravi Miheljak.
Miheljak dogajanje na RTV danes spremlja kot gledalec in politični komentator. In nad tistim, kar vidi, je zaskrbljen. Ker je osnovno poslanstvo javne RTV zagotavljanje kulturnih, izobraževalnih otroških in drugih programov, ki jih komercialne televizije praviloma ignorirajo, ga moti vse večja komercializacija. »Lotili so se recimo negledljivih nadaljevank, ki so požrle ogromno denarja, še huje pa je, da so nato tudi hitro propadle. Kar naenkrat je recimo izginil Brane Rončel in njegova kvalitetna glasbena oddaja Izza odra. In zdaj namesto tega predvajajo neke banalne oddaje. Gledam lahko Na zdravje ali Košnikovo gostilno, Čolnika v barvah ali črno-beli tehniki. Lahko izbiramo med ponovitvami in ponovitvami.« Če so presoje o programu lahko še stvar osebnih preferenc, je bolj problematično, ko začenjajo gledalci zaznavati, da se pogosto zdi, kot da je predvsem javna televizija na ideološki, politični in religiozni misiji. Na to je bilo mogoče pomisliti, ko je TVS ob veliki noči temu krščanskemu prazniku namenila 23 ur programa, dvema »civilnima« praznikoma, ki sta bila na koledarju le kak dan pozneje, pa skupno manj kot 11 ur programa. Miheljak pravi, da nacionalka tudi politično povsem izgublja kriterij profesionalnosti: »To morda najbolj pooseblja novinar Hlebš. Saj ni edini, a včasih se zdi, kot da je na misiji, kot da ima poslanstvo. To je bilo najbolj očitno pri aferi Patria in aferi Ultra, enkrat nastopa kot advokat, drugič kot tožilec. V nobenem primeru pa ne kot profesionalni novinar. To je podcenjevanje gledalcev.«
Informativni program javne televizije (in manj radia) je tudi sicer posebna zgodba. Boris Vezjak je na svojem blogu Medijski Watch Dog v obdobju 2006-2009 na nacionalki zabeležil kar 65 poskusov cenzure, pritiskov in drugih oblik onemogočanja dela novinarjev, za katere je odgovorno vodstvo RTV, in največ se jih je zgodilo v informativnem programu, brez katerega prave javne televizije sploh ni. V tem času je ta o nekaterih temah poročal drugače kot prej, nekateri uveljavljeni novinarji in voditelji so izginili s TV-zaslonov, nadomestili pa so jih večinoma mladi, televizijskega novinarstva še nevajeni novinarji. Informativni program danes sloni na njih. Čeprav je vodstvo dolgo vztrajalo, da imajo kljub ''razinštalaciji'' programa stvari pod nadzorom, ni bilo povsem tako. Če ne drugega, je začela komercialna televizija POP TV z oddajo 24 ur še odločneje prehitevati osrednjo informativno oddajo TVS Dnevnik. Na konkurenčno televizijo je preklopil tudi Miheljak in pri tem ugotovil, da se je POP TV izboljšala, postala serioznejša. »To ni nobena hvalnica POP TV, veliko pa pove o stanju nacionalke,« pravi.
Na nacionalki so se godlje očitno zavedeli šele nedavno, ko je začela Dnevnik po gledanosti prehitevati še rumena in kričaška oddaja Svet na Kanalu A. Zdaj načrtujejo njegovo temeljito prenovo. Ampak ali bo samo prenova oddaje dovolj? »Institucija s takšno tradicijo in novičarsko mašinerijo, kot je TVS, si ne bi smela dovoliti, da so njeni informativni programi slabo gledani. Če pa je že tako, se mora vprašati, zakaj je tako. Ko si bo odgovorila na to vprašanje, bo morala vztrajati pri določenih standardih, ki pa s trgom nimajo nič. Razumeti mora tudi, kaj je javni servis, in nato delovati v skladu z njegovim poslanstvom,« pravi Bašićeva. A zdi se ji, da na TVS tega trenutno ne razumejo.

Demontaža demontaže

Vodstvo RTV seveda meni drugače. Razlogov za krizo ne vidi v svojem delu. Vsega so krivi drugi. Zamrznjen RTV-prispevek, ki pa ga je - kako neprikladno - prinesel prav Grimsov zakon. Gospodarska kriza, ki je poleg dohodkov iz RTV-prispevka znižala oglaševalski dohodek. Nanj se ves čas spravljajo tudi kritiki. Denimo varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija Miša Molk. A v resnici je ravno obratno. Molkova, ki opravlja funkcijo, avtonomno od vodstva nacionalke, je deležna šikaniranja, vse odkar je prvič javno kritizirala programske odločitve javne televizije. Glas je povzdignila konec lanskega leta, ko je začela TVS pred Dnevnikom predvajati lastno telenovelo Strasti in je zato iz tega termina pregnala risanke. Vodstvo je risanke nazadnje sicer vrnilo v stari termin, Molkova pa je bila takrat prvič opozorjena, naj pazi na svoje besede. Pritiski nanjo so se okrepili, ko je predstavila letno poročilo, v katerem je zbrala tudi konkretne pritožbe gledalcev. Direktor TVS Možina jo je zaradi tega celo obtožil politikantstva.
Vodstvo RTV, ki je na položaje prišlo v skrajno spolitiziranih okoliščinah, se danes tudi sicer vse pogosteje predstavlja kot žrtev političnih pritiskov. V programskoprodukcijski načrt za leto 2010 so, kot da bi pozabili na okoliščine, v katerih so sami prišli na položaje, celo zapisali, da takšnih pritiskov »javni medij po prvih demokratičnih volitvah leta 1990 še ni bil deležen«. Tako se, kot kaže, pripravljajo na novo medijsko zakonodajo, ki bo najverjetneje zamajala njihove položaje. Nova zakonodaja v nasprotju z Grimsovim zakonom sicer nastaja v sodelovanju s stroko, a Miheljak ob tem opozarja, da je postopek dolgotrajen in da bi se bilo mogoče urejanja razmer na RTV lotiti tudi s pomočjo obstoječe zakonodaje. S tem ne misli na kakšne kadrovske čistke, kot so si jih privoščili Janševi na vseh ravneh, ampak enostavno na to, da je treba novinarjem na RTV zagotoviti delovno okolje, v katerem lahko v miru delajo. »Gre za elementarno zaščito novinarske avtonomije in to se ni naredilo. Vemo, kako je prišlo do političnega prevzema in kdo je zanj odgovoren. A odgovorna je tudi aktualna vlada.«
Mnogi se ob tem sprašujejo, ali je po dogajanju v zadnjih štirih letih nacionalko, ki je že sama po sebi drag mastodont z nepreglednim številom sodelavcev, v sedanji obliki sploh še vredno ohranjati pri življenju. Bašićeva je glede tega neomajna. Prepričana je, da bi bila odprava javne RTV najslabša možna rešitev. Javnost bi idejo najverjetneje sicer podprla, a s tem bi se medijski prostor bistveno spremenil. Imamo pač samo eno institucijo, ki je zavezana k zagotavljanju javnega dobrega, in če bi jo ukinili, bi ukinili tudi celo vrsto programov, ki jih ne bo izvajal nihče drug. »Takšen je recimo otroški program. Otroci so zelo pomembna ciljna publika, a ustvarjati program zanje je zelo drag podvig. Potrebna sta tudi kreativnost in znanje, to pa zmore samo javna RTV,« pravi Bašićeva.
Vse kaže, da se v debati o RTV pri nas vedno znova vse začne in konča pri temeljnih funkcijah javnih RTV-servisov. Gre za vprašanja, ki so jih v številnih državah razčistili že pred desetletji. Pri nas pa, namesto da bi govorili o kakšnih pomembnih tehnoloških inovacijah, ki bi jih lahko že končno ponudila nacionalka, tudi konec leta 2009 ne moremo mimo njih.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.