22. 10. 2009 | Mladina 42 | Svet
Spet bo počilo
Smo na poti do nove krize, ki bo še dražja od sedanje
Če bodo politiki še naprej poslušali bančni lobi in ne bodo ukrepali, jim bodo lastniki in vodilni menedžerji »bank, ki so prevelike, da bi lahko padle«, kmalu spet nastavili pištole na sence in davkoplačevalce čaka nov bančni rop, je na konferenci o bankah po krizi, ki jo je v Bruslju pripravila ustanova Friends of Europe, dejal ameriški nobelovec za ekonomijo iz leta 2001, profesor Joseph Stiglitz. »Zdaj smo na tej poti,« kajti bančniki iz finančnih središč, zlasti Wall Streeta v New Yorku in Cityja v Londonu, se vračajo k poslovanju iz časov pred krizo s pojasnili, da je kriza dosegla dno in se začenja okrevanje gospodarstva, zato spremembe sistema niso potrebne. Ni dvoma, da je treba finančni sektor zmanjšati, a v ZDA so to začeli izvajati na napačnem koncu - namesto da bi zmanjševali tisti del, ki se ukvarja »s kockanjem in špekulacijami«, zmanjšujejo del, ki zagotavlja finančno podporo realnemu gospodarstvu.
Stiglitzeve besede so bančniki zelo hitro potrdili. Banka Goldman Sachs je objavila, da je samo zadnje tri mesece zaslužila 3,2 milijarde dolarjev, JP Morgan Chase celo 3,6 milijarde dolarjev. Po izračunu novinarjev časopisa Wall Street Journal bo v 23 največjih bankah v ZDA letos skupni znesek plač in nagrad dosegel 140 milijard dolarjev, to pa je 10 milijard dolarjev več kot leta 2007. Nemški Spiegel ugotavlja, da se pohlep in kazino kapitalizem vračata. Banke se že spet obnašajo, kot da krize nikoli ne bi bilo, saj s posli z valutami, s surovinami in posojili spet kujejo velike dobičke. Njihovi vodilni konec leta zato spet lahko računajo na mastne nagrade, čeprav je finančna in gospodarska kriza, ki so jo povzročili, do zdaj davkoplačevalce stala že 15 bilijonov dolarjev, nekatere države so se znašle na robu bankrota, milijoni ljudi so izgubili zaposlitev, število brezposelnih še vedno nezadržno raste.
David Viniar, član vodstva banke Goldman Sachs, odgovoren za finance, brez zadrege pove, da morajo biti »do fantov pošteni, saj so opravili dobro delo«. Leta 2007 je prvi mož banke Goldman Sachs Lloyd Blankfein dobil kar 67 milijonov dolarjev nagrade. V nedavnem pogovoru za Spiegel je očitke o osebnem okoriščanju hladno zavrnil: »Številni menedžerji gredo po izteku mandata v dobrodelne organizacije in politične urade, kjer so plače bistveno nižje. Teh značilnosti ne povezujem z besedo pohlep.« Tudi v bančnih poslovalnicah so se že vrnili v čase pred krizo, saj komitentom spet ponujajo različne vrednostne papirje, ki jih še izvedenci komaj razumejo. Prav zaradi takšnih vrednostnih papirjev so številni Američani izgubili domove in vse prihranke, ostali pa so jim veliki dolgovi.
Bankirjem oziroma »čarovnikom« z Wall Streeta ni mogoče očitati, da zadnja leta niso bili inovativni. Bili so zelo inovativni, le njihove inovacije so imele napačne oziroma kar škodljive učinke. Upoštevali so le čim večji dobiček v čim krajšem času, zato so s prevelikimi tveganji svetovno gospodarstvo spravili v največjo krizo po drugi svetovni vojni. Dom je osnovno premoženje za vsakega in milijoni Američanov so to dobrino izgubili skupaj z vsemi prihranki, ker so jim »inovatorji« z Wall Streeta dajali hipoteke na podlagi previsokih cen nepremičnin in prodajali finančne proizvode. Vanje so zapakirali hipoteke za hiše, za katere kupci niso bili sposobni vračati posojil. »Zaradi tega zdaj nimamo samo gospodarskih težav, ampak tudi socialne,« je poudaril Joseph Stiglitz. Evropske politike in regulatorje pa je posebej opozoril na skupni trg, prek katerega bodo težave v nekaterih članicah (recimo na Irskem) vplivale še na druge članice, ne glede na to, v kakšnem stanju so njihove banke in njihovo gospodarstvo.
Da bi kockanje omejili in škodljive inovacije v prihodnje preprečili, je potrebna sprememba miselnosti. Ne bo dovolj zgolj bankam predpisati višje kapitalske zahteve. Če bodo morale zagotoviti za 4 odstotke več kapitala, to za tiste, ki so specializirane za naložbe v nepremičnine, ne bo dovolj, saj so se cene nepremičnin po poku nepremičninskega balona znižale v povprečju za 30 odstotkov. Te razlike s 4 odstotki več kapitala ne bo mogoče pokriti. Prav tako povečanje kapitalskih rezerv ne bo samo od sebe preprečilo senčnega bančništva - trgovanja mimo bilanc bank prek različnih povezanih družb in skladov - in špekulacij s tveganimi finančnimi proizvodi oziroma »svežnji«, v katerih se skrivajo hipoteke za nepremičnine, za katere lastniki ne morejo odplačevati posojil. Če bodo različni obvodi ostali, bo denar prek njih spet zelo hitro izginil.
Ko govorimo o reševanju bank z davkoplačevalskim denarjem, je treba imeti ves čas pred očmi, da gre za ogromne zneske, ki se merijo v več milijardah in tudi več kot sto milijardah dolarjev in evrov. Zavarovalniški družbi AIG je recimo oblast v ZDA zagotovila 180 milijard dolarjev davkoplačevalskega denarja, da jo je rešila pred bankrotom, posameznim bankam je nakazala po 5 ali 10 milijard dolarjev. Skupni zneski, ki so jih politiki zmetali v banke in zavarovalnice, potem ko so se te znašle na robu propada, se merijo v bilijonih dolarjev in evrov. »Vodilni menedžerji in lastniki velikih bank nas zdaj prepričujejo, da imajo vse pod nadzorom, toda to smo poslušali tudi pred krizo,« je opozoril Stiglitz.
Nesprejemljivo je, da so politiki v banke zmetali ogromno denarja, v zameno pa nimajo nič več besede pri odločanju o poslovanju teh bank. Če država nima besede pri odločanju, dopušča lastnikom in menedžerjem, da špekulirajo in kockajo tudi z davkoplačevalskim denarjem, zasebnim lastnikom in menedžerjem je dejansko dala »bianco čeke«. Ker bankam kljub pomoči z davkoplačevalskim denarjem ni bilo treba odpisati ničvrednih vrednostnih papirjev in jih še zmeraj vodijo v bilancah, smo hkrati dobili še tako imenovane zombi banke. To so banke, ki so menda prevelike, da bi lahko propadle, hkrati pa so polne ničvrednih naložb, zaradi katerih na trgu ne bi preživele, pri življenju torej ostajajo zgolj zato, ker menda ne smejo propasti. »Samoregulacija do zdaj ni delovala in tudi v prihodnje ne bo,« je opozoril Stiglitz. Na samoočiščenje teh zombijevskih bank prav tako ni mogoče računati.
Stroški za odpravo težav, ki jih je kriza povzročila v gospodarstvu in družbi nasploh - na prvem mestu so brezposelnost in iz nje izhajajoči socialni problemi -, so bistveno višji od zneskov v bilijonih dolarjev in evrov, ki so jih države namenile za reševanje bank. »Pri analizi stroškov in koristi je treba upoštevati vse izgube, ne le tistih v bankah,« je dejal nobelovec. Velikanske nagrade za vodilne menedžerje so povzročile veliko neenakost v družbi, manjšina je postala izjemno bogata, hkrati pa se je zelo povečal delež revežev. Če družba to neenakost sprejema, je moralno ne obsodi in ne spremeni vrednot, neenakosti ni mogoče odpraviti. »Nimamo več kapitalizma 19. stoletja, upravljanje podjetij in regulativo je treba prilagoditi kapitalizmu 21. stoletja, to pomeni, da je treba onemogočiti netransparentnost, odpraviti spodbude za netransparentnost pri vodenju in poslovanju družb,« je opozoril Stiglitz. Sedanje finančne institucije so neprimerljivo večje, kot so bile tiste v 19. stoletju. V velikih družbah je težko presoditi, koliko k uspešnosti prispeva posameznik. Te družbe imajo enake težave, kot jih poznamo pri agencijah: predsedniki uprav morajo delovati v korist delničarjev, zato imajo diskrecijsko pravico, da ravnajo v svojem interesu. Pogosto tako tudi delajo. Tako so menedžerji bank zaslužili več sto milijonov dolarjev, vsi drugi v družbi - delničarji, davkoplačevalci, lastniki hiš, delavci - pa so izgubili.
V zvezi z obdobjem po krizi je Sti-glitz posebej omenil dvoje. Dolgoročno ni sprejemljivo in vzdržno, da je 40 odstotkov dobička, ki ga ustvarijo podjetja, delež finančnega sektorja v gospodarstvu, kar je pred krizo veljalo v ZDA. To je mogoče le v sistemu, kjer nova vrednost ne nastaja na podlagi proizvodnje, ampak na podlagi špekulacij in kockanja. »Ta goljufija se nadaljuje,« je posvaril Stiglitz. Majhen delež finančnih naložb v tvegane posle, v razvoj novih tehnologij, kot je bil recimo Google, je sprejemljiv in potreben, ne morejo pa tvegani posli prevladovati in finančni sistem ne more služiti samemu sebi. Njegov glavni namen mora biti podpora realnemu gospodarstvu. Drugo pa je, da bodo lastniki in menedžerji velikih bank politike spet izsiljevali, če zdaj ne bodo ukrepali in preprečili vrnitve v razmere, kakršne so vladale pred krizo. Orodij in rešitev za preprečitev tega imajo na voljo dovolj. »Ali voditelji mislijo resno, kar zdaj govorijo, bomo videli najpozneje čez pet let,« je dejal Joseph Stiglitz.
Bančniki o kakršni koli osebni odgovornosti za krizo nočejo niti slišati. Krivdo že ves čas uspešno valijo na druge. Zakaj jim to brez večjih težav uspeva in zakaj se politika obotavlja, je pojasnil Bloomberg. Po njegovih podatkih so nekateri najtesnejši sodelavci sekretarja za finance Timothyja Geithnerja z bankami Goldman Sachs, Citigroup in drugimi družbami z Wall Streeta lani zaslužili milijone dolarjev. Gene Sperling je lani od banke Goldman Sachs dobil 887.727 dolarjev, od drugih finančnih institucij za govore na različnih konferencah, seminarjih in drugih podobnih prireditvah pa še dodatnih 158 tisoč dolarjev. Lee Sachs je prijavil, da je od hedge sklada Mariner Investment Group za plačo in kot partner leta 2008 prejel 3 milijone dolarjev. Sperling in Sachs med drugim nadzorujeta porabo 700 milijard dolarjev, kolikor je administracija v ZDA namenila za reševanje bank, pristojna sta za izvajanje predpisov o plačah vodilnih v finančnih ustanovah in za spremembe regulacije za finančne trge. Sachs je letos odstopil od kandidature za enega vodilnih finančnikov Zveznih rezerv, za kar bi potreboval podporo senata.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.