Borut Mekina

29. 10. 2009  |  Mladina 43  |  Politika

Strah pred javnostjo

Vlada postavlja nove ovire pri dostopu do javnih informacij

Strah pred javnostjo

Strah pred javnostjo
© Borut Peterlin

Slovenija je odprta država. Pri dostopu do državnih dokumentov je celo ena od najliberalnejših. A vendarle se ne more pohvaliti s posebej razvito tradicijo odprtosti ali s kulturo transparentnosti. Lep dokaz za to je afera Patria, ob kateri smo v Sloveniji presenečeno ugotovili, da je finski glavni policijski inšpektor ves čas dosegljiv po telefonu in da ima celotna uprava Patrie na spletu objavljene številke mobilnih telefonov, iz slovenskega notranjega ministrstva in tožilstva pa so odgovarjali le, da »zaradi interesov preiskave« odgovorov, žal, ne morejo dati.
Razlika je očitna. Prvi zakoni, ki so urejali javnost uradnih dokumentov na Finskem, so bili sprejeti že v 18. stoletju, v Sloveniji pa smo tak zakon dobili šele leta 2003 ali 11 let prepozno in po tem, ko so očetje slovenske države pravico dostopa do javnih informacij vpisali v enega izmed členov ustave. Pa še to: omenjeni zakon je Slovenija dobila tik pred vstopom v EU, bolj zaradi pritiskov mednarodnih organizacij, denimo OECD, nevladnih organizacij, ekoloških gibanj ali novinarjev kot zaradi notranjih vzgibov politične elite. Zaradi tega je nevarnost, da bo vsakokratna vladajoča koalicija veljavni, razmeroma ostri zakon o dostopu do informacij javnega značaja korak za korakom otopila, resna.
Ob prvi reviziji zakona, leta 2005, v času ministrovanja Gregorja Viranta, se to ni zgodilo. Virant ni izkoristil priložnosti in ni otežil dostopa javnosti do uradnih dokumentov, čeprav je bilo že tedaj iz državne uprave slišati veliko pripomb o tem, kako bodo morali uradniki po novem samo še fotokopirati dokumente in jih pošiljati v javnost. Prejšnja vlada si torej novih ovir pri dostopu do javnih informacij ni drznila postaviti, zato je morda toliko večje presenečenje, da se je »otopitve« tega izredno pomembnega zakona lotila sedanja koalicija, ki je prejšnja leta poudarjala drugačne vrednote. Stranka Zares, katere članica je ministrica za javno upravo Irma Pavlinič Krebs, ki je odgovorna med drugim tudi za zakon o dostopu do informacij javnega značaja, se je denimo zavzemala za »več odprtosti in več svobode«.
Novi, prenovljeni predlog zakona o dostopu do informacij javnega značaja, ki ga je ministrstvo za javno upravo nedavno objavilo na spletu, širi in poglablja razloge, zaradi katerih v bodoče javnost, novinarji in drugi nekaterih dokumentov ne bodo dobili. Za zdaj je izjem, zaradi katerih se neki dokument ne sme objaviti, 11, po novem pa jih ministrstvo predlaga 19. Nekaj primerov: javnost je bila denimo doslej upravičena do vpogleda v negativne ocene sodnikov, če so ti zaradi njih izgubili službo. Poslej to ne bo več mogoče, ker naj bi se s tem »ogrozilo zaupanje javnosti v sodstvo in posledično v njegovo neodvisnost in nepristranskost«. Javnost je doslej imela dostop do poročil o notranjem nadzoru. V aferi Plut se je denimo izkazalo, da je razkrito poročilo o izrednem nadzoru nad delom policije govorilo eno, minister Dragutin Mate pa je na tiskovni konferenci govoril drugo. Po novem bo dostop do takšnih poročil otežen, saj ministrstvo predlaga, da podatkov iz nadzornih postopkov, »če bi njihovo razkritje škodovalo izvedbi«, državni organi ne bi smeli več razkrivati.
Razlog za nekatere od predlaganih sprememb naj bi bilo to, kot pišejo na ministrstvu, da slovenska zakonodaja ne varuje dovolj »javnih interesov«, predvsem na »mednarodnem področju ter v zvezi s finančno politiko države«. Zato predlagajo, da javnost ne bi imela dostopa do nekaterih dokumentov, tudi če ti ne bodo označeni z nobeno od stopenj tajnosti. Gre za dokumente kateregakoli ministrstva ali druge institucije v obliki diplomatske note, pogajalskega izhodišča, »zapisa o stališčih tujih držav« ali pa »zapisa sestanka ali pogovora s tujimi diplomatskimi predstavniki in predstavniki mednarodnih organizacij, ki je namenjen izvajanju zunanje politike Republike Slovenije«, če bi takšno razkritje škodovalo mednarodnim odnosom ali interesom naše države. Spremembo je očitno spodbudila afera depeša, kjer pa krivec ni bila »veljavna ureditev«, ampak preprosto površnost sedanjega zunanjega ministra Samuela Žbogarja, tedaj veleposlanika v Washingtonu, ki je decembra 2007 poročilo s sestanka z delegacijo ZDA pozabil označiti z eno od stopenj zaupnosti.
Informacij, ki škodijo nacionalni varnosti, seveda ni primerno razkrivati. A ravno to je temeljni razlog, zaradi katerega morajo uradniki nekatere dokumente označiti z eno od stopenj tajnosti. Če namreč uradniki dokumente pozabijo označiti s stopnjo zaupnosti, to, tudi po mnenju informacijskega pooblaščenca, ne more iti v škodo transparentnosti. Podobnih primerov čezmernega varovanja državnih skrivnosti je v predlogu zakona še več. Vlada denimo predlaga, da javnost ne bi imela dostopa do podatkov, pridobljenih v parlamentarni preiskavi. Tudi ta določba je nepotrebna, saj imajo že sedaj parlamentarci, katerih delo bi sicer moralo biti načeloma javno, dovolj drugih možnosti. Lahko denimo zasedanje zaprejo za javnost ali pa dokumente, ki jih pridobijo, označijo za zaupne.
Zaradi navedenega tudi na Mirovnem inštitutu, ki je na prelomu tisočletja sodeloval pri nastajanju zakona o dostopu do informacij javnega značaja, ne vidijo razlogov, zaradi katerih bi bilo treba sedanjo ureditev dostopa do informacij javnega značaja krčiti s številnimi novimi izjemami, »ki bi zagotovile dodatne možnosti zavezancem v javnem sektorju, da onemogočajo dostop javnosti do podatkov in informacij«. Kot pravi Brankica Petković, osnutek novele zakona predvideva nove izjeme, »že sedanja ureditev pa določa, da prost dostop ne velja za podatke v sodnih postopkih, kadar bi to lahko škodovalo izvedbi teh postopkov, osebne podatke, tajne podatke itn. Na podlagi nam znane prakse uveljavljanja dosedanjega zakona nismo zasledili, da bi bilo treba razširiti seznam izjem od prostega dostopa, tudi obrazložitev osnutka novele zakona v tem smislu ni prepričljiva«. Če že spreminjamo zakon, meni Petkovićeva, potem se ga je treba lotiti pri spodbujanju »kulture transparentnosti«. Po njenem mnenju so institucije javnega sektorja še vedno premalo »proaktivne« in vseh dokumentov ali podatkov še vedno ne objavljajo.
Pobuda za spremembo zakona je sicer prišla iz urada informacijske pooblaščenke, ki ga vodi Nataša Pirc Musar, a ne zato, ker so v uradu ugotovili, da bi bilo treba dostop do informacij otežiti, temveč zato, ker so se zadnja leta na nekaterih področjih javnega sektorja razvile nove in nadvse zanimive prakse omejevanja dostopa. Precej priljubljeno je denimo zavlačevanje postopkov prek tako imenovanih stranskih udeležencev. Primer: novinar želi, da mu fakulteta razkrije podatke o honorarnih zaslužkih svojih profesorjev. Čeprav sodišče razsodi, da je to informacija javnega značaja, se dekan znajde in zahteva, da se v postopek vključi vseh 200 ali 300 profesorjev, češ da gre za zainteresirane stranske udeležence. Sodišče to po sedanji ureditvi mora dovoliti. A s tem se dejansko obseg dopisovanja tako poveča, da je primer blokiran. Drug primer je »kaznovanje« občanov z zaračunavanjem ogromnih stroškov. Javne institucije za fotokopije javnih dokumentov prosilcem večinoma ne zaračunavajo. Se pa kje najde tudi kakšna do javnosti sovražno razpoložena občina ali center za socialno delo, ki za fotokopijo 10 ali 20 strani dolgega dokumenta zaračuna pet ur dela po tarifi za doktorja znanosti, tako da račun nazadnje znaša 300 evrov.
V predlogu zakona, ki je v vladi nastajal zadnje mesece, sta obe sporni praksi odpravljeni. Po novem bodo institucije lahko zaračunavale le materialne stroške in ne več uradniškega dela, predvidena pa je tudi možnost pritožbe, če se posameznik z izstavljenim računom ne bo strinjal. Prav tako je omejena možnost vključitve stranskih udeležencev. Presenetljivo pa se je vlada ob teh dveh popravkih lotila dodajanja novih izjem, zaradi katerih dostop do javnih informacij ne bo več mogoč. Teh sprememb v uradu informacijske pooblaščenke niso predlagali, »pri nas novim izjemam nikoli nismo bili naklonjeni in jim še vedno nismo. Za nas so nepotrebne, ker v praksi vsaj mi nismo zasledili nobenih tako velikih težav. Smo pa v pogajanjih poskušali vsaj zožiti sprva precej splošno zapisane formulacije ministrstva«, pojasnjuje Rosana Lemut Strle, namestnica informacijske pooblaščenke.
Dejansko se v uradu Nataše Pirc Musar strinjajo le z eno spremembo. Sedaj velja, da državljani nekaterih informacij ne morejo dobiti zaradi varstva osebnih podatkov, ministrstvo pa predlaga, da bi po novem prepovedali tudi dostop do vsakega drugega podatka, »katerega razkritje bi poseglo v zasebnost in dostojanstvo posameznika«. Varstvo osebnih podatkov naj včasih ne bi zadostovalo. Uradni dokumenti v centrih za socialno delo ali pri varuhu človekovih pravic so polni različnih pričevanj ali izpovedi, ki, gledano strogo pravniško, niso zbirke osebnih podatkov. A vprašanje je, ali se je ta predlog spremembe res pojavil zaradi socialnih zavodov in varuha človekovih pravic. Verjetno je na odločitev prej vplivala afera Sanader-Janša. Nezakoniti prisluh pogovora med Ivom Sanaderjem in Janezom Janšo bi namreč lahko postal javen, če sodišče ne bi, z nekaj ustvarjalnosti, upoštevalo še t. i. širše, komunikacijske zasebnosti Janeza Janše. Če bi si lahko sodišče že takoj pomagalo s posegi v »zasebnost« in »dostojanstvo posameznika«, bi bila odločitev lažja.
Prepoved dostopa do nekaterih dokumentov je vedno mogoče upravičiti z »javnim interesom« ali s tem, da gre za varovanje zaupanja v nekatere institucije. Lahko pa se vprašamo tudi drugače. Ali niso ravno dokumenti o notranjem nadzoru, podatki iz parlamentarnih preiskav in negativne ocene dela nekaterih sodnikov v javnem interesu? In ali se z objavo takšnih informacij zaupanje v javne institucije pravzaprav ne krepi? Ker je zakon zdaj v javni razpravi, ima ministrstvo še čas, da svoj odnos spremeni.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.