Urša Marn

12. 11. 2009  |  Mladina 45

Zlato ali plemenito

Kdaj in kako je v Sloveniji postalo normalno, da zdravnik bolnika preusmeri iz javnega sistema v zasebno ordinacijo, kjer mu nato zdravstveno storitev zaračuna?

/media/www/slike.old/mladina/tema_velika_d171_0825b5.jpg

© Borut Peterlin

V slovenskem zdravstvu vlada zakon Divjega zahoda. Po neuradnih podatkih skoraj vsak deseti zdravnik, zaposlen v javnem zdravstvu, hkrati dela še prek podjemne pogodbe ali s.p.-ja. Zdravnik, ki je v rednem delovnem razmerju v bolnišnici, lahko sredi delovnega dne zapusti bolnike in gre služit denar v zasebno kliniko. Prihoda ali odhoda mu ni treba registrirati, ker tega nihče ne zahteva. Predlog, da bi v javnih zdravstvenih zavodih uvedli kartice, s katerimi bi zaposleni registrirali svoje prihode in odhode, kot imajo to urejeno v tržaški bolnišnici Cattinara, se zdi skoraj bogokleten. Bolniki lahko desetletja plačujejo obvezno in dopolnilno zdravstveno zavarovanje, toda ko zares zbolijo, čakalno vrsto lahko preskočijo samo tako, da še enkrat sežejo v žep. Danes je postalo skoraj normalno, da zdravnik bolnika preusmeri iz javnega sistema v zasebno ordinacijo, kjer mu zdravstveno storitev zaračuna, ko pa se zdravstveno stanje zaplete, se bolnik spet vrne v javni sistem. Po zaslugi nekdanjega ministra Andreja Bručana imajo koncesije celo nekateri zdravniki, ki so v javnih zavodih zaposleni za polni delovni čas in koncesijskega programa sploh nimajo časa opravljati. Tak je primer travmatologa Vladimirja Senekoviča, ki je dobil polovično koncesijo za izvajanje programa operacij sklepov na Goriškem, kjer se je pokazala večja potreba po tovrstnem posegu. Ker je Senekovič polno zaposlen v ljubljanskem kliničnem centru in koncesijskega programa ni imel časa opravljati (verjetno je računal, da ga bo namesto njega opravljal drug zdravnik, sam pa bo pobiral le zaslužek), je koncesijski program prevzela bolnišnica Šempeter. Ker je šlo za dodaten program, je morala bolnišnica z lastnim zdravnikom skleniti podjemno pogodbo, da ga je za dodatno delo sploh lahko plačala. Tak finančni inženiring ni le sporen, ampak tudi povsem nepotreben. Z vidika zdravstvene blagajne bi bilo ceneje in enostavneje, če bi program takoj dobila šempetrska bolnišnica, ne da bi se zraven vpletalo Senekoviča. Prav zaradi tovrstnih primerov je smiseln predlog ministrstva za zdravje o revidiranju že dodeljenih koncesij.
S tem pa se seznam težav slovenskega zdravstva še ne konča. V bolnišnicah je zaposlenih več administratork kot zdravnikov, tako da včasih ni jasno, ali imamo opravka z bolnišnicami ali računovodskimi podjetji. V ljubljanskem kliničnem centru je od približno sedem tisoč zaposlenih le desetina zdravnikov z licenco, vsi ostali zdravniki so specializanti, ki delajo pod vodstvom in odgovornostjo mentorja, ali pa so zaposleni v administraciji, torej ne delajo neposredno v ''proizvodnji''. V zadnjih treh letih se je število zdravnikov specialistov v kliničnem centru zmanjšalo za približno sto, tako da jih je trenutno le še 686. Da bi odpustili eno samo administratorko, je skoraj tako bogokletno kot predlog o uvedbi registracijskih kartic, čeprav je vsem jasno, da v kliničnem centru kup ljudi že desetletja vleče plačo za delo, ki bi ga hitreje in ceneje opravil računalnik. Slovenija se po številu zdravnikov na sto tisoč prebivalcev uvršča na rep evropskih držav. Med 33 državami zaseda šele 29. mesto. Boljše od Slovenije so celo Bolgarija, Hrvaška in Makedonija. Slabše pa le Velika Britanija, Poljska, Romunija in Albanija. V primerjavi s Švedsko imamo kar 33 odstotkov manj zdravnikov in približno trikrat več obiskov v ambulantah. Popularno je reči, da je zdravnikov dovolj, če bi se bolj ukvarjali z zdravljenjem ljudi, kot pa da obiskujejo s strani farmacevtskih družb plačane kongrese v tujini. Toda ob tem se pozablja, da se zdravnikovo izobraževanje ne konča ob koncu študija, ampak se mora dodatno izobraževati vse do upokojitve. Pomanjkanje kadrov naj bi med drugim reševali z uvozom iz vzhodnoevropskih držav in z Balkana, a kaj, ko najboljši zdravniki raje odhajajo v Veliko Britanijo, Nemčijo ali ZDA, kjer so za enako delo plačani boljše kot pri nas, tiste, ki vendarle pridejo v Slovenijo, pa pričakamo z zapletenimi birokratskimi postopki. Standardi in normativi v slovenskem zdravstvu ne obstajajo, ker se vsi bojijo, da bi z njihovo uvedbo kak bolnišnični oddelek morali zapreti. Veliko ekscesov in slabosti slovenskega zdravstva je mogoče odpraviti, a ne z dekretom, kot so se tega lotili na ministrstvu za zdravje. Reforme zdravstva ni mogoče izpeljati mimo zdravniškega ceha ali celo proti njegovi volji.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.