12. 11. 2009 | Mladina 45
Kako je režiser Virc spet »zavzel« Trst
Kratki film Žige Virca Trst je naš, ki je razburil šovinistične kroge v Italiji, ponuja dragocen vpogled v medgeneracijska razmerja ob soočanju s pomembnimi zgodovinskimi dogodki
Gojmir Lešnjak-Gojc med »osvobajanjem« Trsta
© BOŠTJAN PUCELJ
V razgreto ozračje tržaškega vsakdana, ki je zaznamovan s starimi mednacionalnimi zamerami, predsodki in tudi odkrito sovražnostjo, je s kratkim študentskim filmom posegel mlad diplomant AGRFT Žiga Virc. S kratkim filmom »Trst je naš« se je ponovno lotil »osvobajanja« Trsta in razburil duhove v Trstu in Rimu, kar je bilo mogoče zaznati minuli petek tudi na premieri filma v sežanskem Kosovelovem domu.
Pričakovano. Takšen naslov filma je dvignil na noge skrajne desničarje v Trstu, ki so celo napovedali svoj prihod v Sežano. Ni jih bilo. Pred predstavo, ki je bila tako rekoč v hipu razprodana, so bili zato bolj zgovorni tržaški Slovenci. Nizali so dogodke, ki odmevajo v zapletenem tržaškem vsakdanu, ki ga živijo tržaški Slovenci. V zadnjem času se jih je veliko nabralo in vsakega bi lahko, tako kot to počnejo italijanski desničarji s filmom Trst je naš, označili za nacionalistično provokacijo. Kaj drugega kot provokacija je poskus organiziranja vsakoletne slovesnosti v Golobivnici v Lokvi, kjer bi se italijanski neofašisti radi poklonili spominu na domnevne italijanske žrtve povojnih partizanskih pobojev, ki pa se po zatrjevanju domačinov tam sploh niso zgodili? Tržačani so zaskrbljeni zaradi mazaških akcij neofašistov, ki poskušajo tudi tako ustrahovati slovenski živelj na Tržaškem. Znana je tudi zgodba o ravnateljici osnovne šole v Barkovljah, ki je morala odstopiti, ker je na slovesni otvoritvi šolske jedilnice uporabila trak z barvami slovenske zastave.
In skladno z logiko primite tatu so tržaški desničarji, še preden so videli film Trst je naš, na vso moč zarohneli, da gre za provokacijo. »Oni izzivajo dan in noč. Mi se ne spuščamo na njihovo raven. Lahko pa jih na eleganten način prisilimo, da storijo grde poteze, in tako opozorimo na naše težave. Kar pa ni težko ...« nam je v pogovoru tik pred predstavo povedal Samo Pahor iz družbenopolitičnega društva Edinost, edini izmed zamejskih vodij Slovencev, ki se je udeležil premiere filma.
In razbesneti pomemben del italijanske politične srenje res ni težko. Zamejski Slovenci imajo namreč v preprosti paroli »Trst je naš!« učinkovito sredstvo, če hočejo malce podražiti italijanske oblasti in podkuriti jezo italijanskih vročekrvnežev. S tem geslom namreč Slovenci že od šestdesetih let 19. stoletja opozarjajo na svojo navzočnost v mestu. Zadnje dni vojne, pred prihodom enot 9. korpusa slovenske partizanske vojske in jugoslovanskih vojaških enot v Trst, maja 1945, so bili zidovi številnih tržaških zgradb popisani s Trst je naš. Geslo, ki pomeni za italijanske neofašiste danes nekaj podobnega kot rdeča ruta za bika v areni.
Spomnimo, kako vroče je bilo jeseni 2002. Slovenska nogometna enajsterica je v Trstu, kot v posmeh zbranim tržaškim voditeljem z županom Robertom Dipiazzo ter takratnim poslancem in zdaj podtajnikom italijanske vlade Robertom Menio (oba sta člana Nacionalnega zavezništva), pometla z italijansko reprezentanco. Slovenski navijači so vzklikali: »Trst je naš!« In veliki transparent je sporočal: »IX. korpus is back.« Pred nekaj meseci je slogan Trst je naš ponovno razbesnel italijanske oblasti. Na spletnem socialnem omrežju Facebook se je na pobudo mladih zamejskih Slovencev oblikovala skupina z imenom »Trst je naš!«. Ob imenu skupine - četudi so ustanovitelji v predstavitvi pojasnili, da zdaj že 6000 članov v resnici prisega na geslo »Trst je tudi naš! Trieste è anche nostra!« - sta se takrat razburila odbornika Berlusconijeve stranke Forza Italia (Naprej, Italija) Paolo Rovis in Piero Camber in zahtevala odstop Iztoka Furlaniča, tržaškega občinskega svetnika in člana omenjene skupine. Furlanič nam je takrat povedal, da so se združili zato, ker v Trstu »prihajajo vse bolj do izraza izrazito nacionalistične tendence, ki na novo pišejo nekatere zgodovinske dogodke«. Zagotovo marsikomu v Trstu ni bilo ravno lahko pri srcu ob izidu študije zgodovinarja Jožeta Pirjevca pred dvema letoma z naslovom Trsta je naš in podnaslovom Boj Slovencev za morje (1848-1954). Pirjevec je v študiji med drugim zapisal: »Če ne bi bilo stoletnega boja za Trst, ki ga je zastavil slovenski narod s svojimi najboljšimi intelektualci in politiki od 1848 dalje, ne bi bilo protifašističnega upora pred vojno in med njo ter vojaškega sunka jugoslovanskih partizanskih enot do Soče in čez. Če ne bi bilo prisotnosti jugoslovanske vojske na terenu, je vprašljivo, kakšno ''vzhodno'' mejo bi zmagovalci določili Italiji, ki so ji tako ali tako priznali status ''sobojevnice''.«
Toda če je za Slovence geslo »Trst je naš«, ki mu morda namenoma včasih pozabijo dodati besedo »tudi«, lahko ustrezna oblika verbalnega protesta zaradi italijanskih pritiskov na slovensko skupnost, pa je za tiste Tržačane, ki so prepričani, da v Rižarni med 2. svetovno vojno ni delovala tovarna smrti ali da so fašistične oblasti med Slovence prinašale luč civilizacije, to geslo groba provokacija in le eden izmed slovenskih nacionalističnih izpadov.
Zato ne preseneča, da so še pred premiero filma zaradi njega protestirali predstavniki italijanskih oblasti. Film sta »na pamet« obsodili združenji istrskih in dalmatinskih optantov. Oglasil se je tudi Alberto Menia, ki je film ocenil kot »apologijo komunističnih pokolov« in »nostalgijo za Titom«. Italijanski zunanji minister Franco Frattini, ki tudi ni videl filma, pa je »obžaloval«, da trosi sol na rane nekdanjih prebivalcev Dalmacije in Istre, ki so trpeli zaradi »grozljivih dejanj tolp jugoslovanskega predsednika«. Sama Pahorja takšni odzivi italijanskih politikov že dolgo več ne presenečajo, saj pravi, da »od italijanskih politikov, ki jih bolj kot težave ljudi skrbijo njihovi stolčki, varovati pa jih znajo samo s protislovensko gonjo, česa drugega niti ne gre pričakovati ... Vedno pač skočijo na noge, če Slovenci opozorimo na kakšno zamolčano poglavje njihove zgodovine ali dolgove, ki jih ima država do Slovencev v Italiji.«
Tako ravnajo predvsem in najprej v Uniji Istranov, optantski organizaciji, ki jo vodi Massimiliano Lacota. Tudi tokrat ni bil tiho in pred ogledom film razglasil za nestrpnega, ker odpira zgodovinske rane. Po njegovem je film »nesprejemljiva provokacija, ki utegne v kali zatreti vse poskuse mirnega sožitja in medsebojnega spoštovanja na čezmejnem območju«. Po besedah tržaškega Slovenca Stojana Udoviča iz Civilne iniciative za Primorsko je Lacota s temi besedami v zamejstvu »poskrbel« za odlično promocijo filma. »Vodstvo kulturnega doma bi se mu moralo zahvaliti in mu podariti vstopnice za vse tri predstave, ki bodo v Sežani,« kar je bržkone upošteval tudi Gojmir Lešnjak, direktor Kosovelovega doma in glavni igralec filma, ki se je zahvalil vsem, ne le ministru Frattiniju, za »pozornost«, ki so jo namenili filmu Trst je naš.
Glavni »krivec« vsega je seveda Žiga Virc, režiser in scenarist filma, ki se je zavedal, da bo naslov Trst je naš morda razburil koga, »vendar takšnih odzivov nisem pričakoval ... Teme sem se lotil neobremenjeno in tudi ironično. Do obeh strani. Tako bi morali pristopiti k takšni tematiki vsi narodi, ki so razčistili s svojo zgodovino. Da je to mogoče, dokazujejo filmi, ki v zadnjem času parodirajo dogodke med drugo svetovno vojno. Takšen je bil nemški film Moj Hitler. V njem se delajo norca iz diktatorja, vendar na svež in zanimiv način, četudi vsi vemo, kaj se je dogajalo. Tudi Tarantino je storil nekaj podobnega v Neslavnih barabah in zaradi tega ni nastal spor med Nemčijo in Ameriko ... Tako sem se lotil filma tudi sam in vsaj pri nas so ga dobro sprejeli. Tudi starejše generacije. Edini, ki so imeli z njim težave, so bili Italijani ...«
Virc seveda ni naiven. Napovednik filma z akcijskim spopadom med Nemci in partizani je namreč obetal morda nekaj drugega, kar film zares prinaša. Že po prvih petih minutah predvajanja je jasno, da Virca ne zanima svet nacionalizma sam po sebi, ampak skuša s svojimi umetniškimi postopki, v njih pa igrata pomembno vlogo parodija in humor, odpreti »čakre« za premikanje nepremakljivih življenjskih drž, ki bremenijo odnose med sosedi. In doma. Zanima ga »dedovanje« in prenašanje partizanskih izročil s starih na mlade generacije.
Zato se glavna drama odvija v protagonistu filma Francu, patetičnem tito nostalgiku, ki skrbno varuje »titovko«, ki mu jo je na njegov prvi šolski dan posadil na glavo oče z besedami, da se »vojna za osvoboditev Trsta nikoli ne sme pozabiti«. Franc ostaja zvest temu izročilu. S somišljeniki vsako leto oblečejo partizanske in nemške uniforme in uprizarjajo osvobajanje Trsta. Franc s svojo obsedenostjo deluje pravzaprav komično, njegovo početje pa tolerira le žena, za hčerko pa njegovo ravnanje ni razumljivo in zdi se, da s Francetovim ohranjanjem spomina na boj za Trst ne bo nič. Virc meni, »da je medvojna generacija uspešno prenesla svoje tradicije boja in upora na naslednje generacije, pri tretji povojni generaciji pa je prisoten popolnoma drugačen način razmišljanja, četudi opažam, da tudi nekateri moji vrstniki razmišljajo tako, kot da bi bili v letu 1947«. In v tej refleksiji je film najbolj dragocen, saj ponuja intuitiven vpogled v miselnost mlade generacije na zgodovinske dogodke, ki razdvajajo starejše. Film ne daje odgovorov, ampak zastavlja gledalcu vprašanja, kako se soočiti s preteklostjo, kajti po Vircu »ne gre za to, da bi prekinili s starimi tradicijami, vsekakor pa je dobro, če jih premislimo iz perspektive modernega razumevanja sveta«.
Sicer pa Trst je naš ni prvo Virčevo delo z zgodovinsko tematiko. V tretjem letniku študija je »obdelal« slovensko osamosvojitveno vojno. Ogledal pa si je tudi območje Krna, kjer bi rad posnel celovečerni film o 1. svetovni vojni. Kot sam pravi, ima rad akcijske filme z zgodovinsko tematiko. Tudi v filmu Trst je naš je režiserju prav v akcijskih prizorih uspelo doseči za slovenske razmere zavidljivo raven. Prav prizori bojev za Trst, ki so tudi v napovedniku filma, pa so verjetno zavedli italijanske politike v napačno sklepanje, da gre za slovenski nacionalni filmski projekt.
Italijanski politiki, ki so že vnaprej obsodili Virčevo diplomsko delo Trst je naš, so tudi tokrat nasedli glasovom tržaške skrajne desnice in njenemu prastrahu pred »slovanstvom«, partizanstvom in Titom. Strah, ki jim očitno hromi možgane. Kako drugače razumeti že omenjenega Massimiliana Lacoto, ki je po ogledu filma dejal, da »gre za subtilno politično operacijo«, kar naj bi spadalo »v daljnoročni načrt splošnega oživljanja titovske epopeje, ki ga Slovenija izvaja ne samo v Julijski krajini, temveč tudi v južni avstrijski Koroški«. Sicer pa bi italijanski vročekrvneži protestirali ob vsakem filmu, ne glede na vsebino, če bi imel naslov, kot ga ima Virčev. Zato jih ne zanima vsebina, izmuzne se jim globlje sporočilo filma, ki raziskuje odnos različnih generacij do nekega zgodovinskega dogajanja. Komentator v tržaškem Il Piccollu je razbral, da film ne obuja slovenskega revanšizma zaradi Trsta, in ocenil, da se je »Slovenija končno sposobna šaliti na svoj račun«.
Kakor da bi se bila Italija sposobna pošaliti na svoj račun ob Trstu! Spomnimo le na italijanski, enoznačen in navijaški, predvsem pa žaljiv do zgodovinskih dejstev, žrtev in zdravega razuma, film »Srce v breznu«. Sovražen zlasti do Slovencev in Hrvatov, ki naj bi se znašali nad »nedolžnimi« Italijani po koncu 2. svetovne vojne. To je bil italijanski nacionalni projekt velikega formata z ustrezno igralsko zasedbo. Trst je naš pa je diplomsko delo. V filmu sodelujejo tudi priznani slovenski igralci (Gojmir Lešnjak, Silva Čušin, Dario Varga). V primerjavi s Srcem v breznu Virčev film gledalca sili k razmišljanju in nagovarja, tudi s svojo ironijo, k odprtosti v sobivanju. Morda pa bodo italijanski gledalci film Trst je naš, če bo opremljen z italijanskimi podnapisi, razumeli drugače kot politiki!
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.