O patriarhu, ki je molčal

Po dolgi bolezni je v Beogradu sredi novembra umrl patriarh srbske pravoslavne cerkve Pavle s posvetnim imenom Gojko Stojčević. Pokopali so ga v samostanu Rakovica, deset kilometrov iz Beograda, pogrebnih slovesnosti pa se je udeležilo skoraj milijon ljudi. Ti so se nekaj dni in noči poslavljali od njega v stolni cerkvi sv. Save. Ob cerkvenih dostojanstvenikih je bil na čelu pogrebnih slovesnosti srbski politični vrh s predsednikom Borisom Tadićem in predsednikom vlade Mirkom Cvetkovićem, vlada pa je razglasila tridnevno žalovanje.
Pogreba so se udeležili tudi predstavniki oblasti in verskih skupnosti iz sosednjih držav. Poleg črnogorskega predsednika Filipa Vujanovića in ministrov za zdravje in kulturo v črnogorski vladi so bili na pogrebu še makedonski predsednik Gjorgje Ivanov, namestnik grškega ministra za zunanje zadeve Dimitris Drukas, podpredsednik bolgarske vlade Cvetan Cvetanov, predstavniki ministra za zunanje zadeve Cipra, svetovalca hrvaškega predsednika Stjepana Mesića, Budimir Lončar in Siniša Tatalović. Slovensko državo je zastopal dr. Boštjan Žekš, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu. Le državna delegacija BiH je bila okrnjena, saj predstavnikov Bošnjakov in Hrvatov na pogrebu ni bilo. Prišli pa so bosanski Srbi iz entitete Republike srbske, premier Milorad Dodik in iz Sarajeva predsedujoči svetu ministrov BiH, Srb Nikola Špirić. Med pomembnimi predstavniki drugih cerkva iz tujine sta bila carigrajski patriarh Bartolomej I., ki velja za duhovnega vodjo vseh pravoslavnih vernikov po svetu, ter papežev odposlanec, nekdanji vatikanski državni tajnik kardinal Angelo Sodano. Slovensko škofovsko konferenco je predstavljal mariborski nadškof Franc Kramberger.

“Živi svetnik”

Razmeroma skromna mednarodna udeležba na pogrebu prvega moža srbske pravoslavne cerkve, predvsem tista iz srbskega sosedstva, kaže na protislovno vlogo, ki sta jo pravoslavna cerkev in njen poglavar Pavle odigrala v času krvavega razpadanja nekdanje Jugoslavije. Pravoslavna duhovščina je pogosto podžigala nacionalistične strasti in z blagoslavljanjem srbskega orožja ob krvavem razpletu jugoslovanske drame iz nje objektivno izšla s krvavimi rokami. Morda sam patriarh Pavle, ki je sicer pozival k miru, v tej zgodbi ni imel ključne vloge, vendar je njegova cerkev igrala v srbski politiki odločilno vlogo v boju za »srbsko ozemlje« in varovanje »duše naroda«. Patriarh je bil naklonjen Slobodanu Miloševiću vse dotlej, dokler je ta zmagoval v mednarodni politični areni in v bojih, tudi vojaških, za »zaščito« Srbov na Hrvaškem, v BiH in na Kosovu. Ko je postalo jasno, da bo Milošević poražen, se je Pavle skupaj s cerkvenim vrhom obrnil proti njemu, njegova duhovščina pa je blagoslavljala nove zvezde srbskega političnega prizorišča. Tudi tiste, ki so nazadnje pristale pred mednarodnim sodiščem za vojne zločine na ozemlju nekdanje Jugoslavije v Haagu. Sedanji predsednik države Tadić, ki mu nekateri analitiki očitajo, da se je sam imenoval za člana svete sinode, organa najvišjih cerkvenih predstavnikov, ki so odločali o pogrebnih dogodkih, je svoje mnenje o pokojnem patriarhu povzel takole: »Obstajajo ljudje, ki s svojo osebnostjo povezujejo celoten narod. Takšen je bil patriarh Pavle. Njegov odhod je zame izguba.«
Patriarh Pavle je bil zaradi svoje osebnosti za številne Srbe »živi svetnik«, »dobri pastir« in »edini nebeški Srb«. Živel je asketsko in skromno. Sam naj bi si bil kuhal, pral obleko, popravljal čevlje in opravljal druga dela zase. Po mestu se je najraje vozil z javnim prevozom. Tega seveda ni mogel zahtevati od svojih episkopov; ti so v minulih dvajsetih letih v svojih škofijah večinoma obnovili ali pa zgradili nove dvorce s cerkvami, pohvalijo pa se lahko tudi z najsodobnejšim voznim parkom. Ob koncu Miloševićeve vladavine je bila srbska pravoslavna cerkev dejansko državna cerkev z veroukom v šolah, s plačami za duhovnike, z urejenim zdravstvenim in pokojninskim zavarovanjem zanje in s svojimi mediji. »Živi svetnik« je znal premišljeno veslati v političnih vodah nove stvarnosti na Balkanu. Previdno je oznanil, da je vojna na območju nekdanje Jugoslavije »etnične narave in ima v sebi tudi verske sestavine«.

Po Kristusovem evangeliju

Patriarh je izhajal z narodnostno mešanega območja nekdanje skupne države. Rodil se je kot Gojko Stojčević leta 1914 v slavonski vasici Kućanci, danes na Hrvaškem. Leta 1957 je končal podiplomski študij na Pravoslavni teološki fakulteti v Atenah. Predstojniki fakultete so srbskim cerkvenim očetom menda pojasnili, da »če bi naša, grška cerkev imela pet takšnih duhovnikov, kot je vaš Pavle, se ji ne bi bilo treba bati za prihodnost, ampak bi bila najmočnejša cerkev na svetu«. Še istega leta je bil izvoljen za raško-prizrenskega škofa in to službo je opravljal do leta 1990, ko je postal patriarh srbske pravoslavne cerkve.
Po 33 letih »kosovskih muk« je postal 44. patriarh srbske pravoslavne cerkve. Presenečen nad izvolitvijo šele v devetem krogu in z žrebom je dejal, da so njegove »moči šibke, to vsi veste. Tudi sam ne verjamem vanje ...« In pojasnil, da »nima nobenega programa glede delovanja patriarhije, naš program je Kristusov evangelij«. Njegova cerkev se je prilagajala aktualnemu dogajanju na nemirnih jugoslovanskih tleh, čeprav to po mnenju srbskih analitikov ni bila vedno njegova želja, vendar so se hotenja srbskega vodje Miloševića in vrhov srbske pravoslavne cerkve - Milošević in patriarh Pavle sta skoraj hkrati začela opravljati svoje poslanstvo - dejansko prekrivala. Po besedah sedanjega beograjskega katoliškega nadškofa Stanislava Hočevarja, objavljenih v Družini, je »Milošević, kolikor je branil Srbijo - torej branil Jugoslavijo - bil v skladu s težnjami Srbske pravoslavne cerkve. Ta je imela takrat 33 škofij oziroma eparhij. Od tega jih je bilo v Srbiji samo trinajst, dvajset pa zunaj: deset po svetu in deset na območju Jugoslavije. Delitev skupne države in nastajanje novih držav je pomenilo za Srbsko pravoslavno cerkev nevarnost, kajti v pravoslavju je neka - ne sicer kanonizirana - navada: samostojna država - samostojna cerkev.« Obe pa sta, vsaj v srbskem primeru, skrbno spodbujali in negovali srbski nacionalizem na podlagi koncepta velike Srbije, ki ga je utemeljil srbski politik in državnik iz druge polovice 19. stoletja Ilija Garašanin. Patriarh je leta 1991 navkljub nasilnosti oblasti pozival študente, ki so demonstrirali na Terazijah, naj se razidejo. Takrat so ga izžvižgali in odtlej se za takšne poteze ni več odločal. Je pa dobre odnose z Miloševićem ohranil, četudi je sprejemal voditelje opozicije in predvsem ljudi iz vodstva »čezdrinskih« Srbov z Radovanom Karadžićem na čelu. Leta 1993 je prosil Miloševića, naj izpusti iz zapora prvaka opozicije in predsednika Srbskega gibanja obnove Vuka Draškovića, ki je bil glavni organizator protimiloševičevskih pohodov. V patriarhovem kabinetu se je na sprejemu znašel tudi Željko Ražnatović Arkan, poveljnik paravojaške Srbske garde prostovoljcev, ki je celo izjavljal, da je njegov »vrhovni poveljnik« sam patriarh Pavle.

Politični preobrat

Šele po letu 1996, ko je bilo kot na dlani, da je velika Srbija le še eden izmed neuresničljivih srbskih mitov in so Srbi na Hrvaškem po Nevihti doživeli poraz, v BiH pa je Dayton na novo zarisal etnične meje, se je patriarh Pavle s svojo cerkvijo odvrnil od Miloševića. Na poti k cerkvi sv. Save, 29. januarja 1997, je sam »prebil« policijski kordon, ki je branil prehod študentom, in v svet so bili poslani posnetki »živega svetnika«. Dve leti kasneje so se v patriarhiji sestali cerkveni dostojanstveniki in voditelji opozicije, kar je bilo mogoče razumeti, kakor da cerkev podpira demokratične spremembe v Srbiji. Toda še istega leta se je patriarh na proslavi ob dnevu republike, 29. novembra 1999, takrat še državnem prazniku ZRJ, trikrat poklonil paru z Dedinja in Miloševiću čestital ob prazniku. Miloševićevi nasprotniki so bili šokirani, patriarh pa je prek metropolita Amfilohija pojasnil, da »je bil v zmoti, saj je mislil, da gre za praznik enotnosti Srbije in Črne gore«. Fronta proti Miloševićevi vladavini je bila vse trdnejša, nastale so vojaško organizirane skupine odpora, ki so se izvirno in brez orožja borile proti režimu. Patriarh je javno podprl mladinsko gibanje Otpor!, ki je pri Miloševićevem padcu odigralo pomembno vlogo, vendar je njegove pripadnike prosil, naj se vzdržijo nasilja. Septembra 2000, le nekaj dni pred Miloševićevim porazom na volitvah za predsednika Zvezne republike Jugoslavije, je patriarh Pavle za grško revijo Elefteropia dejal, da dotedanji predsednik in njegov režim »nosita krivdo za to katastrofo« v državi in da »sveta sinoda srbske pravoslavne cerkve že od leta 1992 zahteva spremembo«.
Nedvomno bo šele zgodovina ovrednotila vse plati delovanje patriarha Pavleta in odgovornost pravoslavne duhovščine za krvavi razvoj dogodkov v nekdanji skupni državi. Srbska pravoslavna cerkev je bila kot varuhinja srbskih svetinj in narodovega izročila po mnenju številnih analitikov pomemben dejavnik pri poskusu ustvarjanja skupne države vseh Srbov na Balkanu, ki si jo je želel tudi srbski vodja Milošević. Srbska pravoslavna cerkev je stala ob njem v vojni na Hrvaškem, v BiH in na Kosovu. Patriarh je pozival mednarodno skupnost, naj obvaruje starodavne srbske cerkve in samostane na Kosovu, vendar ni enako zavzeto apeliral na svoje rojake takrat, ko so srbske enote uničevale katoliške cerkve in muslimanske mošeje na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini ter začele etnično čiščenje »srbskih« ozemelj. Tudi zato so leta 1995 slovenske oblasti zavrnile patriarhovo prošnjo za vstopni vizum za Slovenijo, kjer je hotel v Kočevskem rogu moliti za pobite četnike.
Sicer pa je srbska pravoslavna cerkev tudi v odnosu do drugih pravoslavnih cerkva v nekdanji Jugoslaviji najmanj strpna. Ne zmore priznati avtokefalnosti (samostojnosti) makedonske in črnogorske pravoslavne cerkve. Črnogorska je samostojnost izgubila leta 1918, ko je tedanja Kraljevina Srbija pregnala s prestola črnogorskega kralja Nikolo, makedonske cerkve pa noče priznati zato, ker je prav v Skopju srbski car Dušan Silni leta 1346 ustanovil prvo srbsko patriarhijo. Do rimskokatoliške cerkve je srbsko cerkveno vodstvo izrazito negativno razpoloženo, saj vseskozi nasprotuje papeževemu obisku v Srbiji.

Konservativni pogledi

Pokojni patriarh Pavle je bil konservativen cerkveni voditelj. V svojih družbenih kritikah, ki jih je zapisal v liturgičnih besedilih, je z zelo konservativnim besednjakom obsojal splav, homoseksualnost in feminizem in o enakopravnosti spolov med drugim dejal, da »pravoslavna cerkev sicer ne nasprotuje temu, da ženske nosijo hlače, če to zahteva njihovo delo, na primer v tovarnah, na smučanju ali na motorju ... Cerkev je proti takšnemu oblačenju, če to naredijo zaradi mode ali pa se tiče napačnega razumevanja enakopravnosti spolov.« Časnik Danas je v ponedeljek, ko so vsa srbska javna občila opevala svetost patriarha Pavleta, problematiziral njegovo politiko v cerkvi in predvsem povezave med cerkvijo, politiko in družbo, ki so nastale v njegovem času. Gordana Logar je zapisala, da so javni verniki skupaj s predsednikom Tadićem, ki je postal samooklicani vodja sinode srbske pravoslavne cerkve, »vsaj tako se zdi laikom, kršili ustavo, v kateri jasno piše, da je Srbija sekularna država in ločena od cerkve«. Po njenem mnenju je srbska politika grdo izkoristila sedanjo nesrečo ljudi, ki so se znašli v težkih gospodarskih in socialnih razmerah, in opozorila na stališča carigrajskega patriarha Bartolomeja, duhovnega vodje 300 milijonov pravoslavnih vernikov po svetu, »ki je znan po ekumenstvu, po sodelovanju s katoliki, z Vatikanom, z muslimani in je sredi devetdesetih let javno obsodil nacionalizem in fanatizem. Govori o demokraciji in ekologiji. Zato ga imenujejo 'zeleni patriarh'«.