Urša Marn

3. 12. 2009  |  Mladina 48  |  Politika

Zloraba pod krinko prihranka

Zadnja leta se je razpasla nevarna razvada, da država projekte za gradnjo bolnišnic in drugih javnih stavb naroča pod mizo, brez javnih arhitekturnih natečajev, edino merilo za izbiro projektanta pa je najnižja cena

Stavba nujne medicinske pomoči v Zagrebu je plod javnega arhitekturnega natečaja iz leta 2004. Vzpostavlja nove, visoke standarde javnih mestnih objektov.

Stavba nujne medicinske pomoči v Zagrebu je plod javnega arhitekturnega natečaja iz leta 2004. Vzpostavlja nove, visoke standarde javnih mestnih objektov.
© Studio HRG

Najnovejši dokaz o zlorabi zakonodaje pod krinko prihranka javnih sredstev je razpis za nadomestno gradnjo objekta Splošne bolnišnice Celje. Prostor za nov objekt, ki bo obsegal kar 25 tisoč kvadratnih metrov bruto etažnih površin, nameravajo pridobiti z rušitvijo petih objektov ob sedanji bolnišnici. Celotna naložba je ovrednotena na 40 milijonov evrov, edino merilo za izbiro projektanta pa je najnižja cena. Čeprav gre za objekt, ki bo pomembno zaznamoval mestno središče, niso razpisali javnega arhitekturnega natečaja, pač pa projektanta iščejo kar s klasičnim javnim razpisom, pri čemer je edino merilo za oddajo naročila najnižja cena, ponujena za izdelavo projektne dokumentacije. To je razvidno iz javnega naročila, ki ga je celjska bolnišnica že sredi julija, ponovno pa v začetku novembra objavila na portalu javnih naročil. Tako ravnanje ni le v nasprotju z zakonodajo, ampak je tudi skrajno kratkovidno. Izkušnje kažejo, da izbira projektanta na podlagi najnižje cene še ne pomeni nujno cenovno najugodnejše gradnje niti kasneje nizkih stroškov vzdrževanja. »Strošek projektiranja je le majhen delež celotne investicije, po najnižji ceni pa praviloma ni mogoče izdelati kakovostne dokumentacije. Le s kakovostno zasnovo in projektiranjem in ne samo na podlagi najnižje ponujene cene je mogoče doseči prihranke pri celotni investiciji in vzdrževanju,« opozarja Darja Matjašec, komisarka za natečajno dejavnost pri Zbornici za arhitekturo in prostor Slovenije. Po mnenju zbornice bi morali javno naročilo razveljaviti, saj je v nasprotju z zakonom o graditvi objektov, zakonom o javnem naročanju ter pravilnikom o javnih natečajih za izbiro strokovno najprimernejših rešitev prostorskih ureditev in objektov. Poglejmo, zakaj.
Zakon o graditvi objektov je do decembra 2007 določal, da je javni natečaj obvezen, če je investitor gradnje država ali občina, vendar samo, če skupna vrednost investicije pri gradnji večstanovanjske stavbe, stanovanjske stavbe za posebne namene ali nestanovanjske stavbe, namenjene javni rabi, presega 400 milijonov tolarjev (1,66 milijona evrov). Ta izjema je bila v času prejšnje vlade, ko je ministrstvo za okolje in prostor vodil Janez Podobnik, iz zakona črtana, in to kljub ostremu nasprotovanju arhitekturne stroke. Od takrat velja, da je javni natečaj obvezen samo, če tako določa prostorski akt ali drug predpis. Toda prostorski akti, ki jih sprejemajo občine, večinoma ne predpisujejo javnih natečajev. Občine želijo iti čim bolj na roko investitorjem, zato skušajo umakniti vse ovire, ki bi za investitorje lahko pomenile podaljšanje gradnje in dodatne stroške. Kaj pa drug predpis, ki ga omenja zakon o graditvi objektov? Ministrstvo za okolje in prostor je leta 2004 sprejelo pravilnik o javnih natečajih, po katerem je javni natečaj obvezen, če je investitor gradnje država ali občina, vendar samo, če skupna vrednost investicije pri gradnji večstanovanjske stavbe, stanovanjske stavbe za posebne namene ali nestanovanjske stavbe, namenjene javni rabi, presega 300 milijonov tolarjev (1,25 milijona evrov). Težava je v tem, da ta pravilnik v očeh investitorjev nima niti približno takšne teže kot zakon. A pojdimo naprej. Poleg zakona o graditvi objektov in pravilnika o javnih natečajih obstaja še zakon o javnem naročanju, po katerem je javni natečaj obvezen, če je vrednost javnega naročila 137 tisoč evrov ali več. Ker je pri celjski bolnišnici vrednost celotne investicije ocenjena na 40 milijonov evrov, je jasno, da bi morali izpeljati javni arhitekturni natečaj. Zakaj ga niso? Vodstvo bolnišnice se izgovarja, da prostorski akt za območje predvidene gradnje, to je zazidalni načrt Glazija, javnega natečaja za pridobitev idejne rešitve ne predvideva. To sicer drži, vendar bi morali hkrati upoštevati zakon o javnem naročanju, ki izrecno določa, da je javni natečaj obvezen, kadar je vrednost javnega naročila 137 tisoč evrov ali več. Celjska bolnišnica oziroma ministrstvo za zdravje, naročnik gradnje, je to določilo obšlo z manevrom, ki je v posmeh pravni državi. Navaja, da »vrednost idejne zasnove ali idejnega projekta oziroma vrednost javnega naročila za idejno rešitev v okviru celotnega javnega naročila« ne dosega ali presega 137 tisoč evrov. Skratka, iz celotnega javnega naročila so izvzeli zgolj manjši del, vrednost tega pa verjetno res ne presega z zakonom določenega mejnega zneska. Da bi lažje razumeli manever, naj pojasnimo, da javno naročilo za gradnjo celjske bolnišnice obsega tri sklope nalog: izdelavo projektne dokumentacije (idejna zasnova z različicami, idejni projekt, projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, projekt za izvedbo in projekt izvedenih del), izvedbo projektantskega nadzora in izdelavo okvirnega terminskega načrta za izvedbo gradnje ter dobavo in montažo opreme. Pri tem zgolj stroški prvega sklopa, torej izdelave projektne dokumentacije, praviloma znašajo vsaj tri do štiri odstotke celotne investicije, pri bolnišnicah pa tudi bistveno več, lahko celo šest ali sedem odstotkov. Za celjsko bolnišnico to pomeni, da bodo stroški izdelave projektne dokumentacije znašali najmanj 1,2 milijona evrov, se pravi, da že prvi sklop javnega naročila daleč presega mejo, določeno z zakonom o javnem naročanju. To pa pomeni, da bi morali razpisati javni natečaj.
Gradnja nadomestnega objekta bolnišnice v Celju sicer ni edini primer zlorabe zakonodaje. Podobno so se javnemu natečaju izognili v slovenjgraški bolnišnici. Svetla izjema je le šempetrska bolnišnica, ki je prek Zbornice za arhitekturo in prostor izpeljala javni natečaj za večji prizidek k stari bolnišnici. Zgledno pa ravnajo tudi na ministrstvu za šolstvo in šport, saj vrtce in šole praviloma gradijo po projektih, pridobljenih z javnimi natečaji. Spomnimo se, da so v zadnjem desetletju prav javni natečaji prinesli nekatere najboljše arhitekturne rešitve, na primer osnovno šolo ob Rinži v Kočevju, pokopališče Srebrniče, srednjo zdravstveno šolo v Ljubljani, Gospodarsko zbornico, naselje Mostec, srednjo ekonomsko šolo v Murski Soboti in prenovo stadiona v Mariboru. Avtorji teh projektov so dobili številne nagrade, avtor pokopališča Srebrniče prof. Aleš Vodopivec pa se je leta 2001 uvrstil celo v ožji izbor za nagrado Miesa van der Roheja. Dokaz, da javni natečaj lahko prinese dobro arhitekturno rešitev, je tudi Univerzitetni klinični center v Ljubljani, ki je bil v sedemdesetih letih zgrajen po načrtih arhitekta Stanka Kristla. Zato je še toliko bolj sporno, da se danes projektanti nekaterih najpomembnejših javnih objektov ne izbirajo na podlagi javnih natečajev. Arhitekturne rešitve za gradnjo stadiona v Stožicah, prenovo stadiona za Bežigradom, prenovo kopališča Ilirija, gradnjo novega Kolizeja in gradnjo nove Potniške postaje Ljubljana niso bile izbrane na javnih natečajih. Za večino omenjenih objektov so arhitekturni natečaji sicer bili razpisani, a niso bili javni, temveč vabljeni in tako za širšo strokovno javnost zaprti. To pa je skrajno sporno, saj žirije, ki jih imenuje naročnik, rabijo le za navidezno formalno zadovoljevanje zakonskih zahtev, pri ocenjevanju pa nista dovolj upoštevana ne javni interes ne strokovna kakovost natečajnih rešitev, temveč predvsem kratkoročni interes investitorja. Še bolj škandalozno je, da se javnim natečajem ne izogibajo le zasebni, pač pa tudi javni naročniki, torej država in občine, ki bi morale biti zgled vsem drugim investitorjem. Pogosta oblika izogibanja javnim natečajem so javno-zasebna partnerstva. Ljubljanski župan Zoran Janković je ta argument iz rokava potegnil že večkrat, tudi pri obeh stadionih in novi železniški postaji.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.