Vesna Teržan

10. 12. 2009  |  Mladina 49  |  Družba

Zoran Mušič

V Moderni galeriji so odprli razstavo del Zorana Mušiča iz slovenskih javnih in zasebnih zbirk

/media/www/slike.old/mladina/music_fotojocoznidarsic009.jpg

© Joco Žnidaršič

Moderna galerija v Ljubljani je po dveh letih spet odprla svoja vrata. Njena svežina veje iz dejstva, da sta arhitekta prenove Bevk in Perović ustrezno pojmovala volumen modernistične stavbe. In kot se za osrednjo institucijo moderne umetnosti spodobi, so za prvo razstavo v prenovljenih prostorih izbrali pregledno razstavo Zorana Mušiča, enega najpomembnejših slovenskih modernistov, ki pa je imel z domovino burno razmerje - med ljubeznijo in sovraštvom, med privlačnostjo in odbojnostjo ter užaljenim zavračanjem drug drugega. Ob razstavi je izšel obsežen katalog, ki razloži pomen in vlogo Mušiča doma in v svetu in poskuša v podrobni biografiji nakazati to »ljubezensko razmerje« med umetnikom in Slovenijo.
Njegovo življenjsko pot je natančno proučil in predstavil Gojko Zupan. Na podlagi virov in dokumentov je preveril in rekonstruiral Mušičevo življenje, saj je Mušič sam marsikateri dogodek priredil in mu dal drugačen pomen. Tako se v njegov življenjepis vrača pravi rojstni kraj Bukovica in ne Gorica, kot je rad zavajal sam Mušič. Veliko dejstev je bilo mogoče rekonstruirati tudi iz korespondence med slikarjem Miho Malešem in Mušičem ter slikarjem Maksimom Sedejem in Mušičem. Mušič je nihal med svojimi »domovinami«, odvisno od situacije se je legitimiral ali kot italijanski slikar ali kot predstavnik pariške šole. Od leta 1952 je živel med Benetkami in Parizom, kjer je že takoj razstavljal v Galerie de France. S to galerijo je sodeloval vsa nadaljnja leta in kontinuiteta razstavljanja je segala še globoko v šestdeseta leta 20. stoletja. Galerie de France je bila pomembna umetniška institucija, kjer so razstavljala tudi največja imena svetovne umetnosti.
Ješa Denegri je v katalogu razstave zapisal: »V času, ko je Mušič postal eden izmed akterjev na pariški umetniški sceni, so razburkani in prelomni dogodki s konca štiridesetih in začetka petdesetih let 20. stoletja, ki so jih zaznamovale samostojne razstave Fautrierja, Wolsa, Dubuffeta, Mathieuja in skupinska razstava pripadnikov skupine Cobra ter prvi nastopi velike generacije ameriških abstraktnih ekspresionistov, že postali strani neke slavne zgodovine vzpona povojne evropske in svetovne umetnosti.«
Mušič je bil v vzponu: že leta 1955 je razstavljal na Dokumenti v Kasslu, leta 1960 na bienalu v Tokiu, leta 1988 je doživel samostojno razstavo v Centru Georges Pompidou v Parizu in leta 1995 v palači Grand Palais v Parizu. O njem so pisale največje avtoritete umetnostne zgodovine in kritike - André Chastel, René de Solier, Marcel Brion ... Zoran Kržišnik, Jean Clair itd. Mušič je bil del pariškega in mednarodnega galerijskega in tržnega sistema. O njegovem pomenu in vlogi priča obsežna bibliografija, ki jo je natančno in pozorno pripravila Jana Intihar Ferjan, iz nje pa je razvidno, da se je Mušič kot pisec v slovenskem časopisju prvič pojavil v Slovencu leta 1935, ko je objavil prvo Pismo iz Španije, kjer je opisal proslavo obletnice republike.
Mušič je imel burno življenje že od otroštva. Primorec (rojen leta 1909), ki se s starši preseli na Štajersko, obiskuje v Mariboru najprej realko, nato konča moško učiteljišče. Slikarstvo študira v Zagrebu pri profesorju Babiću, skupaj z drugimi slovenskimi slikarji - z Gabrijelom Stupico, Marijem Pregljem in s Francetom Miheličem. Profesor Ljubo Babić pomembno vpliva nanj ne le s svojim slikarskim in risarskim mojstrstvom, ampak tudi z napotki, naj si vzame čas in riše v Dalmaciji, naj, preden gre v Pariz pogledat Maneta, obišče Španijo in si ogleda osrednji vir ter navdih evropskega modernizma - Goyo, Velazqueza, El Greca. Trimesečno študijsko bivanje v Španiji mu omogočita mariborska občina in Narodna galerija. Leta 1940 se Mušič preseli v Ljubljano in leta 1941 razstavlja na veliki razstavi Neodvisnih. Po kapitulaciji Italije se preseli v Gorico in Trst, nadaljuje v Benetkah, kjer se sreča s slikarjem Guidom Cadorinom, leta 1944 ga spet najdemo v Trstu, kjer pripravi odmevno razstavo gvašev. Številni njegovi prijatelji so nasprotniki nacizma, eden izmed njih ga prosi, naj shrani radijski oddajnik, Mušiča aretirajo avgusta 1944 sredi Benetk, ga prepeljejo najprej v Trst in čez tri mesece v Dachau. Leta 1945 zavezniki internirance napotijo proti njihovim domovom, Mušič se vrača v Ljubljano, a ta mu ni naklonjena. Dobi namig in tik pred dachavskimi procesi zapusti Slovenijo. Po krajšem postanku v Gorici se naseli v Benetkah in se poroči z Benečanko Ido Cadorin ter z nekaj zapleti tudi pridobi italijansko državljanstvo, sledita Pariz in svetovna slava.
Razmerje s Slovenijo se omehča v sredini petdesetih let, ko vzpostavi stik z Zoranom Kržišnikom, z njim sodeluje pri pripravah ljubljanskega grafičnega bienala. Leta 1956 mu jugoslovanske oblasti odobrijo vizum in nato redno obiskuje Slovenijo. Breda Ilich Klančnik, avtorica odlične razstave, pravi: »Kot grafika ga je domovina spoznala razmeroma zgodaj. Prva večja samostojna razstava ''dalmatinskih zemelj'' je bila v Mali galeriji leta 1960, zanjo je poskrbel Kržišnik in je potovala še v Zagreb; redno je tudi razstavljal na ljubljanskem grafičnem bienalu. Leta 1966 je Kržišnik pripravil razstavo v okviru Trigona v Gradcu, to je bila ena večjih retrospektiv, ki je bila naslednje leto postavljena še v Ljubljani in nato prenesena v Nemčijo. Jože Brumen je oblikoval lep katalog in Kržišnikovo besedilo iz tistega časa smo ponatisnili tudi v najnovejšem katalogu. Leta 1997 smo v Moderni galeriji predstavili Mušičeva dela iz naših zbirk, tudi grafični opus, tako da tokrat namenoma nismo vključili grafike, pač pa smo nekoliko bolj poudarili njegovo zgodnje obdobje - španske slike, mariborske in ljubljanske motive, zgodnjo Dalmacijo, sienske griče, beneško obdobje in pozne avtoportrete ter dvojne portrete s soprogo. Osredotočili smo se na olja in gvaše, risba je zastopana manj.« Mušičeva mariborska leta je v katalogu predstavila Meta Gabršek Prosenc, o meji Mušičeve podobe pa se je razpisal Miklavž Komelj, ki ugotavlja: »Mladi Mušič je ravno v tem, v čemer hoče z lepoto transcendirati družbena razmerja, izrazito buržoazen slikar.« Morda prav v tej ugotovitvi tiči problem šuma v komunikaciji med nekdanjimi socialističnimi oblastniki v Sloveniji in Mušičem.
Breda Ilich Klančnik pravi, da si je Mušič želel razstavljati doma že v začetku 50. let, in Veno Pilon, s katerim je prijateljeval v Parizu, se je trudil kot posrednik med Mušičem in slovenskimi akterji. Vendar takrat očitno še ni bil čas za to. Uradno se je torej vrnil v Slovenijo šele leta 1960. Njegovi vrnitvi so oporekali tudi domači/slovenski umetniki, temu je botrovalo ljubosumje zaradi Mušičevega velikega mednarodnega uspeha, pa tudi zaradi njegove osebne karizme in šarma. Navsezadnje je bil Mušič visok, postaven očarljiv moški, ki se je znal z eleganco gibati po evropskih meščanskih salonih.
Tisto, kar predvsem šteje, pa je seveda to, da mu je strokovna javnost že leta 1951 podelila Premio Parigi, nagrado, ki mu je odprla vrata pomembnih svetovnih galerij.
Mušič je v intervjuju leta 2001 razložil: »Name je imela velik vpliv pokrajina, v kateri sem rojen. To je Kras. Ko sem bil pozneje v Španiji, sem v Kastilji našel podobnosti z rodno zemljo, težavno in neusmiljeno, osušeno in puščobno. Tega se vedno spominjam, zakoreninilo se je v meni in postalo izhodišče vsega mojega ustvarjanja. To mi ustreza, čeprav ne vem natančno, zakaj. Nekaj avtističnega je. Prav ta preprosta pokrajina, opustošena, osvobojena vseh odvečnih spremenljivosti, anekdot. Pokrajina, od katere je ostalo samo bistvo.«
Mušič se je izogibal izrazitim polarizacijam in opredeljevanju na angažirane in avtonomne umetnike, na realiste in formaliste, figuralike in abstraktne umetnike.
Tomaž Brejc je v svoji študiji v katalogu razstave zapisal: »Mušič ni realist kakor tudi ni abstraktni slikar in ta vmesnost gledalce ves čas usmerja k ''realizmu'' slikovne površine, slikarskih sredstev, potez, madežev in sledi, črt in likov, tistega pretanjenega, ekonomičnega in obvladanega slikanja, ki iz na videz prašnate, nežive snovi iztisne čudovite prizore.« Za takšne slikarje je Lionello Venturi dejal, da niso niti nočejo biti abstraktni umetniki, niso niti nočejo biti realisti; želijo preseči to dihotomijo v imenu spontane umetniške ustvarjalnosti.
Na začetku osemdesetih let se je v Mušičevi umetnosti zgodil preobrat v tematiki in v likovnem jeziku, začel je cikel slik, risb in grafik z naslovom Nismo poslednji, s temo, ki se ji je občasno posvečal vse do devetdesetih let. Sprememba je bila v tem, da je mesto umetnikovega opazovanja ali meditacije o pojavih v naravi, kar so bile slike dalmatinskih in istrskih pokrajin, zavzel spomin na docela osebna doživetja v času, ki se je zdel nepovratno pozabljen, vsaj kar zadeva sledi v njegovi umetnosti. V njegov spomin so se vrnile slike iz Dachaua. Ješa Denegri se sprašuje, kaj je Mušiča spodbudilo, da je po tako dolgem času posegel po teh davnih zapisih in po njihovih motivih začel ustvarjati serije novih slik in risb. »Naslov, ki ga je dal temu ciklu - Nismo poslednji - zveni kot dramatično opozorilo: grozovitosti, ki so se zdele za vedno končane, se ponavljajo in se bodo še ponavljale! Ali je umetnik takrat lahko slutil, da se bo prav to zgodilo v deželi (Jugoslaviji), ki je do pred kratkim mejila na njegovo prvo (ali drugo) domovino?« Mušič je risbe, ki jih je narisal v taborišču, pokazal na razstavah v Bologni (1965) in v Parizu (1981) in takrat se je očitno nekaj prelomilo in risbe, ki so nastale v taborišču, so dobile nadgradnjo v »abstraktnih« spominih, prenesenih na papir - v ciklu Nismo poslednji. V taborišču je narisal okoli 200 risb, od teh se jih je ohranila približno četrtina.
»Risbe so rešile ne le moje življenje, temveč tudi mojo človeško integriteto. Preprosto pričajo o tem, kaj je človek moral prestati, o tem, kaj je lahko zdržal. Ne gre za izražanje protesta. Nisem se upiral. V resnici sem živel to, kar sem risal. Šel sem skozi pekel. Vztrajal sem, se mi zdi, v nekakšnem pogumu po zaslugi risb, ki se mi jih je posrečilo napraviti,« je pripovedoval Mušič.
Letošnje leto je bilo torej posvečeno Zoranu Mušiču, četudi je bilo to javnosti slabo in nejasno sporočeno. Res pa je, da se je zvrstilo več razstav ob praznovanju 100. obletnice njegovega rojstva: Španska vizija v Narodni galeriji v Ljubljani, Lahova zbirka v galeriji TR3, razstave v galeriji Zala, Galeriji 22, Visconti Fine Art je pripravil razstavo stotih del za Moderno galerijo na Reki, mariborska Umetnostna galerija je pripravila razstavo del iz mariborskega obdobja, v Ajdovščini so pripravili materiale iz Goriške, v Novi Gorici je bila razstava v Hitovi galeriji, razstava iz TR3 je bila prenesena v Piran. Morda najpomembnejši je simpozij, ki je potekal letos spomladi na SAZU pod naslovom Nismo poslednji. V gradu Dobrovo pa je edina stalna zbirka Mušičevih grafičnih del pri nas, ki šteje 136 grafičnih listov. To zbirko je zbrala Nelida Nemec še v sodelovanju z avtorjem in otvoritev zbirke je bila jeseni 1991. Poznavalci pravijo, da pri Mušiču ni šlo za obdobja, ko bi se enkrat ukvarjal z grafiko, drugič pa s slikarstvom in z risbo, ampak gre pri njem vseskozi za delo v vseh zvrsteh hkrati. Enako močna so sočasna platna kot grafike ali risbe. Mušič je umetnik, ki ga ni mogoče postaviti v neko umetniško gibanje. V obdobju poznega modernizma in začetku postmodernizma, ko je bil Mušič del mednarodne umetniške scene, je hodil svojo pot z izrazito samosvojim avtorskim profilom, in to so poznavalci znali ceniti. Nazadnje so mu veličino priznali tudi v Sloveniji, prejel je Jakopičevo nagrado (1979), veliko častno nagrado na ljubljanskem grafičnem bienalu (1981), postal je dopisni član SAZU (1990), istega leta je dobil tudi red viteza častne legije v Franciji in leta 1991 Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.