Dekada brez imena

Zelo verjetno je, da bo prav dekada brez imena ta, ki bo usodno definirala 21. stoletje. Dekada brez imena je očitno le časovna kapsula na poti v prihodnost brez imena.

Teroristični napad na Svetovni trgovinski center je bil tehnološko čudo. Plus: tisti, ki so ga organizirali, so ga lahko gledali v neposrednem prenosu.

Teroristični napad na Svetovni trgovinski center je bil tehnološko čudo. Plus: tisti, ki so ga organizirali, so ga lahko gledali v neposrednem prenosu.

Za nami je dekada, v kateri nam ni uspelo ničesar preprečiti - terorističnega napada na Svetovni trgovinski center, invazije na Afganistan, invazije na Irak, vojne proti terorju, samorazstrelitev, bušizacije in berluskonizacije sveta, Katrine, cunamija, klimatskih sprememb, tajkunizacije, slumizacije, finančnih balonov, povampirjenosti prostega trga, gospodarske krize. Za nami je torej dekada, v kateri se je zgodilo vse, kar se je lahko zgodilo. Ničemur nismo bili v napoto. Kar je seveda ironično: ničesar nismo mogli preprečiti, pa četudi smo bili ves čas kot eno.
Vsa ta čudežna, magična, neverjetno sofisticirana tehnologija, od Facebooka - poganjka TV-serije Prijatelji - do pametnih telefonov, od blogov, splogov in flogov do forumov, nam je namreč omogočila, da smo bili stalno skupaj. Da smo bili stalno povezani. Stalno skonektani. Stalno vabljeni. Stalno dobrodošli. Stalno hyperlinkani. Stalno združeni. Stalno objeti. Stalno pri stvari. Stalno »izravnani«, kot bi rekel Thomas Friedman. In rezultat? Na YouTubu je največ ogledov zbral video Charlie Bit My Finger - dojenček bratca ugrizne v prst. Niti odgrizne mu ga ne. Tresla se je gora, rodil se je spam. Ne, tip v zajčjem kostumu in one plešoče nagačene opice so bili hit že nekaj let prej.
Bili smo stalno povezani, toda s poti. V resnici nismo bili nikoli bolj razbiti. Nikoli bolj razpršeni. Nikoli bolj odmaknjeni. Nikoli bolj pasivni. Hej, le zakaj bi šel na ulico - saj sem že kliknil na spletno peticijo in Busha pozval, naj odstopi!? Šur. Le zakaj bi v realnosti storili to, kar smo storili že virtualno? Realnosti nam ni treba več doživeti, ker jo je doživel že naš računalnik. Ne delajte si utvar: če je hotel kdo kdaj uničiti svet, je v tej dekadi zamudil sijajno priložnost. Še več: enkratno priložnost. Če naj bom malce bolj razumljiv: ta dekada je bila idealna za »povojne poboje«. Internet bi sicer vreščal, da je to svinjarija, toda to ne bi ničesar spremenilo. Bush je to dojel, ne. In tajkuni tudi. Če naj omenim le nekatere. In res, ko vse seštejete in to potem zmnožite z našim inteligenčnim kvocientom, se zdi, da smo v tej dekadi zamudili le konec sveta. To je bil naš največji neuspeh. In natanko v tem smislu moramo dojeti misel Ulricha Be-cka, da se ne trudimo več, da bi naredili kaj dobrega, ampak skušamo le še preprečiti najhuje.
A po drugi strani: če obstaja še kak drug svet in če bi se mu slučajno v nekaj letih zgodilo vse to, kar se je v tej dekadi zgodilo našemu, ga že ne bi bilo več. Razpadel bi, sprhnel, izginil. The End. In vendar, nekaj mazohistično fatalističnega je bilo v tej naši stalni povezanosti, združenosti, skonektanosti: izgledala je kot tisti morbidni »zadnji objem« pred koncem sveta, pred sodnim dnem. Saj veste: primimo se za roke - prihaja apokaliptični meteor! Bali smo se najhujšega in spregledali, da se je najhujše že zgodilo. Zato nimamo nobenega moralnega kapitala, da bi se zmrdovali in zgražali nad »peklom« te dekade - nad vojnami, invazijami in okupacijami, nad ekološkimi katastrofami, nad bušizacijo in berluskonizacijo, nad destruktivnostjo prostega trga in tajkunizacijo, nad krizo in brezposelnostjo. Glede na to, kaj vse se nam je zgodilo v tej dekadi, bi pričakovali, da bomo za »stvar« - za boljši svet - prelivali kri. Pa je nismo. Ali bolje rečeno: prelivali so jo le džihadisti, islamski fundamentalisti. Če v boju za »stvar« ne tvegaš katastrofe, izgubiš. Je kdo na Zahodu prelil kri za »stvar«? Ne. Le v Žagah, Krvavih hostlih, torture pornu, vampirskih romanih Stephenie Meyer in TV-seriji Prava kri. Antiglobalisti in protivojni protestniki, ki so bili nekaj časa obraz upora, so začeli vreščati, če so se jih robocopi le dotaknili. Rekel bom le to: če bi partizani začeli vreščati ob prvem stiku z naciji, jih danes ne bi slavili. Če hočeš narediti palačinko, moraš pač razbiti nekaj jajc. Okej, ne rečem, v tej dekadi se je razbilo veliko jajc. Moje vprašanje je: kje je palačinka?

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.