Jure Erznožnik

14. 1. 2010  |  Mladina 2  |  Družba

Krvno maščevanje v 21. stoletju

Več kot deset tisoč moških in fantov si desetletja ne upa iz hiš, da jih ne bi pokončali potomci tistih, ki so jih pokončali njihovi predniki. Zaradi obupnega nezaupanja državljanov v državne institucije so se po padcu komunizma leta 1991 ponovno začele uveljavljati srednjeveške prakse.

Je mogoče, da se mora v državi članici Nata nekaj tisoč moških, mladih fantov in celo dečkov zaradi tradicije, ki izhaja iz srednjeveških zakonikov domačega in običajnega prava, če nočejo umreti, vse življenje skrivati doma? Je mogoče, da ti moški z obzidanih vrtov in dvorišč svojih hiš nikoli ne stopijo na polja, ulice, ne gredo v službo in da jih morajo preživljati matere, žene in hčere? Ne le da je to mogoče, lokalne oblasti celo nimajo nobene učinkovite strategije, kako izkoreniniti smrtonosno prakso krvnega maščevanja, za katerega so mnogi, tudi mladi Albanci še dandanes prepričani, da je temeljni kamen njihove nacionalne identitete. Izraz kanun, ki izvira iz srednjeveškega Zakonika Leke Dukagjinija (Kanuni i Lekë Dukagjinit), je, čeprav je ta skupek do 19. stoletja nenapisanih zapovedi od 15. stoletja meril na vsa področja človekovega življenja, urejal je razmerja v družini, zakonu, pri vzreji živine, delu, lastnini in verovanju ter razsojal pri oškodovanju in časti, danes le še pretveza za licenco za ubijanje vsakomur, komur je član druge, pogosto mejakove družine v preteklosti namerno ali po nesreči umoril enega ali več sorodnikov. Po tem arhaičnem, skoraj pet stoletij in pol starem dokumentu je še danes vsakomur dovoljeno, da vzame pravico v svoje roke, da svojega prednika prej ali slej maščuje tako, da ubije enega moških potomcev njegovega morilca. Ker naj bi veljalo, da »dolžnika« (razen v redkih primerih njegove izrazite arogance) ni častno umoriti za zidovi njegove hiše, kjer se sme, kot zapoveduje kanun, skrivati vse življenje, so potomci na maščevanje navadno pripravljeni čakati tudi desetletja in šele čez šestdeset ali sedemdeset let z vrstniki poračunajo spore, v katere so se zapletli njihovi pradedje. Seveda prav nič ne šteje, kateri od prednikov je takrat imel prav, šteje le, kdo je koga ubil. In čeravno naj bi bil kanun v bistvu povsem moška stvar in je bil pod enim najzloglasnejših komunističnih režimov v zgodovini, ki ga je zaznamovalo skoraj pol stoletja vladavine šefa albanske partije Enverja Hoxhe, torej v obdobju skoraj cele generacije, v katerem ženske niso smele niti dedovati, celo izrecno prepovedan, pa ženski del družine v udejanjanju teh pravil zelo dejavno sodeluje. Menda naj ne bi smel miniti dan, da žena moža ne bi opomnila, naj sorodnika maščuje.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.