Darja Kocbek

21. 1. 2010  |  Mladina 3  |  Politika

Za ljudi gre, tepec!

Delavci so tisti, ki so nadpovprečno obremenjeni, ne pa delodajalci, pa čeprav slednji to ves čas poudarjajo

/media/www/slike.old/mladina/odpuanje_uporgorenje_bobo.jpg

© Bobo

Statistični urad je ravnokar objavil, da je v Sloveniji stopnja registrirane brezposelnosti novembra lani dosegla 10,1 odstotka, kar pomeni, da je zaposlitev iskalo dobrih 95 tisoč ljudi. V 15 občinah je bilo na zavodu za zaposlovanje prijavljenih kar 20 odstotkov vseh ljudi, ki so sposobni za delo. Delodajalci še vedno napovedujejo nova odpuščanja, politiki govorijo o spremembah zakonodaje, ki bo v skladu s sistemom prožne varnosti omogočala lažje odpuščanje in lažje zaposlovanje. Sindikati se borijo za povišanje minimalne plače, nič pa ne rečejo o delovnih razmerah, kadrovski politiki v podjetjih. Da so zaposleni vse manj ljudje in vse bolj zgolj strošek, ne govori nihče.
Nihče ne govori, da zmanjševanje števila zaposlenih in s tem dodatno obremenjevanje tistih, ki ohranijo službo, delodajalcu in lastniku podjetja ne prineseta nujno boljšega poslovnega rezultata. Da bi morali izboljšati delovno okolje za zaposlene, saj zadovoljni zaposleni in zaposleni, ki dela tisto, kar ga zanima, lahko delodajalcu in lastniku družbe prineseta veliko več, kot jo staneta, čeprav dobita solidno plačo, kot nezadovoljni zaposleni z mizerno plačo, prav tako ni predmet razprav. Čeprav primeri za to obstajajo. To so predvsem manjša podjetja, pa družinska podjetja, kjer ni glavni cilj čim višji dobiček za lastnike v čim krajšem času, ampak dolgoročno solidno poslovanje in razvoj podjetja.
Logika, da je najbolj učinkovit sistem varčevanja in zmanjševanja stroškov za delodajalce in lastnike podjetij minimaliziranje števila zaposlenih, v skrajnem primeru vodi do ugotovitve, da se najbolj izplača imeti podjetje zgolj s tajnico in fikusom ali pa sploh brez zaposlenih. Prav prek takšnih podjetij, ki so dejansko samo poštni nabiralniki, je peščica v zadnjih letih izvajala prevzeme podjetij tako, da je prevzeto podjetje samo financiralo te menedžerske odkupe. To se je izplačalo le peščici. Kam je to pripeljalo, je znano.
Dr. Miroslav Stanojević, redni profesor na katedri za socialni in kadrovski menedžment na Fakulteti za družbene vede, pojasnjuje, da gre za vedenjske in kulturne vzorce, ki ustrezajo dvema modeloma organizacij. Prvega bi lahko (skladno s terminologijo nekaterih evropskih raziskav) poimenovali »aktivne organizacije« - te temeljijo na visoki funkcionalni fleksibilnosti in avtonomnem timskem delu zaposlenih -, drugega pa »organizacije z visoko obremenitvijo«, v katerih so delavci neavtonomni in izpostavljeni ekstremni intenzifikaciji dela in fleksibilizaciji delovnega časa. »Ti tipi organizacij obstajajo v vsaki ekonomiji, le njihovi deleži se v strukturah nacionalnih gospodarstev razlikujejo. Ti deleži se seveda ne dajo poljubno spreminjati. Gospodarstva, v katerih prevladujejo organizacije z visoko obremenitvijo, so zamudniki, ki po definiciji zasedajo manj ugodne pozicije v mednarodni delitvi dela,« pravi Stanojević.
V strukturi slovenskega gospodarstva je delež organizacij, za katere je značilna visoka obremenitev, tradicionalno visok in glede na razmere v EU nadpovprečen. »Ta struktura je seveda zgodovinsko pogojena. Bila je vzpostavljena v socializmu, kjer se je kot fordistični, formalni segment celotne ekonomije organsko povezovala z neformalno ekonomijo. Neformalna ekonomija družin je omogočala cenovno konkurenčnost fordističnih tovarn, te pa so družinam (prek družinskih članov, zaposlenih v teh tovarnah) zagotavljale skromen prihodek in socialno varnost. To sožitje je bilo mogoče, ker v socializmu fordistične organizacije niso bile organizacije z visoko obremenitvijo,« nam je pojasnil profesor Stanojević.
V novem konkurenčnem kontekstu so se te fordistične organizacije po njegovih besedah spremenile v organizacije z visoko obremenitvijo, ki so - zaradi intenzifikacije dela in fleksibilizacije delovnega časa, spodnesle lastni temelj - omejile možnost kombiniranja formalnega in neformalnega dela in ohranjanja tovrstnih družinskih preživetvenih strategij. S tem se je jedro starega produkcijskega načina, s pomočjo katerega smo vstopili v EU in evro-območje, dokončno izpelo. »To je prelomnica, na kateri je aktiviranje bolj lokalno usmerjenih strategij smiselna,« je prepričan.
Ne glede na to, da se vloga Kitajske, za katero je značilno, da njen razvoj temelji na nizki ceni delovne sile, v svetovnem gospodarstvu krepi, je EU trg s 500 milijoni ljudi. A problem je, da države članice oziroma njihovi politiki večinoma EU ne vidijo kot enoten trg, ampak jih skrbijo le njihovi nacionalni interesi. Zato članice EU konkurirajo druga proti drugi, podjetjem iz drugih članic zlasti na področju storitev z različnimi protekcionističnimi ukrepi omejujejo dostop na trg. V bistvu so svoje trge povsem odprle le nove članice Evropske unije, marsikatera sploh nima več domačih podjetij, ampak zgolj podružnice tujih. Ta podjetja so v veliki meri glavni konkurenti slovenskim podjetjem in slovenskim delavcem za tekočim trakom. Delavcu v Gorenju recimo konkurira Poljak v tovarni, ki jo je postavila nadnacionalka Electrolux. Poljak za 400 evrov bruto na mesec dela, kolikor ur ga delodajalec potrebuje, brez plačila za nadure, brez božičnice, trinajste plače in regresa za dopust. Electrolux je hkrati v tovarnah na Poljskem, ki jih je seveda postavil na novo, kolikor je bilo mogoče avtomatiziral proizvodnjo oziroma kjer je le bilo mogoče zaposlene nadomestil z roboti. Podobno je finska Nokia naredila v Romuniji, kamor je iz Nemčije kljub hudim protestom Nemcev preselila svojo proizvodnjo.
Zato se postavlja vprašanje, kako bi bilo mogoče spremeniti miselnost, ki temelji zgolj na čim večjem dobičku za vsako ceno, hkrati pa tudi uvesti lokalno usmerjenost gospodarstva, kar je recimo v Sloveniji lahko izraba obnovljivih virov energije, pridelava kakovostne hrane v povezavi s turizmom (sistem, ki so ga recimo uspešno uvedli Avstrijci na Gradiščanskem - čez mejo je v Sloveniji Pomurje), ravnanje z odpadki, recikliranje odpadkov in podobne dolgoročne dejavnosti. Seveda potrebujemo v Sloveniji tudi velika podjetja in nekatera so kljub krizi še vedno uspešna.
Miroslav Stanojević pravi, da se je v celoti gledano velik segment tranzicijskega sistema izčrpal in postal nevzdržen. V Sloveniji seveda obstajajo tudi aktivne organizacije, ki so v območju delovnih praks, kjer se zavedajo, da delodajalec lahko pridobi veliko več, bolj poveča uspešnost poslovanja, s pametno kadrovsko politiko, s spodbujanjem, ustvarjanjem prijetnega delovnega okolja, ki zaposlene stimulira k predlaganju novih idej, kar prinaša novo dodano vrednost in pripomore k razvoju podjetja. »Tem organizacijam zviševanje minimalnih plač ne more škodovati. Z vidika spodbujanja preobrazbe sistema je sindikalna zahteva po zvišanju minimalnih plač na sploh popolnoma upravičena, saj preprečuje/otežuje vključitev v konkurenčno dirko s 'Kitajci' in sili podjetja v organizacijsko in tehnološko prenovo,« opozarja profesor Stanojević.
Delodajalci vladi vseskozi očitajo, da Slovenija sodi med države, kjer je delo najbolj obremenjeno s prispevki in davki. Trdijo, da delavcem ne morejo na tekoče račune nakazati višjih plač, ker morajo preveč denarja nakazati državnim blagajnam za pokojninsko in zdravstveno blagajno, za socialno varnost, pa za davke in druge dajatve. Vladi sporočajo, naj te obremenitve zmanjša, pa bodo lahko dali zaposlenim višje plače. Njihove trditve ne držijo povsem. Evropska komisija in evropski statistični urad Eurostat sta lani v publikaciji o obdavčitvi v članicah EU navedla, da je Slovenija med članicami EU po višini prispevkov, ki jih morajo plačati delodajalci, šele na 19. mestu med 27 članicami EU. Je pa res, da je med tistimi članicami, ki imajo najvišje prispevke, ki jih morajo plačati zaposleni. Dejansko je torej treba razbremeniti zaposlene, ne delodajalce.
Toda vedeti je treba tudi, da zmanjšanje prispevkov in davkov pomeni manj denarja za pokojnine, za zdravstvo, socialno varstvo, šolstvo in druge javne službe. Manj denarja ko ima država za omenjene dejavnosti, slabše storitve državljanom lahko ponudi oziroma kakovostne storitve lahko dobijo le tisti državljani, ki so dovolj bogati, da si jih lahko plačajo. To pa je le peščica, kajti z dvigom plač na račun znižanja prispevkov in davkov, ki ga zahtevajo delodajalci, velika večina zaposlenih ne bi zbrala dovolj, da bi si lahko plačali kakovostne storitve pri zasebnih ponudnikih oziroma za doplačila pri javnih ponudnikih.
Razmere se vendarle spreminjajo. V Nemčiji je sindikat storitvenih dejavnosti ver.di drogeriji Schlecker pred kratkim očital, da svojim zaposlenim izplačuje dumpinške plače, saj zakonodajo zlorablja tako, da zapira manjše prodajalne, v nove centre pa ljudi zaposluje prek agencij kot sposojene delavce za veliko slabšo plačo, brez božičnice in regresa za dopust. Še lani bi ta kritika naletela na gluha ušesa oziroma bi se delodajalec izvlekel z izgovori o konkurenci na globalnem trgu. A tokrat se je takoj oglasila ministrica za delo Ursula von der Leyen. Dejala je, da je treba nemudoma preveriti, ali družba plačuje svoje zaposlene v skladu s predpisi. Če se bo pokazalo, da Schlecker zlorablja zakonodajo za sposojene delavce, namerava ministrica poskrbeti, da bodo »te luknje čim prej zamašene«.
Zaradi dumpinških plač in kršenja delovnopravne zakonodaje se mora zdaj zagovarjati tudi državna družba Deutsche Bahn. Novinarja javne televizije ZDF Christian Esser in Astrid Randerath sta napisala knjigo Črna knjiga Deutsche Bahn, v kateri na podlagi podatkov od sindikata Mobifair razkrivata, kako je družba Deutsche Bahn sicer prek kooperanta za gradnjo tirov večinoma zaposlovala ljudi iz Vzhodne Evrope brez izobrazbe, ki so morali opraviti bistveno več delovnih ur od zakonsko dovoljenih, na uro so jih plačevali le po 1,50 do 6,50 evra. V Deutsche Bahn priznavajo, da so letos za čiščenje snega s tirov res najemali poceni delavce iz Vzhodne Evrope, so pa s spornim kooperantom že prekinili sodelovanje. Kljub krizi je družba Deutsche Bahn lani poslovala zelo uspešno, saj je ustvarila milijardo evrov dobička.
Tiste, ki se povprek zavzemajo za lažje odpuščanje, pa gre spomniti, da je sodišče EU pravkar presodilo, da mora Nemčija spremeniti svojo zakonodajo o odpuščanju zaposlenih. V nasprotju z evropskim pravnim redom - gre za diskriminacijo na podlagi starosti - so določbe, da mora delodajalec pri določitvi odpovednega roka upoštevati delovno dobo le pri zaposlenih, ki so starejši od 25 let. Na evropsko sodišče se je pritožila delavka, ki se je z 18 leti zaposlila v enem od podjetij v Essnu, čez deset let pa so jo odpustili. Ker so pri določitvi odpovednega roka delovno dobo upoštevali le od takrat, ko je dopolnila 25 let, je morala oditi v enem mesecu, ob upoštevanju celotne delovne dobe pa bi ji pripadal odpovedni rok treh mesecev. Pred krizo je sodišče EU pogosto presojalo v prid kapitalu. Očitno vendarle prihaja čas, ko delavec ne bo več zgolj strošek in številka. Predvsem pa bi bilo dobrodošlo, da bi tisti, ki se zavzemajo za prožno varnost, najprej pojasnili, kaj zanje to konkretno sploh je.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.