Več zvezd kot na nebu

Zakaj je podelitev zlatih globusov reklama za podelitev zlatih globusov, zakaj so zlati globusi bolj oskarjevski od oskarjev in zakaj zvezdniki tam izgledajo tako, kot da jih je ravnokar posvojila Angelina Jolie

Vsi so bili prepričani, da bo na zlatih globusih slavil film V zraku. In če ne bo slavil film V zraku, potem bo slavil film Neslavne barabe. Toda slavil ni ne prvi ne drugi, ampak Avatar, ki je pobral oba glavna zlata globusa - za film in režijo. Film V zraku je bil nagrajen le za scenarij, film Neslavne barabe pa le za stransko moško vlogo. Ostale tri igralske nagrade v kategoriji dramskih filmov so šle trem drugim filmom, kar pomeni, da so nagrade letos razdelili in premešali. Ker pa zlati globusi veljajo za napoved oskarjev, potemtakem za oskarjevsko »generalko«, je prav, da se vprašamo: kaj so napovedali zlati globusi? Za začetek, zlati globusi niso prerokbe, spontane, mistične napovedi, ki se potem - na oskarjih - izpolnijo. Ravno nasprotno: 81 članov Združenja tujih dopisnikov iz Hollywooda (Hollywood Foreign Press Association), ki zlate globuse organizira in podeljuje, skuša zadeti dobitnike oskarjev, ali bolje rečeno - ugotoviti skuša, kdo bo dobil oskarje. Zakaj? Ker bodo ti »zadetki« potem najboljša reklama za zlate globuse - za samo podelitev, za TV-šov. Oskarji dajejo kredibilnost zlatim globusom. Zlati globusi potrebujejo oskarje, da bi preživeli in ostali na trgu. In Avatar, epos, o katerem obstaja globalni konsenz in ki je na tem, da postane največji hit vseh časov, je v tem smislu najboljša stava - taki filmi, kot je Avatar, namreč na trgu ohranjajo tudi oskarje.
Združenje tujih dopisnikov iz Hollywooda ima to čudno navado, da zlate globuse podeljuje za filmske in TV-dosežke. Da torej meša kino in televizijo. Toda ne brez razloga: če namreč hkrati - na isti podelitvi, v istem TV-šovu - nagrajuješ tudi TV-dosežke, imaš na voljo več zvezd, kajti TV-serije so polne zvezd, nič manjših od filmskih zvezd. Pomeni, da se na zlate globuse zgrne več zvezd kot na oskarje, po malem tudi zato, ker so člani Združenja, sicer bolj ali manj bulvarski žurnalisti, že kar organsko nagnjeni k temu, da z nominacijami nagrajujejo največje zvezde. Če hočeš, da zvezde pridejo, jih moraš pač nominirati. In res, Julia Roberts je vedno takoj nominirana. Madonna in Meryl Streep tudi. Oh, in Sharon Stone! Pred leti je vsem članom Združenja poslala zlate ure - in takoj zatem dobila nominacijo za glavno vlogo v Muzi. Članov Združenja je bilo tudi tedaj le okrog 80, tako da je za nominacijo zadoščalo 80 ur. To, da mešajo kino in televizijo, je trapasto in nelogično, celo krivično, saj lahko film zmaga le enkrat, medtem ko se TV-serije vrtijo leta in leta, tako da lahko iz leta v leto zmagujejo isti igralci in iste serije (Oglaševalci tretjič zapored!), toda to je le dodatna voda na mlin Združenja: dlje časa, ko se vrti serija, bolj ljudje poznajo tiste, ki v njih igrajo!
Nič, Združenje naredi vse, da bi prišlo čim več zvezd - in da bi se videlo le zvezde. Ne le da hkrati z zlatimi globusi za filmske dosežke podeljuje tudi zlate globuse za TV-dosežke, ampak podeljuje dva zlata globusa za najboljši film - zlati globus za najboljšo filmsko dramo in zlati globus za najboljšo komedijo. Kar pomeni, da loči med »resnimi« in »lahkimi« žanri. Akademija, ki podeljuje oskarje, tega ne počne - podeljuje le oskarja za najboljši film. Toda pri tem se obnaša »diskriminatorno«: med oskarjevske nominirance le redko uvrsti komedije, skoraj povsem nemogoče pa je, da bi oskarja za najboljši film dobila komedija. Ali pa da bi oskarja za najboljšo moško vlogo dobil igralec, ki je nastopil v komediji. Logika je enostavna: komedije niso dovolj pomembne, dovolj resne in dovolj umetniške, da bi si zaslužile oskarja. Pika. Združenje tujih dopisnikov iz Hollywooda ta »paradoks« razreši z dodatno kategorijo - z zlatim globusom za najboljšo komedijo. Kar pa naj vas ne zavede: tega ne počne v imenu kake pravičnosti, ampak zato, ker tudi v komedijah igrajo top zvezdniki, ki jih sicer na podelitev ne bi bilo. Tako imajo na podelitvi tudi top komike. Pomeni: več zvezd.
In ker jih zanimajo le zvezde, zlatih globusov za »tehnične« kategorije, kot so kamera, montaža, kostumografija, scenografija ali pa specialni efekti, ne podeljujejo: snemalci, montažerji, kostumografi in scenografi so ljudje, ki jih nihče ne pozna. Zakaj bi nagrajevali ljudi, ki jih nihče ne pozna? Na zlate globuse lahko pridejo le tisti, ki jih ljudje poznajo. Le tisti, ki jih ljudje hočejo gledati. Le tisti, ki vlečejo. Kar je seveda smešno in absurdno, če pomislite, da so dobitniki zlatih globusov kar tekmovali v tem, kdo bo bolj poudaril, da sta film in TV-serija kolektivno, timsko, »kolaborativno« delo - in da njih samih brez kolektiva ne bi bilo. Toda ko so se zahvaljevali svojim »kolaborantom«, so se zahvaljevali le tistim, ki jih ljudje poznajo. Z eno besedo: zvezdniki so se zahvaljevali zvezdnikom. Saj veste, za to, da bi se zahvalili vsem, preprosto ni časa. Ko se začneš zahvaljevati, zelo hitro spustijo tisto muziko, ki te preglasi in ki pomeni: spokaj! Nihče pa ni naredil tega, kar je leta 2006 storil Hugh Laurie, tedanji dobitnik zlatega globusa za glavno vlogo (House), ki je iz žepa, v katerem je imel listke z vsemi, ki so sodelovali pri snemanju TV-serije House, na slepo potegnil tri listke, tri naključna imena - in tako se je zahvalil trem svojim »kolaborantom«, ki jih nihče ne pozna, trem »malim« ljudem. Zvezdniki pri njegovem žrebu niso imeli sreče.
Zlati globusi so v svoji obsedenosti z zvezdništvom bolj oskarjevski od oskarjev. Odtod vprašanje: kako to, da zlate globuse potem še vedno podeljujejo v mali, tesni dvorani, v kateri zvezdniki sedijo drug na drugem - in tudi hodijo drug po drugem? Kako to, da podelitve še vedno niso premaknili v večjo, bolj udobno dvorano? Rekli boste: tako je bolj po domače! Vse skupaj izgleda manj formalno, manj zapeto, manj akademsko, manj kontrolirano, manj snobovsko! In obenem bolj toplo, bolj intimno, bolj familiarno, bolj sproščeno! Vse skupaj izgleda kot party! Moški pridejo z bradami. Hej, med podelitvijo točijo tudi alkohol! Ne pozabite, Ryan Bingham svojega zlatega globusa za najboljši štikel - The Weary Kind iz filma Crazy Heart - ni sprejel, ker je bil v trenutku razglasitve ravno za šankom, tako da se ni mogel prebiti do odra. Ni bil prvi niti zadnji. Kul, ne? Na zlatih globusih nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo. Lahko da bo kdo rekel kaj divjega, ofenzivnega, šokantnega. Vse je nepredvidljivo. Živela sproščenost! V resnici je kakopak ravno obratno: ni večjega blefa od sproščenosti. Zakaj imajo zvezdnike ukleščene v premajhni, pretesni dvorani? Iz preprostega razloga: da se ne morejo premakniti. Da ne morejo ven. Da torej ostanejo na svojih mestih. Na podelitvi oskarjev imajo zvezdniki več manevrskega prostora, zato stalno hodijo ven - med podelitvijo jih je v dvorani zelo malo. Ko jih ni v dvorani, na njihove sedeže hitro vskočijo statisti, tako da je dvorana videti polna. Ali bolje rečeno: zvezdniki so na svojem mestu le tedaj, ko so na vrsti. Na zlatih globusih pa so stalno na svojih mestih. Pomeni, da se jih stalno vidi. Da stalno delajo za šov. Da stalno delajo za ratinge. Da so non-stop senzacija, non-stop selling point. V pornografiji temu rečejo money shot. Veliki plan ejakulacije. Še več: ker so vsi stisnjeni v malo, tesno dvorano, se stalno vidi vse. Vau! Kolektivni money shot. Non-stop money shot. Neprecenljivo.
Podelitev zlatih globusov je ultimativni TV-produkt: TV-šov, ki stalno dela zase. TV-šov, ki stalno prodaja sebe samega. TV-šov, ki izgleda kot dolga reklama zase. Ali bolje rečeno: kot reklama za reklamo. Podelitev zlatih globusov izgleda kot reklama za podelitev zlatih globusov. Tu ni statistov, ker so vsi zvezdniki statisti. Tu ni publike, ker vsi igrajo. Tu ni praznih kadrov, ker je vse money shot. Tu ni realnosti, ker je vse idealno. Še celo nagrajenci niso izbrani zaradi dosežkov, ampak zaradi efekta - zaradi drame, ki jo jamči dejstvo, da bodo nagrajeni prav oni. Vprašanje ni, kdo si zasluži nagrado, ampak: koga se izplača nagraditi? In koga se izplača nagraditi? Kakšni nagrajenci jamčijo najboljšo TV-dramo? Tisti, ki imajo za sabo dobre osebne drame. Nagradili so Jeffa Bridgesa, ki velja za »prezrtega«. Nič ni bolj dramatičnega od trenutka, ko popraviš krivico. Nagradili so Roberta Downeyja, jr., ki je padel v brezno narkomanije in se vrnil. Nič ni bolj dramatičnega od ponovnega vstajenja. Nagradili so Michaela C. Halla, ki je nedavno razkril, da ima nevarno Hodgkinovo bolezen. Nič ni bolj dramatičnega od zvezdnika, ki se bori za življenje. Nagradili so Aleca Baldwina, ki se je zapletel v družinske škandale, se izgubil in se ponovno našel. Nič ni bolj dramatičnega od vrnitve izgubljenih sinov. Ali pa od vrnitve izgubljenih hčera. Nagradili so Drew Barrymore, ki je preživela brezno otroške zvezdnice in se prelevila v top zvezdnico, režiserko in producentko. Nič ni bolj dramatičnega od uspeha. In nagradili so Chloë Sevigny, ki ga je pred leti - v filmu The Brown Bunny - na trdo vlekla Vincentu Gallu, padla v nemilost in se pobrala. Money shot!

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.