Igre je konec
Umrl je Jerome David Salinger, ameriški pisatelj, ki je svojo odsotnost prelevil v pop fenomen
»Če bi res rad zvedel, kako je bilo, boš verjetno najprej hotel slišati, kje sem bil rojen in kakšno je bilo moje ušivo otroštvo, s čim so se ukvarjali moji starši, preden so me dobili, in tako dalje: vse tisto sranje kot v knjigi o Davidu Copperfieldu; pa, če naj povem po pravici, ne bi rad pravil o tem.« Tako dahne Holden Caulfield, junak ritualnega romana Igra v rži, ki ga je leta 1951 napisal J. D. Salinger - in to potem do smrti obžaloval. Ali bolje rečeno: ni obžaloval, da ga je napisal, ampak da ga je objavil. Igra v rži je bralce obsedla in uročila in hipnotizirala in okužila, kot kult, kot virus, kot fenomen - v prvih dveh mesecih so jo osemkrat ponatisnili. Salinger je dobil fane, ki mu niso pustili, da bi pozabil, da je napisal Igro v rži. Dobil je fane, pred katerimi se je potem do smrti panično in sistematično skrival. Prikazal se je, udaril in potem izginil. Ni se več prikazal. Zabarikadiral se je na svoje posestvo v Cornishu (New Hampshire), od koder se praktično ni več premaknil. Ni hodil na sprejeme. Niti na partyje, otvoritve in premiere. Ni dajal intervjujev. Niti ni sprejemal nagrad in častnih nazivov. Nobenih obiskov. Nobenih objemov. Nobenih poljubljanj zraka. Nobenih fotografij. Ničesar. Objavil je le še nekaj krajših in daljših novel, nekaj kolekcij novel - in to je bilo vse. Svojo zadnjo novelo, Hapworth 16, 1924, je objavil 19. junija 1965 v reviji New Yorker, v kateri je leta 1941 objavil tudi svojo prvo novelo. Kot da bi hotel vsem skupaj reči: Nisem ta, ki ste ga čakali!
Vprašanje je le: je bil tak mizantrop - ali tak narcis? Svojo odsotnost je prelevil v spektakel - v največjo literarno umetnino vseh časov. Ne le da se je izražal s svojo odsotnostjo, ampak je s svojo odsotnostjo tudi vladal. Vsa njegova moč, vsa njegova avtoriteta, ves njegov mitski kulizem in vsa njegova prisotnost so izhajali iz njegove karizmatične odsotnosti. Salinger je bil nočna mora kulture slave. Obnorel je nacijo - in potem pred njo do smrti bežal. Vsakega 1. januarja - ob njegovem rojstnem dnevu - se je v medijih širom po svetu vedno pojavila truma priložnostnih člankov, ki so mu dali užaljeno vedeti, da je »nor«, ker jih je zapustil, ker je odšel brez besed in ker ni več pisal. Bil bi nor, če bi ostal. Le zakaj bi še kaj napisal? Saj je napisal Igro v rži. Ljudje mu niso odpustili, da je napisal Igro v rži - on jim ni odpustil, da so ga prebrali.
Ko berete Igro v rži, ki jo imamo v dveh prevodih (Milka Mirtič - Saje, 1966; Boris Jukić, 2002), se najprej vprašate: Je mogoče, da je izšla leta 1951? Za leto 1951 je preprosto preveč moderna. In preveč pametna. Ko jo berete, se zdi, da je izšla leta 2010. Še huje: zdi se vam, da bo šele izšla. Tudi za leto 2010 je še vedno preveč pametna. Igra v rži je roman, ki si lahko vedno reče: Moj čas šele prihaja! Bil je pred svojim časom. Še vedno je. Za leto 1951 je bil tudi preveč kontroverzen. Dobro znano je, kako so ga založniki najprej zavrnili, vključno z revijo New Yorker. In to ravno z argumentacijo, da je v nekem smislu »preveč pameten«: res, bil je tako pameten, da ne bi nihče verjel, da je sploh izšel. Preveč je ugriznil. In še vedno ugrizne. Še vedno je preveč kontroverzen. Ali bolje rečeno: še vedno je cenzuriran.
V Ameriki se namreč še vedno pojavljajo srednje šole, ki ga svojim dijakom prepovedujejo, tako da ga sistematično izločajo iz knjižnic, češ da s svojim »ateizmom«, svojo »vulgarnostjo«, svojo »blasfemičnostjo«, svojo »seksualnostjo« in svojim repetiranjem besedice »fuk« ogroža »nedolžnost mladine«, »družinske vrednote« in »starševsko avtoriteto«, poleg tega pa je - tako kot pogosto prepovedani Dnevnik Ane Frank - »preveč depresiven«. Še v sedemdesetih so učitelje, ki so učencem priporočali Igro v rži, odpuščali, tako da je tedaj veljala za najbolj pogosto cenzurirano knjigo v ameriških šolah. Nevarna knjiga.
No, če vsa ta argumenatcija ni dovolj prepričljiva, jo vržejo še med preklete knjige, ki so ljudi - bralce, fane - tako »omamile«, da so začeli pod njihovim vplivom ubijati: saj veste, Asahara Shoko, voditelj sekte Aum Shinrikyo, in Osama bin Laden naj bi svet terorizirala pod vplivom serije sci-fi romanov Foundation, ki jih je napisal Isaac Asimov, Timothy McVeigh naj bi zvezno stavbo v Oklahoma Cityju razstrelil pod vplivom Pierceovih Turnerjevih dnevnikov, Ted Kaczynski naj bi se v terorističnega »Unabomberja«, strah in trepet Amerike, prelevil pod vplivom Conradovega Tajnega agenta, Charles Manson naj bi h'woodsko starleto Sharon Tate in njene prijatelje razmesaril pod vplivom Heinleinovega Tujca v tuji deželi, serijska morilca Charles Ng in Leonard Lake pa naj bi grizlijevsko morila pod vplivom Fowlesovega Zbiralca. Čudno, da ne prepovejo Biblije.
In seveda, velik fan Igre v rži je bil David Mark Chapman, ki je leta 1980 preprečil, da bi Beatlesi še kdaj nastopili skupaj. S Holdenom Caulfieldom se je tako identificiral, da se je hotel tudi uradno preimenovati v Holdena Caulfielda. Ko je ustrelil Johna Lennona, je mirno počakal policijo: stal je pod lučjo in bral Igro v rži, ki jo je imel za svoj statement. Vprašanje je bilo le: je streljal sam ali pa je šlo za zaroto? Hitro se je spletla teorija zarote, ki gre običajno takole: Salinger je med II. svetovno vojno služil v vojaški protiobveščevalni enoti - ameriška vojska je eksperimentirala s tajnimi sredstvi in tehnikami za kontrolo zavesti - vojakom je prala možgane ter tako sprogramirala teroriste, morilce in atentatorje -, Salinger je v Igro v rži zakodiral tajne šifre, ki so »sprožile« atentatorja, Davida Marka Chapmana. Logično, ne: zato mu je tako žal, da je Igro v rži sploh objavil. Zato se tako panično skriva pred fani. Zato je izginil. Igra v rži je bila le tajni eksperiment, le kolektivno »pranje možganov«, ki je spektakularno uspelo. Nič, ljudje so si morali nekako pojasniti, zakaj jih je Igra v rži tako obsedla. Nekaj mora biti v njej! Nekaj skritega, tajna šifra! Nekaj, kar jih je prižgalo, vklopilo, sprožilo! Knjiga, ki jih je tako zapeljala, obsedla in hipnotizirala, je lahko le produkt dobro organizirane zarote. Le kako bi jim sicer lahko izprali možgane? Le kako bi jih lahko sicer pretentali? Iskreno rečeno: Salinger je v Igro v rži zakodiral nekaj, zaradi česar jo še vedno kupujejo in še vedno berejo. Vsako leto namreč še vedno prodajo 250.000 Iger v rži.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.