Pozabljeni samostojnost in neodvisnost
Kot sedaj tožilsko društvo se je tudi Barbara Brezigar nekoč borila za popolno samostojnost in neodvisnost tožilca, ki ju predvideva ustava
Barbara Brezigar leta 1998, ko je še bila vodja skupine državnih tožilcev za posebne zadeve.
© Marko Jamnik
Pred dnevi se je tožilsko društvo zavzelo za črtanje določbe državnotožilskega reda, ki tožilskim šefom omogoča pritisk na posameznega tožilca v posebej pomembnih konkretnih zadevah. In sicer zato, ker »določba, ki predvideva sopodpis vodje tožilstva ali od njega pooblaščenega tožilca, ne omogoča popolne neodvisnosti tožilcev«. Generalna državna tožilka Barbara Brezigar, ki nasprotno ministrstvu predlaga, da tožilski šefi dobijo možnost tovrstnega vpliva na odločanje tožilcev v vseh zadevah, je poziv tožilskega društva k črtanju omenjene določbe na kratko odpravila kot »nestrokovno stališče«. Pa ni bilo vedno tako. Brezigarjeva se je nekoč že enako odločno kot sedaj tožilsko društvo zavzela za samostojnost in neodvisnost tožilca. Šlo je celo tako daleč, da je zaradi domnevnega posega v njeno neodvisnost pravosodni minister Tomaž Marušič vladi predlagal razrešitev takratne generalne državne tožilke Zdenke Cerar ...
Barbara Brezigar sedaj zagovarja določbo, ki omogoča pritiske na podrejene tožilce, ker naj bi tožilski šefi, torej vodje okrožnih tožilstev in vodje posameznih oddelkov, le tako lahko zagotavljali »zakonitost, strokovno pravilnost in pravočasnost dela državnih tožilcev«. Določba, ki zahteva sopodpis, je po njenem mnenju »zgolj posledica zakonske ureditve nadzorstvene funkcije«. Gre pač za stališče, ki daje prednost neodvisnosti in samostojnosti tožilstva kot hierarhičnega organa pred neodvisnostjo in samostojnostjo posameznega tožilca. V bistvu gre za razumevanje ureditve tožilstva, kot je veljala pred spremembo zakonodaje leta 1995, ko so tožilski šefi izgubili pravico oziroma dolžnost odgovornosti za odločitve v posameznih zadevah. To odgovornost pa so dobili okrožni državni tožilci, ki naj bi bili po ustavi pri odločanju tako samostojni, kot so sodniki. Gre za pogled, ki torej ni v skladu z aktualno ureditvijo in ustavo, česar se je nekoč zavedala tudi Barbara Brezigar. Takrat, ko ni bila v vlogi vodje tožilstva, pač pa v vlogi tožilke, ki je delala na konkretnih zadevah, je pri svojem delu odločno zahtevala samostojnost in neodvisnost.
Spomnimo. Spomladi leta 1999 je Brezigarjeva, kot vodja posebne tožilske skupine na vrhovnem državnem tožilstvu, prejela kazensko ovadbo zoper kriminalista Draga Kosa in Romana Praha zaradi domnevne pridobitve izpisa telefonskih klicev z mobilnega telefona novinarja Tomaža Ranca brez odredbe sodišča. Na podlagi zbranih dokazov se je odločila vložiti predlog sodišču za začetek preiskave. Ker pa Brezigarjeva, čeprav bi morala, o tem ni obvestila svojih nadrejenih in ker je šlo za posebej pomembno zadevo, je takratna generalna državna tožilka Zdenka Cerar Brezigarjevi zapovedala, naj s predlogom sodišču počaka, dokler ga ne obravnava kolegij vrhovnih državnih tožilcev. Dejansko je šlo za poseg v samostojnost in neodvisnost tožilca oziroma tožilke, vendar po zakonu dovoljen poseg, ki mu tožilci tudi danes ne nasprotujejo. Kolegijski način dela, kjer so prisotni vsi tožilci posameznega tožilskega oddelka, ali celo celotnega okrožnega tožilstva, in o posameznih konkretnih zadevah izdelajo skupno strokovno stališče, med tožilci načeloma velja za dobro prakso. V nasprotju s prakso siljenja tožilcev v spreminjanje odločitev s strani vodij, ki jo je tudi tožilsko društvo pred dnevi označilo za slabo. A Brezigarjeva je takrat posredovanje Cerarjeve označila za »hud poseg v mojo samostojnost in neodvisnost državnega tožilca« in v protest takoj odstopila z mesta vodje posebne tožilske skupine. Za odstop se je odločila, ker »je šlo za konkretno zadevo in v tem primeru takrat nisem mogla ukrepati tako, kot sem mislila, da je po strokovni plati edino prav«. Ob tem je še zanikala, da odstopa zaradi političnega pritiska, in posredno potrdila, da odstopa zaradi nestrinjanja z notranjimi tožilskimi pravili, ki omogočajo vpliv tožilskih šefov na delo tožilcev v konkretnih zadevah. Pred dnevi pa je o pravicah tožilcev v konkretnih zadevah razmišljala takole: »Neodvisnost in samostojnost sta določeni zaradi zagotavljanja vladavine prava tudi na področju tožilskega dela in nista privilegij tožilcev, pač pa odgovornost v razmerju do pravne države in do oseb, s katerimi prihajajo tožilci v stik pri izvajanju svoje funkcije.« Vrhovni tožilci so sicer v omenjeni zadevi potem na kolegiju pregledali spis in predlog Brezigarjeve v nespremenjeni obliki poslali ljubljanskemu sodišču. Kolegij je bil torej namenjen strokovnemu pregledu zadeve in ne prepričevanju v spremembo tožilčeve odločitve, kot se z javno izraženo podporo Brezigarjeve sedaj dogaja na ljubljanskem in še katerem drugem tožilstvu ...
Dokler je bila tožilka, je Brezigarjeva položaj tožilca videla, kot ga sedaj vidi tožilsko društvo. Zdaj pa željo ministrstva po zmanjševanju moči tožilskih šefov in željo tožilskega društva po popolni odpravi tega vodstvenega privilegija označuje za »nestrokovno stališče«. Kdo lahko verjame, da Brezigarjeva postavlja tožilstvo na prvo mesto, pred lastno kariero in pred želje političnih prijateljev, če glede tega ni načelna niti sama?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.