Borut Mekina

18. 2. 2010  |  Mladina 7  |  Politika

Kristusovi bojevniki

Je cerkev na Slovenskem še pred začetkom druge svetovne vojne vzgajala katoliško verzijo mudžahidov?

Domobranska prisega zvestobe nemški vojski na štadionu za Bežigradom v Ljubljani leta 1945

Domobranska prisega zvestobe nemški vojski na štadionu za Bežigradom v Ljubljani leta 1945
© arhiv republike Slovenije

Študijski center za narodno spravo, ki ima med slovenskimi raziskovalnimi ustanovami privilegirano mesto - preučeval naj bi predvsem povojno nasilje, ustanovila pa ga je bivša vlada - je nedavno, ob 50. obletnici smrti škofa Gregorija Rožmana, organiziral okroglo mizo na temo Rožmanovega delovanja med drugo svetovno vojno. Čeprav je okroglo mizo pripravil javni zavod v 100-odstotni lasti Republike Slovenije, je bila ta prej posvečena Rožmanovi družbeni rehabilitaciji kot pa kritični osvetlitvi medvojnih dogodkov.
Osrednja govornica, zgodovinarka Tamara Griesser - Pečar, je ponovila, da se v slovenski javnosti vedno znova pojavljajo lažne trditve, češ da naj bi škof sodeloval z okupatorjem. Dejala je, da »med Slovenci težko najdemo posameznika, ki bi bil tarča tako številnih laži in podtikanj, kot jih je bil deležen nekdanji ljubljanski škof Gregorij Rožman«. Kot neresnične ali lažnive trditve je naštela, med drugim, da je škof sodeloval z okupatorjem, da je bil vojni zločinec ter da je bil zagovornik fašizma in nacizma. Poleg tega, je poudarila Griesserjeva, naj bi škof Rožman pri Italijanih posredoval s prošnjo za pomoč več kot tisoč ljudem, slovenskim izgnancem v Srbiji, internirancem na Rabu, otrokom, duhovnikom ipd.
Škof Rožman je sicer večna tema in o njegovem delovanju med drugo svetovno vojno je bilo že veliko povedanega in napisanega. Tako so znani tudi drugačni argumenti, ki na okrogli mizi niso bili predstavljeni. V zvezi s škofovo »pomočjo« ljudem je leta 1996 senat ljubljanskega okrožnega sodišča, ob poskusu Rožmanove pravne rehabilitacije, opozoril, »da je zavzemanje za bolj človeško ravnanje s prebivalstvom, aretiranimi in interniranimi ter interveniranje za njihovo izpustitev ali omilitev kazni ravnanje, ki se od vrhovnega cerkvenega poglavarja tudi pričakuje oziroma naj bi bilo pomemben del njegove vloge ... Poleg tega ta dejavnost ni v ničemer zmanjševala niti ovirala bojne zmogljivosti okupatorja oziroma preprečevala njegovih ciljev, pač pa le v manjši meri blažila že nastale posledice«.
Na tezo, da naj Rožman tudi ne bi organiziral vaških straž ali domobranstva, ampak naj bi vaške straže nastale zaradi italijanskega in partizanskega nasilja, pa je ljubljansko sodišče pred leti odgovorilo s statistiko: italijanski okupator je samo od marca do jeseni leta 1942 požgal 150 vasi in zaselkov v Ljubljanski pokrajini, v času od 28. aprila 1942 do januarja 1943 pa ustrelil 145 talcev, pri čemer je polovico talcev predlagala policija (Hacinova). Od decembra 1941 do septembra 1943 je bilo zaprtih 13.186 oseb, od katerih je bilo 830 usmrčenih. 4000 oseb je bilo odpeljanih v italijanska koncentracijska taborišča, 25.000 pa v koncentracijsko taborišče na Rabu. Ker so na drugi strani, do konca leta 1941, pripadniki NOB ustrelili zgolj 20 ljudi, naj bi bilo škofovo opozarjanje na strahote NOB, na podlagi katerega so potem nastale vaške straže in domobranci, predvsem »lažna propaganda«.
Vse to so sicer že znana dejstva. Nedavno pa je v stik z Mladino stopil bivši organist v šentjernejski župniji, Branko Mahne iz Velenja, ki nam je hotel razkriti svojo osebno zgodbo, prav zato, da se delovanje cerkve med drugo svetovno vojno ne bi pozabilo. Mahne, ki smo ga tudi obiskali, trdi, da se je junija 1940, torej še pred začetkom druge svetovne vojne, udeležil tečaja v Ljubljani, kjer so jim duhovniki razlagali, kako se bodo morali boriti proti prihajajočemu sovražniku. Vendar ne proti Nemcem ali Italijanom, temveč proti »brezvercem«. Dejali so jim, da so borci za vero in cerkev, dali so jim tudi vzdevek, ki naj bi domnevno izviral iz Francije - žosisti, Kristusovi bojevniki. Ti tečaji naj bi bili nekakšne duhovne priprave oziroma vaje. Potekale naj bi pri jezuitih v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani, kjer naj bi jim razkrili tudi nagrado za smrt v boju proti brezvercem: neposredno pot v nebesa.
»Že 50 oziroma 60 let poslušam, kako se je cerkev branila in kako je nastalo domobranstvo, ker so komunisti lovili in pobijali krščanske ljudi. V resnici je bilo drugače,« pripoveduje Mahne, ki je zaradi fašističnega nasilja pribežal iz Italije v Slovenijo, kjer se je v Ljubljani tudi vpisal v orglarsko šolo. »Ob koncu šolanja pa so nas vse poslali na tečaj za versko utrjevanje.« Predavanja, pravi Mahne, so imeli dopoldne in popoldne, trajala pa so osem dni. »Tam so nam tudi pojasnili, da so podobne vaje organizirane po vsej Sloveniji. V vsaki župniji naj bi bil eden izmed župnikov oziroma kaplanov poverjen, da jih organizira. Spomnim se, kako so nam razlagali, da se je treba boriti proti brezverstvu. O tem, kako je treba zaščititi krščanstvo, kako se je treba pokazati, izprsiti, češ, veren sem. Govorili so nam tudi o orožju. Spomnim se, da so mladi tedaj spraševali o peklu in vicah. Pa so jim jezuiti zatrjevali: Nič pekla, nobenih vic, naravnost v nebesa boste šli, če boste dali življenje za vero. Danes na to gledam, da so nas vzgajali kot kamikaze. Ker so govorili, kako se bomo zveličali.«
Po vojni, pravi Mahne, je slišal še mnoge druge, ki so šli skozi omenjeno versko utrjevanje. »Iz teh vrst so očitno kasneje tudi rekrutirali domobrance. Večina teh mladih fantov je nato v glavnem umrla, med vojno ali po njej,« ugotavlja. Mahne je bil takrat star 20 let in se pozneje ni priključil domobrancem. Bil je zaprt v Avstriji, pa v delovnem taborišču v Italiji. Mahnetu je pozneje uspelo pobegniti v Slovenijo, kjer se je povezal s partizanskim mobilizacijskim bataljonom. Pozneje je postal partizanski učitelj v Hrušici in v Gradišču ter je po vojni prejel tudi priznanje za svoje medvojno delovanje. Zatem pa je bil dolga leta zborovodja na Primorskem in v Velenju, kjer je na glasbeni šoli poučeval kitaro.
Mahnetovo zgodbo smo predstavili tudi zgodovinarju Jožetu Pirjevcu in zgodovinarki Griesser - Pečarjevi, ki nam je poslala nekaj pripomb. Sporočila je, da močno dvomi o tem, da so mu na tečaju govorili o boju proti brezvercem, »gotovo pa so mu govorili o brezbožnem komunizmu, ki so ga odklanjali iz verskih razlogov. To je povsem v skladu s tem, kar je zastopal tudi škof Rožman. Toda sredstva, ki so se jih posluževali, ni bilo orožje, temveč načela,« nam je dejala. Predvideva, da so bili tečaji organizirani v povezavi s t. i. Katoliško akcijo. Rožman si je namreč svoj program verske prenove utemeljil na vzgoji mladine. Je pa Pečarjeva omenila, da »žosizem« izvira iz Belgije in ne iz Francije. Gibanje JOC je ustanovil kardinal Joseph Leon Cardijn (1882-1967), ki je bil prej duhovnik v Belgiji, namenjeno pa je bilo krščanski delavski mladini.
Veliko bolj verjetno se Mahnetovo pričevanje zdi Jožetu Pirjevcu. »Pričanje kaže, kakšna fundamentalistična miselnost, vredna Osame bin Ladna, se je oblikovala na predvečer druge svetovne vojne v ljubljanski škofiji.« Zgovoren kazalec te naravnanosti naj bi bil že kongres Kristusa Kralja, ki je bil organiziran pod pokroviteljstvom škofa Rožmana poleti 1939 v Ljubljani. Šlo naj bi za poskus v Ljubljani ustvariti center boja proti Kominterni mednarodnih razsežnosti. »V Dravski banovini, predvsem pa v ljubljanski škofiji, se je v poznih tridesetih letih uveljavila situacija, ki je bila po mojem enkratna v Evropi. Znotraj avtoritarnega režima kneza Pavla Karađorđevića je pri nas nastal majhen klerikalen fevd, v katerem je cerkev imela škarje in platno. V imenu Kristusa Kralja je skušala udejanjiti totalni nadzor nad družbenim življenjem, tako da je Beograd s svojimi zakoni pravzaprav postal zaščitnik tistih, ki se niso bili pripravljeni ukloniti. Samo če poznaš te razmere, lahko razumeš, zakaj je pri nas prišlo v letih okupacije do tako prepričanega kolaboracionizma. Italijani in Nemci preprosto niso bili sovražniki, temveč zavezniki v boju proti brezbožnemu komunizmu. In nič ne de, če bi z njihovo zmago slovenski narod šel po zlu. Zapravil bi si obstoj na zemlji, zato pa bi šel v nebesa,« pravi Pirjevec. Dodaja, da je lani dobil članek iz dveh italijanskih časopisov, v katerih je bil Rožman zaradi svojih militantnih stališč postavljen za zgled italijanskim škofom.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članke za daljše obdobje, se morate prijaviti. Prijavite se . Ostala ponudba naročniških paketov se nahaja TUKAJ.

Celotna številka Mladine je vaša za 3,7 evra. Za nakup tedenskega dostopa do vsebine pošljite SMS z vsebino MLADINA2 na številko 7890.

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €
  • Polletni zakup ogleda člankov
    75 €
  • Letni zakup ogleda člankov
    149 €
  • Spletna Mladina - mesečna naročnina na spletne vsebine, prekini kadarkoli
    14 €

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.