Borut Mekina

25. 2. 2010  |  Mladina 8

Salonski bojevniki

Vojska, ki se greje v generalštabu, in desetkrat preveliko obrambno ministrstvo v času krize

Obrambna ministrica Ljubica Jelušič s prejšnjim (Gutman) in sedanjim (Štajner) načelnikom generalštaba Slovenske vojske

Obrambna ministrica Ljubica Jelušič s prejšnjim (Gutman) in sedanjim (Štajner) načelnikom generalštaba Slovenske vojske
© Borut Peterlin

Urnik povprečnega vojaka Slovenske vojske je seveda naporen in poln gibanja. Večinoma se ob tem omenjajo znoj, kri in solze. Zjutraj so vojaki pokonci že ob šestih, sledi telovadba, jutranji postroj, dvig zastave, zajtrk. V vmesnem času je na voljo še nekaj minut, da se vojaki uredijo in pospravijo posteljo, nato pogosto sledi odhod na teren. Vaje na terenu naj bi bile zares naporne. Na terenu ni ne klimatskih naprav ne ogrevanja, in četudi je izredno mrzlo, morajo po odmoru in kosilu, ki traja do 15.30, spet ven, »na svež zrak«, kot pravi eno od poročil. Šele ob 18. uri sledijo prihod s terena, spust zastave, nekaj ur družabnega življenja in potem spanje v neudobni postelji.
Slovenska vojska šteje 7646 vojakov. Vsi nimajo takšnega napornega urnika. Vojaki na misijah, teh je sedaj okrog 500, so izpostavljeni resnim grožnjam, medtem ko skrbijo za varnost države v daljnih krajih. Obstaja pa tudi vojaško osebje, zaposleno na obrambnem ministrstvu, v generalštabu in poveljstvu sil, ki se mu, saj gre za nadrejene, godi malce drugače. Kako to osebje preživi svoj stresni in domnevno odgovornejši dan? Eno izmed zgodb smo v Mladini že objavili. Ko je bivši namestnik načelnika generalštaba Tone Krkovič nekega 1. septembra prišel v službo, v njej ni ostal predolgo. Verjetno je delal kakšno uro, dve ali tri, nato pa se je že dopoldne z načelnikom generalštaba, to je bil tedaj Albin Gutman, dogovoril za t. i. privatni izhod. Imel je namreč neodložljivo obveznost: kosilo s prijateljem in zasebni pogovor o nakupu vozil Patria.
Forsvarsvarskommandoen
Primer morda ni tipičen. In morda Slovenska vojska vendarle nima toliko notranjih rezerv in zasebnih izhodov. Zato si oglejmo širšo sliko. Vzemimo za začetek primer Danske. Danska ni samo dežela srečnih ljudi. Ki ima po različnih merilih najboljše zdravstvo, šolstvo in kjer imajo državljani največ socialnih pravic. Ki ima največjo dohodkovno enakost ali najmanj korupcije. Je tudi država s precej učinkovito vojsko, ki je zaradi svojih reform postala zgled vojskam številnih drugih dežel, denimo baltskih, ki jim je Danska pomagala pri reformi. Kot je pojasnil Lars Jensen, svetovalec na danskem obrambnem ministrstvu, imajo v 5,5-milijonski Danski približno trikrat večjo vojsko od slovenske: če ne štejemo nabornikov, je v danski vojski redno zaposlenih 25.249 vojakov. Potem pa imajo seveda še poveljstvo, svojo različico generalštaba ali forsvarsvarskommandoen, kjer je zdaj zaposlenih 339 vojaških oseb, zaradi reorganizacije pa bodo s 1. junijem njihovo število zmanjšali na 277. Imajo seveda tudi obrambno ministrstvo, torej uradniški del, v njem pa je zaposlenih 158 ljudi.
Takšno razmerje najdemo tudi drugod. Oglejmo si še Finsko, od katere se Slovenija zadnja leta ravno tako uči. Finska je po številu prebivalcev podobna Danski, v njej živi 5,2 milijona ljudi in tudi tam lahko naletimo na podobno razmerje med vojaki, uslužbenci generalštaba in ministrstva. Kot so pojasnili na Finskem, šteje njihova vojska 18 tisoč vojakov, od teh jih je približno 1200 v mednarodnih misijah, imajo pa še 350 tisoč rezervistov. V njihovem obrambnem ministrstvu je ta trenutek zaposlenih 138 ljudi, ob tem pa imajo seveda še generalštab, v katerem je skupaj zaposlenih okrog 400 ljudi. Polovico generalštaba sestavljajo civilni uslužbenci, torej uradniki in drugo, podporno osebje, drugo polovico sestavlja vojaško osebje, ki poveljuje, načrtuje in upravlja vojsko. To osebje torej sestavlja okrog 200 ljudi.
Da se ne bi nenehno zgledovali po Skandinaviji, si lahko ogledamo še Avstrijo. Avstrija ima seveda približno štirikrat več prebivalstva kot Slovenija, to je 8,2 milijona prebivalcev. Na tamkajšnjem ministrstvu za obrambo in šport so pojasnili, da je v tako imenovani generalni štabni službi zaposlenih približno 600 častnikov od čina majorja do šefa generalštaba. Poleg tega obstaja še civilni del ministrstva, ki šteje 300 uradnikov. To osebje upravlja 55 tisoč vojakov in vojakinj, ki sestavljajo t. i. vpoklicno moč. Z zadnjo reformo zveznega obrambnega sistema je bila izhodiščna jakost mobilizacije s 110 tisoč vojakov in vojakinj razpolovljena in znižana na 55 tisoč ljudi. Dejansko in aktivno zaposlenih pa je v Avstriji približno 24 tisoč vojakov.
Generalštab ali foteljštab?
Posamezne ureditve je seveda zaradi različnih nalog težko primerjati med seboj. A če si to vendarle dovolimo, moramo skleniti, da je v primerjavi z Dansko, s Finsko ali z Avstrijo Slovenija prava »administrativna« velesila. Kot je znano, Slovenska vojska šteje okrog 7600 poklicnih vojakinj in vojakov. Torej jih je približno trikrat manj kot na Finskem, Danskem ali v Avstriji. Toda samo na slovenskem obrambnem ministrstvu, če ne štejemo še zaposlenih v uradu za zaščito in reševanje, je zaposlenih skoraj tisoč uradnikov. Ministrstvo je torej skoraj desetkrat večje od danskega ali finskega, pa čeprav imata ti dve državi po enkrat več prebivalcev. V primerjavi z Avstrijo imamo v slovenskem obrambnem ministrstvu trikrat več uradnikov, čeprav ima Avstrija štirikrat več prebivalcev. Presenetljivo, mar ne? Pa to še ni vse. Precejšnja gneča je tudi v slovenskih strukturah poveljevanja. Kot so sporočili z obrambnega ministrstva, je v generalštabu Slovenske vojske zaposlenih 315 ljudi. Četudi k njim ne prištejemo še dodatnih 231 zaposlenih v poveljstvu sil, je jasno, da gre za organizacijski mastodont. Po analogiji z omenjenimi tremi zahodnoevropskimi državami bi morali od slovenskega generalštaba zahtevati, da vodi kakšnih 50 tisoč vojakov, ne pa zgolj 7000.
Poleg tega, da je zaposlenih preveč, bi bili vsi »generali«. V Slovenski vojski zaradi novih zaposlitev uspešno spreminjajo razmerje med častniki, podčastniki in vojaki. Pravi kolaps hierarhije pa je viden pri uradništvu. Ministrstvo za javno upravo smo prosili za pregled napredovanj po ministrstvih v zadnjih treh letih. Zanimalo nas je število najvišjih uradnikov, tistih v prvem kariernem razredu. Na ministrstvu za obrambo jim je zadnja leta resda uspelo zmanjšati število zaposlenih v upravnem delu, toda hkrati se je zvišalo število uradnikov v prvem kariernem razredu. Torej podsekretarjev, sekretarjev in višjih sekretarjev. V upravnem delu notranjega ministrstva, kjer skrbijo za skoraj 9000 policistov, je danes zaposlenih 91 vrhunskih uradnikov. Po analogiji bi na obrambnem ministrstvu pričakovali podobno ali vsaj nižjo številko. Pa je na obrambnem ministrstvu takšnih vrhunskih menedžerjev že 221! V zadnjih treh letih se je na notranjem ministrstvu to število povečalo »le« za štiri ljudi, na obrambnem ministrstvu pa kar za 21.
Razlog za takšno inflacijo so verjetno vse »antireforme«, skozi katere je obrambno ministrstvo potovalo zadnje desetletje. O tem beremo že v strateškem pregledu obrambnega resorja, ki ga je leta 2009 pripravil Igor Kotnik s sodelavci. V njem piše, da so v strukturi Slovenske vojske enote, ki presegajo potrebe Slovenske vojske, struktura Slovenske vojske pa je predimenzionirana. Zanjo so značilni: »veliko število poveljstev, razdrobljenost in razpršenost zmogljivosti ... Obrambna administracija je v nekaterih segmentih predimenzionirana in premalo učinkovita glede na kadrovski in finančni vložek ... Očitna je tudi podvojenost in včasih izrazita ločenost civilnih in vojaških funkcij in nalog.« V poročilu preberemo, kako se je v Slovenski vojski navkljub profesionalizaciji povečevalo število notranjih organizacijskih enot. Leta 1991 jih je bilo 36, leta 1995 se je njihovo število povečalo na 57, leta 2000 sta bili že 102 in 122 leta 2007, nato je sledila nova reorganizacija leta 2007; takrat se je število uradov povečalo za deset, število sektorjev za sedem in število oddelkov za devet ...
Obramboslovcem je ta problem sicer že leta jasen. Pogovarjali smo se s Klemenom Grošljem in Erikom Kopačem s Katedre za obramboslovje Fakultete za družbene vede. V Sloveniji smo zamudili že kar nekaj reform. »Danski je z reformo leta 1993 pa leta 1999 in s splošno reformo državne uprave med letoma 2003 in 2004 uspelo združiti prej ločene strukture in tako poceniti upravo. Tako kot Švedi so se odločili za koncept kriznega upravljanja. Pri nas pa še zmeraj obstaja sistem zaščite in reševanja ter civilna obramba, ki temelji na totalni obrambi iz časa hladne vojne,« pravi Grošelj. Glavna težava Slovenske vojske pa je seveda nastala zaradi prehoda iz naborniškega sistema v profesionalnega: ko se je naborniška vojska v Sloveniji skrčila s 70 tisoč na nekaj tisoč vojakov, je struktura zaposlenih, predvsem višjih častnikov in pa uradnikov na ministrstvu, ostala enaka. Zaradi tega bi v Sloveniji potrebovali sistem, po katerem bi lahko častniki ali podčastniki izstopili iz vojske in nadaljevali civilno življenje, dodajal Grošelj.
Toda danes pišemo že leto 2010, Slovenija pa je profesionalizacijo začela leta 2003. »Imeli so sedem let časa, vmes so se zamenjali trije ministri, zgodilo pa se je premalo,« dodaja Kopač. Spominja se, da so že leta 2004 na ministrstvu ugotovili, da bi lahko vse naloge v upravnem delu opravili z 800 zaposlenimi. Dejansko pa je v tem času potekala celo neke vrste antireforma. Leta 2003, pravi Kopač, je imel generalštab Slovenske vojske dobrih 300 zaposlenih. Z ustanovitvijo poveljstva sil je bila iz generalštaba vanj prerazporejena več kot polovica zaposlenih. Kljub temu, poleg 231 zaposlenih v poveljstvu sil, generalštab danes spet šteje 315 ljudi. »To je še en indikator preobsežnosti poveljniških struktur Slovenske vojske. K temu pa je treba dodati še težave z integracijo posameznih delov upravnega dela ministrstva in generalštaba Slovenske vojske, ki naj bi odpravila predvsem podvajanje funkcij in procesov. Sodeč po strateških dokumentih ta močno zaostaja. V primerih, ko je integracija bila (npr. kadrovska služba), pa je gospodarnejša poraba obrambnih virov premajhna,« meni Kopač.

Ministrstvo odgovarja

Na ministrstvu za obrambo in v Slovenski vojski se s temi očitki seveda ne strinjajo. Ne strinjajo se niti s spoznanjem njihovih lastnih služb in strokovnjakov, da je obrambna administracija ponekod predimenzionirana in premalo učinkovita. Očitno pa tudi niso enakega mnenja kot predsednik vlade Borut Pahor, ki je ob nedavnem obisku obrambnega ministrstva, ob vseh zapletih z odstopi in pristopi, poudaril »konceptualne probleme, povezane z razmerjem med upravnim aparatom ministrstva in pripadniki vojske«. Trdijo, da gre v teh primerih zgolj za ocene. Upravni aparat lahko po njihovem mnenju postane tanjši samo, če se država s spremembo zakona o obrambi odreče nekaterim procesom. Te pa bo »moral opraviti kdo drug v državni upravi. Državna uprava tako ne bo bistveno na boljšem.«
Ta trenutek na obrambnem ministrstvu sicer poteka tako imenovana »kadrovska konsolidacija«, a ne zaradi zmanjševanja presežkov, temveč zaradi zmanjšanega kadrovskega načrta. Po načrtih iz leta 2004 bi morala Slovenska vojska šteti 14 tisoč pripadnikov, od tega 8500 pripadnikov stalne sestave in 5500 pogodbenih rezervistov. Ti načrti seveda ne bodo uresničeni. Tako so se odločili za zapolnitev nekaterih ključnih bojnih enot, denimo 1. brigade. Ker je sedaj zaposlovanje vojakov ustavljeno pri številki 7600, naj bi z novimi zaposlitvami zgolj popolnili morebitne odhode. V zvezi s podvojenostjo služb in inflacijo novih oddelkov in uradov pa odgovarjajo, da velik del podvojenosti ni sporen, saj gre »za zaokrožene organizacijske enote«.
V Slovenski vojski so malce bolj odkriti, kar zadeva težave, ki jih pestijo. Njihov tiskovni predstavnik Simon Korez pravi, da je vojska zadnjih 19 let doživela več reform, sicer vedno z namenom, da bi postala gospodarnejša in učinkovitejša, a so te reforme pustile posledice. Uvedba naborništva in nato prehod v poklicno vojsko sta seveda zapustila »temu primerno« podporno in obrambno administracijo, nastavljeno za 70 tisoč vojakov. »Številne reorganizacije, ki jih je bila do sedaj deležna Slovenska vojska, so prispevale k razdrobljenim procesom dela, ki so se izvajali na različnih nivojih vodenja in poveljevanja,« pravi Korez. V Slovenski vojski naj bi v zadnjem trimesečju leta 2009 izpeljali tudi prvo fazo organizacijske in kadrovske konsolidacije, s čimer so izboljšali razmerje v statusih med častniki, podčastniki in vojaki, znižali pa so tudi povprečno starost vojakov na 36 let. Se pa Korez ne strinja, da je generalštab Slovenske vojske prevelik, ravno tako zavrača neposredno primerjavo z drugimi generalštabi zaradi različnih ureditev.

Za domovino?

Za konec se spomnimo ministra Franceta Križaniča. V svoji, celo za predsednika vlade preveliki odkritosrčnosti pri reševanju javnofinančne stiske je nazadnje razmišljal o tem, kako hkrati rešiti vprašanje pomanjkanja denarja za zaposlovanje novih vzgojiteljic in zadovoljiti velike potrebe mater in očetov, ki iščejo prosta mesta po vrtcih ali šolah. Pa je minister menil, da bi lahko zakonsko omejitev največjega števila otrok zvišali. V času krize, ko moramo vsi malce bolj stisniti zobe, bi se vzgojiteljice vendarle lahko »malce več gibale«, je menil minister.
Po svoje je imel seveda prav. Toda problemi so vedno relativni. In ta problem krize in javnofinančnih zmožnosti je v tem relativnem smislu postal očiten, ko mu je vodja sindikata vzgoje in izobraževanja Branimir Štrukelj nazaj zabrusil (ali predlagal), naj se potem »cel bataljon usede na eno patrio in se vozi po puščavi«. Bi bilo to izvedljivo? Brez posebne kritike ali hude krvi, celo z odobravanjem Natovih ciljev smo ta teden zasledili podatek, da bo Slovenska vojska, v kateri se je zadnje leto na novo zaposlilo 680 vojakov, letos zaposlila dodatnih 200 ljudi.
Upravičeno je verjetno vprašanje, ali vojska res nima tako imenovanih notranjih rezerv, če jih pa morajo imeti še celo vzgojiteljice. In ali resnično ni mogoče, da bi se tudi vojaki v času javnofinančnih izzivov »malce več gibali«. Samo bežna primerjava z drugimi državami, bežna primerjava med ministrstvi in bežen prelet internih analiz ministrstva za obrambo kažejo, da je teh notranjih rezerv veliko in da bi se nekateri lahko malce več gibali. Zakaj potem ministrstvo za obrambo, ki v svojem besednjaku tako rado uporablja besedo domovina, tokrat ne pozabi na svoje lastne, karierne interese?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.