Marjan Horvat

25. 2. 2010  |  Mladina 8

Bogdan Osolnik, kulturni delavec, diplomat in publicist

/media/www/slike.old/mladina/vintvelikaosolnikb5.jpg

© Borut Peterlin

Bogdan Osolnik se je rodil 13. maja 1920 v Borovnici, otroštvo pa je preživel v Kočevju in Novem mestu. Med 2. svetovno vojno je bil aktivist Osvobodilne fronte, član Vrhovnega plenuma OF in Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS). Po osvoboditvi se je posvetil novinarstvu, kulturi ter diplomaciji. Sam pa pravi, da ga je opredelilo »tisto, kar ni bilo profesionalno, kar ni bilo institucionalizirano, intimni del moje osebnosti. To je kulturno delovanje«. Osolnik nam je pripovedoval svojo življenjsko zgodbo skozi svoje delovanje pred 2. svetovno vojno, med njo in po njej, saj je s svojimi devetdesetimi leti zvesti pričevalec svojega časa.

Gospod Osolnik, po rodu ste iz Primorske, iz slovenske dežele, kjer so ljudje najprej začutili italijanski fašistični režim. Kakšen je bil ta svet med obema vojnama?

Moja družina je po italijanski zasedbi odšla iz Primorske in se leta 1920 naselila v Borovnici. Tam sem se tudi rodil. Življenja iz Borovnice se ne spominjam, ker smo se kmalu preselili v Kočevje, kjer je oče postal sodni uradnik. Sem pa kot otrok doživljal veliko bolečino svojih staršev, oba sta bila Primorca, in sorodnikov, ki so se umaknili v tedanjo Jugoslavijo. Ko smo bili v Kočevju, je pri nas živel bratranec, ki je tam obiskoval gimnazijo, njegovi pa so ostali v tedanji italijanski državi. Zmeraj, ko je prišel od doma, je pripovedoval, kaj počno Italijani. Zasramujejo Slovence na različne načine, jih kaznujejo za vsakršno malenkost in preganjajo slovensko besedo. Pozneje, ko sem bil v novomeški gimnaziji, sem se čudil, zakaj je naša javnost tako ravnodušna do usode Slovencev na Primorskem in na Koroškem. Kaj kmalu pa smo spoznali pravo naravo nacizma tudi s Hitlerjevim pohodom na Češkoslovaško. Prizadeto smo prebirali Masarykovo posmrtno poslanico ljudstvu in svetu.

Vrniva se v Kočevje, kjer ste obiskovali osnovno šolo in opazovali življenje v mestecu, ki je bilo vendar drugačno od drugih, saj so v njem živeli tudi kočevski Nemci.

Stanovali smo v zasilnem stanovanju v hiši kočevskih Nemcev. Nasproti našega doma je bila nemška gostilna. Na desni strani pa trgovina, ki jo je imel kočevski Nemec. Od tam mi je vse življenje v spominu ostal dogodek, ko me je trgovec poslal nazaj domov zato, ker nisem znal po nemško povedati, po kaj sem prišel. V obraz se mi je smejal, kar sem doživel kot hudo krivico. Dovolj povedno o odnosih, mar ne?

Obdobje vašega šolanja v Novem mestu pa je povsem drugačno. Bil je čas konca »novomeški pomladi«, umetniškega vrenja dvajsetih let prejšnjega stoletja.

Moja gimnazijska leta v Novem mestu so bila zares nekaj posebnega, saj je mesto gojilo poseben odnos predvsem do slovenske kulture. K temu so mnogo prispevali profesorji na gimnaziji, ki jih je tja pošiljala država z dekreti, ker je upala, da kali svobode, demokracije in socializma v Novem mestu, ki je bilo brez proletariata, ne bodo pognale. Med temi profesorji so bili Ferdo Kozak, profesorica Piskernikova iz Koroške, profesor Kraigher iz Ljubljane in še nekateri. V spominu imam profesorja Jovanovića iz Vojvodine, ki je moral v Novo mesto zaradi svojih levičarskih idej, zgodovino pa nam je predavala profesorica iz Črne gore. Na gimnaziji je bila zbrana pisana intelektualna druščina profesorjev, ki nam je odpirala oči v svet in nas vzgajala.

To je bil čas sredi tridesetih let, po veliki gospodarski krizi, čas vzpona fašizma in nacizma in tudi čas komunistične Sovjetske zveze. Kako ste občutili tisto dogajanje, polno nasprotij in vznemirljivih idej?

Predvsem sem bil, tako kot še marsikateri izmed mojih sošolcev, lačen knjig, iz katerih bi se podučil o tem. Imeli smo bogato Sokolsko knjižnico. Pa tudi v francoskem krožku na gimnaziji smo brali zanimiva dela. Tako na primer Andréja Gida, francoskega pisatelja, ki je v knjigi Vrnitev iz Sovjetske zveze opisal tamkajšnje življenje. Ni hvalil, ampak je bil kritičen do razmer v Sovjetski zvezi. Razočaran je bil nad tem, kar je videl in doživel. O tem sem se leta 1938 pogovarjal s svojim stricem Ivom Grahorjem, slovenskim pesnikom in pisateljem, ki je ilegalno obiskal Sovjetsko zvezo v prvih povojnih letih. Njegovi vtisi so bili drugačni od Gidovih. Pozitivni. Stric mi je med pogovorom dejal: »Najbrž je to, kar se dogaja v Rusiji, za Ruse dobro, za nas pa ni, ker živimo v drugačni kulturi. Vendar ne bom rekel nobene proti Sovjetski zvezi, ker bo morda nekoč to edina država, ki nas bo lahko reševala pred Italijani in Nemci.«

Zgodba o stricu Ivu Grahorju, bratu vaše mame, je zanimiva tudi zato, ker je bil tesen sodelavec Srečka Kosovela.

Bila sta prijatelja in sošolca, somišljenika in pesnika. Kosovel se je povsem predal pesništvu, stric pa je moral poskrbeti za svojo eksistenco drugače. Končal je fakulteto, ni pa mogel postati profesor na gimnaziji, ker zaradi svojih nazorov ni mogel opraviti državnega izpita. Zato je delal kot korektor v tiskarni. S Kosovelom sta bila usodno povezana kot Primorca in zavedna Slovenca. Ko je prišla na Kosovelov pogreb na Kras delegacija, ki jo je vodil Bratko Kreft, je bil Ivo ilegalec. Na pogreb pa je vendarle prišel, in to z okrog telesa ovito slovensko trobojnico, ki jo je položil Srečku v grob. Ko so ga prekopali, so našli košček te trobojnice, ki ga zdaj hranijo v muzeju. Pozneje sem se pogovarjal s stricem o Kosovelovem pesništvu. Bil je hudo razočaran nad profesorjem Ocvirkom, ki v prvo zbirko Kosovelove poezije ni uvrstil tistih pesmi, ki so bile zanj in za pesnika najbolj pomembne.

Mislite na Integrale?

Da. Integrali izražajo pesnikovo revolucionarno hotenje. V nekem pisanju o Kosovelu sem mnogo pozneje prebral, da so ideološki vplivi na Kosovela škodovali njegovemu talentu. Neumnost. Bil je prvi slovenski pesnik revolucije. Tako kot drugi slovenski izobraženci po 1. svetovni vojni se je oprijel revolucionarnih idej o osvoboditvi slovenskega naroda.

Verjetno Kosovel tudi zato piše o koncu Evrope ...

... piše zato, ker so velike sile dovolile, da tretjina slovenskega ozemlja pripade Italiji, in na takšnih mednarodnih pogodbah je nastala Evropa med obema vojnama. Saintgermainska Evropa je povzročila veliko gorja slovenskemu narodu in nič čudnega ni, da so se mnogi njegovi sinovi odločili za komunizem, zato da bi propadla takšna Evropa in bi se slovenski narod na njenih ruševinah združil s svojim ozemljem v enotni državi.

Jeseni leta 1938 ste se vpisali na Pravno fakulteto v Ljubljani, vendar ste kaj kmalu odšli na služenje vojaškega roka v tedanjo kraljevsko vojsko.

Po maturi leta 1938 sem prišel v Ljubljano na študij prava. Hkrati sem delal tudi kot vzgojitelj v srednješolskem internatu na Kolodvorski ulici. V vojsko sem se javil zato, ker sem imel po prvem izpitu na fakulteti čas skoraj dve leti do drugega izpita. Odločil sem se, da v tem času opravim z vojsko in nato z izpiti. Začetek vojne sem doživel v Kosovski Mitrovici. Po kapitulaciji Jugoslavije se nas je skupina Slovencev odločila za odhod proti morju in od tam domov. Po prvih srečanjih z Nemci in ustaši smo v bližini Imotskega naleteli na italijansko patruljo in postali njihovi vojni ujetniki. Iz Splita so nas odpeljali na Reko in od tam čez slovensko Primorsko v Italijo. Na železniški postaji v Kilovčah pri Ilirski Bistrici, od koder so moji, sem skozi špranjo v vagonu vrgel podpisan listek z besedilom: »Jože Grahor, peljejo nas v Italijo v logor«. Po naključju ga je dobil v roke moj stric, ki je nato sporočil staršem, kje sem. Ker sem si preskrbel dokumente o italijanskem državljanstvu, so me kmalu izpustili iz ujetništva.

In na vlak za Novo mesto?

Da. Na vlaku si v Trbižu nisem upal v kupe, umazan in v smrdljivi uniformi. Zato sem stal na hodniku. K meni je pristopilo mlado dekle in v Italiji po slovensko vprašalo: »Gospod, ali vam lahko kaj pomagam, vam lahko dam nekaj lir?« Zahvalil sem se ji zato, ker je z mano spregovorila v slovenščini. Nato je še rekla, da je Ana Srebrnič, da dela na pošti v Vidmu. Pozneje sem ji pisal, vendar nisem dobil odgovora. Pa tudi srečal je nisem nikdar več.

Kako se je vojni ujetnik znašel na svobodi?

Moje jetništvo je trajalo le dober mesec. Pa vendar si zaprt, prepuščen na milost in nemilost drugim, zunaj pa gledaš ljudi na svobodi. Takrat sem sklenil, da če bom še kdaj svoboden, ujetnik ne bom nikoli več. Rajši vse drugo, kot da se znajdem v ujetništvu.

Domov ste se vrnili junija 1941. Menda je bila v Novem mestu na začetku vojne prava anarhija.

To je bilo še pred mojim prihodom. Po kapitulaciji Jugoslavije so ljudje vdirali v skladišča in vagone na železniški postaji in vse izropali. V mestu so ustanovili narodno zaščito, da je vzdrževala red. Nekateri so hujskali proti italijanski okupaciji Novega mesta. Bili so za Nemce, ker so jim nemški trgovci, ki so nakupovali zdravilna zelišča po Gorjancih, slikali življenje v Nemčiji kot zelo lepo. Najprej so zasedli mesto Nemci, ki so se nato umaknili in postavili mejo z Italijani malce naprej od sedanjega novomeškega pokopališča. Nato so prišli Italijani in zasedli mesto. Nemčurji v Novem mestu so zbirali podpise, da bi mesto pripadlo Nemčiji. Toda Hitler in Mussolini sta se že dogovorila o meji.

Nekaj podobnega se je dogajalo na Kočevskem do preselitve v Posavje.

Kočevski Nemci so bili vojaško organizirani že pred nemškim napadom na Jugoslavijo. V zadnjih letih pred vojno so prihajali na Kočevsko nemški agenti, ki so pridobivali ljudi za nacizem. Vsi se jim niso pridružili, tisti pa, ki so se, so bili povezani z gestapom in že pred vojno računali na Nemce kot rešitelje. Nemška odločitev je bila drugačna: preseliti Nemce v Posavje, kajti Kočevska bo italijanska.

Po vrnitvi iz ujetništva ste se takoj vključili v delo Osvobodilne fronte v Novem mestu, ki je imela množično podporo ljudi.

Ne čisto na začetku. Najprej sem bil dva meseca pri sorodnikih v Bitnjah pri Ilirski Bistrici. Tam sem srečal Primorca iz Ljubljane, Francija Klemenca, ki je že bil organiziran. Z njim in s sestrično smo obiskovali zavedne Slovence in jih nagovarjali, naj bodo pripravljeni na zimo, ko bo potrebna pomoč partizanskim enotam. Nič nismo zbirali, ampak smo se zanesli na besedo, da bodo takrat, ko bo potrebno, pomagali. Septembra sem se v Ljubljani vključil v OF na Pravni fakulteti, nato pa vrnil v Novo mesto, kjer me je Lado Ambrožič vključil v Narodno zaščito. Nekaj časa sem bil komandir Narodne zaščite za naš predel mesta in kmalu nato tudi član mestnega odbora OF. Sestajali smo se za karabinjersko postajo v sosednji hiši.
Mesto je bilo neverjetno povezano z OF in našemu gibanju so se pridružili vidni predstavniki Sokola in krščanskih socialistov. Organizator OF France Hočevar, advokatski pripravnik, je odšel na Kapitelj in povabil tudi katoliškega vikarja k sodelovanju, seveda zaman. Osvobodilna fronta se je še bolj razmahnila, saj so se ji pridružili tudi podjetniki, trgovci, odvetniki, ne le preprosti ljudje.

O krščanskih socialistih govorite s spoštovanjem. Kako pa je duhovščina gledala na krščanske socialiste, ki so sodelovali v uporu?

Glede na to, kako so jih zmerjali in preganjali, se mi zdi, da so jih sovražili bolj kot komuniste. Verjetno tudi zato, ker so izhajali iz njihovega občestva. Imeli so jih za izdajalce in heretike.

Nam lahko na kratko razložite, glede na to, da pripovedujete o moči OF in partizanskega gibanja, odkod na Dolenjskem in v Suhi krajini toliko domobrancev?

Začelo se je že pred vojno. Zlasti Suha krajina, odrezana od sveta, je bila vseskozi v zaostalosti. Nekaj sem o tem pisal med vojno v brošurici Suha krajina v plamenih. V njej sem hotel pošteno razgrniti socialne razmere in stisko ljudi, ki so jo znali izkoristiti v svoje namene politični veljaki. Ljudje so se ukvarjali predvsem z lesno predelavo, z rejo živine, z nabiranjem zelišč in gob. In vsi politiki so bili klerikalci. Svežega vetra, svobodomiselne inteligence, v Suhi krajini ni bilo.

Tudi naši so delali napake. Usmrtili so duhovnika, ki je organiziral belo gardo, vendar bi morali drugače ukrepati, ne pa pobijati. Naši tovariši, ki so odhajali v Suho krajino, pogosto niso poznali razmer in so govorili o povojnih kolhozih in skupni lastnini, kar so naši nasprotniki uporabili in govorili, da hočemo skupne kotle, ženske itd. Neumnost.

Vse do leta 1944 ste delovali kot aktivist OF in sekretar KP, tudi v partizanskih enotah, na Dolenjskem in v Suhi krajini. Kar dolgo ste hodili naokrog po terenu neoborožen. Tudi partizanskega imena, Jug Bogdan, niste uporabljali?

Na Zboru odposlancev slovenskega naroda, ki je bil od 1. do 3. oktobra 1943 v Kočevju, sem bil delovni predsednik pod svojim imenom. To je bil veličastni zbor, kjer je sodelovalo 572 neposredno izvoljenih delegatov, predstavnikov ljudstva iz vse Slovenije, in 78 delegiranih predstavnikov iz partizanskih enot in OF. Moje ilegalno ime in priimek pa lahko najdete v drobni knjižici, kamor sem zapisoval prostovoljne prispevke in davke, ki smo jih uvedli na osvobojenem ozemlju. To knjižico so dobili v roke Italijani in po čudnih poteh se je znašla v Trstu pri nekem zbiralcu gradiva iz vojne, nato pa v našem muzeju. S pištolo pa sem odhajal na teren potem, ko so nas začele napadati belogardistične skupine. Pasti njim v roke je bilo huje kot umreti. Moj najboljši prijatelj, narodni heroj, Štefan Jereb, je padel, ko je branil umik skupine aktivistov. Bili so izdani in napadla jih je skupina belogardistov iz Lipovca. Zadrževal je napadalce, da so se njegovi tovariši lahko umaknili, sam pa je zase prihranil zadnjo kroglo. Od takrat sem tudi jaz imel ob sebi zmeraj pištolo.

Ko ste delovali na Dolenjskem, vas najdemo tudi v zanimivi vlogi sodelavca prve ženske partizanske revije Našim ženam.

Prispevek naših žena v NOB je bil veličasten. To ne velja le za aktivistke in borke, ampak predvsem za preproste kmečke ženice, ki so na svoja ramena prevzele vso skrb za družino in pomoč partizanom, ker so bili njihovi možje bodisi v enotah bodisi v taboriščih. Kraljeva mama iz Verduna nad Toplicami, ki je imela enajst otrok, je ves čas prala za partizansko bolnico in zmeraj nas je vzela pod streho. Majcnova mati je izgubila med vojno sedem otrok. Spomnim se zasedanja Kočevskega zbora, ko je stopila na oder meni nepoznana ženska in dejala: »Povedala vam bom svojo zgodbo. Mož mi je padel v 1. svetovni vojni. Zapustil mi je štiri otroke. Skrbela sem zanje in jih vzgojila v dobre ljudi in dobre državljane. Zdaj so jih pobili. Tako so jih zmrcvarili, da jih ne bi mogla prepoznati. Si lahko zamislite, kako sem šla za štirimi rakvami.« Bila je Marija Ivančičeva. Vsa dvorana je bila presunjena in takoj smo jo izvolili v častno predsedstvo Zbora.

Še pred Zborom odposlancev slovenskega naroda so kapitulirali Italijani. Z njimi se je na vašo pobudo v Novem mestu srečal Boris Kidrič, ki je bil prvi mož v OF in partizanskem gibanju. Se spominjate sodelovanja z njim?

Konec leta 1942 me je poklical na Kočevsko, na svobodno ozemlje, in od takrat sem imel z njim stalne stike. Ko je italijanski general Cerutti poskušal dobiti stik s partizanskim gibanjem, mi je naša sodelavka sporočila, da bi se rad sestal z mano. Seveda pa nisem smel storiti tega koraka brez odobritve vrha OF. Odšel sem v Rog h Kidriču, ki je kot kakšen računalnik pretresel v hipu vse minuse in pluse morebitnega pogajanja z Italijani. Sklenil je, da ne smemo privoliti v nikakršno sodelovanje, lahko pa se dogovarjamo o humanitarnih zadevah, na primer o reševanju ranjenih. Kidrič je tako tehtal vsako odločitev.

Po kapitulacije Italije je Izvršni odbor OF ustanovil Upravno komisijo za osvobojeno ozemlje. V njej ste bili sekretar in načelnik odseka za javno upravo.

V njej je delalo okoli 30 strokovnjakov, pravnikov, inženirjev, zdravnikov. Le nekaj političnih delavcev je bilo zraven. Zgodovinarji se, ne vem, zakaj, izogibajo razčlenitvi tega dogajanja, saj jih bolj zanimajo bitke in politične razprtije. Le zamislite si, mi smo v središču Evrope, ki so jo okupirali Nemci, imeli organizirano upravno življenje na vsem svobodnem ozemlju, ki je nekaj časa segalo od Kolpe do Soče. Motor tega gibanja pa je bil dejansko Kidrič. Prihajal je na naše sestanke, ko smo obravnavali pomembna vprašanja življenja na osvobojenem ozemlju in sprejemali odgovorne odločitve. Tako na primer: banke niso smele odobravati izplačil, v zemljiške knjige niso smeli biti vneseni novi vpisi, da se ne bi s tem okoristili špekulanti. Pravni red mora ostati nedotakljiv, je poudarjal Kidrič. Bila je sicer revolucija, nastajal je novi svet, a kakšen bo, pravzaprav nismo vedeli.

Leta 1944 so vas poslali na Gorenjsko, kjer so bile razmere povsem drugačne kot na Dolenjskem.

Povsem drugačne. Nemci so prvega dne okupacije prepovedali jezik, preganjali in zažigali knjige in s plakati prepovedali govorico slovenskega jezika povsod, kaj šele v šolah. Bele garde na Gorenjskem ni bilo, ampak so jo leta 1944 uvozili iz Dolenjske, moškim pa, ki so se hoteli izogniti mobilizaciji, so omogočili, da vojaško službo opravijo v njihovih policijskih enotah. Tako so na Gorenjskem zbrali več kot 2000 mož, ki so bili neposredno pod poveljstvom nemškega SS podoficirja Ericha Dichtla.

Decembra 1944 ste na Gorenjskem napisali zgodbo »Na sam sveti večer«. V njej se dotikate občutljive teme izdajstva in ljubezni, partizan si sam vzame pravico, da vzame življenje.

Pred tem sem bil pobudnik ustanovitve časopisa Gorenjski glas in zanj napisal večino nosilnih člankov. V njih sem pozival k enotnosti v najtežjem boju in do končne zmage. Vedeli smo, da bodo imeli Nemci na Gorenjskem svoje zadnje obrambne linije. Takrat je kralj Peter že pozval k skupnemu boju, Izidor Cankar pa je opozarjal kraljevo vlado in pripadnike Slovenske ljudske stranke na nevarnost, ki jim grozi, če bodo zaveznike pričakali v nemških uniformah. Moja pripoved v zgodbi, ki jo omenjate, pa ni izhajala iz te delitve, ampak sem govoril o človeških čustvih, ki imajo veliko vlogo tudi v dramatičnih časih vojne.

O ljubezni in o smrti takrat pač ni bilo priporočljivo pisati.

Ko sem odhajal na Gorenjsko, mi je Matej Bor pokazal svoje pesmi, posvečene padli ženi Nini. Nekateri niso za njihovo objavo, mi je dejal. Mislijo, da so preveč osebne. Mene pa so v pesmih ganili njegova žalost, ponekod tudi obup, in čustva, ki jih ima ob smrti ljubljene osebe. Odnesel sem jih s seboj na Gorenjsko. Njegovo zbirko smo tiskali v 4000 izvodih! Toda Nemci so odkrili našo tehniko, jo zažgali in od Borovih pesmi so ostali le štirje ohranjeni izvodi. Po vojni je ob ponatisu teh pesmi dr. Lojze Gostiša opisal, kakšen izjemen tiskarski podvig je bil ta natis. Mene pa je v vsej človeški občutljivosti vznemirjala tudi ljubezen med slovenskim dekletom in italijanskim vojakom, ki je šla prek sovražnosti med narodoma. Zato sem napisal tudi omenjeno zgodbo. V precepu sta partizan in njegovo nekdanje dekle, ki se je zaljubila v Italijana. Ona mu očita, da je zanj vse vojna, on pa njej odvrne, da je zanjo vse le ljubezen. Razmišljal sem o njuni usodi in sklenil opisati tragiko, ki jo v človeško življenje prinaša vojna.

Na Gorenjskem je bila močno razvita partizanska tehnika.

Ko sem prišel tja, sem videl, da ne tiskajo le politične literature. Strašno so bili ponosni na tisk Gregorčičevih pesmi. Pravi čudež pa je bil natis Prešernove Zdravljice. Natisnili smo 1300 oštevilčenih izvodov. Veljajo za enega izmed najlepših partizanskih tiskov. Če so imeli Nemci na Gorenjskem urad za utrjevanje nemštva, smo s takim delovanjem imeli tudi mi urad za utrjevanje slovenstva.

Ustaviva se pri partizanski etiki. Ta je bila menda ostra, saj je zahtevala samo odpovedovanje, poštenost, tovarištvo ...

V partizanih je bilo kar precej stvari strogo prepovedanih. Včasih prestrogo. V nekaterih primerih je poveljnik hotel eksemplarično pokazati, kaj se ne sme početi. Znani so primeri iz jugoslovanske literature, ko je človeka doletela smrtna kazen zaradi ukradenega jabolka. V etičnem kodeksu partizanskega gibanja so bili elementi krščanstva, stroge in nove komunistične etike, ki je bila na preizkušnji. Sam sem doživel marsikaj. Iz Medvod je prišlo k nam dekle s pismom, bila je prepričana, da je priporočilo za prihod v partizane. Toda v pismu je pisalo, da je bila zaposlena v nemškem podjetju in je verjetno izdajalka. Moji tovariši so bili za ostro ukrepanje, jaz pa sem bil proti, ker ni bilo nikakršnih dokazov za njeno izdajstvo. Predlagal sem, da jo zadržimo pri nas, čeprav so drugi temu nasprotovali. In ostala je in postala odlična partizanka. Takšnih primerov je bilo več, še posebej zato, ker je bila nemška obveščevalna mreža na Gorenjskem dobro organizirana in je vnašala med ljudi sumničenje in ovaduštvo. Mi pa nismo imeli ravno veliko možnosti, da bi vse preverjali. Dostikrat so padli tudi nedolžni.

Vrniva se k partizanski etiki. Kaj je ostalo od nje po vojni?

Po vojni so bile življenjske razmere čisto drugačne. V partizanih nisi imel veljave, če se nisi vsak dan dokazoval. Nisi mogel veljati za hrabrega, če si se v spopadu umaknil in ubežal, nisi mogel veljati za nesebičnega, če nisi zadnjega koščka cigarete in kruha delil še s kom. Tako nas je življenje preizkušalo iz dneva v dan. Po vojni pa so bili ljudje pogosto pripravljeni žrtvovati za oblast tudi najbolj elementarne človeške vrednote. Pa tudi oblast se ni pogosto več sklicevala na njih.

Ko vas poslušamo, vidimo, da mirno in refleksivno razgrinjate dogodke iz vojnih časov. Zanima pa nas, od kod bes in pogosto krvoločnost do nasprotnika, predvsem do sodelavcev okupatorja.

Danes zelo malo govorimo o strahotah, ki so jih počeli. V Žužemberku so denimo v eni noči, tik pred koncem vojne, domobranci na grozovit način pobili 36 ljudi, med njimi največ mater in hčera. Pokopali so jih in sporočili, da so jih odpeljali v ujetništvo. Pozneje, ko so svojci odprli skupen grob, so našli strahovito iznakažena trupla. Ne vem, kakšen angel bi moral biti, da se ne odločiš za maščevanje. V nemškem zaporu v Begunjah je jetnik z nohtom na zid zapisal: »Maščujte nas!«
Seveda, ne rečem, da je maščevanje ustrezen način za poravnavanje krivic, ampak le opozarjam na odzive ljudi na trpljenje med vojno. Povojni poboji so bili strašanski zločin, vendar se ta ne da naprtiti partizanskemu gibanju. Prepričan sem, da bo razkritje arhivov JLA prineslo prave odgovore o krivdi za tiste poboje. Pustimo, da opravijo svoje delo zgodovinarji, ne pa da to gnusno dejanje izkoriščajo politiki na nepieteten način za svoja obračunavanja.

Po vojni ste kot urednik časnika Ljudska pravica grajali zaveznike zaradi Trsta, ki so ga določili za italijanskega. Menda je Kidrič ponorel od jeze.

Zahodni časopisi so pisali, da so partizani Trst zasedli tako, kot so to počeli fašisti. Napisal sem uvodnik, kjer sem trdil, da orožja osvoboditelja ni mogoče primerjati z okupatorjevim, in napovedal, da bomo svojo pravico branili tudi z orožjem. Toda naši so se morali umakniti iz Trsta, ker Stalin ni hotel podpreti naših zahtev. Kidrič je vedel za dogovor o Trstu, sprejet dan prej, a o tem nismo bili obveščeni novinarji. Po njegovem opozorilu pa sem takoj umaknil svoj članek. Iz Ljudske pravice sem odšel tudi zato, ker sem bil ogorčen zaradi neupravičenih očitkov, da v časopisu preveč poveličujemo NOB in ne upoštevamo dovolj izkušenj Sovjetske zveze.

In odšli ste na Dunaj in v Celovec ter spremljali nastajanje Avstrije in njen odnos do slovenske narodne skupnosti na Koroškem.

Takoj po vojni je bilo navdušenje Slovencev, da bodo priključeni k matični domovini, veliko, nato pa je plahnelo, saj je bila protijugoslovanska propaganda močna. Koroška je bila pod vojaško upravo Angležev, ki so bili protijugoslovansko usmerjeni, Avstrija pa se je zanašala na telegram iz Moskve, v katerem je Stalin zapisal, da bo »vzpostavitev integralne Avstrije tudi njegova skrb«. Ko sem bil tam kot dopisnik, je delovalo med koroškimi Slovenci gibanje za priključitev k Jugoslaviji. To zahtevo Jugoslavije je podpisalo tudi 54 duhovnikov iz Koroške in najuglednejši slovenski katoliški politik na Koroškem, Joško Tischler. Ni šlo. So pa Avstrijci obljubljali, da bodo zagotovili vse pravice naši narodni skupnosti. Sklicevali so se na koroške partizane, da bi zaveznikom dokazali odpor proti nacizmu. Tako so Avstrijci dosegli, da pogajanja poslej niso bila več namenjena sklenitvi mirovne pogodbe, tako kot z Nemčijo ali z Italijo, ampak sklenitvi Avstrijske državne pogodbe.

Pogodba, ki je nova slovenska država ni niti notificirala v Moskvi, da bi lahko zahtevala od Avstrije njeno spoštovanje.

Narobe je, da Slovenija tega ni storila. Ne gre le za 7. člen pogodbe, ampak je v njej še nekaj drugih določb, ki zavezujejo Avstrijo v odnosih do Slovenije. Če pogledate le člen o reparacijah, potem lahko vidite, da mi po osamosvojitvi sploh ne bi smeli vračati avstrijskim državljanom nacionaliziranega premoženja, saj jim je bila dolžna plačati odškodnino avstrijska vlada. Mi pa smo to premoženje prek različnih posrednikov poklonili bojda denacionalizacijskim upravičencem iz Avstrije. Preveč smo naklonjeni do tujcev, celo hlapčevski. In to delamo v lastno škodo.

Pa saj z zmanjševanjem vloge in pomena NOB delamo prav tako sebi medvedjo uslugo v odnosih z Italijo in Avstrijo.

Suverenost države je zgrajena na mednarodnih pogodbah z mnogo zidaki. Če izbijete eno ali dve opeki, porušite zid, če že ne celo stavbe. To velja za naše odnose z Avstrijo in z Italijo. Če ne zahtevaš doslednega spoštovanja in uveljavljanja pogodb s tema dvema državama, ogrožaš suverenost svoje države. Če dovoliš, da sosedje razglašajo, mimo vsake zgodovinske resnice, tvojo nekdanjo državo za zločinsko, tvoj narod pa za genociden, je načeta naša suverenost. Zločinsko pa je, če to počne kdo celo iz lastnega naroda.

Bili ste tudi podpredsednik Zveze borcev Slovenije, ki ima danes še dodatek »za vrednote NOB«. So se sporočila partizanstva in NOB ohranila? Smo lahko zadovoljni?

Mi borci jih ohranjamo, saj je to čudovita dediščina. Danes vsi Slovenci uživamo sadove NOB in zmage nad fašizmom. Zato smo dobili Primorsko in dostop do morja, kar je zahtevalo veliko žrtev in diplomatske spretnosti. V času NOB smo dobili republiko s pravico odcepitve iz skupne jugoslovanske države in končno tudi svojo državo. Vsem sicer to še ni jasno, vesel pa sem, da je vse več mladih na proslavah dogodkov iz NOB. Veličastno je vsakoletno dogajanje v Dražgošah in na Osankarici. Pred kratkim sem bil neznansko vesel obiska mladih na predstavitvi knjige Miklavža Komelja »Kako misliti partizansko umetnost«. Vse to dokazuje, da mlade zanima dogajanje v času NOB, kar je pomembno za poistovetenje z uporništvom, ki je še kako potrebno v današnjem času.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.