Olimpijski karneval

Zakaj ljudje nočejo več gledati športov, pri katerih tekmovalci ne nosijo čelad

Te dni ste lahko srečali ljudi, ki so začudeno pripovedovali o čudnih, bizarnih, eksotičnih olimpijskih športih, toda začudeni niso bili le nad tem, da so te športe videli na zimski olimpijadi, ampak tudi nad tem, da ti športi sploh obstajajo. Curling. Skeleton. Smučarski kros. In tako dalje. Pa vendar to še ni bilo vse: bolj kot nad tem, da so to olimpijski športi, so bili začudeni nad tem, da so v teh na videz povsem eksotičnih in tujih športih - razen curlinga, se razume - zagledali tudi Slovence. To, kar je najprej izgledalo čudno tuje, se je nenadoma zazdelo čudno domače. Marsikdo je ob tem celo pomislil, da si je te olimpijske športe izmislil kak Slovenec - in jih potem patentiral na kaki veselici. Ti športi so se mu pač zdeli karnevalski: kot tisti izmišljeni, prisiljeni, čudaški, za lase privlečeni športi, s katerimi športni kanali polnijo slabše gledane, mrtve, jutranje termine. Saj veste: kot vlečenje traktorjev, dvigovanje težkih skal ali sekanje drv. Kot športi, ki si jih televizije izmišljajo, da bi imele program.
Ob tem se seveda zastavi vprašanje: kaj je šport in kaj le telesna kultura. George Carlin, sloviti ameriški stand-up komik, je rekel, da obstajajo le trije športi, bejzbol, košarka in ameriški nogomet, vse ostalo pa so le »igre« ali »aktivnosti«. Biljard ni šport: »Ker ni možnosti za resno poškodbo.« Tek ni šport: »Ker to lahko počnejo vsi. Kar lahko počnemo vsi, pa ni šport.« Polo ni šport: »To je le golf na konju.« Plavanje ni šport, ampak le »način, da ne utoneš«. Tenis ni šport: »To je le višja oblika
pingponga. Tenis je pravzaprav pingpong, pri katerem stojiš na mizi.« Tudi odbojka ni šport, ampak moštvena verzija pingponga. Jadranje ni šport: »To je le način, da nekam prideš.« Nogomet ni šport: »Ker ne smeš uporabiti rok.« In seveda, tudi hokej ni šport, ampak le združitev treh aktivnosti - drsanja, norenja s pakom in pretepanja. »Če bi imeli ti fantje več možganov kot zob, potem bi vsako izmed teh reči počeli posebej.«
Kar vas spomni na curling, ki je prav tako le zmes treh aktivnosti - pometanja, balinanja in drsanja. Če bi bili ti tekmovalci pametni, potem bi vsako izmed teh aktivnosti izvajali posebej. Roller derby je zmes le dveh aktivnosti, kotalkanja in pretepanja, pa ni olimpijski šport. Z eno besedo: na zimski olimpijadi je preveč športov, ki so le zmesi različnih aktivnosti - ali pa le verzije drugih športov. Bob je smučanje na ledeni stezi. Sankanje je smučanje na saneh. Skeleton je sankanje z glavo naprej. Biatlon je streljanje na snegu. Deskanje je smučanje na deski. Zimski športi le citirajo drug drugega, kar zimsko olimpijado prelevi v čisti postmodernizem, igrivo in ironično mešanje žanrov in stilov.
Vrhunec tega postmodernizma je bil nastop Petre Majdič, ki ji je uspelo na unikaten način zmešati tako različne žanre in stile, kot so tekaški šprint, inspirativni »film tedna«, »resnična zgodba«, protikrizni populizem (češ, če tak napor zmorem jaz, potem ga morda zmorete tudi vi), motivacijski performans, izbor »Slovenke leta«, telenovelistično izbiranje »Kraljice slovenskih src« in kult »trdega dela«, ki pa slovenskim delavcem sicer ne prinaša predsedniških odlikovanj, čeravno za tekočim trakom leta in desetletja strežejo prav kultu »trdega dela« in »neizmerne volje«. Ko ste poslušali njen govor, ste imeli občutek, da ga je imela »napisanega« vnaprej in da ji je potem sama realnost - tisti padec v jarek - le pomagala, to pa zato, da bi bil ta govor čim bolj prepričljiv. Tako kot kamen natanko ve, koliko znaša gravitacija, in tako kot so lisenkisti mislili, da seme obrodi zato, ker razume prizadevanja socialističnega kmetijstva, je tudi kanadski led vedel, kako se mora obnašati in kaj mora narediti, da bi lahko Majdičeva izrekla tiste besede.
Kar nas pripelje do novega vprašanja: kaj se kvalificira za šport? Lahko bi rekli: šport je šport, če je starejši kot 100 let. To je tako, kot da bi rekli: religija je religija, če je starejša kot 2000 let. Lahko bi predpisali še strožji kriterij in rekli, da je religija le religija, ki je starejša kot 5000 let, toda potem bi ostalo bolj malo vere. Lahko bi tudi rekli: šport je šport, če njegova pravila ne izgledajo tako, kot da si jih je kdo izmislil, ampak tako, kot da so nastala s samim športom. Če hoče biti šport šport, potem ne sme izgledati tako, kot da si ga je izmislil človek. Na zimski olimpijadi je kopica takih »poganskih« športov. Od različnih tekaških disciplin, pri katerih zaostanki iz prejšnje tekme štejejo za naslednjo tekmo, pa četudi so v tisti prejšnji že podelili medalje, do smučarskega krosa, pri katerem morajo imeti smučarji na čeladi kamero. Zakaj ima smučar na čeladi kamero, ste uganili: ne zato, da bi lahko tekmo gledali skozi njegove oči, ampak zato, da bi lahko njegov padec - njegovo nesrečo, morda celo njegovo smrt - videli skozi njegove oči. Saj ima čelado. Zato bi lahko rekli: zimski šport je šport, pri katerem športniki nosijo čelade, ki so kakopak le še alibi za to, da lahko športnike silijo v telegenično norost.

Uporaba čelade na lastno odgovornost

Gotovo ste bili presenečeni, ko ste te dni prebrali, da so med zimskimi športniki najbolje plačani deskarji. Okej, domnevam, da na tistem plačnem spisku niso upoštevali hokejistov, toda kljub temu. Deskarji! Ne pa bobisti. Ali skeletonisti. Ali sankači. Oh, ali pa smukači. In zdaj pomislite, kakšno razočaranje so deskarji. Najprej se vprašajte: kdo ali kaj so deskarji? Deskarji so punkerji belih strmin. Ali bolje rečeno: deskarji so smučarji, ki so spregledali laž smučanja - ljudje, ki so vstali - ljudje, ki so se uprli - ljudje, ki so razkrinkali smučanje - baggy revolucionarji, ki so se osvobodili smučarskega kiča. Znanilci svobode in nonkonformizma, ki se ne menijo za konvencije, norme in klišeje - ki so v sneg zasadili svojo špuro, svoje drevo svobode. Razlog več, da niso oblečeni formalno - kombinezon, smučarski smoking, so z gnusom in prezirom zavrgli. Pajkice ne pridejo v poštev. V resnici ne pride v poštev nič, kar bi jih vezalo in utesnjevalo.
Kaj hudiča potem na njihovih glavah počnejo čelade?! Kaj za vraga na njihovih glavah - na vsej tisti njihovi svobodi - počne ta kliše, ta znak meščanske varnosti? Deskar in čelada ne gresta skupaj. Patetično. Čelada jim vzame resnost. Vsekakor, čelada jim da varnost, toda vzame jim svobodo. Kar pomeni, da je čas, da spregledajo deskarsko laž - in da se vrnejo med smučarje. Toda zaradi debate jih pustimo na deskah, pa četudi le za hip, le toliko, da lahko rečemo: če že ravno imajo čelade, potem naj vsaj dirkajo po stezi za bob! Rekli boste: prenevarno! Nehajte, pri bobu so nesreče zelo redke. Verjetnost nesreče pri bobu je približno taka kot pri potniških letalih - zelo majhna. Ali na potniških letalih nosimo čelade? Ne. Še huje: ali čelade nosimo v avtu? Spet ne. Pa je verjetnost nesreče pri avtih bistveno večja kot pri potniških letalih. In seveda: če šoferji in avtomobilski potniki ne nosijo čelad, zakaj jih morajo potem nositi motoristi? Vidite, deskarji so šli po poti motoristov, punkerjev cest, znanilcev svobode, ki so spregledali in razkrinkali avtomobilski kič. V opoziciji niso vzdržali dolgo. Deskarji tudi ne. Deskarji so punkerji, ki so jih čelade spremenile v emote. Čelade so jim dale emo-look.
Preklicujem to, da je čas, da deskarji spregledajo deskarsko laž in da se vrnejo med smučarje. Deskarji - pa tudi akrobatski smučarji - so namreč na tem, da se prelevijo v umetnostne drsalce. Ali bolje rečeno: spremeniti jih skušajo v umetnostne drsalce. Ali nekaj takega - sterilnega in artificielnega. V šport, ki ima vso svojo prihodnost že za sabo. V šport, pred katerim je le še njegova preteklost. In tu je trik: prav zato so jim očitno dodali čelade. Da bi izgledali bolj drzno. Bolj resno. Bolj konkurenčno. Da bi torej ustvarili vtis drznosti, nevarnosti in ekstremnosti, celo smrtne nevarnosti. Rečeno naravnost: čelade so deskarjem nataknili zato, da bi izgledali bolj televizijsko in bolj medijsko atraktivno. In da bi tudi samo deskanje izgledalo bolj televizijsko, bolj medijsko atraktivno. Kar je marketingu, medijem in deskarski industriji - oh, in industriji alter looka - očitno tudi zelo dobro uspelo, če pomislite, kako dobro so plačani.
A po drugi strani, če vsi skupaj že ravno vztrajajo pri spodbujanju »televizijskosti« in »medijski vrednosti« športa, potem je treba - v izbruhu popolne iskrenosti - nujno reči: ne le deskanje, ampak vsi zimski športi bi izgledali bolj televizijsko in bolj medijsko atraktivno, če športniki ne bi nosili čelad! In ker smo že ravno sredi olimpijskega stanja duha, ko čustev ne moremo več zadrževati in ko jim pustimo, da gredo svojo spontano pot, je prav, da gremo do konca in rečemo: če bi zimski športniki tekmovali, dirkali in dirjali brez čelad, bi bilo zelo inspirativno in zelo kreativno. Ne pozabite na vse možnosti in priložnosti, ki bi jih to odprlo. Samo pomislite: lahko bi se rodili novi športi. Recimo: tudi bob bi lahko končno spregledal in razkrinkal laž samega boba. Lahko bi se osvobodil svoje konvencionalnosti in svoje klišejske meščanske monotonosti. Bob bi lahko končno bobu rekel bob. Končno bi izgledal televizijsko. Telegenično. Navsezadnje, bob v vsej svoji adrenalinskosti izgleda depresivno in enolično: če bi bil film, bi izgledal kot slovenski film, zavrten na fast-motion. V njem pa ves tisti potencial. In lepo prosim: si predstavljate, kaj bi šele bilo, če bi bobu bob rekel skeleton? Skeleton brez čelade bi bil morda samomor, toda dobra televizija.
Nazaj v Disneyland
Toda na reč lahko pogledate tudi z druge, afirmativne, politično korektne strani: že to, da imajo pri bobu čelade, bi moralo bob spodbuditi k temu, da bi bobu rekel bob in da bi se osvobodil svoje klišejske, premočrtne, dedramatizirane enoličnosti, svoje kontrolirane, predvidljive, laboratorijske »dramatičnosti«. Recimo, bob bi lahko že zdaj dobil najmanj novo disciplino: bobi bi se morali med dirkanjem navzdol izogibati tudi bobom, ki bi vozili v nasprotno smer - proti njim. Že če samo pomislim, kaj bi to slalomiranje pri 150 km na uro naredilo za bob, raje sploh ne pomišljam, kaj bi to naredilo šele za kak skeleton. Vem, kaj boste rekli: ampak to je navadno gladiatorstvo! To je krvoločno! To je too much! To je snuff! To je samomor! Nehajte: saj imajo čelade.
In kot rečeno, čelade nosijo prav zato, da bi vse skupaj izgledalo bolj nevarno, bolj televizijsko in bolj medijsko atraktivno. Zdaj pa pomislite: mar ni argumentacija za to, da bobiste, sankače, skeletoniste in smukače pustijo, da po ledenih stezah dirjajo z ekstremnimi hitrostmi, prav to, da imajo čelade? Vse je okej, leteli boste sicer 150 km na uro, toda imeli boste čelado! A res mislite, da športnik, ki s 150 km na uro prileti v steno ali steber, preživi, če nosi čelado? A res mislite, da čelada reši sankača, ki pri 150 km na uro z glavo prileti v steber? Ne. Vsaj če bi sodili po gruzijskem sankaču Nodarju Kumaritašviliju, čigar smrt je na morbiden način potrdila, da so čelade le trik, le iluzija. Toda čelade nosijo vsi, ne le bobisti, sankači, skeletonisti, smukači, skakalci, deskarji in akrobatski smučarji, tako da si danes le težko predstavljamo, da so včasih hokej igrali brez čelad, da so smučali brez čelad in da so tudi skakali brez čelad. S kapami. Ali pa celo brez kap. Na istih skakalnicah. Kaj to pomeni: da so vsi stalno ogroženi? Da so vsi v hudi, celo smrtni nevarnosti? Če so v nevarnosti, zakaj jih potem pustijo v nevarnost? In če niso v nevarnosti, zakaj jim potem natikajo čelade? Še več, če bi hoteli slediti tej morbidni, perverzni logiki, ki v čeladi najde alibi za vse tiste smrtno nevarne fure, potem bi morali reči: hej, zakaj jim natikate čelade, če je nevarno? »Ali bom zmagal ali pa umrl,« je rekel Kumaritašvili.
Toda letošnja olimpijada je zelo pomagala tej obsceni, absurdni logiki, zato nas ne bi smelo presenetiti, če bi čelade predpisali in nataknili tudi tekačem in tekačicam, ki jih za zdaj, kot ste gotovo opazili, še nimajo. Pa bi jih morali imeti? Vsekakor: samo pomislite na Petro Majdič. Ko je padla v tisto luknjo, v tisti jarek, bi se lahko še bistveno huje poškodovala, če bi recimo z glavo treščila ob kaj trdega, kar v tistem ledenem miljeju niti ni bilo povsem nemogoče. Uradna argumentacija je bila v popolnem soglasju z ono absurdno, perverzno logiko: s progo in z njeno zavarovanostjo je bilo vse v redu. Kar je tako, kot da bi rekli: s progo in z njeno zavarovanostjo je bilo vse v redu, le Petra Majdič ni imela čelade! Še huje, ko ste poslušali organizatorje, ste imeli občutek, da hočejo reči: kaj pa je to, kar se je zgodilo Majdičevi, v primerjavi s tem, kar se je zgodilo Kumaritašviliju! Tekači in tekačice s čeladami? Nujno! Potem bi lahko organizatorji tekaških prireditev na progo dodali tudi bolj divje, bolj radikalne smuke. Tako bo šprint bolj televizijski. Hej, če imajo že ravno čelade. Jasno, tekači in tekačice s čeladami bi izgledali smešno, celo komično - kot deskarji.
In če je že tako: zakaj ne bi čelad dobili tudi umetnostni drsalci in drsalke? Pravzaprav bi jih morali dobiti. Iskreno rečeno: umetnostno drsanje, ki vedno znova zruši svetovni rekord v dolgčasu in sterilnosti, bi rešile le čelade. Če nič drugega, potem bi umetnostni drsalci s čelado izgledali vsaj malce bolj resno, malce bolj tuzemsko, malce bolj realistično, malce bolj nevarno, malce bolj televizijsko, pa tudi vseh tistih trapastih retro frizur ne bi gledali. Umetnostno drsanje brez čelade izgleda kot anahronizem, še toliko bolj, ker letna olimpijada ne vključuje latinskoameriških plesov, sama zimska olimpijada pa že vključuje manj dolgočasno in manj sterilno verzijo umetnostnega drsanja: hokej. Zato ne preseneča, da se je prav na letošnji olimpijadi pojavila polemika o tem, ali umetnostno drsanje umira. Jasno, tisti, ki pravijo, da umira, so dokaz videli v tem, da je v moški konkurenci zmagal Evan Lysacek, ne pa Evgenij Plušenko, ki je imel zahtevnejši - bolj atletski, bolj čeladni - program. Ergo: umetnostno drsanje ubija nov ocenjevalni sistem, ki daje prednost »umetnosti«, ne pa atletiki. To formulo obrnite, pa dobite čelado. Hočem reči: čelado kot rešitev.
Nekateri - recimo M. G. Piety na CounterPunchu - so te dni opozarjali, da je umetnostno drsanje šport osamljenih, da poteka brez prave družbene interakcije, da ustvarja introvertiranost, asocialnost in vljudno sterilnost in da je zaradi vsega tega - ironično! - več topline pri »brutalnem« hokeju kot pa pri »nežnem« umetnostnem drsanju, toda vsi so v glavnem preskočili najhujšo retro motnjo: tiste čudne kostume. Specifično: tiste minice, ki jih nosijo umetnostne drsalke. Če malce bolje pomislite, je to čudno: hitrostne drsalke nimajo minic. Niti tiste, ki drsajo na dolge proge, niti one, ki drsajo na kratke proge. In če še malce pomislite, ugotovite, da tudi slalomistke ne smučajo v minicah. Naredite krajši miselni test. Predstavljajte si, da bi si zdajle izmislili novo pravilo: slalom lahko voziš le v minici in najlonkah. Smučarke - pa ne le one! - bi ponorele: To je seksizem! To je mačizem! To je šovinizem! Kaj se pa greste! Kaj pa mislite! Za kaj nas pa imate! Naj vmes, med vožnjo, še malce potelovadimo na drogu? Kar vas pripelje do neizogibnega vprašanja: če bi slalomistke ponorele, zakaj potem ne ponorijo umetnostne drsalke? Nič, očitno so zgrešile planet. Ali pa stoletje. Naj se vrnejo v Disneyland.

Kdo je sploh zmagal?

Umetnostno drsanje ima še en hud defekt: oceno sodnikov. Okej, tudi pri smučarskih skokih del rezultata prinese ocena sodnikov. »Ta in ta je skočil meter dlje od onega prej, toda počakajmo, kaj bodo rekli sodniki!« Zoprno, ne. Koga briga, kaj bodo rekli sodniki: tip je zmagal, ker je skočil meter dlje. Ne nujno. Trapasto. Antitelegenično. Vidite, pri umetnostnem drsanju pa rezultat prinese le ocena sodnikov. Umetnostnega drsanja ti sploh ni treba gledati, ker objektivno ne moreš vedeti, kdo je boljši in kdo zmaguje - gledaš lahko le ocene sodnikov. Tu se odvrti vsa tekma - tu se odvrti vsa drama. Kar pa ni ravno drama. Še manj tekma.
Tragedija je kakopak v tem, da je na zimski olimpijadi preveč športov, pri katerih ne veš, kdo zmaguje. Pri akrobatskih skokih lahko prav tako gledaš le oceno sodnikov - če ne bi bilo ocene sodnikov, ne bi vedel, kdo zmaguje. Pri nekaterih drugih športih pa lahko gledaš le čas, le tisto digitalno uro. Seth Stevenson je na Slatu zapisal, da je pri športih, kjer športniki tekmujejo s časom, recimo pri bobu in alpskem smučanju, rahlo apatičen: »To, da moramo na vrhuncu gledati na digitalno uro, če hočemo vedeti, kdo je zmagal, ni ravno zadovoljujoče.« Ne, ni. Toda problem ni le v tem, da ti šele ura pove, kdo je zmagal, ampak v tem, da ti šele ura pove, kaj si gledal. In športov, pri katerih ti šele ura pove, kaj si gledal, in ki sodijo bolj v telesno kulturo kot pa v šport, je na zimski olimpijadi preveč. Le redki so športi, pri katerih športniki ne izgledajo kot himalajci, ki tekmujejo sami s sabo, pri katerih ti ni treba gledati ure ali pa čakati na sodniško oceno, v katerih športniki res tekmujejo drug z drugim in v katerih se drama res odvrti v tem, kar gledamo. Jasno, najprej padejo na pamet deskarski kros, smučarski kros, tekaški šprint in kakopak hitrostno drsanje - predvsem hitrostno drsanje na kratke proge, ki je bilo kreativni vrhunec te olimpijade. Če ste hoteli videti umetnost, potem ste morali gledati hitrostno drsanje na kratke proge, recimo vojne med Apolom Antonom Ohnom in tremi Korejci, ne pa umetnostnega drsanja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.