Olimpijski karneval

Zakaj ljudje nočejo več gledati športov, pri katerih tekmovalci ne nosijo čelad

Te dni ste lahko srečali ljudi, ki so začudeno pripovedovali o čudnih, bizarnih, eksotičnih olimpijskih športih, toda začudeni niso bili le nad tem, da so te športe videli na zimski olimpijadi, ampak tudi nad tem, da ti športi sploh obstajajo. Curling. Skeleton. Smučarski kros. In tako dalje. Pa vendar to še ni bilo vse: bolj kot nad tem, da so to olimpijski športi, so bili začudeni nad tem, da so v teh na videz povsem eksotičnih in tujih športih - razen curlinga, se razume - zagledali tudi Slovence. To, kar je najprej izgledalo čudno tuje, se je nenadoma zazdelo čudno domače. Marsikdo je ob tem celo pomislil, da si je te olimpijske športe izmislil kak Slovenec - in jih potem patentiral na kaki veselici. Ti športi so se mu pač zdeli karnevalski: kot tisti izmišljeni, prisiljeni, čudaški, za lase privlečeni športi, s katerimi športni kanali polnijo slabše gledane, mrtve, jutranje termine. Saj veste: kot vlečenje traktorjev, dvigovanje težkih skal ali sekanje drv. Kot športi, ki si jih televizije izmišljajo, da bi imele program.
Ob tem se seveda zastavi vprašanje: kaj je šport in kaj le telesna kultura. George Carlin, sloviti ameriški stand-up komik, je rekel, da obstajajo le trije športi, bejzbol, košarka in ameriški nogomet, vse ostalo pa so le »igre« ali »aktivnosti«. Biljard ni šport: »Ker ni možnosti za resno poškodbo.« Tek ni šport: »Ker to lahko počnejo vsi. Kar lahko počnemo vsi, pa ni šport.« Polo ni šport: »To je le golf na konju.« Plavanje ni šport, ampak le »način, da ne utoneš«. Tenis ni šport: »To je le višja oblika
pingponga. Tenis je pravzaprav pingpong, pri katerem stojiš na mizi.« Tudi odbojka ni šport, ampak moštvena verzija pingponga. Jadranje ni šport: »To je le način, da nekam prideš.« Nogomet ni šport: »Ker ne smeš uporabiti rok.« In seveda, tudi hokej ni šport, ampak le združitev treh aktivnosti - drsanja, norenja s pakom in pretepanja. »Če bi imeli ti fantje več možganov kot zob, potem bi vsako izmed teh reči počeli posebej.«
Kar vas spomni na curling, ki je prav tako le zmes treh aktivnosti - pometanja, balinanja in drsanja. Če bi bili ti tekmovalci pametni, potem bi vsako izmed teh aktivnosti izvajali posebej. Roller derby je zmes le dveh aktivnosti, kotalkanja in pretepanja, pa ni olimpijski šport. Z eno besedo: na zimski olimpijadi je preveč športov, ki so le zmesi različnih aktivnosti - ali pa le verzije drugih športov. Bob je smučanje na ledeni stezi. Sankanje je smučanje na saneh. Skeleton je sankanje z glavo naprej. Biatlon je streljanje na snegu. Deskanje je smučanje na deski. Zimski športi le citirajo drug drugega, kar zimsko olimpijado prelevi v čisti postmodernizem, igrivo in ironično mešanje žanrov in stilov.
Vrhunec tega postmodernizma je bil nastop Petre Majdič, ki ji je uspelo na unikaten način zmešati tako različne žanre in stile, kot so tekaški šprint, inspirativni »film tedna«, »resnična zgodba«, protikrizni populizem (češ, če tak napor zmorem jaz, potem ga morda zmorete tudi vi), motivacijski performans, izbor »Slovenke leta«, telenovelistično izbiranje »Kraljice slovenskih src« in kult »trdega dela«, ki pa slovenskim delavcem sicer ne prinaša predsedniških odlikovanj, čeravno za tekočim trakom leta in desetletja strežejo prav kultu »trdega dela« in »neizmerne volje«. Ko ste poslušali njen govor, ste imeli občutek, da ga je imela »napisanega« vnaprej in da ji je potem sama realnost - tisti padec v jarek - le pomagala, to pa zato, da bi bil ta govor čim bolj prepričljiv. Tako kot kamen natanko ve, koliko znaša gravitacija, in tako kot so lisenkisti mislili, da seme obrodi zato, ker razume prizadevanja socialističnega kmetijstva, je tudi kanadski led vedel, kako se mora obnašati in kaj mora narediti, da bi lahko Majdičeva izrekla tiste besede.
Kar nas pripelje do novega vprašanja: kaj se kvalificira za šport? Lahko bi rekli: šport je šport, če je starejši kot 100 let. To je tako, kot da bi rekli: religija je religija, če je starejša kot 2000 let. Lahko bi predpisali še strožji kriterij in rekli, da je religija le religija, ki je starejša kot 5000 let, toda potem bi ostalo bolj malo vere. Lahko bi tudi rekli: šport je šport, če njegova pravila ne izgledajo tako, kot da si jih je kdo izmislil, ampak tako, kot da so nastala s samim športom. Če hoče biti šport šport, potem ne sme izgledati tako, kot da si ga je izmislil človek. Na zimski olimpijadi je kopica takih »poganskih« športov. Od različnih tekaških disciplin, pri katerih zaostanki iz prejšnje tekme štejejo za naslednjo tekmo, pa četudi so v tisti prejšnji že podelili medalje, do smučarskega krosa, pri katerem morajo imeti smučarji na čeladi kamero. Zakaj ima smučar na čeladi kamero, ste uganili: ne zato, da bi lahko tekmo gledali skozi njegove oči, ampak zato, da bi lahko njegov padec - njegovo nesrečo, morda celo njegovo smrt - videli skozi njegove oči. Saj ima čelado. Zato bi lahko rekli: zimski šport je šport, pri katerem športniki nosijo čelade, ki so kakopak le še alibi za to, da lahko športnike silijo v telegenično norost.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.