Čas za slovo

Zakaj koalicija razrešuje generalno državno tožilko Barbaro Brezigar in zakaj si ta razrešitev zasluži

Predsednik vlade Borut Pahor in generalna državna tožilka Barbara Brezigar na umestitvi novega ljubljanskega nadškofa Antona Stresa.

Predsednik vlade Borut Pahor in generalna državna tožilka Barbara Brezigar na umestitvi novega ljubljanskega nadškofa Antona Stresa.
© Borut Krajnc

Razrešitev Barbare Brezigar s položaja generalne državne tožilke je v zraku že vse od zadnjih parlamentarnih volitev. Pravosodni minister Aleš Zalar je, ko je prevzel funkcijo, dejal, da bi za razrešitev »morali obstajati zakoniti razlogi in jaz jih ne vidim. Dokler generalna državna tožilka dela po predpisih, dotlej mora uživati podporo.« Dobro leto kasneje so razmere povsem drugačne. Minister je ravnanje prve tožilke označil za protiustavno in nezakonito in - če bi Brezigarjeva ostala vodja tožilstva - za štirimi stenami že napovedal odstop, LDS in Zares pa celo izstop iz koalicije. Kateri so razlogi, zaradi katerih koalicija razrešuje Brezigarjevo, in kateri razlogi, zaradi katerih si generalna državna tožilka razrešitev zasluži?
Predsednik SDS in dolgoletni politični prijatelj Brezigarjeve Janez Janša ima prav, ko razmišlja, da je neposredni motiv za razrešitev generalne državne tožilke zadeva Baričevič. Barbara Brezigar namreč, ne glede na to, kako piramidalno si predstavlja hierarhijo tožilstva, ne bi smela sama v konkretnem primeru in mimo vodje specializiranega oddelka usmerjati tožilskega policista, da je vzporedno s številno ekipo policistov, kriminalistov, forenzikov in sodnih izvedencev v Baričevičevi garaži iskal dokaze za njeno tezo. Dokaze, s katerimi bi vrgla generalnega direktorja policije, ministrico za notranje zadeve, morda celo vlado. S tem je po mnenju pravosodnega ministrstva kršila zakon o državnem tožilstvu in zakon o kazenskem postopku v delih, kjer določata pristojnosti in razmerja med vodjo in tožilci specializiranega oddelka in enajstimi tožilskimi policisti, ki delujejo v skupini. Zakonske določbe v nobenem primeru ne predvidevajo vloge generalnega državnega tožilca v konkretni zadevi drugega tožilca. Tega ne predvideva niti zakon o državnem tožilstvu, kjer so naštete pristojnosti generalne državne tožilke. S tem pa bi Brezigarjeva kršila tudi ustavo. In to v delu, kjer ustava določa, da delo v konkretnih primerih opravlja državni tožilec. Tožilski vodje in tudi generalna državna tožilka teh pristojnosti nimajo. Če želijo tožilcu vsiliti svojo vizijo v konkretni zadevi, kar v zadnjih letih ni več tako redko, imajo na voljo institut odvzema in predodelitve zadeve drugemu tožilcu. V resnici gre zgolj za eskalacijo zgodbe na višjo raven, kot jo je razkril lanski pravosodni nadzor, kjer se je pokazalo, da na okrožnem državnem tožilstvu vodja tožilstva in vodje oddelkov sopodpise v pomembnih zadevah pogojujejo s spremembo odločitve tožilcev, ki so po ustavi samostojni in neodvisni pri delu v konkretnih zadevah.
Ker je pravosodni minister predsednika vlade z nezakonitim in protiustavnim delovanjem generalne državne tožilke seznanil že prejšnji torek, bi morala vlada predlog za razrešitev Brezigarjeve v državni zbor poslati že po seji vlade dva dni za tem. Če namreč prvi tožilec krši zakon ali ustavo, vlada nima nobene druge možnosti, kot da državnemu zboru pošlje predlog za njegovo razrešitev. Pahor pa je namesto tega Zalarja in Brezigarjevo poklical na skupni sestanek. Potrpežljivost se je Pahorju doslej pri kadrovskih vprašanjih še vedno izplačala. Tako glede okoljskega ministra Karla Erjavca in tudi glede kmetijskega ministra Milana Pogačnika. Čas je naredil svoje, težave so se tako nakopičile, da se je javno mnenje obrnilo proti ministroma in Pahor je z zahtevo po njunem odstopu lahko odigral vlogo rešitelja nevzdržnih razmer. V omenjenih primerih je bil torej čas Pahorjev zaveznik, v tem pa ni. Višja tožilka Branka Zobec Hrastar je odstopila s položaja vodje specializiranega oddelka zato, ker je Brezigarjeva neposredno vodila enega izmed tožilskih policistov, ki spadajo pod njen oddelek. S tem odhodom Pahor in vlada načeloma ne bi smela imeti večjih težav. Te pa se bodo zagotovo pojavile, če Zobec Hrastarjeva zapusti tožilstvo in s tem tudi vodenje slovenskega dela skupne finsko-slovenske preiskovalne skupine v zadevi Patria. To je zadeva, ki jo poleg slovenske javnosti spremljajo tudi javnost, politiki in organi pregona v nekaterih drugih državah članicah EU. Če vlada državnemu zboru ne predlaga razrešitve Brezigarjeve ali če je državni zbor ne razreši, je Zobec Hrastarjeva že napovedala odhod s tožilstva. Pri tem se velja spomniti, kdo je po mnenju skupne finsko-slovenske preiskovalne skupine glavni osumljenec v aktualni orožarski aferi. Isti kot veliki boss v zadevi Depala vas, v kateri je 20. marca davnega leta 1994 delo prav tako začela Zobec Hrastarjeva, a ji je primer že drugi dan odvzela prav Brezigarjeva, takrat namestnica vodje ljubljanskega tožilstva.

Primer Baričevič & Co.

Koalicija Brezigarjevo razrešuje zaradi konkretnega greha v konkretni zadevi. Kot da se je to zgodilo prvič in kot da Brezigarjeva prav vseh politično odmevnih zadev v zadnjih petih letih ni dodelila kateremu izmed svojih najtesnejših zaupnikov na okrožnih ali kar na vrhovnem državnem tožilstvu ali pa zadevo prevzela celo sama. Primer tajnega nadzora romske družine Strojan, primer Ribičič in primer Berglund so le najbolj znane zadeve. Znano je, da gre za prakso, ki se je razvila v sedanjem mandatu Brezigarjeve. Vrhovno državno tožilstvo prej nikoli ni prevzemalo zadev nižjih tožilstev, torej zadev, ki niso bile že izvorno njegove. Še manj je generalni državni tožilec sam vodil konkretne zadeve, usmerjal policiste, vlagal zahteve in obtožnice. Čeprav je mogoče tožilsko zakonodajo razlagati tudi tako, da generalni državni tožilec to možnost ima, donedavnega tožilci sploh niso imeli težav z razlago zakona o tožilstvu in državnotožilskega reda. Generalni državni tožilci se niso vpletali v konkretne zadeve, ampak so svoj vpliv širili, kot predvideva zakon, s splošnimi navodili za ravnanje. Tudi vodje tožilstev v konkretnih zadevah po izbiri generalnega tožilca niso silili tožilcev v spreminjanje odločitev in tega pogojevali s sopodpisom. Kot radi povedo izkušeni tožilci, tožilska zakonodaja, čeprav je na nemalo mestih odprta za razlago, doslej na nobeni ravni ni bila nikoli vprašljiva. Vsa ta vprašanja o pristojnostih tožilskih šefov in pravicah ali, kot pravi Brezigarjeva, dolžnostih tožilcev so se pojavila šele v sedanjem mandatu.
Čeprav je koalicija zakonite razloge za razrešitev iskala in, kot kaže, našla v posegu v eni izmed konkretnih zadev, na katerih se pridobivajo ali izgubljajo politične točke, pa ti posegi in ravnanje Brezigarjeve v vseh teh zadevah skupaj niso nič v primerjavi s pravim problemom. To pa so do konca uničeni medsebojni odnosi na tožilstvu, pa najsi bo vertikalno ali horizontalno. To so odhodi tako rekoč vseh najkakovostnejših ljudi, ki so se ukvarjali z najtežjimi zadevami, in odhodi številnih znotraj organizacije spoštovanih vodstvenih kadrov. To je tudi odsotnost politike pregona. In to so navsezadnje porazni rezultati tožilskega dela.

Pravi problemi

Bolj kot zaradi neizmernega zanimanja Brezigarjeve za tistih nekaj politično vročih zadev je razrešitev upravičena zaradi njenega popolnega nezanimanja za razmere na tožilstvu. Interes v nekaterih za politiko pomembnih zadevah je doslej pokazal še vsak generalni državni tožilec. A je hkrati poskrbel, da s tem ni povzročil nezadovoljstva znotraj tožilske organizacije in zanemaril ustvarjanja temeljnih možnosti za delo tožilstva. Brezigarjeve pa v nasprotju s predhodniki nikoli ni zanimalo, kaj se dogaja zunaj nabora zanjo pomembnih zadev, niti je ni zanimalo, kako bo ta brezbrižnost vplivala na razmere na tožilstvu. Nikoli se ni ukvarjala s politiko pregona, niso je zanimali odhodi tožilcev in razpisi za prazna tožilska mesta, na katera se ni prijavljal nihče ...
O neznosnih razmerah na tožilstvu ni mogoče sklepati samo iz pričevanj tožilcev, ampak so tudi empirično dokazljive. Od stotih tožilcev jih je v sedanjem mandatu Brezigarjeve tožilstvo zapustilo več kot dvajset. Med njimi vodja posebne skupine Harij Furlan, ki je odstopil sredi akcije Čista lopata, Boštjan Penko, ki je vodil zadevo Orion, Bojan Pečnik, ki je vodil zadevo Popovič, Roman Sevšek, ki je vodil zadevo HIT, pa Alenka Zagmaister iz posebne skupine, pa mariborske tožilke in tožilci Alja Kirbiš Kramberger, Nada Pernek Kostanjevec, Sabina Došler, Simon Čeh, Otmar Zapletal in Branka Horvat Zec. Zadnji je na pravosodno ministrstvo z vrhovnega tožilstva pobegnil še vodja kazenskega oddelka na vrhovnem tožilstvu Hinko Jenull. Vprašanja (ne)zasedenosti tožilskih mest se je Brezigarjeva lotila šele pred kratkim, ko je bilo že prepozno. In sicer tako, da je na več okrožnih tožilstev delegirala višje državne tožilce in s tem poskrbela, da tožilstva sploh lahko sodelujejo na vseh obravnavah pred sodišči.
Empirično je mogoče ovreči tudi vsakoletno samohvalo o povečani uspešnosti tožilstva ob javnih predstavitvah letnih poročil o delu tožilstva. Že res, da podatki kažejo skoraj 80 odstotkov obsodilnih sodb izmed vseh vloženih obtožnic v kazenskih zadevah. A podatki ne kažejo, da je odstotek velik zaradi lažje kriminalitete. Pri gospodarski kriminaliteti, korupciji, goljufiji in organiziranem kriminalu je odstotek obsodljivosti približno deset. Še manjšo veljavo imajo vsi ti podatki, če vemo, da tožilstvo izmed vseh kazenskih ovadb, ki jih zanj v predkazenskih postopkih pripravijo na policiji, takoj zavrže skoraj polovico!
Krivdo za to nesrečno neuspešnost organov pregona v zahtevnejših primerih nosi izključno tožilstvo, ki v teh primerih usmerja policijo tako rekoč skozi ves postopek. Pa je bila ob imenovanju prav Brezigarjeva tista, ki je najglasneje napovedovala uspešnejši boj z gospodarsko kriminaliteto, tožilcem, »ki rešujejo zapletene primere«, obljubljala »vso potrebno podporo za kakovostno opravljeno delo« in celo pomoč »kolegov z vrhovnega tožilstva, kadar jo bodo ti potrebovali v konkretnih zadevah«. Brezigarjeva je vmes, nekje na polovici mandata Janševe vlade, sicer priznala, da je tožilstvo, kljub napovedim ob imenovanju, še celo manj uspešno pri reševanju pomembnih in velikih zadev: »Lahko, da bi se dalo storiti več. Moram reči, da sem vso svojo energijo vložila v to, da bi rezultat izboljšala. Morda bi bil na mojem mestu kdo veliko bolj sposoben. Tega ne zanikam.« Tri leta kasneje, zdaj pod Pahorjevo vlado, je položaj na tem področju še nekoliko slabši. A Brezigarjeva ne ponuja odstopa. Nasprotno, vsako kritiko negativnih kazalcev označi za politični napad na neodvisnost in samostojnost tožilstva. Čeprav v vseh petih letih na čelu tožilstva ni izdala enega splošnega navodila, s katerimi generalni državni tožilec navadno oblikuje politiko oziroma doktrino pregona. Z njimi za posamezno področje zagotovi, da se enaki primeri obravnavajo enako na vseh tožilstvih, da je jasno, kdaj se posamezno kaznivo dejanje preganja in koliko kadrovskih potencialov se posameznemu področju namenja. Da se torej ne zgodi kot pri vprašanju sovražnega govora, ko je morala policija pred dobrima dvema letoma tožilstvo posebej zaprositi »za usmeritve in načelno mnenje glede ukrepanja policije in tožilstva pri podanem sumu storitve kaznivega dejanja po 297. členu KZ-1, saj tožilstva različno tolmačijo znake tega kaznivega dejanja in obenem obstoj suma«.
Čeprav je v pomanjkanju vizije sprotnega delovanja in razvoja tožilstva tako rekoč nemogoče najti prepričljive zakonske razloge za menjavo na čelu tožilstva, je ta nujna prav zato. Tožilstvo pač ni manj vidna vladna služba, za katero skoraj nihče ne ve, kakšne so njene naloge, pač pa je eden od dveh organov pregona, ki sta bistvenega pomena za vzdrževanje pravne države.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.