Peter Petrovčič

18. 3. 2010  |  Mladina 11  |  Politika

Hudičevi odvetniki?

Zakaj bi odvetništvo z vestjo pomenilo konec odvetništva

Nina Zidar Klemenčič: »Samo Ceausescujeva Romunija in Hoxheva Albanija sta od odvetnikov zahtevali, da delujejo najprej v interesu enovite oblasti in delovnega ljudstva.«

Nina Zidar Klemenčič: »Samo Ceausescujeva Romunija in Hoxheva Albanija sta od odvetnikov zahtevali, da delujejo najprej v interesu enovite oblasti in delovnega ljudstva.«
© Borut Krajnc

Dejstvo je, da slovenska javnost odvetnike dojema kot koruptivne, in kadar zastopajo v javnosti nepriljubljene ljudi, celo kot hudičeve odvetnike, ki bi morali, če je v njih ostalo kaj etike ali morale, poskrbeti, da njihovi klienti končajo v zaporu. Tako nekako kot vidimo v hollywoodskih filmih, ki se ukvarjajo z dilemo odvetnika med moralo in zakonom. Odločitev odvetnika, da se odloči v korist morale, kadar zastopa očitno krivo stranko, naj bi bila tudi vprašanje odvetniške etike, čeprav bi s tem v resnici kršil prav odvetniško etiko, zapisano v odvetniškem kodeksu. Slednja je, čeprav se včasih zdi nelogična in na prvi pogled celo nemoralna, bistvenega pomena za enakost orožij pred sodiščem in nasploh za ustavno pravico do obrambe. Zakaj je tako, razlagajo predsednik odvetniške zbornice Miha Kozinc, sicer tudi odvetnik Gregorja Golobiča, Peter Čeferin, čigar pisarna med drugim zastopa Igorja Bavčarja in v aktualni podkupovalni aferi tudi Zmaga Jelinčiča, Nina Zidar Klemenčič, tudi odvetnica Janeza Janše, Stojan Zdolšek, Mercatorjev odvetnik v Jankovićevem času in odvetnik Pivovarne Laško pod Boškom Šrotom, ter Danijel Starman, donedavni pravni zastopnik slovenske rimskokatoliške cerkve v odškodninski zadevi zaradi duhovniške pedofilije.
Temeljno stališče Organizacije združenih narodov glede vloge odvetnika v pravosodnem sistemu je, da se odvetnik ne sme poistovetiti s svojim klientom oziroma stranko, ne glede na to, kako družbeno nesprejemljivo se zdi kaznivo dejanje, ki ga je storila. To velja tudi za vse druge udeležence v predkazenskih, kazenskih in sodnih postopkih ter tudi za laično javnost. Nihče ne sme vleči enačaja med odvetnikom in njegovo stranko. Ali kot je v knjigi Ustavna demokracija in vladavina prava zapisal ustavni pravnik dr. Andraž Teršek, ki kot povsem neposrečene vidi kritike odvetniške strokovnosti in odločnosti, tudi požrtvovalnosti, pri zastopanju stranke, kadar gre za »delo v korist stranke, ki s svojo osebnostjo ali ravnanjem, zaradi katerega postane stranka v sodnem postopku, zbuja v javnosti odpor ali ogorčenje«.
Odvetnikova morala mora pač biti razumljena kot spoštovanje odvetniškega kodeksa. V nasprotnem primeru, če bi jo torej razumeli kakorkoli drugače, bi to pomenilo, da pravice do odvetnika v kazenskih postopkih ne bi imel skoraj nihče. Podatki, tudi vsakoletni podatki slovenskega tožilstva, namreč kažejo, da je obsojenih, torej krivih, skoraj 90 odstotkov vseh obtožencev. Lahko bi celo rekli, da je odvetniška nemoralnost nujna za uspešno zagotavljanje pravice do obrambe in s tem enakosti orožij pred sodiščem. Kot pojasnjujejo nekateri najbolj prepoznavni odvetniki, je skladno s poklicno etiko in za odvetnika nujno celo prikrivanje dokazov v kazenskih postopkih.

Propadle odvetniške pisarne

Predsednik odvetniške zbornice Miha Kozinc: »Odvetnik nikoli ne zagovarja dejanja, ampak človeka, ki je to dejanje storil. Poleg tega ni naloga odvetnika, da zbira dokaze proti svojemu klientu, za to imamo tožilstvo. Če govoriva o kazenskih zadevah, nasproti odvetnika in klienta stoji država z neomejenim aparatom, na čelu s policijo in tožilstvom.« Kozinc dodaja, da ima vsakdo v postopku svoje pravice, obdolženec pa je nedolžen, dokler se mu s pravnomočno sodbo ne dokaže nasprotno. Naloga odvetnika pa je, da stori vse, da dokaže, da je njegov klient nedolžen oziroma da zbrani dokazi ne zadostujejo za obsodbo. »Vse drugo je skregano s pojmom odvetništva. Ni stvar odvetnika, da se kakorkoli ozira na javno mnenje, na klice po krvi, ampak da v skladu s kodeksom in zakonom opravi svojo nalogo. Ne glede na ceno, ki jo za to plača.« Pri tem še opozarja na skrajnosti, do katerih lahko pripelje nerazumevanje osnovnih nalog odvetništva. Gre za nedaven primer, ko je več kot dvajset odvetnikov po uradni dolžnosti zagovarjalo tiste, ki naj bi na podzemni železnici v Madridu podstavili bombe. Številnim od teh odvetnikov so odvetniške pisarne propadle zaradi neodobravanja javnosti. Javno mnenje se je obrnilo proti njim, kljub temu da je šlo za zagovor po uradni dolžnosti. »Šlo je celo tako daleč, da so dobili celo neko nagrado odvetniškega združenja, druge odvetniške pisarne pa so celo solidarnostno zbirale denar za preživetje teh odvetnikov.«
Tudi Stojan Zdolšek poudarja, da ima pravico do strokovne pravne pomoči vsak obdolženec ali obtoženec in da odvetnik »sploh ne more ugotavljati, kdo je kriv in kdo ne, to lahko ugotavlja samo sodišče. Povedano drugače, vsak, ki stopi v mojo odvetniško pisarno, je nedolžen«. Kot Kozinc tudi on edino odvetnikovo nalogo vidi v tem, kako bo strokovno za takega klienta naredil čim več. Pri ostrini svoje obrambe pa ne sme popuščati niti zaradi lastnih moralnih predsodkov. V nasprotnem primeru gre za slabega odvetnika, ki krši poklicne standarde in ne bi smel zastopati tistega klienta. Da sta morala in etika v odvetniškem poklicu razumljeni precej drugače, kot sta razumljeni sicer, dokazuje tudi naslednja Zdolškova izjava: »Obremenjujoče oziroma obremenilne dokaze bo zagotovo predložila nasprotna stran. Tudi če se odvetnik seznani z nekim obremenjujočim dokazom, ki ga še ni v postopku ali nasprotna stran zanj ne ve, ni nobenega dvoma, da ni stvar odvetnika, da tak dokaz predloži v sodni postopek. To bi bila kršitev profesionalnega standarda in to bi bil slab odvetnik. Če bi to storil namerno, bi kršil kodeks ali celo kaj več.«

Uboga zver in njeni lovci

Tudi koprski odvetnik Danijel Starman, ki je v dolgoletni karieri zastopal številne storilce najhujših kaznivih dejanj, poudarja, da se sodi človek, »ne pa zločin, ki ga obsojamo vsi. Branil sem že na desetine morilcev, za katere je bilo povsem jasno, da so krivi, a moja naloga je, da ta morilec dobi čim manjšo kazen in da prikažem sodišču njegovo osebnost in razloge, zakaj je prišlo do kaznivega dejanja«. In ponazarja, kako zelo nemočen in sam je posameznik v kazenskih postopkih: »Vsak, ki se znajde v kazenskem postopku, je kot zver, ki beži po gozdu, ker jo lovijo lovci, ki so v našem primeru organi pregona. In ta uboga zver ima samo odvetnika, da ji pomaga. Dolžnost odvetnika je, da ugotovi, kje so, in tej zveri pove, kje ga v zasedi čakajo lovci.« Če mu to ne uspe, pa mora sodišču prikazati najbolje, kar je v tem preganjanem človeku. Nikoli pa ne sme zlorabiti zaupanja stranke glede tega, kar mu je stranka povedala o okoliščinah dogodka. To odvetnikom omogoča tudi zakonodaja, saj odvetniki, podobno kot spovedniki, glede informacij v lastnih postopkih ne morejo biti priče v kazenskem postopku.
V nasprotju z ureditvijo odvetništva v prejšnjem političnem sistemu, ko odvetnik stranke ni mogel odkloniti, je to sedaj mogoče. A odklonitev zastopanja stranke po mnenju Starmana kljub temu ni v skladu z odvetniško etiko, »saj stranke iščejo odvetnike in ne obratno. Stranke k nam pridejo z zaupanjem in v stiski, zato ni v skladu s kodeksom, da nekoga zavrneš, ker meniš, da je kriv oziroma pokvarjen, ker ima slab sloves v javnosti.« Slovenija je sicer ena redkih držav, ki ima definicijo odvetništva zapisano kar v ustavi. Tam piše, da je kot samostojna in neodvisna služba del pravosodja. Po mnenju Starmana bi se bolj morala poudarjati naloga odvetništva, da služi zakonu, da je izvrševalec in soustvarjalec pravnega reda, ne pa da je zgolj servis stranke. V grobem namreč lahko razlikujemo tri funkcije odvetnika. Prvič, da daje pravne nasvete in pravna mnenja, drugič, da zagovarja stranke v postopkih zaradi kršitev prisilnih predpisov države, in tretjič, da sodeluje pri gospodarskih poslih, kjer se sklepajo pogodbe. »Zlasti na slednjem področju se kaže problem, da odvetniki zamižijo pred kodeksom odvetniške etike in služijo kapitalu, ki je včasih v nasprotju s pravnim redom. Odvetniki nismo tisti, ki moramo za vsako ceno iskati luknje v zakonih, ampak moramo graditi pravni red,« ugotavlja Starman.

Ceausescujeva Romunija in Hoxheva Albanija

Poleg ustave in zakona o odvetništvu je bistvenega pomena sicer najnižji pravni akt, ki ureja to področje, kodeks odvetniške etike. 40. člen kodeksa pravi, da naj odvetnik ne odkloni zagovora stranke zgolj zato, ker je uspešna obramba težka, na primer zaradi priznanja krivde, zaradi dokaznega gradiva, narave ali teže kaznivega dejanja, odmeva v javnosti ali iz podobnih razlogov. Nina Zidar Klemenčič, sicer tudi odvetnica Janeza Janše, ki zaradi oddaje Resnica o Patrii tri osebe toži za kar 1,5 milijona evrov: »Ta določba ni odkritje slovenskega odvetništva, ampak jo lahko najdemo v odvetniških kodeksih vseh demokratičnih družb. Vsak ima pravico, da ga, ko je soočen z državnim aparatom, zagovarja odvetnik.« Sprejetje stališča, da ima odvetnik pravico ali celo dolžnost postaviti se na stran države in ravnati v smeri izreka višje sankcije za svojo stranko, bi po mnenju Zidar-Klemenčičeve pomenilo »prekinitev tradicije zagovorništva, ki velja od rimskega prava in sta jo prekinili samo Ceausescujeva Romunija in Hoxheva Albanija, ki sta od odvetnikov zahtevali, da delujejo najprej v interesu enovite oblasti in delovnega ljudstva.«
Peter Čeferin, čigar odvetniška pisarna med drugim zastopa tudi enega izmed dveh najbolj osovraženih tajkunov, meni, da se morajo kritiki odvetniškega poklica zavedati, da je pravica do obrambe pač temeljna človekova in tudi civilizacijska pravica. »Če pa kje obstaja odvetnik, ki meni, da je treba stranki, ki je očitno kriva, odreči obrambo ali se celo zavzemati, da ta stranka dobi visoko kazen, potem je treba takemu odvetniku nemudoma odvzeti licenco. Moje stališče v zvezi s tem je, da je dolžan odvetnik odkloniti zastopanje samo v enem primeru, in sicer če ima do kaznivega dejanja oziroma do domnevnega storilca tega dejanja tako negativen odnos, da bi zaradi tega subjektivnega odnosa utegnila biti njegova obramba šibkejša. V svoji 45-letni odvetniški praksi nisem še nikogar odklonil.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.