Marjan Horvat

1. 4. 2010  |  Mladina 13  |  Družba

Zgodovina pozabe

Poti do sprave so možne le preko mučnih procesov zbliževanja, tudi nasprotujočih si, kolektivnih spominov

/media/www/slike.old/mladina/il_zgodovina_13.jpg

© Tomaž Lavrič

Vojne vihre in revolucije so v kolektivni spomin narodov vtisnile tista dejanja in dogodke, ki so prispevali k vzpostavitvi narodovega dostojanstva in suverenosti in hkrati prepustila pozabi nečedna dejanja, ki so bila sestavni del tega dogajanja. Slovenska povojna zgodovina je dolga časa zamolčevala povojne poboje nasprotnikov partizanskega gibanja, vendar je spomin na ta kruta dejanja živel v spominih ljudi in naposled je tudi to dogajanje postalo del narodovega zgodovinskega spomina. Žal je postal zamolčan spomin na povojna dogajanja politično instrumentaliziran. Nekaj podobnega se dogaja v Italiji, kjer lahko šele petinšestdeset let po vojni slovenski pisatelj Boris Pahor v javnih medijih govori o zločinski naravi fašizma, ki je hotel iztrebiti vse, kar ni bilo italijansko.
Gre za zgodovino pozabe, ki jo je moč zaznati v vseh nacionalnih zgodovinah. Na to opozarjajo tudi avtorji prispevkov v zborniku Zgodovina pozabe. Nastal je iz razprav na simpoziju s to tematiko, ki sta ga leta 2008 pripravila Znanstveno raziskovalno središče Univerze v Kopru in Fakulteta za humanistične študije v Kopru. Avtorje, po mnenju sourednika zbornika dr. Patricka Vaudaya, predavatelja filozofije na pariški univerzi Dauphine, zanima iskanje odgovora na vprašanje »kako se pozaba vpisuje v zgodovino in kako prispeva k tkanju njene niti in k preusmerjanju njene pripovedi«. Kolektivna memorija je namreč nekakšen »bazen« zavednih in nezavednih spominov in materialnih simbolov nekega ljudstva ali skupnosti, ki pa ga je treba »arheološko« preučevati, saj vpliva na uradno zgodovino že z izbiro in seveda pristopom k tematiki, in marsikdaj zato tudi bremeni sobivanje ljudi v sedanjosti. To je pomembno predvsem v primerih, ko »vojne ali različne oblike psihološkega nasilja povzročijo kolektivne nevroze, saj je dogodek sam potlačen v kolektivno podzavest, vendar pa ta dogodek še vedno dominira konfliktu v neki družbi«. Zato so tematiki vpliva pozabe in memorije, ki se je razvila v samostojno raziskovalno disciplino, v zadnjih desetletjih sociologi, psihologi, psihoanalitiki in literarni teoretiki namenili veliko pozornosti in v zlasti postkolonialnih in postsocialističnih družbah družb odkrili podobne simptome kolektivnih shizofrenij v odnosu do preteklosti.
Da je na pozabi zgrajena sleherna skupnost, je sicer že konec 19. stoletja pojasnjeval francoski jezikoslovec Ernest Renan, ki je trdil, da imajo »narodi veliko skupnega, še več pa so pozabili«. Zato morajo pripadniki znotraj številnih narodov, če želijo živeti skupaj, pozabiti stare konflikte in si celo izmišljati romantične mite o lastni preteklosti. Njegovi rojaki so se namreč skozi stoletja, že v času vladavine Bourbonov mojstrili v pozabljanju občutljivih obdobij njihove zgodovine. Michel de Waele v zborniku opozarja, da je Francija med letoma 1495 - 1788 doživela 58 let notranjih državljanskih vojn. Francoski kralji so prakticirali ideje »oprostitve«. Vseskozi pa so oblastniki kolebali med izbrisom zagrešenih dejanj iz kolektivne memorije in nujo spominjanja na njih zato, da se takšna dejanja ne bi ponavljala, kar je po konfliktih sprožilo nujni proces sprave. Po Vaudayu je Francija »pozabila in uničila vse simbole nekdanje monarhične družbe«, kar je nevarno, kajti če teh »simbolov ni, se lahko zgodi, da bo, tako kot v romanu 1984 Georgea Orwella, vsa preteklost ponovno napisana po direktivi politike«.
Razmerja med memorijo in politiko so vedno kompleksna. Konfliktno razmerje pa nastane takrat, ko si skuša uradna zgodovina, »dekla politike«, podrediti spomine. V zborniku so razčlenjeni primeri iz postkolonialnih družb. V primeru alžirske družbe, ranjene v njeni postkolonialni shizofrenosti med domačim in tujimi vplivi, se Bencherki Benmeziane sprašuje, kako preseči »nasprotje med ideološko usmerjenim preučevanjem zgodovine in sedanjostjo, ki potrebuje skupno družbeno terapijo«. V alžirski družbi se soočajo s takšnimi dilemami ob postavljanju novih spomenikov in preimenovanjem ulic iz francoskih v arabske pismenke. »Starejši ljudje še naprej uporabljajo francoska imena ulic, zato je treba upoštevati, da politika s preimenovanjem ulic ne more vplivati na kolektivne spomine - na memorijo ljudstva«, opozarja Patrick Vauday.
A če gre v primeru alžirske družbe za simptome postkolonialne razdvojenosti, pa se s pravimi travmami soočajo v Ruandi po genocidni državljanski vojni v letu 1994, saj je na poti sprave v tej državi veliko ovir. Dominique Payette ugotavlja, da ima spomin na genocid v Ruandi močne ideološke konotacije, sliko pa vseskozi izkrivljajo mediji, ki neobjektivno poročajo o državljanski vojni v državi. Med preživelimi žrtvami konflikta nastaja nova družbena skupina s svojim, tudi iznakaženim spominom na krute dogodke, kar odločilno vpliva na življenjske odločitve in odnose preživelih žrtev z drugimi družbenimi skupinami. V državi, kjer morajo skupaj živeti krvniki in žrtve, si »mnogi želijo pozabe, kar naj bi pripeljalo do sprave, toda po mnenju več raziskovalcev lahko le pravica, ki tiči med slo po maščevanju in željo po odpuščanju, omogoči najboljši način skupnega preživetja,« piše Payettova. V posameznih prispevkih se avtorji ukvarjajo tudi z umetnostjo, predvsem kinematografijo, kot zdravilom za travme po tragičnih dogodkih. Soko Phay-Vakalis omenja film Rithya Panha iz leta 2007 z naslovom Papir ne more zapakirati žerjavice, ki prikazuje kamboški genocid. Tudi armenski avtorji in režiserji se poskušajo zoperstaviti turški negaciji genocida nad Armenci v letu 1915 z umetnostjo. Sylvie Rollet izpostavlja filme armenskega režiserja Atoma Egoyana, ki zna z vizualno dokumentacijo genocida »napraviti gledalce kot priče« krutih dogodkov in tako potrjuje resničnost genocida.
Ni dvoma, da ima memorija pomemben vpliv na to, kako razmišljamo o tragičnih dogodkih. Njeno središče je v prepričanju, da samo spoznavanje klasične zgodovinopisne resnice ni zadosti za celovito spoznanje resnice, temveč je treba razmišljati tudi o tem, kakšen odnos imajo do nekega dogajanja vpleteni, vsak s svojim videnjem, s svojo izkustveno »resnico«. Tudi zato, ker v času postmoderne povsod po Evropi prihajajo na dan, v obliki zgodovinskih revizionizmov, potlačeni spomini. V tem smislu je zbornik dobrodošel tudi kot pripomoček za presojo slovenskih razmer, četudi nobeden izmed avtorjev neposredno ne izpostavlja »problematičnih« poglavij slovenske zgodovine. Tako njegovo vrednost razume tudi dr. Lucija Čok z Univerze na Primorskem. »Treba je pogledati na našo zgodovino tako, da upoštevamo tudi memorijo, ki jo ljudstva nosijo s seboj. Brez celovitega razumevanja psiholoških, socialnih in drugih ozadij ne bo premika v razumevanju sodobnih travm. Temu bi morali nameniti več pozornosti tudi ob vprašanju tako imenovanih fojb. Slovenske in italijanske memorije med seboj tekmujejo, ampak oboji delamo isto napako. Določene stvari želimo potlačiti in takšne potlačitve spomina so tukaj izredno močne. Seveda pa je tudi interpretacija zelo pomembna«. Dr. Čokova vidi v preučevanju memorije pomembno orodje za celovito spoznavanje zgodovinskega dogajanja, vendar »to ni tisto, kar pride k 'operativcem' na konferencah ali v komisijah. Mi lahko le odpremo novo polje premislekov ... Zgodovina seveda je učiteljica življenja, ampak drugi primeri zgodovinskih dogodkov niso vzorčni. Stvari se res ponavljajo - človek pač počne vedno iste napake - toda v vsakem času in prostoru drugače,« še dodaja dr. Čokova.
Mlajši zgodovinarji imajo posluh za takšne pobude. Dr. Marta Verginella, zgodovinarka s Filozofske fakultete v Ljubljani, ki v svojih študijah analizira tudi mikrozgodovino, se pravi življenjske usode posameznikov, pravi, da »zgodovinopisje nima ekskluzivnega odnosa do preteklosti in dogajanj v njej. In dobro je, da pravice do ekskluzivnosti, pa četudi si jo še tako želi, ne dobi. Najbolj prodorna in plodna zgodovinopisja so v zadnjem stoletju vedno znala prisluhniti drugim raziskovalnim okoljem in refleksijam zunaj zgodovinarskih vrst. Le znanstveno periferno in večkrat politično močno kompromitirano zgodovinopisje ne potrebuje interdisciplinarnosti in drugega pogleda«. Takšen pristop k zgodovini zahtevajo sodobni izzivi v Evropi, ki poskuša preseči stare delitve in omogočiti narodom in ljudstvom z različnimi spomini sobivanje v združeni Evropi. Marsikje so uspeli »zbližati« svoje spomine, ali pa vsaj tragedije suspendirati tako, da nekdanji konflikti med narodi ne ovirajo njihovega sobivanja, pa čeprav živijo z različnimi spomini na tragične dogodke. Najdlje sta prišla Nemčija in Francija, ki jima je letos uspelo izdati skupni zgodovinski učbenik za osnovne in srednje šole. Po njem se dijaki učijo isto zgodovino v vsej pestrosti njunih medsebojnih odnosov. Gre za žarek v temnih pegah spominov in njihovih potlačitev, ki še obremenjujejo evropske narode in marsikje sprožajo revizionistične poglede na zgodovino.
Takšno dogajanje je značilno zlasti za vzhodnoevropske družbe, kjer se v iskanju notranje kohezije zatekajo k različnim memorijam in jih reproducirajo v nevarnem obsegu. Victoria Sarbu v svoji razčlembi postkomunistične moldavske družbe, razpete med moldavščino in romunščino ter ruskofono manjšino, trdi, da jo določajo nasprotujoče si interpretacije preteklosti in ta družba išče novo kolektivno memorijo v pravoslavju, ki ji nudi učinkovit vir imaginarne reinvencije zgodovinske in kulturne kontinuitete. Anna Zadora pa opisuje zanimivo vlogo, ki jo je v sodobnem kolektivnem spominu Belorusije odigrala srednjeveška država Velika vojvodina in z njo pojasnjuje, zakaj je Belorusija danes edina država, ki ima na oblasti samodržca. Mit o Vojvodini Litvi je bil v sovjetskem obdobju pozabljen, ponovno je »oživel« v obdobju perestrojke, sredi devetdesetih let pa je znova utonil v pozabo, saj se je takrat »povrnila rehabilitacija zgodovinskih referenc iz zgodovinskega obdobja komunizma«. Mit pa ni popolnoma zamrl, kajti »načini branja preteklosti in družbena preobleka memorialne prepovedi preglasi vsebine in je odgovorna za prevzem njenih vizij«. Holokavst je danes mati evropskega kolektivnega spomina. Toda tudi ta spomin ni celovit. Ugledni ameriški zgodovinar Timothy Snyder je lani v New York Review of Books opozarjal na izkrivljen pogled, ki ga ima evropska in svetovna skupnost na holokavst. »Auschwitz poznamo zato, ker so o njem pisali preživelci, ki so prihajali iz zahodne Evrope. Lahko so pisali o svojih tragičnih izkušnjah, medtem ko preživeli Judje iz Vzhodne Evrope tega za železno zaveso niso mogli...« Victor Karady, ki opisuje pozabo Madžarov na holokavst pa ugotavlja, da so bili »nosilci prostovoljne pozabe največkrat Judje sami, kajti avtocenzura je odgovarjala na politične imperative in na asimilacijske pritiske, ki so bili postavljeni pred judovsko identiteto«.
Tako rekoč vse države, ki so izšle iz socialističnega sistema in iščejo nove poti razvoja, imajo svoje lastne in dokaj različne težave s pisanjem svoje zgodovine. Soočajo se z osebno in kolektivno memorijo in pozabami, kar poskuša uporabiti za vsakodnevno politično rabo politična ideologija. Toda pozabe niso le posledica boja med različnimi memorijami za priznanje v obliki ideologije, temveč zadevajo tudi spremembe v samem družboslovnem raziskovanju. Dr. Maja Breznik v svojem prispevku pojasnjuje, da so mnogi premisleki o preteklosti žrtve epistemološkega revizionizma, saj gre za kulturni »preobrat v preučevanju preteklosti in sodobnih družb, ki je družbenim vedam omogočila, da zavrže 'globalno zgodovino' ali ekonomsko zgodovino s koreninami v marksizmu«. Včasih se zato zapleta že pri izbiri tematike in postavljanju pravih vprašanj. Zato je zanimivo soočiti pogled »klasičnega« zgodovinopisja in sodobnih pristopov k zgodovini, ki so obogateni z zavedanjem o (pozitivni ali negativni vlogi) memorije pri zgodovinskih pozabah. »Z vidika nacionalnega zgodovinopisja je socializem zgolj faza, ki naj bi tehnološko pripeljala do konstitucije slovenskega naroda. Zato so druge tematike umaknjene v ozadje. Alternativni načini preučevanja zgodovine pa bi pripeljali seveda do drugih primerjav med sodobnostjo in socializmom. Gre za vprašanja položaja delavcev in različna ideološka vprašanja, ki bi bila verjetno drugače zastavljena, kot so zdaj. Demokracija in totalitarizem se ne bi pojavljala kot opozicija, ampak bi morda izstopile druge tematike - na primer politične emancipacije. Zagotovo bi mnoge med njimi obdobje socializma postavile drugače,« pravi dr. Breznikova.
Če bo zbornik Zgodovina pozabe izšel tudi v slovenščini, ne le v francoščini, bo slovenskim premišljevalcem o zgodovini dana možnost za razpravo o raznolikosti sovražne politike in tudi za pomirjevalno vlogo amnestij, za katere so se odločili v neki družbi v določenih razmerah, vendar tako, da niso žalili ne poražencev in ne žrtev. »Naposled bomo lahko skozi ponavljajoče se in dopolnjujoče se interpretacije nedavne preteklosti, ki potekajo v tranzicijskih družbah, razbrali zastavke oblasti in vrednote, ki omogočajo prepoznavanje sil, ki bi se rade v potekajočih se preobrazbah dokopale do oblasti,« je zapisal Patrick Vauday.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.