Darja Kocbek

29. 4. 2010  |  Mladina 17  |  Svet

Drugo ime za krajo

Goldman Sachs je postal sopomenka za plenjenje

Nečednosti, ki jih je počela ameriška banka Goldman Sachs, najbolj vplivna banka v ameriškem finančnem središču Wall Street v New Yorku, so očitno le prevelike, da bi jo lahko pustili pri miru. Da ji je ameriška komisija za nadzor borze (SEC), ki ima v Washingtonu sedež blizu Bele hiše in kongresa, poslala obtožnico, v kateri ji očita goljufijo, dejansko menda pomeni, da misli zelo resno in ta banka v prihodnje ne bo več ena najmogočnejših ameriških bank. Ali to pravilo še vedno drži, bo kaj kmalu jasno. Preiskavo proti njej je začel tudi britanski finančni nadzornik (FSA), kar pomeni, da tudi v evropskem finančnem središču London City ne bo imela več zatočišča. V Goldmanu Sachsu so bili prepričani, da bodo s padcem cen nepremičnin, ko bo nepremičninski balon počil, mastno zaslužili, kar potrjujejo tudi dokumenti o internih komunikacijah, ki so se po objavi obtožnice SEC pojavili v javnosti. To je prepričalo tudi delničarje, da so se vodstvo banke odločili tožiti. Vodilnim banke delničarji očitajo, da so sistematično kršili svoje dolžnosti, dopuščali naj bi tvegane posle, ne da bi prej preverili, kako so produkti sestavljeni in kako tvegani so dejansko, prav tako niso poskrbeli za preprečitev konflikta interesov. S takšnim nevestnim ravnanjem so banko Goldman Sachs po oceni delničarjev oškodovali za več milijard dolarjev in jo spravili ob dobro ime. Nove tožbe niso izključene, pravijo izvedenci.
Vodstvo na čelu s predsednikom uprave Lloydom Blankfeinom se na tožbe delničarjev ni odzvalo, se pa je v svojem grobem slogu odzvalo na obtožnico, ki jo je vložil SEC. Pravijo, da svojih kupcev nikoli niso zavajali, da niso goljufali, da so ravnali v skladu s poslovno prakso, zato bodo energično branili družbo in njen ugled.
Rekordni poslovni rezultati v prvih treh mesecih letos so tako ostali povsem v senci. Banka Goldman Sachs je po teh podatkih od začetka januarja do konca marca letos dosegla 3,3 milijarde dolarjev dobička, kar je skoraj enkrat več kot v enakem obdobju lani. Prihodkov je imela v prvem letošnjem četrtletju za 12,8 milijarde dolarjev, kar je prav tako več kot v enakem obdobju lani. V skladu s tem rezultatom je vodstvo banke tudi določilo znesek za bonitete. Zanje namerava razdeliti 5,5 milijarde dolarjev, kar je 800 milijonov dolarjev več kot v enakem obdobju lani.
SEC banki Goldman Sachs očita, da je svoje kupce goljufala s prodajo finančnega produkta, za katerega je že takoj, ko ga je ustvarila, vedela, da jim bo prinesel izgubo. Robert Khuzami, glavni preiskovalec SEC, razlaga, da je bil sporni produkt nov in zapleten, toda goljufija je stara in enostavna. Banka Goldman Sachs ga je prodajala pod imenom Abacus 2007-AC1, sestavljen je bil iz vrednostnih papirjev, ki so temeljili na hipotekah, ki so jih ameriške banke izdajale kupcem nepremičnin. Produkt Abacus so kupovali predvsem investitorji, ki so verjeli, da bo ameriški nepremičninski trg rasel v nedogled, kajti le v tem primeru jim je zagotavljal dobiček. Toda že devet mesecev po začetku prodaje tega produkta je 99 odstotkov hipotek, ki jih je vključeval, svojo vrednost izgubilo. Kot poroča Die Zeit, so bonitetne agencije zaradi tega začele te hipoteke preverjati in ugotovile, da večina ljudi svojih kreditov tako rekoč ni več mogla odplačevati. Nepremičninski balon je počil. Zgodilo se je natanko tisto, na kar so računali v Goldmanu Sachsu, da jim bo prineslo mastne dobičke.
Do te stopnje ni nič spornega, saj nihče investitorjev ni silil, da morajo Abacus kupiti. Sporno je, razlaga SEC, da je banka Goldman Sachs kupcem tega produkta zamolčala ključno informacijo - da vrednostnih papirjev, ki so jih vključili v sporni produkt, v banki niso izbrali sami, ampak je to naredil zanje John Paulson, človek, ki je vse od začetka stavil na sesutje ameriškega nepremičninskega trga in s tem na dobiček od tega padca. Investitorji so zaradi neobveščenosti seveda računali obratno - na dobičke od nadaljnje rasti cen nepremičnin. V SEC ugotavljajo, da je Paulson Abacus naredil tako, da je vanj že takoj vtaknil zelo veliko gnilih hipotek, za katere je bilo jasno, da kupci hiš ne bodo mogli vrniti kredita, da jih bo torej treba unovčiti, kar pa pomeni, da bo vrednost hiš vredna veliko manj, kot je bilo predvideno v hipoteki. Le tako je Paulson lahko stavil, da bo z izgubo zaslužil. To je tako, kot če bi trener nasprotnega moštva sestavil moštvo za tekmo, ugotavlja Die Zeit. John Paulson je Goldmanu Sachsu plačal 15 milijonov dolarjev, da mu je njegov hedge sklad produkt Abacus lahko naredil. V Goldmanu Sachsu se zdaj med drugim tudi branijo, da je tudi njim prinesel izgubo.
Paulsonova stava je bila naslednja: za kredite, ki so jih Američani najeli za nakup hiš, je kupil nekakšno zavarovanje za primer neplačila. Za vsak kredit, ki ni bil poplačan, je pobral zavarovalnino, ne da bi imel z njim kakršnokoli povezavo. Podobno, kot da bi sklenil požarno zavarovanje za sosedovo hišo - če bi hiša zgorela, bi on pobral zavarovalnino, ne njen lastnik. Po tem sistemu so investitorji tako kot lastnik hiše, za katero je sosed sklenil požarno zavarovanje, ostali praznih rok. Če bi bili seznanjeni s Paulsonovo stavo, produkta Abacus gotovo ne bi kupili, so prepričani v SEC. Khuzami ugotavlja, da so ob nakupu namesto tega dobili informacijo, da je kredite, ki so bili vključeni v Abacus, izbral nekdo, ki je neodvisen, torej od njegove prodaje nima nobene finančne koristi. Če bi jim povedali, da jih je sestavil Paulson, bi vedeli, pri čem so, saj je bilo zanj znano, da stavi na padec ameriškega nepremičninskega trga. Že leta 2006 je ustanovil dva sklada, ki sta temeljila na predpostavki, da so cene nepremičnin v ZDA previsoke, zato bo trg padel. Škoda, ki so jo utrpeli kupci Abacusa, menda znaša 1 milijardo dolarjev. Večina postopkov, ki jih uvede SEC, se zaključi z zunajsodno poravnavo. Poznavalci tak zaključek napovedujejo tudi v primeru Goldmana Sachsa, ki je do zdaj še iz vseh kriz izšel kot zmagovalec. A njegov ugled je vendarle resno načet.
Ta banka je hkrati obtožena tudi sodelovanja pri presežnem zadolževanju Grčije, saj naj bi grškim oblastem pomagala prikrivati proračunski primanjkljaj. Zaradi nje so do vratu zadolžena tudi številna mesta v Italiji. Matt Taibbi v reviji Rolling Stone piše, kako so ameriške investicijske banke, med katerimi je bila seveda Goldman Sachs v ospredju, pripomogle k prezadolžitvi ameriških zveznih držav. »Če želite vedeti, kakšno je življenje v tretjem svetu, vprašajte Liso Pack, ki kot uradnica dela na oddelku za ceste in transport v Jefferson County v Alabami,« začenja svoj članek Taibbi. Packova je ena od tisoč zaposlenih, ki so lani avgusta morali na neplačani dopust, ker so morali delo javnih služb zmanjšati na minimum, da je država lahko plačala obveznosti bankam z Wall Streeta, ki so ji med drugim posodile denar za dograditev največje čistilne naprave na svetu. Kar se je zgodilo v Jefferson Countyju, je po Tibbijevih besedah lahko odlična metafora za sodobni oligarhični kapitalizem: banda koruptivnih lokalnih uradnikov in nemoralnih finančnikov se združi in zgradi ogromno zadevo, ki spreminja človeško blato v milijarde dolarjev dobičkov za Wall Street, državljane, kot je Lisa Pack, pa pahne v revščino. Leta 1996 je mesečni obrok za kanalščino stal slabih 15 dolarjev, po dograditvi velečistilne naprave znaša 64 dolarjev. Packova ga je seveda morala plačati, čeprav je morala na prisilni neplačani dopust.
Paul Krugman, ameriški nobelovec za ekonomijo, v svoji kolumni v New York Timesu navaja, da je lani gledal risanko, v kateri učitelj zahteva od učenca, naj tvori poved s sopomenko za plenjenje. In učenec je odgovoril »Goldman Sachs«. Ugledni ameriški ekonomist nato opozarja, da so se razprave o goljufijah v času krize osredotočile na dve točki: plenilsko posojanje in podcenjevanje tveganj. Seveda so nekateri posojilojemalci nasedli ponudbam za nakup zapletenih produktov, ki jih niso razumeli, večinoma pa so posojilodajalci posojila, ki so jih odobrili Američanom, prodali naprej različnim investitorjem, v nekaterih primerih so seveda vedeli, da bo izguba večja od zavarovanj za ta posojila.
Obtožnica, ki jo je SEC poslal Goldmanu Sachsu, po Krugmanovi razlagi razkriva tretjo obliko goljufije. To je, kot že rečeno, da so prodajalci stavili na pok nepremičninskega balona, ne da bi kupcem produkta to povedali. In banka Goldman Sachs očitno ni bila edina, ki je to počela. Druge banke so menda sodelovale predvsem s hedge skladom Magnetar. Pomembno vprašanje je zdaj, pravi Krugman, ali bi finančna reforma, ki je v pripravi, nekatere ali vse goljufije, ki so se dogajale zadnjih deset let, preprečila. Njegov odgovor je, da bi. Manj jasno pa je, ali bi stave na izgubo preprečila reforma sestavljenih finančnih produktov, zato je priporočljivo, da bi vanjo vključili določbo, ki bi prepovedala oblikovati finančne produkte, ki investitorjem omogočajo velike stave na premoženje, ki ga dejansko nimajo v lasti - prepovedati bi jim morali, da bi lahko še naprej vse produkte, ki jih sestavijo, takoj prodali naprej, ampak bi jih morali zavezati, da bi določen delež morali obvezno obdržati sami in jih prikazati v svoji bilanci.
Glavni nauk obtožbe proti Goldmanu Sachsu bi moral biti nujnost reforme Wall Streeta. Lobisti finančne industrije in politiki republikanske stranke trdijo, da bo vse v najlepšem redu, dokler oblast, ki je v rokah demokratov, ne bo sprejela novega svežnja za reševanje bank. To je povsem napačno, in sicer zato, ker je veliko finančne industrije postalo goljufija - igra, v kateri je peščica ljudi razkošno plačana za to, da zavajajo in izkoriščajo potrošnike in investitorje. Če ne bomo zmanjšali tolerance do tega početja, se bodo goljufije nadaljevale, svari Krugman.
Nemški Spiegel na svoji spletni strani ugotavlja, da vsebuje obtožnica proti Goldmanu Sachsu moralno-ideološko vprašanje, kaj je na Wall Streetu dovoljeno, kaj je prepovedano, kaj je nemoralno in kaj je kratko malo ilegalno.
Nanj se ponujata dva odgovora. Finančna industrija pravi, da je trg tvegan prostor, kdor na njem posluje, ve, v kaj se spušča. Vlada pa je prepričana, da so umetni produkti, kot je Abacus, samo sredstvo, ki so namenjeni bogatenju tistih, ki imajo notranje informacije, in izkoriščanju tistih, ki jih nimajo. Ne služijo nobenemu socialnemu, demokratičnemu namenu, kar poudarjajo v Goldmanu Sachsu. Die Zeit pa opozarja, da je SEC poslal obtožnico le Goldmanu Sachsu. Proti Johnu Paulsonu SEC ni vložil nobene obtožnice. Menda mu nič ne more, ker ni naredil nič protizakonitega, morala pa je na Wall Streetu tako ali tako izraz, ki ga ne poznajo.
New York Times poroča, da na Wall Streetu zdaj poskušajo ugotoviti, katere druge banke bi utegnile po enakem sistemu prodajati finančne produkte, kot je Goldman Sachs prodajal Abacus. Ti posli namreč niso javni, zato jih je težko odkriti. Leta 2006 je bilo prodanih za 534,2 milijarde dolarjev sestavljenih finančnih produktov, leta 2000 jih je bilo prodanih le za 68,6 milijarde dolarjev. Še leta 2007, ko je nepremičninski trg v ZDA že začel pešati, so na Wall Streetu sestavili in prodali za 486,8 sestavljenih finančnih produktov. Ti podatki kažejo, da je bil ta trg ogromen. SEC ima okrog 40 izvedencev, ki so specializirani za sestavljene finančne produkte in zdaj pregledujejo trg. Podrobnosti o preiskavah v SEC ne želijo razkriti.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.