Jean-Claude Trichet, predsednik Evropske centralne banke

Jean-Claude Trichet, 67-letni predsednik Evropske centralne banke, o največjem finančnem reševalnem svežnju v zgodovini Evrope, vlogi in pomenu špekulantov med krizo evra in šibkosti, ki jo kažejo politiki držav članic evrskega območja.

Gospod Trichet, kako spite te dni?

Vedno spim dobro!

Vas ni tlačila mora?

Ne.

Kakorkoli že, finančni svet zadnje tedne doživlja velike spremembe. Države na evrskem območju so sestavile doslej nepredstavljivo obsežen sveženj pomoči, vreden več kot 700 milijard evrov, da bi opotekajoče se sočlanice rešile pred plačilno nezmožnostjo. Tudi vaša ustanova je popustila pri nekaj najtrdnejših načelih in namerava pokupiti celo nezanesljive državne obveznice.

Ne, nismo popustili pri svojih načelih. Naša prva naloga in cilj sta trdnost cen. Ni dvoma, da se po septembru 2008 soočamo z najtežavnejšimi razmerami po drugi svetovni vojni, morda celo po prvi. Preživeli smo - in še preživljamo - zelo dramatične čase.

To je očitno tudi iz vašega vedenja in vedenja drugih veljakov zadnjih nekaj dni.

V takšnih razmerah je treba ostati zbran in čim bistreje razčleniti, kaj se dogaja. Avgusta 2007 smo bili prva velika ustanova na svetu, ki je pravilno presodila, kaj se dogaja na kapitalskih trgih ob začetku pretresov. In ustrezno hitro smo se tudi odzvali.

Kaj natančno se je dogajalo med četrtkom in nedeljo predprejšnji teden, ko so šefi evropskih držav in vlad sprejeli največji finančni sveženj pomoči v zgodovini Evrope?

V četrtek popoldne in cel petek je bila situacija na finančnih trgih v Evropi in posledično tudi drugje po svetu vse slabša. V petek so se trgi zaprli in številni pomembni kazalci - razlike med tečajema evropskih državnih skladov v Evropi in izvedenih vrednostnih papirjev CSD ter razmere na medbančnem trgu - so pokazali, da se napetost stopnjuje. Na to sem v petek zvečer opozoril zbrane najvišje predstavnike držav. To se je torej dogajalo med četrtkom dopoldne in petkom zvečer. Če imaš pomembno odgovornost, je nujno, da si ves čas na preži.

Skladi za zaščito pred tveganjem in drugi špekulativni vlagatelji trenutno upravljajo s sredstvi v skupni vrednosti 2,6 bilijona dolarjev. A celo takšna nepredstavljivo velika vsota naj ne bi zadostovala za zavarovanje evrskega območja. Smo po vašem mnenju torej ranljivi?

Ne, če bomo svoje delo opravili, kot je treba.

Špekulanti torej pretiravajo pri opisu trenutnih težav?

Najprej je treba pomesti pred svojim pragom. Te velike in zelo zadolžene ustanove so pomembno vprašanje, ki ga bo treba reševati na globalni ravni.

Kaj je bilo v nevarnosti? Le banke ali tudi evro in Evropska unija?

Priča smo hudi napetosti, ki je posledica dogajanja v letih 2007 in 2008. Takrat je grozil popoln zlom zasebnih ustanov in trgov, kar je države spodbudilo k veliki finančni pomoči. Zdaj lahko opazimo dvom o zavezah nekaterih držav. To je težava v skoraj vseh industrializiranih državah. V skupini G7 imajo gospodarsko najrazvitejše države na svetu letni primanjkljaj, ki dosega okoli desetino bruto domačega proizvoda, na evrskem območju pa pomeni sedem odstotkov BDP. V takšnih razmerah s skrajno visokim primanjkljajem povsod po svetu so trgi odkrili najšibkejši člen: Grčijo. Upoštevali so tudi, da je njena statistika za določeno obdobje napačna, zato se je pritisk trga osredotočil nanjo in nujno je bilo sprejeti program reševanja.

Očitno na udaru ni bila le Grčija, saj ji je sledila Portugalska ...

Na trgu vedno obstaja nevarnost okužbe - kot okužba, ki se je leta 2008 razširila med zasebnimi ustanovami. Do nje lahko pride zelo hitro, včasih v pol dneva. To je težava industrializiranega sveta kot celote.

Celo azijske centralne banke naj bi domnevno izgubile zaupanje v evro. Gre za ključne udeleženke na trgu.

Valuta, ki že skoraj dvanajst let ohranja svojo vrednost povsem v skladu s svojo razlago cenovne trdnosti - letna inflacija, nižja od dveh odstotkov, blizu dveh odstotkov -, zbuja zaupanje.

Razprava v Berlinu pred komaj nekaj tedni se je vrtela okoli pomoči Grčiji v višini treh milijard evrov, zdaj se govori o trimestni vsoti. Koliko nas je stalo nemško omahovanje glede Grčije?

To ni celotna zgodba. Grška vlada si je predolgo zatiskala oči pred razsežnostjo težave in ni sprejela potrebnih ukrepov. V centralni banki EU smo jasno in glasno opozarjali, naj vlada hitro in odločno ukrepa. V hudih časih, ko vlada skrajna napetost, so nujne hitre in odločne poteze.

Prvi sveženj pomoči Grčiji ni naredil velikega vtisa na finančne trge.

Kot sem povedal, so se razmere začele slabšati že v četrtek popoldne in enako je bilo v petek. Nekaj trgov ni več delovalo, kot bi bilo treba, spominjali so na razmere sredi septembra 2008, potem ko je bankrotirala družba Lehman Brothers.

Ni bil napad na evro za Evropo bolj dramatičen kot afera Lehman?

To ni napad na evro, vsekakor pa je vse skupaj povezano s finančno trdnostjo evrskega območja. Jasno je, da je prva naloga evropskih držav sprejeti primerne ukrepe in se tako upreti trenutnim težavam, ki so izbruhnile v Evropi.

Med krizo se je svet evropske centralne banke prvič odločil, da bo kupil državne obveznice članic EU, ki so se znašle v težavah - doslej je bil to tabu. Predsednik nemške centralne banke, Axel Weber, njegov nizozemski kolega in vodilni ekonomist v evropski centralni banki, Juergen Stark, sta takšni odločitvi nasprotovala. V najvišjem organu, ki odloča o evru, je redko opaziti tako očiten razkol.

Kot veste, nikoli ne komentiram posameznih stališč. Naši ukrepi so vedno potrjeni v okviru evropske pogodbe. Ne nameravamo kvantitativno popuščati, temveč le pomagamo nekaterim segmentom trga, da bodo delovali bolj normalno. Kot sem že povedal, bomo dodatna likvidnostna sredstva, ki jih bomo priskrbeli v okviru programa za trge z vrednostnimi papirji, kasneje vnovič izločili.

Širša javnost je dobila vtis, da so države evropsko centralno banko prisilile k takšni odločitvi. To bi nepopravljivo škodilo njeni neodvisnosti in verodostojnosti.

Smešno! Naše odločitve so povsem neodvisne in naše stališče je velikokrat v nasprotju z mnenjem šefov držav in vlad - leta 2004 nismo hoteli znižati obrestnih mer, leto pozneje pa ne zvišati, v vsem tem obdobju pa smo zavzeto zagovarjali sporazum o stabilnosti in rasti, čeprav ga je recimo skušal spodnesti takratni nemški kancler. Kdo je v zadnjih mesecih pokazal šibkost? Zagotovo ne evropska centralna banka, temveč države z visokim dolgom. Sem jaz pokazal šibkost, ko sem v Bundestagu pojasnil, zakaj se je nujno treba hitro odločiti? Sem bil šibek, ko sem šefe držav in vlad povsem neodvisno obvestil, da so razmere resne in da morajo ukrepati, kot jim omogočajo njihova po-oblastila? V nedeljo smo povsem neodvisno sprejeli svojo odločitev.

Doslej je bila evropska centralna banka močna in neodvisna, ker je vedno zavrnila zahteve iz političnih krogov za znižanje obrestnih mer in sprostitev monetarne politike. Zdaj ste prvič popustili.

Šefom držav in vlad nismo popustili. Odločitve vedno sprejemamo na podlagi naše lastne ocene razmer, ne na podlagi »priporočil« posameznih držav, trgov in socialnih partnerjev. Tako smo se 9. avgusta 2007 odločili, da bomo trg za nekaj ur oskrbeli z dodatnimi 95 milijardami evrov, ker so se na našem denarnem trgu pojavile težave. Naštel bi lahko še več podobnih primerov. Kot sem že povedal, če že lahko govorimo o vplivanju, je bilo to v obratno smer, torej da je banka vplivala na države in jim svetovala. Naj vam povem, da tisti, ki so prevzeli veliko odgovornost, niso ravnali v duhu in črke sporazuma o stabilnosti in rasti, enako velja za tiste, ki niso izvajali nadzora, kot bi ga bili morali, čeprav smo jih nenehno opozarjali na to.

Juergen Stark, najpomembnejši ekonomist v evropski centralni banki, je pred nekaj meseci v intervjuju za Spiegel povedal, da njegova banka ne sme kupovati državnih obveznic. Kdo ima prav?

Povedal sem že, da je to nedvoumno dovoljeno s sporazumom in da smo v zadnjih enajstih letih in pol pripomogli k cenovni trdnosti v Evropi in uspešno dosegli cilj, da mora inflacija ostati tik pod dvema odstotkoma. Delali smo dobro in v skladu z delovanjem najboljših centralnih bank v Evropi pred uvedbo evra. Tisti, ki menijo - oziroma še slabše, namigujejo -, da bomo dovolili inflacijo, se hudo motijo. Svet centralne banke ni omahoval in julija 2008 med finančnimi pretresi zvišal obrestne mere, da bi zagotovil trdnost cen. Na trgu so nas takrat grajali. Takšno ravnanje dokazuje, da naša odločnost ne popušča.

Nemci so se odzvali še bolj razdraženo, saj njihova centralna banka niti v kriznih časih ni kupovala državnih obveznic. Razumete nemške pomisleke?

Popolnoma razumem občutljivost svojih nemških kolegov, a dejstva so nesporna: v Nemčiji še niso imeli tako nizke inflacije kot v zadnjih enajstih letih. Nemški državljani so tako dobili dokaz, da je evro blagodejen za dolgoročno ohranjanje vrednosti.

Ljudi kljub temu skrbi, kako bo v prihodnje. Bojijo se vnovične inflacije in da bodo njihovi prihranki izgubili vrednost.

Britanska centralna banka in zvezne rezerve so se nekoč odločile za »količinsko popuščanje« oziroma nakup državnih obveznic, da bi pripomogle k čim večji likvidnosti trga. Naši sedanji ukrepi so nekaj čisto drugega. Vso dodatno likvidnost, ki jo dobavljamo na trg, bomo vnovič tudi izčrpali z njega.

Številni Nemci se tudi bojijo, da njihova država plačuje namesto vseh drugih.

Razumem nemški strah pred inflacijo in za svoj proračun, razumem tudi, da imajo vprašanja o svojem prispevku Evropi. V Franciji me včasih imenujejo ajatola iz Frank-forta ...

... kar je besedna igra in pomeni Frankfurt ter močan evro ...

... saj zagovarjam odločno valutno politiko. Inflacija uničuje družbo in demokracijo, je obdavčitev revežev in šibkih. O tem sem trdno prepričan.

Politiki so vedno v veliki skušnjavi, da bi zapravili več denarja, kot ga imajo. Inflacija jim pomaga zmanjšati njihov dolg.

Seveda moramo zdaj od držav zahtevati obsežne programe prilagajanja, k čemur so se tudi zavezale pred dvema tednoma. Rade bi pospešile konsolidacijo svojih proračunov, saj se zavedajo, kaj je na kocki.

Ne bi bilo za državo, kot je Grčija, bolje, če bi lahko zapustila evrsko območje?

Ne, to je izključeno. Ko se država priključi evrskemu območju, deli usodo z drugimi članicami. Pri upravljanju evrskega območja moramo doseči kvantni preskok. Veliko več bo treba narediti za preprečevanje neželenega vedenja, zagotavljanje učinkovitega uresničevanja priporočil »šefov« in izvajanje pravih, učinkovitih sankcij, ko pride do kršenja pravil (sporazuma o stabilnosti in rasti). Evropska centralna banka poziva k velikim spremembam, ki jih bom pojasnil v skupini za posebne naloge, katere vodja je Herman van Rompuy, predsednik evropskega sveta.

Zakaj ste tako prepričani, da najvidnejši evropski politiki vaše centralne banke ne bodo izrabili za trajno kovnico denarja?

Naj ponovim, da bomo vsa sredstva, ki jih namenjamo dodatni likvidnosti v sistemu, vnovič umaknili. Naša denarna politika se ne bo spremenila. Niti za hip nismo pomišljali, ko je bilo treba sprejeti nujne odločitve za zagotavljanje cenovne trdnosti, pri čemer pa se nismo ozirali na različne pritiske.

A tudi banke so se razvadile zaradi centralne banke. V okviru vaših tako imenovanih nekonvencionalnih ukrepov ste jim spet omogočili, da si izposodijo neštete milijarde. Mar finančnim trgom tako ne ponujate na voljo še več igralnih žetonov?

Ponavljam, da popolnoma zavestno delamo, kar je po našem mnenju nujno za srednjeročno trdnost cen. Ne oziramo se na različne pritiske in lobiranja. Bankam zagotavljamo likvidnost, da lahko financirajo oprijemljivo gospodarstvo in pripomorejo h krepitvi. To tudi vedo.

Ste v zadnjih nekaj tednih naredili kaj napak?

Tega ne morem presoditi sam, to bo naredila zgodovina. Prejšnji teden je nekdanji nemški kancler Helmut Schmidt delovanje evropske centralne banke opisal kot brezhibno.
Gospod Trichet, zahvaljujemo se vam za pogovor.


© (2010) Der Spiegel. Distributed by The New York Times Syndicate