22. 6. 2010 | Mladina 21
Prva ovadba v zadevi Patria
Tožilstvo ovadilo Petra Zupana, bivšega namestnika vodje logistike na obrambnem ministrstvu, in Jureta Cekuto, slikarja in trgovca z orožjem. Sledili naj bi še drugi, očitno tudi Janez Janša
Peter Zupan, bivši vodja logistike na obrambnem ministrstvu, je dokumente nosil Cekuti.
© Aleš Černivec / Delo
Skupina državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala, kjer je za primer Patria pristojna tožilka Branka Zobec Hrastar, je 11. maja na ljubljansko okrožno sodišče vložila prvo ovadbo. Začeli so »od spodaj navzgor« in od »začetka naprej«. Ovadba namreč zaobjema čas predpriprav na največji orožarski posel v zadnjih 20 letih, uperjena pa je proti dvema politično manj pomembnima akterjema v zgodbi, proti Petru Zupanu, sedaj upokojencu, prej pa namestniku vodje logistike na obrambnem ministrstvu (MORS), in proti slikarju Juretu Jurčku Cekuti.
Ovadba resda ne bo najodmevnejša. Kot nam je uspelo izvedeti, naj bi veliko težje ovadbe šele sledile, med drugim naj bi vendarle na vrsto prišel tudi Janez Janša in še nekateri drugi v orbiti SDS. A če ta ovadba nima takšne politične teže, pa je veliko pomembnejša zaradi protikorupcijske klavzule, zapisane na koncu pogodbe o nakupu osemkolesnikov. Iz ovadbe je namreč mogoče zelo jasno razbrati dokaze, zaradi katerih je treba pogodbo o nakupu patrij enostavno razdreti in jo razglasiti za nično, po kratkem postopku. Sedaj namreč ni več dileme, ali je v primeru izplačila provizij šlo le za plačevanje storitev. Ne, to so bile podkupnine.
Saj, to smo vedeli, o tem je govorila že zdrava pamet, toda sedaj je vse črno na belem. Dolgo pričakovani dokument, tako rekoč prvi produkt več kot dve leti trajajoče mednarodne preiskave, je temu primeren, zajeten kup papirja. Brez prilog šteje ovadba kar 32 strani, na katerih so nanizani dokazi tožilstva in njihovi argumenti, zakaj sta oba osumljena storila kaznivo dejanje. In če je zgolj »polovica« tistega, kar lahko v njej preberemo, res, bosta Zupan in Cekuta obsojena na zapor od treh mesecev do petih let. Prvi bo obtožen zlorabe položaja, drugi pa napeljevanja h kaznivemu dejanju, oba na podlagi 3. odstavka 261. člena kazenskega zakonika.
V času, ko slovenska javnost o nakupih osemkolesnikov pravzaprav ni vedela skoraj ničesar, so Finci že hodili po Sloveniji, slovenski uradniki pa so obiskovali Finsko. Denimo zaradi »biatlona«. Ali kot povzemajo kriminalisti in tožilci: Že mesece, celo leta pred uradnim začetkom nabave so potekala prizadevanja »določenih slovenskih in tujih fizičnih ter pravnih oseb«, da bi na obrambnem ministrstvu »vzbudili zanimanje« za vozila in opremo finske Patrie. Elektronska in SMS-sporočila naj bi dokazovala, da so se pogovori med Cekuto in Zupanom ter predstavniki Patrie začeli že sredi leta 2003. Tedaj naj bi se predstavniki Patrie tudi sestali z njima v galeriji Jureta Cekute, v t. i. White Gallery, decembra 2003 pa naj bi Finec Pauli Rumbin in Cekuta prišla na sestanek k Zupanu na dom, kjer jim je Zupan razložil nekaj temeljnih informacij o slovenskih načrtih.
Leta 2003 seveda še ni bilo nobenih formalnih informacij. Da bo Slovenija kupovala osemkolesnike, je postalo jasno leta 2004, ko je parlament sprejel resolucijo o dolgoročnem obrambnem programu. Na tej podlagi je MORS začel pripravljati dokumentacijo. Novembra 2004 so sestavili investicijski program in načrt izdelave dokumentacije, generalštab je februarja 2005 izdelal taktično študijo. Šele aprila 2005 je potem ministrstvo ugotovilo, koliko patrij država potrebuje. Mimogrede - čeprav je bil v javnosti in v parlamentu govor o 135 patrijah, je tožilstvo opozorilo, da je MORS v internih dokumentih nameraval kupiti 150 vozil. Kakorkoli, šele oktobra 2005 je ministrstvo začelo postopek oddaje naročila zaupne narave, sestavili so komisijo za ocenjevanje in decembra 2005 obvestili zainteresirane trgovce in proizvajalce z orožjem.
Če je bila torej Sistemska tehnika na Ravnah na Koroškem z željami obrambnega ministrstva podrobneje seznanjena šele decembra 2005, pa so v Helsinkih vedeli veliko več, kot je Sistemska tehnika kadarkoli izvedela. In to že mesece pred začetkom uradnega postopka. Uslužbenec Zupan je namreč Patrio, prek slikarja Cekute, prek svetovalca Patrie Hansa Wolfganga Riedla, pa tudi v neposrednih stikih Fince oskrboval s pomembnimi podrobnostmi. Ključen je bil junija 2005, ko naj bi Cekuti izročil celotno projektno dokumentacijo ter »načrt izvajanja projekta« in »načrt izdelave investicijskega načrta.« Tako je Patria izvedela vse o slovenskih željah, ciljih, načrtih za prihodnost, rokih. Te papirje je Cekuta prinesel na Dunaj, kjer sta jih z Riedlom prevedla in poslala v Helsinke. Kot je kriminalistom pojasnil državni sekretar na MORS Uroš Krek, naj bi bile te informacije ključnega pomena, da so Patrio postavile v privilegiran položaj.
Tako je bila Patria, po zaslugi Cekute in Zupana, vsaj pol leta pred izdajo povabila k oddaji ponudbe, seznanjena z detajli, ki jih konkurenti nikoli niso izvedeli, s čimer je bila, kot trdijo tožilci, v prednosti pri postopkih priprave na proizvodnjo in priprave testnega vozila. Sicer sta se Cekuta in Zupan na zaslišanju izgovarjala, češ da so bili ti podatki javnosti dosegljivi, kar ni res. Tožilci resda niso mogli dokazati, da je bil Zupan za to plačan, vendar naj ne bi bilo dvoma, da je Zupan vedel, kaj počne. »Zupan je kot dolgoletni prijatelj Jureta Jurčka Cekute vedel, da je Cekuta umetnik in da zaradi priprav na oddajo ponudbe ter zaradi pridobivanja in posredovanja podatkov o poteku projekta v postopku oddaje naročila zaupne narave za nabavo pehotnih bojnih vozil ... sodeluje s svetovalcem finske družbe Patria Hansom Wolfgangom Riedlom in z vodjo projekta za Slovenijo v Patrii Reijem Juhanijem Niittynenom,« so zapisali tožilci.
Teden dni za tem, ko je Cekuta Patrii poslal podatke, je začel zahtevati denar. Češ »da si drugače več ne bo prizadeval za projekt«, potem je sporočal, da ima namen odpotovati na počitnice z Zupanom, ki si jih sam ne more plačati, in pa, ker še ni dobil denarja, »da bo prenehal z dejavnostmi«, ali pa, da bo »poskrbel, da se bodo nekatere zadeve v dokumentih, ki jih je izročil na podlagi zaupanja, spremenile«. Cekuta je zahteval plačilo 5000 evrov na mesec, a kot izhaja iz poznejših dogovorov, so mu priznali 4000 evrov mesečno. Celotna provizija, še lahko preberemo iz dokumentov tožilstva, naj bi znašala 12,1 milijona evrov, dejansko izplačanih pa je bilo prvih 30 odstotkov.
Kot je znano, je februarja 2007 Riedl na Dunaj dobil 3,6 milijona evrov, nato pa so na transakcije postale pozorne avstrijske ustanove, ki se ukvarjajo s pranjem denarja. Riedl je nato 2,3 milijona evrov poslal Walterju Wolfu. Ta znesek naj bi vključeval tudi nagrado, poseben »bonus« v višini 900 tisoč evrov, ker je Slovenija Patrio zares izbrala. Cekuta pa je dobil od Patrie neposredno 72 tisoč evrov, preostalo pa prek Riedla, skupaj 461 tisoč evrov. Plačila so bila opravljena na Cekutov avstrijski račun in dohodka - seveda - slovenskemu Dursu ni prijavil. 84 tisoč evrov pa je Cekuta nato nakazal naprej lobistu za domnevne protidobave Rudolfu Lebanu.
O ostalih vpletenih in osumljenih v zadevi Patria v tej prvi ovadbi ni prav veliko zapisanega. Zasledimo lahko, da je Riedl že decembra 2004, torej mesec dni po volitvah, načrtoval sestanek z novim obrambnim ministrom Karlom Erjavcem ali z Janezom Janšo. Januarja 2005, piše v e-mailu, je Riedl obvestil Finsko, »da se bo Walter Wolf srečal s sekretarjem vodilne stranke, ki je bil prej na Mors«, očitno z Jožetom Zagožnom. Zupan je Cekuti v enem od elektronskih sporočil povedal, da »tehnično učinkovitost predstavlja 30 odstotkov za odločitev, 70 odstotkov pa bo odvisno od politične odločitve, lobiranja in vrednosti protinabav«. Seveda pa Patria Cekute in Zupana, kot kaže interna komunikacija, ni hotela izkoriščati za najtežji del naloge, za vpliv na politiko, na omenjenih 70 odstotkov. »Jure ni kompetentna oseba za pripravo sestanka z ministrom in predsednikom vlade,« je pisal Riedl na Finsko. Predlagal je, da za vpliv na vlado in stranko SDS uporabijo Wolfove zveze, »vključno z dr. Zagožnom kot glavno linijo«.
Kaj se je dogajalo v vmesnem času, vemo. Prvega septembra 2005 je na sedežu Holdinga Slovenskih elektrarn prišlo do enega izmed ključnih sestankov, na katerem so sodelovali Jože Zagožen, Reijo Niittynen, regionalni zastopnik Patrie za Slovenijo in Hrvaško, glavni svetovalec Patrie Riedl, brigadir Anton Krkovič in Ivan Črnkovič, direktor Rotisa. Na tem sestanku je Zagožen, kot je zapisal Niittynen, dal »zelo jasno informacijo« - in Krkovič naj bi to sporočilo podčrtal -, da naj Patria za posrednika ne izbere Rigelnikovega AC-Intercarja, saj naj bi to podjetje podpiralo bivšo vladno stranko (LDS), ampak naj Finci, ki so želeli dobiti posel, izberejo Rotis v lasti Črnkoviča, Janševega sodelavca z obrambnega ministrstva iz začetka devetdesetih.
Sicer je Krkovič javno trdil, da se je na tem sestanku znašel bolj ali manj naključno. Toda tudi nekateri podatki iz te prve ovadbe njega in Črnkoviča postavljajo na laž. Leta 2005, pišejo tožilci, je Riedl Fincem že sporočal, da so od Zupana izvedeli, da »je znotraj MORS in ocenjevalne skupine Patria definitivno favorizirana«, tudi politično. In tudi Črnkovič se na sestanku v HSE ni pojavil naključno. Kot so ugotovili kriminalisti, je imel namreč tudi Zupan z njim zelo tesne stike. V Črnkovičevem dnevniku je namreč zapisano, da se je srečal z Zupanom septembra, oktobra, novembra in avgusta 2005. Črnkovič je naredil napako, da si je vse to vestno zapisoval v svoj računalniški koledarček. Med drugim so kriminalisti zasledili tudi zapis, da se je Zupan septembra na sejmu Sodobna vojska srečal s Finci. Vanj je tudi zapisal, da se je uradnik MORS Zupan septembra pogovarjal s predstavniki Patrie na sejmu Sodobna vojska. Riedl pa je na zaslišanju na vprašanje, s kom je bil v stiku glede projekta 8x8 na MORS, odgovoril, da »samo z generalom Zupanom in generalom Krkovičem«.
Na podlagi tega, kar so tožilci sedaj že zbrali, bi morali skleniti vsaj, da je pogodba med Patrio in Slovenijo nična. V veljavni protikorupcijski klavzuli je namreč zapisano, da se Rotis oziroma Patria obvezuje, da ne bodo napeljevali funkcionarja, uslužbenca ali drugega zaposlenega, stranko ali kandidata k zlorabi položaja ali k vplivanju na katerikoli zakon ali odločitev naročnika ali drugega pristojnega organa zato, da bi s tem »pridobil, obdržal ali usmeril posle k sebi ali svojim povezanim podjetjem«. V teh primerih naj bi bila pogodba nična. Omenjena, prva ovadba je torej pomembna z vidika državnega proračuna, res pa je, da ni politično odmevna. Če namreč parafraziramo Zupana ali Wolfa, zadeva le 30 odstotkov celotne zadeve, medtem ko se je 70 odstotkov podkupnin in prizadevanj skoncentriralo na pravilno »politično« odločitev.
Kot je znano, pa je prav v tem času intenzivnega druženja Zupana, Cekute, Krkoviča, Riedla, Črnkoviča, Zagožna obstajala tudi komunikacija z Janezom Janšo. Julija 2005 je denimo Riedl pisal na Finsko in sporočil, da je po telefonu govoril z Walterjem Wolfom in »Dr. Z.«, ki sta potrdila, da poteka v Sloveniji vse po načrtu: »Dr. Z. nam je potrdil, da je pazljivo spremljal projekt in da on in PM situacijo nadzorujeta.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.