Marjan Horvat

10. 6. 2010  |  Mladina 23  |  Svet

Nočne more namesto evropskih sanj

Projekt združevanja Evrope je treba podpreti navkljub njegovim slabostim

/media/www/slike.old/mladina/il_eu.jpg

© Tomaž Lavrič

Evropska centralna banka je sicer začela kupovati obveznice držav evro-območja, da bi rešila gospodarstva Grčije, Španije, Italije, Irske in Portugalske in ohranila skupno valuto, a mnogi poznavalci evropskih tem opozarjajo, da so se s hudo načetim prvim stebrom Evropske unije, kamor sodita tudi ekonomska in monetarna unija, močno zamajali temelji, na katerih stoji projekt združevanja celine. »Evroobmočje je v življenjski nevarnosti. Evropska zunanja politika se razvija s hitrostjo pijanega polža. Razmerja moči se nagibajo proti Aziji. Zgodovinski motorji evropske integracije so izgubljeni ali pa so zastali. Evropski voditelji premikajo stole na Titaniku, medtem ko Evropa svet poučuje o navigaciji na oceanu,« je zapisal britanski zgodovinar Timothy Gorton Ash. Še usodnejše se sedanje razmere zdijo francoskemu političnemu filozofu Etiennu Balibaru: »Je to začetek konca Evropske unije, zgradbe, ki se je rodila pred petdesetimi leti na temelju tisočletne utopije, zdaj pa se je izkazalo, da ni sposobna uresničiti svojih obljub? Odgovor je, žal, pritrdilen: prej ali slej se bo to zgodilo. To je neizogibno in verjetno bo ta proces spremljalo nasilje. Če Evropa ne bo zmogla začeti znova, na radikalno drugačnih temeljih, je mrtev politični projekt.«
Balibar in Gorton Ash nista evroskeptika, temveč veljata za evropska realista. Preteklih dvajset let sta spremljala in komentirala projekt združevanja Evrope s precejšnjo prizanesljivostjo in idealizmom. Sodita v krog evropskih intelektualcev, ki vidijo v transnacionalnem projektu združevanja Evrope možnosti za vznik novih oblik upravljanja stare celine, ki bi lahko bile zgled tudi v obdobju globalnosti. S svojimi prispevki se vključujeta, predvsem Balibar, v razprave o Evropi kot »stičišču kultur«, »kozmopolitizmu« in v premisleke o tem, kako naj Evropa v obdobju globalnosti izkoristi svojo bogato dediščino socialne in liberalne države. To so zanimive razprave, v njih pa sodelujejo intelektualci različnih profilov in pogledov. Gre za protagoniste ideje o združeni Evropi, ki še niso, navkljub težavam, s katerimi se spoprijema stara celina, vrgli puške v koruzo. Med njimi so številni (neo)marksisti, tudi Balibar sodi v ta krog, ki se s svojimi zamislimi o Evropi kot mreži novih oblik demokracije, kjer bi dobile glas tudi marginalizirane in deprivilegirane družbene skupine, dejavno vključujejo v razpravo o prihodnosti celine. Zakaj torej nenadoma takšen (evro)pesimizem?
Verjetno se je pojavil tudi zaradi razlik med »politiko sanj« in »realistično politiko«, se pravi med možnimi scenariji razvoja Evrope in dejansko zmožnostjo Evropske unije, da bi uresničila obljube, ki jih je dala Evropejcem. Nanjo je profesor evropske zgodovine in evropski politik Bronislaw Geremek opozarjal leta 2008, tik pred zanj usodno avtomobilsko nesrečo. Misleci so zidali gradove v oblakih, premalo pa so se ukvarjali s tem, kaj dejansko gradi Evropska unija. Zato ne preseneča, da je danes več politične filozofije o Evropi, kot je same Evrope, toda ta v razvoju Evropske unije pomaga bore malo. V delovanju Evropske unije je bilo zadnjih dvajset let marsikaj narobe, a so ji vsi, ker je v sebi nosila plamenico transnacionalne tvorbe, ki naj bi bila zgled za organiziranje drugod po svetu, marsikaj odpuščali. Vse do pred desetletjem, ko so tudi institucije Evropske unije zajahale val neoliberalizma, je med temi misleci živelo upanje, da bo prisluhnila progresivnim premislekom in politikam, ki so se ukvarjale z njenim razvojem. Pa ni bilo tako. Ne le da se ne uresničuje koncept oblikovanja socialno-tržnega gospodarstva, ampak so se, tudi zaradi protekcionistične politike njenih članic v iskanju izhoda iz krize, razrahljale vezi, ki naj bi jo združevale. Povedano preprosto: Evropska unija ni dovolj dobro pripravljena za slabe čase. Kriza, ki jo je zajela, je bila pričakovana, iskanje izhodov iz nje pa bo dolgotrajno. Zato ne presenečajo pozivi, tudi zagovornikov Evropske unije, naj prične znova in na drugačnih temeljih. Vprašanje pa je, ali je po sedanji krizi, ki je neusmiljeno razkrila vse slabosti zgradbe Evropske unije, to sploh mogoče.
Toda poglejmo na ta razmerja še z druge plati. Z vidika dosedanjega razvoja Evropske unije je mogoče reči, da ji dosedanje krize niso škodovale. Nasprotno, celo koristile so ji. Skladno s prepričanjem pač, da bo, »če je le vidna luč na koncu predora, nekdo v Evropski uniji zagotovo podaljšal predor,« se je vedno, ko se je začela kriza, našla rešitev, ki je integracijo dvignila celo na višjo raven. O tem je leta 2006, ko je bila Evropska unija v krizi zaradi zagat pri sprejemanju ustavne pogodbe, pisal politolog Ludger Kühnhardt: »Združevanje je dobilo nov zagon ne navkljub krizi, ampak zaradi krize.« Toda ta dobri poznavalec evropskih tem je hkrati opozoril, da je to veljalo zgolj za »krize v integraciji«, se pravi, ko je šlo za težave pri implementaciji nekaterih evropskih politik, »krize integracije«, pri katerih se problematizira smotrnost (posamezne oblike) združevanja, pa so težje rešljive. V dosedanjem razvoju celotne Evrope, trdi Kühnhardt, sta bili dve takšni krizi. Prva se je po njegovih besedah začela leta 1945 in se je razpletla leta 1957 z rimskimi sporazumi in ustanovitvijo Evropske gospodarske skupnosti, druga se je začela leta 1989 s padcem Berlinskega zidu, ko bi morala Evropa na novo premisliti, kako naprej.
Ta kriza še vedno traja, saj Evropski uniji ni uspelo izpeljati političnih reform in se je v tem času zanašala na uspešnost svojega gospodarstva. Njene razvojne zamisli so vrhunec dosegle leta 2000 z lizbonsko strategijo, z uresničitvijo katere bi Evropska unija morala postati »najbolj konkurenčno in dinamično, na znanju temelječe gospodarstvo na svetu, sposobno zagotoviti trajno gospodarsko rast z več in boljšimi delovnimi mesti in večjo socialno kohezijo«. Pot za »polno zaposlenost in krepitev regionalne kohezije v Evropski uniji«. Zaradi upoštevanja neoliberalne maksime, da je socialno državo mogoče »kupiti«, če je gospodarstvo dovolj uspešno, pa se ni dovolj ukvarjala z evropskim socialnim modelom. Četudi je že leta 1961 pripravila evropsko socialno listino, ki obravnava vprašanja socialne izključenosti in spodbuja članice, naj uresničijo priporočila, ta med državami članicami ni zbudila pretirane pozornosti. Enaka usoda je doletela že leta 2006 ustanovljeni Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji, ki je bil zanimiv eksperiment vzpostavitve kolektivnega mehanizma, da bi z njim zajezili negativne socialne učinke prestrukturiranja gospodarstva posamezne panoge, na primer avtomobilske industrije. Vendar je danes podhranjen in premalo izkoriščen. Poleg tega, kar je še manj razumljivo, ni storila dovolj, da bi Evropo zasnovala kot demokratično tvorbo. Demokratični deficit, ki se je pokazal ob sprejemanju evropskih ustavnih pogodb, še posebej ob razpravah, ki so leta 2008 spremljale potrjevanje in ratifikacijo lizbonske pogodbe v državah članicah, pa tudi evropske volitve, se ni zmanjšal in ostaja globoka rana, ki spodkopava legitimnost projekta združevanja.
Če k temu dodamo, da je uskladitev socialnih in davčnih politik v Evropski uniji vseskozi skorajda nemogoč projekt njene administracije, ker temu nasprotujejo države članice, saj bi njihove administracije tako razlastili pomembnih pristojnosti, je seveda iskanje izhoda iz krize, hkrati z iskanjem najboljše možne institucionalne organiziranosti, velik zalogaj. Danes so tudi razmere težje za realizacijo takšnega projekta. Do konca osemdesetih let se je Evropa rojevala iz »duha premoga in jekla« v zatišju svetovne politike, ki so jo krojile Združene države Amerike in Sovjetska zveza, nato je pljusknil val gospodarske globalizacije z vsemi posledicami uveljavljanja neoliberalne paradigme v razvoju, tokrat pa se je Evropska unija v gospodarskem smislu znašla v novih razmerjih, kjer določajo pravila igre Združene države Amerike in Kitajska in vse bolj tudi države, znane po akronimu Brics (Brazilija, Rusija, Indija in Kitajska).
Namesto da bi imela Evropska unija temelje za spoprijemanje s tem že postavljene, je skorajda na začetku. Na popravnem izpitu, lahko rečemo. Njeni scenariji za odzivanje na finančno krizo so pričakovani. Da bi v prihodnje preprečila svojim članicam prikrivanje resničnega zdravja financ, kar je botrovalo nevzdržnemu javnemu dolgu, bo morala oblikovati nove mehanizme nadzora. Prvi ukrep bo verjetno oblikovanje fiskalne unije. Zanjo se je že zavzela Evropska komisija, predlog pa je te dni podprl tudi predsednik Evropske centralne banke Jean Claude Trichet. »Zdaj imamo monetarno unijo. Potrebujemo pa podobno fiskalno unijo, da bi lahko nadzorovali, kako države upravljajo svoje finance,« je dejal Trichet. To je še zadnji korak do popolne gospodarske povezanosti držav članic evroobmočja. Toda ne bo šlo lahko, saj bi po tem načrtu morale države članice drugim odpreti »knjigo« finančnega poslovanja še pred sprejetjem proračunov v parlamentih. Poleg tega je morala Evropska unija, zraven podhranjenega sklada za globalizacijo, oblikovati še Evropski varnostni sklad, ki naj bi bil v pomoč državam v času krize. Dogovorjen je v višini 750 milijard evrov. Toda Balibar opozarja, da bo vsa ta »razprava o evropskem monetarnem sistemu in prihodnosti Evrope ostala popolnoma abstraktna, če ne bo artikulirala tudi trendov v globalizaciji ... Evropska prihodnost v političnem, socialnem in kulturnem smislu je odvisna od tega, ali bo Evropa delovala kot učinkovit sistem solidarnosti med državami članicami in jih tako obvarovala pred 'sistemskimi tveganji' ali pa bo zgolj vzpostavila pravni okvir, ki bo spodbudil večjo stopnjo konkurenčnosti med njimi.« Pri tem mora upoštevati tudi usmeritve v mednarodni delitvi dela, ki radikalno destabilizirajo delitev dela v svetu. »V novi globalni strukturi Vzhod in Zahod, Sever in Jug zamenjujejo svoja mesta. Evropa pa bo imela opraviti z brutalnim povečanjem ne-enakosti: izginjanjem srednjega razreda, zmanjšanjem delovnih mest, opuščanjem proizvodnje, zmanjševanjem socialnih pravic in uničenjem kulturne industrije ter splošnih javnih servisov. To bo povzročilo vrnitev etničnih konfliktov, ki jih je želela Evropska unija preseči.« Po njegovem bi imel konec Evropske unije še hujše posledice za ljudi in narode na stari celini, saj bi globalizacijski val lahko uničil marsikatero nacionalno gospodarstvo na evropskih tleh. Zato bo potreben temeljit premislek o novi zgradbi Evropske unije, ki ne bo omogočala le preživetja, ampak tudi to, da bo Evropska unija postala resen dejavnik v svetu. Balibar se zavzema za postnacionalno federacijo: oblikovati skupno javno upravo, ki ne bi bila država, pa tudi ne »vladavina« politikov in strokovnjakov; zagotoviti pristno enakost med narodi; se bojevati proti reakcionarnim nacionalizmom in predvsem obnoviti demokracijo v evropskem prostoru, kar pomeni, da se je treba upreti sedanjemu procesu »dedemokratizacije«, ki se je začel z neoliberalizmom.
Če gre za »popravljanje« Evropske unije v postnacionalno federacijo, ta proces zagotovo ne bo hiter in ne lahek. »Tudi če se bo v najboljšem primeru stari vzorec 'izziva in odgovora', se pravi integracije skozi krize, spet ponovil, bo Evropa prihodnja leta zagotovo obremenjena z reševanjem svojih notranjih ekonomskih in finančnih zagat,« opozarja Gorton Ash. V tem času bo Evropa postala še bolj utrujena, izgubila bo veliko energije, projekt združevanja se bo ustavil. To pa je za Evropo usodno, saj se (še) ne zaveda, da njena moč ni le v njenem gospodarstvu, ampak tudi v njenih socialnih in liberalnih tradicijah, kar bo morala izkoristiti, če hoče napredovati in obstati.
V današnjih razmerah zamisli o federalni Evropi, ki jih je leta 2000 v govoru na berlinski univerzi Humboldt razgrnil nekdanji nemški zunanji minister Joschka Fischer, zvenijo morda kot pobožna želja o novi Evropi, ki se nam izmika. Fischer se je zavzel za preoblikovanje Evropske unije iz šibke zveze držav v federacijo s »tesno integracijo njenih vitalnih interesov in s transferjem nacionalne suverenosti na nadnacionalno raven institucij Evropske unije«. S tem bi evropske države preprečile nacionalne spore, ki so pretresali celino do leta 1945. Le tako bi Evropa lahko »(od)igrala svojo vlogo v globalnih ekonomskih in političnih silnicah, ki veljajo v svetu,« kot je dejal Fischer. Toda nacionalne države seveda sodelujejo pri oblikovanju takšne Evropske unije s figo v žepu. Pa bo treba dati roke iz žepov, če hočemo, da bo nova, postmoderna Evropa prijazna domovina novim rodovom Evropejcev. Če se to ne bo zgodilo, bo sedanji način globalizacije Evropsko unijo raztrgal. V pomoč temu procesu pa je tudi politika nacionalnega refleksa, kar se je pokazalo v dosedanjih prizadevanjih za izhod iz krize.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.