Izgubili smo Zadar in Krk!

Zakaj je prišel čas, da začne referendumska vprašanja zastavljati levica

Referendumska zmaga bi bila lahko znak za odjugo – priložnost, da levica odpravi svojo razklanost. Da se torej poenoti. Ne, enotnost levice ne bi bila odveč, pa ne le zato, ker smo sredi hude krize, ampak predvsem zato, ker ta referendumska zmaga – pač kot vsak hit – kar kliče k nadaljevanju in k naslednjim korakom, ki bodo spremenili Slovenijo, tako da bomo končno dobili spremembo, v katero bi lahko verjeli.

Referendumska zmaga bi bila lahko znak za odjugo – priložnost, da levica odpravi svojo razklanost. Da se torej poenoti. Ne, enotnost levice ne bi bila odveč, pa ne le zato, ker smo sredi hude krize, ampak predvsem zato, ker ta referendumska zmaga – pač kot vsak hit – kar kliče k nadaljevanju in k naslednjim korakom, ki bodo spremenili Slovenijo, tako da bomo končno dobili spremembo, v katero bi lahko verjeli.
© Borut Krajnc

Referendum o arbitražnem sporazumu je za nami - rezultati so dobro znani. Tudi predvolilna kampanja je za nami - in tudi njene slavne modrosti so dobro znane. Vprašanje je le, katera izmed teh modrosti, izrečenih v času predvolilne vrtoglavice, je bila najbolj iracionalna - ali pa celo najbolj lunatična? Katera predvolilna modrost se torej kvalificira za največji retorični blef? Najprej seveda pomislite na vse tiste, ki so arbitražni sporazum razglašali za kolaboracijo z okupatorjem. Pozabite - to ni to. Če kaj, potem je to enačenje arbitražnega sporazuma s kolaboracijo kvečjemu relativiziranje domobranske kolaboracije z okupatorjem. Ker to ni to, pomislite na tiste, ki so zagotavljali: Če bo arbitražni sporazum sprejet, bomo izgubili Krk in Zadar! Ne, tudi to ni to. Tistim, ki so trobentali, da bomo z arbitražnim sporazumom izgubili Krk in Zadar, lahko premier Pahor zdaj, ko je vsega konec, ljudstvu končno prizna: ja, res je, Krk in Zadar bomo izgubili. Ker tudi to ni to, pomislite na tiste, ki so oznanili: Žal nam je lahko, da nismo napadli Savudrije! Rekel bom le to: pred napadom bi bilo dobro tiste v Savudriji vprašati, kaj mislijo o tem. Dodal pa bi še tole: pred napadom na Irak so vsaj po svetu hodili iraški disidenti, begunci in lobisti, ki so pozivali k strmoglavljenju in zamenjavi iraškega režima - pred našim napadom na Savudrijo pa nisem zaznal nobenega savudrijskega disidenta, ki bi pozival k zrušitvi savudrijskega režima, kakor tudi nisem slišal, da bi se v Savudriji kdaj pripetil kak shod, na katerem bi tamkajšnje prebivalstvo zahtevalo priključitev Savudrije k matični domovini. Vem, presenečeni boste, toda tudi to še ni to.
In ker tudi to ni to, ste počasi že pri Radovanu Žerjavu, ki je ljudstvu - kot učitelj učencem - kazal, kako veliiiiko morja imajo Hrvati in kako maaaaalo ga imamo Slovenci, kar seveda ni pravično, zato bi bilo lepo, če bi nam ga del odstopili. Čakali smo le še na to, da se oglasi Planinska zveza Slovenije, rekoč: ljudje, Nepal ima toooooliko visokih gora, kar seveda ni pravično, zato bi bilo lepo, če bi nam kako odstopil. Podton je bil: če bi mi imeli tooooliko morja, kot ga ima Hrvaška, in če bi ga imela Hrvaška tako maaaaalo, kot ga ima Slovenija, bi ga mi kot dobri sosedi z veseljem del odstopili Hrvaški. Šur, še enkrat si preberite Aškerčev Mejnik, Jakličevo Vaško pravdo in Finžgarjevo novelo Za prazen nič. Toda pozabite - niti to ni to. Kaj pa tole: Če bo arbitražni sporazum sprejet, bo konec Slovenije, slovenske neodvisnosti in slovenske suverenosti! To je to, si rečete. Navsezadnje, vsem tistim, ki so arbitražni sporazum enačili s koncem Slovenije, lahko mirno odvrnete: če bi bilo to res in če bi ljudstvo res mislilo, da je arbitražni sporazum konec Slovenije, potem bi se referenduma o arbitražnem sporazumu udeležili vsi Slovenci. Vsi! Stoodstotna udeležba! Še mrtvi! Kdo pa je za to, da je Slovenije konec? Mika me sicer, da bi rekel, da je to to, pa žal ni.
Največji predvolilni retorični blef je bilo v resnici mantranje: Referendumsko vprašanje je bilo pretežko, tako da ga ljudstvo ni razumelo! O arbitražnem sporazumu bi morala odločiti politika, ne pa da je mučno odločanje prepustila ljudstvu! To ni prav! To je zlobno! To je cinično! Kaj pa ljudstvo ve! Za začetek, kdo pravi, da je politika bolj modra od ljudstva? Se vam je zdela predvolilna kampanja dokaz, da je politika bolj modra od ljudstva? Krk, Nepal, konec Slovenije: ne, tega si ljudstvo ne more izmisliti - to si lahko izmisli le politika. Je zato modrejša od ljudstva? Naj vam pomagam: ni. Definitivno ne. In dalje, zakaj politika tega referendumskega vprašanja ne bi prepuščala ljudstvu? Lepo prosim: če je ljudstvu prepustila odločanje o umetni oploditvi samskih žensk in če je ljudstvu prepustila odločanje o RTV, potem je povsem smiselno in logično, da je ljudstvu prepustila tudi odločanje o arbitražnem sporazumu. Ali bolje rečeno: precej bolj iracionalno in precej bolj lunatično je bilo, da je ljudstvu prepustila odločanje o RTV in odločanje o umetni oploditvi samskih žensk, še toliko bolj, ker je na referendumu o umetni oploditvi samskih žensk, alias oploditvi z biomedicinsko pomočjo, ljudstvu prepustila odločanje o pravicah posameznika, okej, posameznice, kot da ženske pravice niso samoumevne in samorazvidne in kot da so še vedno nekaj, za kar je potreben milostni pristanek kompletnega slovenskega občestva. In glej, no, tudi pri referendumu o oploditvi z biomedicinsko pomočjo je desnica pompozno in apokaliptično oznanila: Če bo oploditev z biomedicinsko pomočjo sprejeta, bo konec Slovenije! Hecno je, kako desnica svoj poraz vedno prikazuje kot konec Slovenije.
Da je bilo referendumsko vprašanje o arbitražnem sporazumu pretežko in da ga ljudstvo ni razumelo? Nehajte, vprašanje je bilo povsem enostavno in razumljivo: ali naj o slovensko-hrvaški meji odloči nekdo tretji, recimo arbitražno sodišče, ali pa naj se vsi skupaj še naprej drkamo o slovensko-hrvaški meji? To je bilo vse. Je to pretežko? In nerazumljivo? Če bi bilo referendumsko vprašanje pretežko in nerazumljivo, potem desnica ne bi tako divje agitirala proti arbitražnemu sporazumu. Še več, če bi bilo to vprašanje pretežko in nerazumljivo, potem ga desnica ne bi razglašala za pretežkega in nerazumljivega, tako rekoč elitističnega, kar je v populističnem lingu kakopak sinonim za vse, kar ni patriotsko. Na koncu se je izkazalo, da je dobra polovica Slovencev za to, da o slovensko-hrvaški meji odloči tretji, in da je slaba polovica Slovencev za to, da se o slovensko-hrvaški meji še naprej drkamo. In to je vse. Če bi bilo vprašanje pretežko ali nerazumljivo, potem bi ena ali druga stran gladko zmagala. Je to, kar se je zgodilo, znak slovenske »razklanosti«? Upam. Saj nočete spet imeti le ene stranke, le ene partije? Saj nočete spet živeti pod škornjem enopartijskega sistema, enoumja, »temne strani meseca« in takih reči? Saj nočete, da bi se začela ob gospodarstvu »kartelno« dogovarjati tudi politika? Je pa hecno to, kako se zdi desnici kulturna in politična razklanost Slovencev hujša in pomembnejša od tiste prave slovenske razklanosti - socialne, razredne. V času, ko vse več Slovencev socialno tone in na svoji lastni koži izkuša razredno razklanost Slovenije, je napihovanje kulturne razklanosti Slovencev - ali pa strašenje z njo - le demagogija in hudo ponarejanje zgodovine.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.