Urša Marn

17. 6. 2010  |  Mladina 24

Rezanje proračuna

Predlog varčevanja, ki ga je pripravila vlada, je za čas krize neprimeren in neučinkovit

Franc Križanič, minister za finance: »Gre za največji sveženj varčevanja po drugi svetovni vojni, kar slaba dva odstotka bruto domačega proizvoda.«

Franc Križanič, minister za finance: »Gre za največji sveženj varčevanja po drugi svetovni vojni, kar slaba dva odstotka bruto domačega proizvoda.«
© Borut Peterlin

»Žal vam moram sporočiti, da denarja ni več. Prijazne pozdrave in srečno! Liam.« To so besede, ki jih je ob zamenjavi britanske vlade nekdanji glavni sekretar za zakladnico Liam Byrne zapisal v pismu svojemu nasledniku Davidu Lawsu in ga pustil na delovni mizi. Ta resnična anekdota zgovorno priča o žalostnem stanju britanskih javnih financ, pri čemer Velika Britanija ni izjema. V precej žalostni situaciji so tudi javne finance drugih evropskih držav. Byrne je pozneje sicer dejal, da je šlo za zasebno šalo. A kaj, ko se ji britanska javnost ni smejala. Še posebej ne potem, ko jo je premier David Cameron obvestil, da bodo ukrepi za zmanjšanje javnofinančnega primanjkljaja bolj boleči, kot so sprva predvidevali, občutili pa jih bodo vsi državljani.
V nasprotju z drugimi evropskimi vladami se slovenska pri urejanju javnih financ ni odločila za odpuščanje javnih uslužbencev, omejevanje njihovih plač, zamrznitev pokojnin ali krčenje sociale. Z rebalansom, ki ga je bila prisiljena sprejeti zaradi bistveno manjših davčnih prilivov od načrtovanih, rastočo luknjo v državni blagajni krpa na najbolj preprost način: z odlaganjem investicij in dvigom trošarin. Za tako krpanje ni potreben posebej velik miselni napor. To je najlažje. A vprašanje je, če je ta oportunističen pristop Pahorjeve vlade, s katerim se želi zavarovati pred socialnimi nemiri, dolgoročno res učinkovit.
»Tako kot je bilo v mandatu prejšnje vlade nesmotrno, da se je s pospešenimi investicijami v infrastrukturo pregrevalo gospodarstvo v času visoke konjunkture, je danes nesmotrno, da se te investicije v krizi še zmanjšujejo, saj imajo največje multiplikativne učinke na rast gospodarstva,« opozarja nekdanji finančni minister Dušan Mramor. »Z rebalansom naj bi se javne investicije v ceste in zdravstvo zamaknile v prihodnje leto. S tem država jemlje zagon za gradbince, inženirje in vse z njimi povezane, ker večjih in hkrati nujnih naložb še ne bo. Ne zgolj zato, ker ni denarja, ampak ker zanje ni projektov in jih ni mogoče umestiti v prostor. Zato tudi zamik investicij v boljše čase ne bo rešitev,« je kritična Alenka Avberšek iz Gospodarske zbornice. »Slovenija potrebuje začetek zagona gospodarskega cikla. Ker zasebni sektor tega zagona ne more financirati, bi se morala vključiti država z dobro pripravljenimi investicijskimi projekti, ki bi imeli največje multiplikativne učinke na gospodarsko rast. Žal pa država nima pripravljene nobene resne zgodbe,« meni ekonomist Bogomir Kovač. Poglejmo primer. Vlada je z rebalansom investicije v zdravstvu oklestila za 49 milijonov evrov, pri čemer levji delež, kar 45 milijonov evrov, pomeni investicija v novo ljubljansko urgenco. Vlada te investicije ni odložila samo zaradi luknje v proračunu, ampak predvsem zato, ker za gradnjo tega objekt še nima vseh dovoljenj. Upoštevajoč absolutno znižanje sredstev bo z rebalansom največ izgubilo področje prometa in prometnih investicij, in sicer 169 milijonov evrov. Dinamika financiranja se je spremenila kar pri dobrih osemsto projektih Direkcije za ceste, od tega največ na področju rekonstrukcije križišč in cest in ureditve cest skozi naselja. Je odlaganje investicij v krizi, ko je treba zagnati gospodarstvo, res najbolj smiselno? »Če v času krize že za kaj zapravljaš, je gotovo bolj smiselno, da so to investicije kot pa plače državnih uradnikov. Seveda pa ne kakršnekoli investicije in tudi ne komurkoli,« pravi ekonomist Janez Šušteršič. Podražitev električne energije se mu ne zdi tako tragična, kot to poskušajo prikazati v GZS. »Res je, da bo gospodarstvo zaradi tega imelo višje stroške, vendar je podražitev upravičena s trajnostnega vidika.« Pa je zadeva res tako preprosta?
Mramor opozarja, da je trenutno zelo malo možnosti za hitro povečanje konkurenčnosti gospodarstva. Izjema je znižanje stroškov nemenjalnega sektorja (v nemenjalni sektor, grobo rečeno, štejemo vse tiste panoge, ki se jim ni treba dokazovati na tujih trgih, na primer šolstvo, zdravstvo, komunalne storitve ...). »Danes cene hitro naraščajo točno na tistih področjih, na katerih so kazale tendence hitre rasti že takrat, ko sem bil finančni minister. Na primer na področju komunalnih storitev, kjer je rast na letni ravni kar desetodstotna. Kot smo takrat, bi lahko vlada tudi tokrat posegla neposredno prek kontrole cen ali posredno prek organov upravljanja v tistih podjetjih, kjer ima večinski delež.« Skratka, nemenjalni sektor je področje, kjer je brez dvoma mogoče razbremeniti stroške gospodarstva. Toda vlada tega ne upošteva, saj trošarine na elektriko zvišuje ne le za gospodinjstva, ampak tudi za podjetja. Naj ob tem dodamo, da je dvig trošarin za elektriko in zemeljski plin začasne narave, saj bo veljal samo od 1. avgusta letos do konca prihodnjega leta.

Navidezna radikalnost

Izjava ministra za finance Franca Križaniča, da gre pri rebalansu za »radikalne ukrepe« in »največji sveženj varčevanja po drugi svetovni vojni«, je po mnenju Kovača naravnost komična: »Minister Križanič je še mlad, druga svetovna vojna pa je že daleč. Sam ne vidim nekega drastičnega varčevanja. Gre bolj za ustvarjanje vtisa o usodnosti varčevanja kot za dejansko usodnost.« Podobno meni Šušteršič: »To ni neko blazno varčevanje, ampak optična prevara, saj bodo proračunski odhodki kljub rebalansu še vedno za več kot pol milijarde evrov višji od lanskih, proračunski primanjkljaj pa kljub rebalansu ostaja pri petih odstotkih BDP-ja.« Naj spomnimo: ko je premier Borut Pahor 8. maja napovedal proračunski rebalans, je Križaniču dejal, da pričakuje opazno zmanjšanje primanjkljaja, sicer bo nosil odgovornost kot finančni minister. Samo pet dni pozneje je ploščo obrnil in javnosti sporočil, da bo letošnji proračunski primanjkljaj ostal na ravni petih odstotkov BDP-ja.
Čeprav vlada proračunske odhodke z rebalansom znižuje za skoraj 600 milijonov evrov, po mnenju večine ekonomistov to ni dovolj. Nasprotno. Ocenjujejo, da bo jeseni potreben še en rebalans. Prvič zaradi dokapitalizacije NLB, banke v pretežni državni lasti, katere stabilnost je pomembna za celotno državo. Dokapitalizacija je nujna, a se vlada zanjo nikakor ne more odločiti. Drugič zaradi zelo verjetnih ukrepov na področju gradbeništva. In tretjič zato, ker vlada še vedno preveč optimistično ocenjuje proračunske prihodke. V prvih štirih mesecih letošnjega leta so proračunski odhodki ves čas presegali prihodke, rekord pa je bil dosežen maja, ko je primanjkljaj znašal kar 305,7 milijona evrov. Minimalni presežek je država nazadnje imela junija lani. V rebalansu je predvideno, da bodo letošnji davčni prihodki le za okoli odstotek manjši od lanskih, toda po prvih petih mesecih za lanskim iztržkom zaostajajo za šest odstotkov. Res je sicer, da se davčni prilivi gibljejo ciklično in da so praviloma najnižji v maju in juniju, kljub temu pa številke zbujajo skrb.

Premetavanje številk brez koncepta

Po mnenju Kovača je najbolj problematično, da v rebalansu ni nobene vsebine. Vlada proračunske odhodke zmanjšuje brez koncepta oz. temeljitega razmisleka o tem, kje je omejevanje dobro in kje ne, da bi tako čim bolj povečala učinkovitost javne porabe. Selektivno krčenje bi bilo seveda mogoče, če bi imeli programski proračun, o katerem pa za zdaj navkljub vladnim napovedim lahko le sanjamo. Vlada bi morala, tako kot podjetja, narediti poslovno analizo racionalizacije poslovanja, česar pa po Kovaču ni sposobna narediti: »Gleda samo, kako bo številke spravila v neki okvir, z vsebino pa se ne ukvarja. Problem je, da je slabo organizirana in da ni sposobna operativno razmišljati. Minister za gospodarstvo Matej Lahovnik je poniknil. Ni ga pri nobeni veliki zgodbi. Očitno je ocenil, da je bolje, če se umakne, saj mu tako nihče ne more očitati napak. Postal je prvovrsten politični oportunist, ki samo še preračunava, kaj se mu najbolj splača, da bo politično preživel.« Po mnenju Kovača smo se znašli v shizofreni situaciji, ko na razgovore v podjetja namesto gospodarskega in finančnega ministra hodi premier. »Vlada navzven daje vtis, da stvari odlično rešuje, v resnici pa se ne zgodi nič. Vse je le oplesk. Tak teater je morda sprejemljiv v času obložene mize, nikakor pa ne v času gospodarske krize.«
Ker davčni prilivi vse bolj usihajo, bi moral rebalans temeljiti na optimizaciji državne in javne uprave. Ali kot pravi ekonomist Maks Tajnikar: »Ni dovolj samo krčiti stroške. V ozadju bi moralo biti prestrukturiranje javnega sektorja.« Da vlada s tem še vedno ne misli resno, kaže povečanje zaposlenih v javnem sektorju. »Po evidencah Ajpesa se je njihovo število od avgusta lani do marca letos povečalo za več kot 1800, z ustrezno večjo maso plač. Gre za okoli 4,6 milijona evrov mesečno, kar je skoraj 60 milijonov evrov na leto. Skrajni čas je, da vlada začne zares ukrepati pri denarju - ne le koliko, ampak kako ga porablja, za koga in s kom naj to izpelje najbolj učinkovito za gospodarstvo,« opozarja Avberškova iz GZS.
Medtem ko je nemška vlada zaradi zaostrenih gospodarskih razmer napovedala znižanje plač v javnem sektorju za 2,5 odstotka, naša vlada predvideva zvišanje. To je še posebej pomenljivo ob dejstvu, da je nemško gospodarstvo v vzponu, slovensko pa je v prvem četrtletju letošnjega leta doživelo nov upad. Pomisleki liberalnih ekonomistov, kot sta Nobelova nagrajenca Paul Krugman in Joseph Stiglitz, češ da bodo preveč radikalni varčevalni ukrepi evropskih vlad zadušili že tako anemično rast gospodarstva, so lahko upravičeni, a ne za vse države enako. Mramor opozarja, da je Slovenija v drugačnem položaju kot na primer Nemčija. Če nemška vlada zniža plače zaposlenim v javnem sektorju, to pomeni manjšo potrošnjo, kar gotovo vpliva na rast nemškega gospodarstva. Medtem pa Slovenija pretežni del BDP-ja ustvari z izvozom in ne z domačo potrošnjo, zato morebitno znižanje plač v javnem sektorju gospodarske rasti ne bi zadušilo tako močno kot v Nemčiji.

Nujno v strukturne reforme

Eden tistih, ki se s pomisleki Krugmana in Stiglitza v celoti strinja, je ekonomist Velimir Bole z inštituta EIPF. »Nedvomno imata prav, da je za ukinjanje fiskalne podpore še prezgodaj. Vendar Slovenija v tem trenutku nima kaj dosti izbire. Slediti mora Nemčiji in drugim evropskim državam. Se pa strinjam, da je škoda rezati investicije, ker te lahko pozitivno vplivajo na rast gospodarstva.«
Petodstotni proračunski primanjkljaj se mu ne zdi normalen, a hkrati v času krize tudi ne tako katastrofalen, da bi morali zaradi tega radikalno krčiti izdatke, še posebej ne, ker je ta primanjkljaj v pretežni meri posledica protikriznih ukrepov. Bi pa bil tako visok proračunski primanjkljaj problematičen v času konjunkture. Poenostavljeno rečeno: v času recesije si je mogoče privoščiti nekoliko večji manevrski prostor, vsekakor pa večjega, kot je opravičljiv v času gospodarskega razcveta. Ne nazadnje je bil za evroobmočje v letošnjem letu napovedan več kot šestodstoten primanjkljaj, pri čemer je treba dodati, da je bila ta ocena narejena, še preden so evropske vlade napovedale varčevalne ukrepe. »Nasilno prilagajanje trošenja države v tekočem letu je trenutno za fiskalno solventnost Slovenije relativno malo pomembno, saj je statično fiskalno stanje v Sloveniji boljše od povprečja evroobmočja. Takšna prilagajanja brez ustreznih institucionalnih prilagoditev so praviloma linearna,« je v majski številki Gospodarskih gibanj opozoril Bole. »Od fiskalno šibkejših gospodarstev je strukturni (ciklično prilagojeni) deficit le v Italiji podoben kot v Sloveniji, medtem ko je v ostalih fiskalno šibkejših državah strukturni deficit v obdobju po 2008 v Sloveniji boljši! Fiskalno trdnejše ekonomije evroobmočja imajo strukturni deficit v času okrevanja po kriznih letih 2008 in 2009 boljši kot Slovenija, vendar je izrazito boljša le Finska.« Po njegovem mnenju je bolj kot tekoča fiskalna situacija problematična nestabilnost pokojninske blagajne, saj te ne ogroža le upokojevanje t. i. baby boom generacije, pač pa tudi sama kriza. »Sedanje prenavljanje pokojninskega sistema je ključno tudi za izboljšanje fiskalne solventnosti, torej za zmanjšanje ogroženosti dolgoročnega dostopa do posojilnih skladov na trgu suverenega dolga,« pravi Bole in dodaja: »Glavna smer ekonomske politike mora biti pokojninska reforma, pri čemer je podaljšanje delovne dobe še najmanj boleč ukrep.«
Na nujnost pokojninske reforme opozarja tudi Mednarodni denarni sklad, že več let pa o tem govori tudi nekdanji finančni minister Mramor. Po njegovem mnenju brez te reforme ni mogoče zagotoviti dolgoročne solventnosti Slovenije in s tem povezane možnosti za razvoj. In kot Bole meni tudi, da Sloveniji brez strukturnih reform preti znižanje kreditne ocene, kar pomeni dražje zadolževanje na mednarodnih finančnih trgih in posledično poglobitev recesije s še več brezposelnimi. Vlada ima pokojninsko reformo sicer pripravljeno, a njeno uveljavitev odlaša. Zakaj? Za zavlačevanje je odgovoren finančni minister Križanič, ki naj bi se mu pokojninska reforma sploh ne zdela potrebna. A podatki in primerjave kažejo nasprotno.
Vlada z varčevanjem ni prepričala. Govori o radikalizmu, a ne potegne nobene radikalne poteze. V sosednji Italiji bodo na primer vsem, ki bodo upokojitveno starost dosegli v letu 2011, upokojitev odložili za tja do šest mesecev. Šele ta primer pokaže, kako mili so ukrepi v Sloveniji in kako trdi drugod.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.