Borut Mekina

17. 6. 2010  |  Mladina 24  |  Politika

Amaterski začetek

Gostilniško iskanje slovenskega arbitražnega sodnika

Ernest Petrič, Pahorjev kandidat za arbitražnega sodnika, je sicer vrhunski strokovnjak, toda kot ustavni sodnik je o sporu že razsodil. To pomeni, da bi lahko Hrvaška zaradi nepristranskosti zahtevala njegovo izločitev. Tudi to je Pahor spregledal.

Ernest Petrič, Pahorjev kandidat za arbitražnega sodnika, je sicer vrhunski strokovnjak, toda kot ustavni sodnik je o sporu že razsodil. To pomeni, da bi lahko Hrvaška zaradi nepristranskosti zahtevala njegovo izločitev. Tudi to je Pahor spregledal.
© Borut Peterlin

Kdo bo slovenski arbitražni sodnik v tribunalu, ki bo sprejel odločitev o poteku slovensko-hrvaške meje, je seveda pomembno vprašanje. Toda način, kako se je predsednik vlade Borut Pahor lotil te teme, odpira neko popolnoma drugo, veliko bolj temeljno dilemo. In sicer, kako je mogoče s takšno nevednostjo predsednika, ne zgolj z nepoznavanjem mednarodnih pravil, ampak celo slovenskih notranjih postopkov, začeti priprave na obrambo slovenskih argumentov v tem sporu.
Takšno soliranje, ki si ga je te dni spet privoščil Pahor po referendumski zmagi, je slab začetek, ki ponovno vzbuja dvom o predsednikovih vodstvenih kompetencah. Za začetek, Pahorjeva ideja, da bi slovenski arbitražni sodnik v petčlanskem mednarodnem tribunalu postal ustavni sodnik, diplomat in profesor Ernest Petrič, je prišla vsaj leto dni prehitro. V arbitražnem sporazumu sicer resda piše, da Slovenija in Hrvaška v roku 15 dni z liste, ki jo sestavi Evropska komisija, sprva imenujeta predsednika arbitražnega sodišča in dva člana, priznana strokovnjaka za mednarodno pravo. Nato pa v naslednjih petnajstih dneh še po enega, svojega člana arbitražnega sodišča. Toda ti postopkovni roki začnejo teči šele z dnem, ko Hrvaška podpiše pristopno pogodbo.
To nenavadno pravilo je uspelo v sporazum med zaključnimi pogajanji vnesti prav Hrvaški, ki želi, da bi arbitražno sodišče razsodilo čim kasneje. Idealno šele po tem, ko bi bila že sprejeta v EU, zato seveda, da nad odločitvijo razočarana slovenska politika ne bi mogla postaviti kakšne nove ovire. Čas, ko bi naj Hrvaška podpisala pogodbo, pa se iz meseca v mesec oddaljuje. Hrvaška to leto prav gotovo ne bo končala pogajanj, po nekaterih ocenah Evropske komisije bi lahko pogodbo podpisala poleti leta 2011 ali še pozneje. Pahorjevo hitenje z imenovanjem slovenskega arbitražnega sodnika je torej popolnoma odveč. A ne samo to. Izkazalo se je, da predsednik vlade pri tem sploh nima nobene formalne vloge.
V zakonu o predlaganju kandidatov za sodnike mednarodnih sodišč namreč piše, da mora postopek z javnim razpisom začeti pravosodno ministrstvo. To nato imena posreduje predsedniku republike, predsednik republike pa se po pridobitvi mnenja vlade in sodnega sveta do prijavljenih kandidatur opredeli in predloge pošlje naprej, v parlament. Pahor, ki je po seji vlade dejal, da sam za arbitražnega sodnika predlaga Petriča in da se bo o tem posvetoval tudi s predsednikom države - in ne obratno - je torej ravnal precej po domače. Milo rečeno. Kajti kasneje, ko je Petrič načeloma že sprejel ponudbo, se je še celo izkazalo, da Petrič formalnih pogojev sploh ne izpolnjuje, saj je starejši od 70 let.
Predsednik vlade torej ni poznal niti slovenskega zakona. Če bi Pahor pač zgolj nekaj izjavil, kar bi mediji povzeli, morda poudarili, bi takšno priložnostno nevednost še lahko spregledali. Toda resnica je veliko bolj tragična. Rekonstrukcija zgodbe pokaže, da je predsednik vlade, ne da bi se pred tem pozanimal o osnovnih postopkih, načrtno lobiral za Petriča. Novica o Pahorjevem ponesrečenem izboru je iz kabineta predsednika vlade prišla v javnost že v ponedeljek, po referendumski nedelji. Takoj za tem je Pahor Petriča predlagal na srečanju koalicije, nato še znotraj svoje stranke in potem na vladi, ko je javnost tudi uradno obvestil »o svojem izboru«. Kaj pa, če se motimo? Kaj pa, če je šlo za neko zvito, politično modro potezo?
No, tudi to verjetno ne more držati. Da Pahorjeva poteza ne skriva kakšne posebne politične modrosti ali daljnosežnega premisleka, je dejansko med vrsticami opozoril tudi predsednik države Danilo Türk. In sicer zaradi naslednjega: slovenski arbitražni sodnik v tribunalu seveda ni pogajalec. Ravno tako ni odvetnik države, je poudaril Türk. Čeprav ga uradno imenuje Slovenija, mora nastopati kot sodnik. Neodvisno in nepristransko si mora prizadevati za uveljavitev prava. To dejstvo ni tako nepomembno. Če bi namreč »slovenski« arbiter v tribunalu začel delovati kot odvetnik države ali pogajalec, bi lahko sledila celo izključitev, če ne že vsaj diskreditacija njegovih argumentov znotraj skupine.
To dimenzijo je Pahor popolnoma spregledal. V arbitražnem sporazumu je namreč zapisano, da se postopek vodi v skladu »z Izbirnimi pravili Stalnega arbitražnega sodišča za razsojanje v sporih med dvema državama«, ki so nastala leta 1992 na podlagi arbitražnih pravil, povzetih iz dokumentov vse od leta 1899. V teh pravilih stalnega arbitražnega sodišča pa so zapisani tudi nekateri kriteriji, po katerih se morajo arbitri ravnati. Po teh pravilih morajo denimo arbitri razkriti vse svoje okoliščine, ki bi lahko vzbujale dvom o njihovi nepristranskosti ali neodvisnosti.
Večji del politike teden dni po referendumu išče kandidata, ki bo najbolje zastopal slovenske interese, osnovno pravilo postopka pa pravi, da tak posameznik ne sme priti v konflikt interesov. Ne sme delovati pristransko. Postopek je takšen: Če bo Hrvaška menila, da je slovenski kandidat neprimeren in pristranski, da deluje kot odvetnik Slovenije, lahko proti njemu sproži pisni postopek. To mora storiti v mesecu dni po tem, ko je arbiter imenovan, ali največ mesec dni po tem, ko Hrvaška izve za kakšno pomembno okoliščino. Če nato napadeni kandidat že sam ne odstopi, končno odločitev o njegovi usodi sprejme Evropska komisija. Izjava Marka Pavlihe in drugih, ki se ne strinjajo z mnenjem, da slovenski arbiter ne sme biti odvetnik Slovenije, torej ni vprašanje mnenja. Ampak vprašanje poznavanja postopka.
In če se vrnemo k Petriču. Petrič je res izvrsten profesor mednarodnega prava, avtoriteta na področju mednarodnih odnosov, toda svojo kariero je po letu 1989 nadaljeval kot vladni funkcionar. Bil je predvsem diplomat, v letih 1997-2000 pa tudi državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve. Vse to morda ni »prekršek«, gotovo pa ta del njegove kariere ne govori v prid njegovi neodvisnosti in nepristranskosti. In kar je še več in verjetno tudi odločilno, da Petrič na koncu ne bo mogel biti izbran za sodnika: Petrič je kot član ustavnega sodišča v sporu med Slovenijo in Hrvaško enkrat že odločil. Bil je celo sodnik poročevalec pri odločbi ustavnega sodišča, v kateri je to v zvezi z arbitražnim sporazumom razsodilo, da ima Slovenija v skladu s temeljno ustavno listino suverenost do odprtega morja.
Zelo verjetno je torej, da bi Hrvaška Petriču tudi uradno očitala pristranskost. In če ga potem Evropska komisija ne bi izločila in zahtevala, da Slovenija izbere drugega sodnika, bi bila njegova kredibilnost znotraj skupine gotovo načeta. Na drugi strani pa Slovenija hrvaškemu aktualnemu favoritu za to mesto, Budislavu Vukasu, takšne pristranskosti ne bi mogla očitati. Vukas denimo nikoli ni bil član vlade. Njegov življenjepis je predvsem zbirka različnih ad hoc ali stalnih arbitražnih in pravnih komisij, tribunalov, ustanovljenih v okviru OZN, v katerih je sodeloval. Med drugim je bil devet let podpredsednik Mednarodnega sodišča za pomorsko pravo in ad hoc sodnik na Meddržavnem sodišču v Haagu.
Nepoznavanje zgoraj omenjenih osnovnih pravil pa lahko konec koncev očitamo tudi drugim politikom, ki so začeli javno razmišljati o slovenskem arbitru, ne zgolj Pahorju. Pravosodni minister Aleš Zalar, ki bo denimo moral začeti izbor, očitno tudi ne ve, kakšnega kandidata Slovenija potrebuje. Na svojem blogu razmišlja o tem, kako »predvideti miselni okvir arbitra«, da moramo oceniti, ali je »arbiter naravno inteligenten ali pa zelo delaven, nadalje, ali je proaktiven tip človeka ali pa tradicionalist«, ter da mora Slovenija ugotoviti, ali naj bo »ženskega ali moškega spola«, kar naj ne bi bilo nepomembno »zaradi medosebne dinamike v arbitražnem senatu«. V tem smislu je neprimerna celo ideja predsednika države, ki pravi, da bo slovenskemu kandidatu za arbitražnega sodnika predlagal, naj se v imenu domoljubja odpove honorarju, glede na to, da je sodelovanje v arbitraži »globoko domoljubno dejanje in velika čast«. Lahko se seveda odpove honorarju, vendar ne v imenu domoljubja do Slovenije, temveč v imenu domoljubja do Slovenije in Hrvaške.
Glede na to, da imamo v Sloveniji le enega strokovnjaka, ki je nedavno napisal učbenik mednarodnega prava, pa še ta je zaseden z opravljanjem funkcije predsednika republike, bi bilo morda res najbolj primerno razmisliti o tem, da bi Slovenija na mesto arbitra imenovala kakšnega tujca. Tudi zato, ker se sicer utegne slovenska politična elita pri tako pomembnem kadrovskem vprašanju hitro zaplesti v še en prestižni, notranjepolitični boj, v katerem bodo pomembnejši drugi interesi. Kaj pa vemo - morda je pri Pahorjevi odločitvi, da predlaga Petriča, prevladalo vse kaj drugega kot trezna presoja. Konec koncev je bil Ernest Petrič Pahorju mentor pri diplomski nalogi, v kateri je leta 1987 pisal prav o prizadevanju neuvrščenih za mirno reševanje sporov.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.