Dober dan za ustavno demokracijo

Po letih političnih in pravnih interpretacij je končno napočil čas za izbrisane

Generalni sekretar ustavnega sodišča Erik Kerševan izroča odločbo ustavnega sodišča ministrici za notranje zadeve Katarini Kresal

Generalni sekretar ustavnega sodišča Erik Kerševan izroča odločbo ustavnega sodišča ministrici za notranje zadeve Katarini Kresal
© Borut Peterlin

»Na tak dan sem hvaležen, da živim v ustavni demokraciji,« so bile prve besede donedavnega državnega sekretarja na ministrstvu za notranje zadeve mag. Gorana Klemenčiča po razglasitvi odločbe ustavnega sodišča o predlaganem referendumu o zadnji noveli zakona o izbrisanih. Kadarkoli doslej so namreč ustavni sodniki odločali o usodi izbrisanih, so jim pritrdili, a nikoli nekako niso upali iti do konca. Njihove odločbe niso bile ekstenzivne, nekatera vprašanja so ostala brez odgovorov ali vsaj brez pritrdilnih. Tokrat so bili odločnejši. V svoji zadnji odločbi na temo izbrisanih so potrdili vse svoje pretekle odločbe, novela zakona, ki so jo spisali na notranjem ministrstvu v aktualnem mandatu, pa po njihovem mnenju »na ustavnoskladen način odpravlja protiustavnost, ugotovljeno v odločbi št. U-I-246/02, in sicer da je treba osebam, izbrisanim iz registra stalnega prebivalstva, stalno prebivanje priznati za nazaj, če izpolnjujejo pogoj dejanskega prebivanja v Sloveniji«.
Poleg odziva Klemenčiča, ki velja za očeta novele Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, pa so odločbi sledili tudi številni drugi vzneseni odzivi. Ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal je med drugim dejala, da se »z današnjim dnem zaključuje jara kača neznosne politične manipulacije in bitja strankarskih bojev na plečih nič krivih ljudi, ki jim je mlada država, v kateri so dolga leta živeli, delali in jo soustvarjali, obrnila hrbet in jih čez noč porinila v brezpravni položaj«. Amnesty International Slovenije, Civilna iniciativa izbrisanih aktivistov in Mirovni inštitut pa so spisali skupno izjavo, v kateri odločbo ustavnega sodišča vidijo kot »pomembno sporočilo, da je referendum o človekovih pravicah nedovoljen«. In da je takšna odločitev v tako pomembnem primeru lahko povod, da se »oblasti in javnost pričnejo zavedati, da o pravicah manjšine ne more in ne sme odločati večina«. Predsednik državnega zbora Pavel Gantar pa se je izbrisanim celo javno opravičil.

Razlogi

In kaj je sedem ustavnih sodnikov (proti sta glasovala le dr. Mitja Deisinger in mag. Miroslav Mozetič) sploh zapisalo v eno izmed najtežje pričakovanih odločb ustavnega sodišča? Najprej so skorajda prepisali utemeljitev piscev novele tega zakona, in sicer da se je državni zbor s sprejetjem te novele »odzval na protiustavnost veljavne ureditve, ki jo je Ustavno sodišče ugotovilo pred sedmimi leti«. Nadaljujejo, da zakon skladno z ustavo odpravlja to protiustavnost. Poleg tega se ustavni sodniki strinjajo, da so ob izpolnjenih predpostavkah za vzpostavitev odškodninske odgovornosti v posameznih primerih možne tudi odškodnine, čeprav v isti sapi zakonodajalcu predlagajo elegantno rešitev: »Treba je ugotoviti, da lahko Državni zbor vselej sprejme zakon, s katerim lahko na ustavno dopusten način omeji morebitno odškodninsko odgovornost države.« Poleg tega so se za vsak primer odločili ponoviti mantro piscev zakona, da se s priznanjem stalnega prebivanja za nazaj »ne vzpostavljajo nove pravice oseb oziroma se pravna razmerja ne vzpostavljajo za nazaj«. S slednjimi citati ustavni sodniki sicer še dodatno relativizirajo zakon, ki je bil že sprejet kot nekakšen minimalni maksimum, ki se je trudil ostati znotraj okvirov ustavnih odločb iz let 1994, 1999 in 2003. Na ministrstvu so to odkrito povedali že v času pisanja zakona. Kar pa je v svojem bistvu nelogično. Naloga najvišjih varuhov ustavnosti in demokracije - pri nas je to ustavno sodišče - je vedno skrb za spoštovanje minimalnih standardov človekovih pravic oziroma postavljanje teh standardov. Kar pa nikakor ne pomeni, da mora državni zbor v svojih zakonih ostajati v teh okvirih in ne sme širiti pravic ali upravičenj, ki iz njih izhajajo. Iz nekaterih delov odločbe ustavnega sodišča pa se da razbrati prav nasprotno - da bi referendum dovolilo, če bi država določeni skupini ljudi priznala več pravic, kot jim jih je skopo odmerilo ustavno sodišče. In to kljub temu, da jim je pravico do stalnega prebivanja in s tem številne pravice, ki iz nje izhajajo, odvzela država, ki zdaj poskuša popraviti svojo napako.
Sicer pa je bilo pri odločanju o predlogu za referendum, kot običajno, za ustavno sodišče tudi tokrat bistveno vprašanje, katera ustavna pravica je pomembnejša, pravica do referenduma ali pravice, ki bi bile kršene, če bi na referendumu zakon padel. V resnici so tokrat imeli precej lažje delo kot pri odločanju o referendumu o sodniških plačah, kjer so soglasno odločili, da referenduma ne bo. Če so takrat tehtali med pomembnostjo lastne odločbe o primerljivosti plač vseh teh vej oblasti in pravico do referenduma, so zdaj tehtali med pravico do referenduma na eni strani in celo vrsto pravic na drugi. Padec zakona bi namreč po mnenju sodnikov prinesel nadaljevanje kršitev načela pravne države, kršitev načela delitve oblasti, kršitve človekove pravice do enakosti pred zakonom, človekove pravice do odprave posledic kršitev človekovih pravic ter človekove pravice do osebnega dostojanstva in varnosti. Odločitev bi morala biti res lahka, pa za vse sodnike ni bila.
Pravica do referenduma
Temeljna dilema ustavnih sodnikov je bila, ali dovoliti referendum o zakonu, ki udejanja odločbo ustavnega sodišča. O tem se je še najbolj prepričljivo v svojem pritrdilnem ločenem mnenju razpisal Jan Zobec, ki se zaveda, da je referendum »izjemno močno orodje, ki deluje kot varovalo šibkejših v političnem procesu (in njihovih volivcev) pred nedemokratično ter parlamentarni dialog in politični diskurz neupoštevajočo parlamentarno večino«. A Zobec hkrati dodaja, da referendum vedno ne služi temu namenu. In tako je tudi v aktualnem primeru: »Kajti tam, kjer (že) v parlamentu ni prostora za kompromise, tudi ni referenduma.« Kdaj in kje je ta meja, pa je treba pretehtati v vsakem posameznem primeru. In Zobec piše, da če kdaj, potem je ustavna prepoved referenduma upravičena takrat, ko »je referendumska pobuda usmerjena v nespoštovanje odločb ustavnega sodišča. Zato je že v izhodišču ustavno zgrešena ideja, naj se o 'veljavnosti' odločbe ustavnega sodišča kot zadnja instanca izreče ljudstvo na referendumu«. Še posebej, dodaja Zobec, kadar jo spremlja neprikrit namen predlagateljev referenduma, da bi tako izigrali obveznost zakonodajalca, ki izhaja iz odločbe ustavnega sodišča.
Zobec ugotavlja, da bi moralo biti za vsakega ustavnega sodnika nepomembno, ali se z originalno odločbo o izbrisanih strinja ali ne, saj so odločbe ustavnega sodišča obvezne. Še posebej naj bi to veljalo, kadar je govor o še neuresničeni odločbi. Vse drugo bi po njegovem na koncu ogrozilo celo obstoj ustavnega sodišča. »Kaj sploh še ostane od te institucije, če se je mogoče na njene odločbe enostavno požvižgati - če ne drugače tudi tako, da se za dosego tega cilja izkoristijo vsi mehanizmi demokratičnega odločanja. In koliko bi bilo Ustavnega sodišča še danes, če bi sámo prek dopustitve referenduma to omogočalo,« se sprašuje Zobec.
Se je pa iz Zobčeve argumentacije za ustavnega sodnika presenetljivo lahkotno v svojem odklonilnem ločenem mnenju ponorčeval Miroslav Mozetič: »Je pa nekoliko patetike in pretiravanja v stališču, da bi dopustitev referenduma celo 'ogrozila sam obstoj Ustavnega sodišča'«. Mozetič se sicer strinja s stališčem ustavnega sodišča, da so njegove odločbe zavezujoče in da jih mora državni zbor spoštovati in uresničiti ter da pomeni nespoštovanje odločb ustavnega sodišča hudo kršitev ustave. Strinja se tudi, da niti poslanci niti volivci »na referendumu ne smejo neposredno odločati o tem, ali bodo odločbo ustavnega sodišča spoštovali ali ne«. A je kljub temu glasoval proti odločbi, ki prepoveduje referendum ... Po njegovem mnenju 18 let ni bilo dovolj. Državni zbor namreč v primeru, da bi bil na referendumu zakon zavrnjen, »ne bi bil prost obveznosti, da ponovno poskuša urediti ta vprašanja, tudi na drug način, kjer je to mogoče«.

Čas za izbrisane

Ministrstvo za notranje zadeve je vprašanju izbrisa, ki se vsaj za izbrisane mukoma vleče že 18 let, naredilo konec in ustavno sodišče je njihov zakon »zapečatilo«, kot se je izrazila Kresalova. »Del preteklosti, ki je bil temen in za nas Slovence tudi sramoten, smo torej z veliko politične volje pospravili za seboj. Sedaj se lahko posvetimo prihodnosti,« je še dejala. Izbrisani pa se sedaj končno lahko posvetijo preteklosti in v upravnih postopkih poskušajo pridobiti protizakonito jim odvzeti status stalnega prebivališča v Sloveniji. Za to bodo imeli tri leta časa.
A to, opozarjajo nevladne organizacije, ki delujejo na področju človekovih pravic, ne bi smel biti konec zgodbe o izbrisu: »Zakonske spremembe so zgolj prvi korak na dolgi poti poprave krivic, saj bodo tej zakonodaji morali slediti tudi nadaljnji ukrepi za povrnitev ekonomskih ter socialnih pravic izbrisanih, v prvi vrsti pa nedvoumno javno priznanje izbrisa kot diskriminatornega dejanja ter opravičilo najvišjih predstavnikov države zanj.« Predsednik državnega zbora se je že opravičil, morda je čas za javno priznanje in opravičilo nekega drugega predsednika državnega zbora, zdaj predsednika vlade, ki je pred slabimi sedmimi leti zamudil rok za vložitev pritožbe na ustavno sodišče, zaradi česar potem to ni moglo odločiti o ustavnosti referendumske zahteve o tehničnem zakonu. Ne glede na to, da je tisti zakon že takrat ožil krog upravičencev za povrnitev statusa, bi izbrisani dobili zadoščenje precej prej. Časovna oddaljenost je pač pomemben dejavnik, kljub temu da je zdaj izbrisanih precej več, kot jih je bilo tedaj, pa bo vlog za ureditev statusa zagotovo precej manj, kot bi jih bilo takrat.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.