Vse se vrača, vse se plača!

Zakaj je bilo mogoče apokaliptično izlitje nafte v Mehiškem zalivu napovedati

Ko se je zgodil 11. september, so nekateri dahnili: »Chickens are coming home to roost!« Po naše bi se reklo: Vse se vrača - vse se plača. V tem primeru je to pomenilo: posledice svoje agresivne zunanje politike slej ko prej občutiš tudi sam - in to doma, na svojem terenu. Američani so Bližnji vzhod drkali toliko časa, dokler ni Bližnji vzhod priletel k njim. Ko je v Mehiškem zalivu eksplodirala tista naftna ploščad, ko je začela iztekati nafta in ko se je naftni madež prelevil v orožje za množično uničevanje, ki je začelo ogrožati ameriške obale, se je v resnici le ponovila logika 11. septembra. Spet bi namreč lahko rekli: »Chickens are coming home to roost!« Vse se vrača - vse se plača. Američani so nafto drkali toliko časa, dokler ni prišla k njim! Zakaj je prišlo do tega ekološkega armagedona? Zakaj se je izlila vsa tista nafta? Rekli so, da je BP, eks British Petroleum, tehnično zamočil - da je torej počila neka cev ali nekaj takega. Kar je le blef. Ni bila namreč kriva cev. Hočem reči, niso zamočili zdaj, danes, letos, ampak leta 1953!
Za začetek, Britanci so skušali že pred II. svetovno vojno dobiti monopol nad iransko nafto. Ker jim to ni uspelo, so takoj na začetku II. svetovne vojne prepričali Ruse, da so v španoviji z njimi napadli in okupirali Iran. Razlog: v Iranu je bilo nekaj nemških inženirjev. Britansko-ruske okupacijske sile so se mastile, Iranci pa so stradali - na tisoče jih je umrlo od lakote, na tisoče pa od raznoraznih epidemij, tudi tifusa. Ker so britansko-ruske okupacijske sile mislile le nase, iranski vladi ni preostalo drugega, kot da je za pomoč prosila Ameriko, in ta se je taktično odzvala, v Iran pa je poslala tudi generala M. Normana Schwarzkopfa, očeta Normana Schwarzkopfa, poveljnika ameriških sil v času I. zalivske vojne (operacija Puščavski vihar), da je začel uriti iranske policijske enote. Na sloviti teheranski konferenci, na kateri so se ob koncu leta 1943 dobili »veliki trije« (Roosevelt, Churchill & Stalin), so oboji, Britanci in Rusi, zahtevali dodatne bajne koncesije za črpanje iranske nafte, toda dr. Mohamed Mosadek, šef nacionalistov, je v iranskem parlamentu takoj zatem predlagal zakon, ki bi iranski vladi prepovedal kakršnakoli naftna pogajanja s tujimi državami. Ni pomagalo.
Ko so tuje vojske leta 1948 odšle, je Iran še vedno ostal pod britanskim nadzorom - medij tega nadzora je bila Anglo-iranska naftna družba (Anglo-Iranian Oil Company), britanska korporacija, ki je imela tudi ekskluzivno koncesijo za črpanje na jugu Irana, kjer je bil tedaj največji naftni bazen na svetu. Večina dobičkov je šla v Britanijo, Iranu je ostal le drobiž, toda Britanci in Anglo-iranska naftna družba za drugačno, pravičnejšo delitev dobička niso hoteli niti slišati, kakor niso hoteli slišati, da bi pri menedžiranju in poslovanju Anglo-iranske naftne družbe besedo dobili tudi Iranci. No way! Vse se je spremenilo leta 1951, ko je iranski premier postal dr. Mosadek. Ker Britanci pogodbe o delitvi dobička in upravljanju Anglo-iranske naftne družbe niso hoteli spremeniti, je Anglo-iransko naftno družbo in iransko nafto preprosto nacionaliziral. Iranski parlament je navdušeno prikimal, Mosadek pa je Britancem obljubil troje: prvič, pošteno, bogato kompenzacijo, drugič, redno, nespremenjeno dobavo nafte, in tretjič, zaposlitev za britanske državljane.
V hipu, ko je izgovoril heretično besedo »nacionalizacija«, sta Britanija in Amerika prešli v propagandno ofenzivo. Mosadka so začeli razglašati za norega ekstremista in komunista, ki ogroža vitalne strateške interese Zahoda, in za marioneto Sovjetske zveze, kar je bila kakopak popolna laž. Mosadek ni bil niti ekstremist, niti komunist, niti marioneta Sovjetske zveze. Daleč od tega: Sovjetske zveze in komunizma ni prenašal niti ni ogrožal Zahoda. Toda britanske nacionalne interese - okej, imperialne kapitalske interese britanskih korporacij - je tako hudo ogrozil, da so Britanci propagandno vojno kmalu podkrepili tudi z vojaškimi pritiski: britanske ladje so se zasidrale v bližini iranskega morja, grozili so s padalskim desantom in zasedbo Abadana, kjer je bila tedaj največja rafinerija na svetu, v iraško Basro, nedaleč od iranske meje (in Abadana), so poslali pehoto, obenem pa so vpeljali ostre gospodarske ukrepe - totalni embargo na pošiljke iranske nafte. Ker so se embargu pridružile vse anglo-ameriške naftne družbe in ker so ustrahovali tudi vse druge naftne družbe, je bila iranska nafta kmalu mrtva - kmalu pa je bilo mrtvo tudi iransko gospodarstvo.
Mosadek je romal v Združene narode in Washington, hej, zahteval je celo arbitražo na Svetovnem sodišču, toda nihče ni trznil. Amerika je gospodarsko pomoč Iranu zavrnila, je pa tja nenadoma in »nepričakovano« odpotoval general Schwarzkopf, da bi, kot pravi William Engdahl, avtor knjige Stoletje vojne - anglo-ameriška naftna politika in novi svetovni red, obiskal »svoje stare prijatelje« - šaha Pahlavija, rojaliste, generale in policijo, ki jo je sam uril. In potem se je zgodilo, kar se je imelo zgoditi: ameriška in britanska tajna služba, CIA in SIS, sta v povezavi z rojalističnim krilom iranske vojske izpeljali puč in strmoglavili Mosadka. Iranska gospodarska kriza, posledica naftnega embarga, je bila idealna priložnost za »zamenjavo režima«. Operacija AJAX je uspela: Mosadka so aretirali, na oblast so postavili šaha Pahlavija, gospodarske ukrepe so preklicali, Zahod je bil rešen. In to dobesedno: zahodne naftne korporacije so si razdelile iransko nafto. Anglo-ameriška naftna družba je tako dobila 40 odstotkov koncesij, Royal Dutch Shell 14 odstotkov, ameriške naftne družbe so dobile 40 odstotkov, francoski CFP pa 6 odstotkov. Aja, in da ne pozabim: Anglo-iranska naftna družba se je preimenovala v British Petroleum.
Iranska nafta, ki je bila prej pod britanskim nadzorom, ni bila več le pod britanskim nadzorom, ampak tudi pod ameriškim. Ne le Zahod, rešena je bila tudi demokracija: ameriške in britanske korporacije so si iransko nafto demokratično razdelile. Pošteno. Logika »prostega trga« pač. Iran je dobil le drobiž - in šaha Pahlavija, lutko naftnih družb, jasno, v paketu s tajno policijo, ki je dajala varnosti občutno prednost pred svobodo. Z mučenjem in nasiljem, če ni šlo drugače. In pogosto drugače ni šlo. Ameriške in britanske naftne družbe so do iranske nafte prišle s pučem, ki sta ga avtorizirali obe vladi, ameriška in britanska, nadzor nad iransko nafto in mastne dobičke pa so potem ohranjale z nasiljem. Replika, ki smo jo pred mnogimi leti slišali v Fassbinderjevem filmu Tretja generacija, še vedno popolnoma drži: »Kapitalizem je izumil terorizem, to pa zato, da bi državo prisilil, da ga bolj varuje.« In vse to - perverzni pohlep, neoliberalni pučizem, korporativno nasilje, diktat prostega trga - je zdaj prišlo za njimi. Vse se vrača - vse se plača. Točno, leto 1953 je prišlo za njimi - domov, v Mehiški zaliv, na ameriške obale. Še toliko bolj, ker BP, eks British Petroleum, ni le kak britanski behemot, ampak so vanj, kot opozarja Alexander Cockburn, vgrajene tudi mnoge ameriške naftne družbe, recimo Standard Oil, Amoco in Arco, ki jih je pokupil.
Drill, baby, drill!
Toda to, kar se je zgodilo v Mehiškem zalivu, ni le produkt in posledica leta 1953, ampak tudi produkt in posledica tega, kar je Ameriko in svet potegnilo v finančno in gospodarsko krizo. Ekološka kriza v Mehiškem zalivu je nastala iz natanko istih razlogov kot finančna in gospodarska kriza. Ali bolje rečeno: Mehiški zaliv je le laboratorijska ponovitev scenarija, ki je svet butnil v finančno in gospodarsko krizo. To, kar je povzročilo finančno in gospodarsko krizo, je razneslo tudi tisto naftno ploščad.
* Ko je izbruhnila finančna kriza, so začeli govoriti o finančnih institucijah, recimo bankah, ki so menda prevelike, da bi smele propasti - in ki jih je treba zato nujno rešiti z javnim, družbenim, davkoplačevalskim denarjem. Taka institucija - prevelika, da bi smela propasti - je bil tudi BP, globalni, vsemogočni, vsepovsodni naftni konzorcij, večji in močnejši od držav. V njem je skoncentriranih preveč kapitalskih, lastniških interesov, da bi ga smeli poslati v bankrot in propad (samo v tem »kriznem« kvartalu bo svojim delničarjem izplačal dividende v vrednosti več kot 10 milijard dolarjev!), zato je tudi Obama tako taktiziral s svojim odzivom in svojo jezo - in zato so vsi skupaj pustili, da je naracijo o tem, kaj se je zgodilo in kaj se dogaja v Mehiškem zalivu, vodil kar sam Tony Hayward, šef BP-ja. Z eno besedo: pustili so mu, da je še naprej zavajal in lagal o tem, kaj se dogaja, kako velika je luknja in koliko nafte izteka.
* Preden je izbruhnila finančna kriza, so zagotavljali, da finančna kriza ne pride v poštev in da so finančni trgi povsem varni. Ko je finančna kriza potem vendarle izbruhnila, so zagotavljali, da se prav naftnim družbam kriza ne bo poznala, da so torej absolutno varne pred njo - hej, nafta je nafta. Nafta ne bo kar sprhnela. Nafta ni le balon! Jasno, ker je nafta nafta, so okupirali Irak in Afganistan (v katerem so nedavno za nameček - in verjetno ne čisto nepričakovano - odkrili še bajna nahajališča železa, bakra, kobalta, zlata in litija). In jasno, investitorji teh vojn in okupacij so si ju potem »demokratično« razdelili. V resnici pa se je izkazalo, da naftne družbe žre to, kar je požrlo finančne trge. In presenetljivo bi bilo, če jih ne bi.
* Ko je izbruhnila finančna kriza, so rekli, da je bilo to povsem nepredvidljivo, da tega ni bilo mogoče napovedati in da je to vse presenetilo. Toda kot se je izkazalo, je bilo dovolj signalov, ki so napovedovali to, kar je prihajalo. Ko je v Mehiškem zalivu počilo, so bili prav tako vsi začudeni, presenečeni in šokirani: tega ni bilo mogoče napovedati! Niti pomislili nismo, da bi se lahko zgodilo kaj takega! Kar je seveda le sprenevedanje. Tim Dickinson, reporter revije Rolling Stone, pravi, da je BP serijski kriminalec, prestreljen z mnogimi tožbami: prvič, leta 1999 je BP na Aljaski v naravo mirno izlil večje količine neuporabne nafte oz. stranskih proizvodov nafte, drugič, leta 2005 je zaradi pretiranega varčevanja pri varnosti razneslo neko BP-jevo rafinerijo, pri čemer je umrlo 15 ljudi, in tretjič, leta 2006 je začel BP-jev naftovod v Prudhoe Bayu - spet na Aljaski - na lepem nemarno puščati, kasneje pa se je izkazalo, da so bile cevi tako slabo vzdrževane, da so zarjavele. BP ni bil ravno simbol varnosti. Prav nasprotno: BP je klical po katastrofi. Plus, ko je začela leta 1989 iz tankerja Exxon Valdez apokaliptično teči nafta, so na pomoč poslali konzorcij, ki ga je vodil BP, toda ni mogel pomagati - ker se je izkazalo, da nima prave opreme. Ergo: BP slovi po tem, da je v imenu dobička voljan tvegati varnost svojih delavcev in varnost okolja, v katerem deluje. In to znova in znova.
* Ko je izbruhnila finančna kriza, so finančne institucije, ki so zamočile, reševali z davkoplačevalskim denarjem - in namesto da bi jih nacionalizirali ali kaj takega, so pustili, da jih še naprej vodijo ljudje, ki so zamočili. Ko je počilo v Mehiškem zalivu, BP-ja sicer niso začeli reševati z davkoplačevalskim denarjem, so pa - in to se zdi Dickinsonu najbolj neverjetno - pustili, da to naftno »krizo« še naprej rešuje BP, da torej tisto luknjo, eno izmed najbolj produktivnih in lukrativnih v Mehiškem zalivu, še naprej maši BP. Glede na okoliščine in glede na razsežnost katastrofe bi bilo namreč povsem logično, da bi država reševanje »nacionalizirala« in zamašila fatalno luknjo - na stroške BP-ja, se razume. Še več, bilo bi povsem logično, če bi ameriška vlada začasno - do poplačila škode, odškodnin ipd. - zamrznila vse premoženje in vse bančne račune BP-ja.
* Ko je izbruhnila finančna kriza, so šefi finančnih institucij, ki so zamočile, rekli, da so »šokirani« in da potrebujejo pomoč, a da imajo reči kljub vsemu pod nadzorom. Res neverjetno: vera v »genije« finančnega trga je tudi po zlomu finančnih trgov ostala neomajna. Ko so jim rekli: No, zdaj pa sami počistite, je bila to res huda kazen - morali bi jih odstaviti, kaznovati, magari zapreti, premoženje pa bi jim morali zapleniti. Tudi šefom BP-ja so rekli: Zdaj pa sami počistite! Jasno, morali bi jih zapreti, BP pa obsoditi na smrt, tako da bi potem zadnje besede te korporacije našli le še v famozni knjigi Zadnje besede usmrčenih, recimo zraven zadnjih besed Franka Henryja Burnessa, ki so ga usmrtili leta 1904: »Zaslužim si smrt - prej ko me rešijo težav, tem bolje. Imam neobvladljiv temperament - če bi me spustili, bi zagrešil le še več zločinov.« Toda ne: vodstvu BP-ja so še naprej neomajno zaupali, pa četudi se je izkazalo, da zgodbo sproti prireja, da prikriva posnetke podvodnih kamer in da zarotniško ovira delo reporterjev, da zavaja in laže in da se v Mehiški zaliv izliva bistveno več nafte, kot pravi (ne 5000, ampak 30.000 sodčkov na dan). Obama ni imel nobenega razloga, da bi BP-ju še verjel na besedo. Ironija je le v tem, da bo reševanje situacije in čiščenje morja/okolja tako drago, da bo BP verjetno bankrotiral ali pa bo doživel prevzem, če bo seveda kdo sploh hotel kupiti korporacijo, ki bo prestreljena s toliko tožbami, kot bo BP (že zdaj jih ima več kot 200), kar neizogibno pomeni, da bo iz BP-ja izpuhtela enormna, tako rekoč neizrekljiva in nepredstavljiva količina denarja - tako kot je ob izbruhu finančne krize izpuhtela s finančnih trgov.
* Finančna kriza je bila plod hude deregulacije finančnega trga. Finančni špekulanti in finančni skladi so lahko počeli, kar so hoteli. To, da so delali za dobro svojih vlagateljev in delničarjev, jih je že kar vnaprej odvezalo kakršnekoli krivde. Toda: bolj ko je bil finančni trg dereguliran, manj varen je bil. To velja tudi za naftni trg ali, bolje rečeno, za samo črpanje, za odpiranje novih naftnih polj. Leta 2006 so Mehiški zaliv na široko odprli naftnim družbam. Slogan, s katerim so šli nad Mehiški zaliv in ki bi bil lahko tudi himna neoliberalnih častilcev »prostega trga«, je dobro znan: »Drill, baby, drill!« Zakonodajo so priredili tako, da je bila do naftnih družb prijazna - pač tako, da so lahko naftne družbe svoje vrtine čim prej unovčile. Vse, skupaj z znanostjo in varnostjo, je bilo podrejeno čim hitrejšemu izkoristku vrtin, čim hitrejši gratifikaciji, čim prejšnjim dobičkom. Bush, kreatura naftnih družb (hja, podobno kot nekoč iranski šah Pahlavi), naj bi bil nekaj minut pred odhodom iz Bele hiše predlagal zakon o črpanju nafte ob tako rekoč vseh ameriških obalah, kar je, kot veste, storil v imenu ameriške energetske neodvisnosti: Ne bomo se več pustili izsiljevati naftarjem z Bližnjega vzhoda! Ni večje laži - le svojim teksaškim prijateljem je skušal odpreti nove zlate jame. Poudarjam: skušal. Kajti naslednji dan se je v Belo hišo vselila Obamova administracija, ki tega predloga ni sprejela, vsaj ne v celoti - Obamova administracija je hotela, kot pravi Dickinson, črpanje nafte dovoliti le ob obalah zveznih držav, ki volijo republikance, ob obalah zveznih držav, ki volijo demokrate, pa ne. Bolj ko je bil naftni trg dereguliran, nevarnejše so bile naftne družbe - in bolj so kršile zdravstveno, varnostno in okoljsko zakonodajo.
* Pred izbruhom finančne krize so rekli, da take finančne krize, kakršna je bila tista v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ne more več biti, ker so finančni trgi pod stalno in budno supervizijo nadzornih agencij, ki jih nekoč, recimo pred zlomom borze leta 1929, ni bilo. Kot se je izkazalo, so bili finančni trgi pod nadzorom slepca. Pred izlitjem nafte v Mehiškem zalivu so rekli, da je morsko črpanje nafte pod stalnim, strogim in budnim nadzorom, zdaj pa se je izkazalo, da je bil nadzor nad naftnimi družbami tako slab in tako skorumpiran kot nadzor nad finančnim trgom.
* Pred izbruhom finančne krize so rekli, da finančni trgi cvetijo in dehtijo in da so tveganja zanemarljiva - tveganje so namerno in sistematično podcenili. Tudi pred izlitjem nafte v Mehiškem zalivu so rekli, da je morsko črpanje povsem varno, da ni nobenega tveganja in da celo če bi po naključju doživeli kako izlitje, naftni madež ne bi nikoli prišel do obal.
In seveda, ko je izbruhnila finančna kriza, so rekli: Ne moremo reči, kdaj točno se bo končala. Ko je počilo v Mehiškem zalivu, so rekli: Ne moremo reči, kdaj nam bo uspelo zamašiti luknjo. Vidite.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.