Darja Kocbek

17. 6. 2010  |  Mladina 24  |  Svet

Krotenje zmaja

Kako je 2000 lobistov največjih petih ameriških bank počasi mililo zakon, ki naj bi v red spravil Wall Street

Na začetku maja je bilo v Washingtonu nekaj čudnega v zraku. Politiki so se pripravljali na odločanje o zakonu za finančno stabilnost, predpisu, ki naj bi osušil močvirje kriminala na Wall Streetu. V njem so bile določbe z ostrimi ukrepi, ki bi stali pet največjih ameriških bank - Goldman Sachs, JP Morgan, Bank of America, Morgan Stanley in Citigroup - milijarde dolarjev. Kakor v svojem članku Wall Streetova vojna v časopisu Rolling Stone opisuje novinar Matt Taibbi, je bilo največje presenečenje ostro dopolnilo 716.
V njem je bilo navedeno, da bi se banke morale odpovedati državni pomoči prek zveznih rezerv, če se ne bi želele odpovedati tveganim poslom s finančnimi produkti oziroma derivati, ki so podobni stavam v kazinoju. Konkretno bi to pomenilo, da bi se recimo morale odpovedati poplačilu obresti na špekulativne posle z Grčijo. Amandma 716 bi banke Goldman Sachs, JP Morgan, Bank of America, Morgan Stanley in Citigroup priklenil na verigo in jim onemogočil, da bi jim država z javnim denarjem še naprej krila izgube za špekulacije z derivati, s katerimi so samo lani ustvarile za 30 milijard dolarjev prometa. Taibbi piše, da bi sprejetje amandmaja 716 pomenilo Hirošimo za obdobje pohlepa.
Velike banke seveda niso počivale. »Na delo« so poslale kar 2000 lobistov, na drugi strani je imelo Gibanje Američani za finančne reforme, ki obstaja leto dni, v senatu le 60 neplačanih »prostovoljcev«, ki so lobirali za sprejetje predlaganih določb za okovanje finančne industrije. Lobiranje za Goldman Sachs je vodil Michael Paese, eden od nekdanjih glavnih sodelavcev republikanca Barneyja Franka. Paese koordinira 14 lobističnih družb, ki delajo v korist banke Goldman Sachs. Zanjo lobirata tudi Ken Duberstein, ki je bil glavni kadrovik pri bivšem predsedniku Ronaldu Reaganu, in nekdanji senator Trent Lott. Med lobisti Goldmana Sachsa je vsaj 40 ljudi, ki so delali v senatnem odboru za finance. Kljub temu niso bili zadovoljni. Eden od lobistov se je v časopisu Washington Post pritoževal, da je razprava o novem predlogu finančne reforme preveč javna, namesto da bi se v miru dogovarjali za zaprtimi vrati v »zakajenih sobah«.
Kljub invaziji lobistov se je zdelo, da bo finančna industrija tokrat morala pogoltniti omejitve za trgovanje z izvedenimi finančnimi instrumenti, katerih vrednost znaša 600 tisoč milijard dolarjev, ustanovitev finančne agencije za zaščito potrošnikov, zvezne rezerve (FED) pa določbo, na podlagi katere morajo prvič v svoji zgodovini odpreti svoje knjige. Bitka seveda še vedno ni povsem dobljena. Lobistom z Wall Streeta je administracijo Baracka Obame na primer hitro uspelo prepričati, da bo FED odprl knjige le za obdobje po letu 2007, in ko bo preiskava o teh pomočeh narejena, jih bo spet lahko zaprl.
Nadvse zanimivo je bilo tudi lobiranje o dopolnilu »preveliki, da bi padli«, ki je predvidevalo, da bi bilo treba avtomatsko razbiti vsako banko, ki bi dosegla več kot 10-odstotni delež depozitov in bi njeni riziki dosegli 2 odstotka BDP v ZDA. To dopolnilo sta predlagala dva demokratska senatorja. Medtem ko je v kongresu določen postopek, kdaj bodo kongresniki glasovali o posameznih dopolnilih, senatorji ne vedo, ali in kdaj bo na dnevnem redu glasovanje o njihovih dopolnilih. Senatorji morajo sami prepričevati predsednike odborov, da dajo njihova dopolnila na glasovanje. Enemu od predlagateljev, demokratskemu senatorju Sherrodu
Brownu, je celo uspelo prepričati predsednika pristojnega odbora, da je dopolnilo »preveliki, da bi padli« dal na glasovanje, a kljub temu pogorel. Proti je glasovalo 61 senatorjev, med njimi kar 27 demokratov, dopolnilo je podprlo 33 senatorjev. Taibbi pravi, da se mu je eden od asistentov senatorjev pritožil, da že mesece nima dostopa do pogajanj, lobisti z Wall Streeta pa brez težav dobijo termin pri predsednikih. Celotna razprava o dopolnilih je po asistentovih besedah dejansko navidezna razprava.
In seveda - podobno neuspešna usoda je doletela dopolnilo o spremembah predpisov o izvedenih finančnih instrumentih. V kongresu so ga v končni redakciji povsem razvodeneli. Predstavljate si svet brez borz, vsi posli se dogajajo v temi. Samo velik borzni posrednik ve, koliko delnic IBM prodajajo veliki investitorji in koliko stanejo. To je svet, v katerem posluje pet največjih ameriških investicijskih bank, te banke obvladujejo 90 odstotkov tega »črnega« trga. Na ta trg sodi tudi trgovanje z dolgovi držav, zato razen velikih igralcev z Wall Streeta nihče drug dejansko nima pojma, zakaj je Grčija tik pred bankrotom. Ta džungla obstaja od leta 2000, ko je kongres popolnoma dereguliral trg z izvedenimi finančnimi instrumenti. Ta trg je zdaj 100-krat večji od ameriškega zveznega proračuna. Neregulirani izvedeni finančni instrumenti so potopili Lehman Brothers, AIG in Grčijo in povzročili največjo gospodarsko krizo po drugi svetovni vojni, zato so ključno področje reforme finančnega sistema. Če bi bila sprejeta predlagana določba, bi trgovanje s temi finančnimi produkti moralo biti transparentno in regulirano, a je lobistom z Wall Streeta na koncu uspelo, da je bila sprejeta razvodenela različica.
Nobelovec Joseph Stiglitz je za Project syndicate napisal, da je treba sprejetje predpisov za regulacijo finančnih trgov dve leti po padcu banke Lehman Brothers in tri leta po začetku finančne krize vendarle pozdraviti. Ne nazadnje gre za splošno soglasje, da je kriza, s katero se svet zdaj sooča in se bo verjetno še nekaj let, posledica deregulacije, ki sta jo pred 30 leti začela takratna britanska premierka Margaret Thatcher in ameriški predsednik Ronald Reagan. A ostaja grenak priokus, kajti večini tistih, ki so odgovorni za finančno krizo, za napake, ki so jih naredili, ni bilo treba še nič plačati. Zakon, ki je bil sprejet, veliko vlogo nalaga regulatorjem, toda ali jim lahko zaupamo? Stiglitz meni, da ne, in na podlagi tega postavlja novo vprašanje, komu sploh lahko zaupamo. Bistvo se vedno skriva v podrobnostih in lobisti Wall Streeta so zelo dobro poskrbeli, da je regulacija postavljena v korist njihovih delodajalcev.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.