Dokapitalizacija NLB / Špeha ni več. Šale je konec.

»Preprosto nimamo denarja, da bi se šalili. Vrag je vzel šalo. Špeha ni več.« Tako ekonomist dr. Mojmir Mrak odgovarja na vprašanje, ali naj se Novi Ljubljanski banki svež kapital zagotovi z zadolževanjem države. Javni dolg Slovenije je skupaj z jamstvi in poroštvi z 12 milijard evrov v letu 2008 narasel na 18 milijard evrov v letu 2009. Slovenija je res precej manj zadolžena kot na primer Nemčija ali Francija, a si glede na svojo gospodarsko moč, demografski položaj in omejitve gospodarstva znotraj monetarne unije tudi ne more privoščiti tako visokega deleža javnega dolga v BDP kot nekatere druge članice unije. Slovenski prag še dopustne zadolženosti je torej nižji.
Dodatno zadolževanje je tudi tvegano: zaradi njega lahko pride do znižanja kreditne ocene, po kateri se Slovenija zadolžuje na mednarodnih finančnih trgih. To povzroči podražitev kreditov, slednje pa bi avtomatično še dodatno poglobilo recesijo, kar bi terjalo še več brezposelnih. To opozarja dekan ljubljanske Ekonomske fakultete in nekdanji finančni minister dr. Dušan Mramor. Ni torej nepomembno, kdo oziroma iz čigavega žepa se banki zagotovi svež kapital. Mramor pravi, da država mora dokapitalizirati NLB, a se v ta namen ne sme še dodatno zadolževati, pač pa mora do denarja priti z odprodajo tistega svojega premoženja, ki ga nujno ne potrebuje. Na primer: vlada bi se lahko odločila za privatizacijo Telekoma. Njegova ocenjena tržna vrednost je okrog 600 milijonov evrov, lastniški delež države pa je 52,54-odstoten. Z izkupičkom bi lahko v celoti pokrila strošek dokapitalizacije NLB. Ne bi ji bilo torej treba vabiti tujih naložbenikov, ki vstop v lastniško strukturo NLB pogojujejo z zmanjšanjem sedanjega večinskega lastniškega deleža države.