Marjan Horvat

8. 7. 2010  |  Mladina 27  |  Svet

Sprava v d-molu

Predsedniki Italije, Hrvaške in Slovenije bodo pred koncertom obiskali Narodni dom, simbol slovenstva, ki so ga fašisti požgali pred devetdesetimi leti

»V njegovem požaru pa je izginil tudi Trst, kakršnega so si zamislili veliki vladarji 18. stoletja z ustanovitvijo proste luke: mesto svobode, kulturne raznolikosti in trgovine …« - Dr. Dušan Prijevec (na sliki požgani narodni dom v Trstu, junij 1920)

»V njegovem požaru pa je izginil tudi Trst, kakršnega so si zamislili veliki vladarji 18. stoletja z ustanovitvijo proste luke: mesto svobode, kulturne raznolikosti in trgovine …« - Dr. Dušan Prijevec (na sliki požgani narodni dom v Trstu, junij 1920)

V torek, 13. julija, bo skoraj osem tisoč poslušalcev na trgu Zedinjene Italije v središču Trsta, tik ob obali, prisluhnilo Koncertu prijateljstva, kjer bo dirigiral znameniti italijanski dirigent Riccardo Muti. Poleg osrednjega glasbenega dela, Cherubinijevega Rekviema v d-molu, bo izvedel tudi italijansko, hrvaško in slovensko himno in po dve deli iz hrvaške in slovenske glasbene kulture. Koncerta se bodo udeležili tudi predsedniki Italije, Hrvaške in Slovenije, ki pa se bodo pred koncertom, na pobudo slovenskega predsednika dr. Danila Türka, poklonili žrtvam fašističnega nasilja nad Slovenci, in to pred slovenskim Narodnim domom v Trstu, nekdaj kulturnem in družabnem središču Slovencev, ki so ga fašisti požgali 13. julija 1920. Po tem dejanju se bodo predsedniki zaustavili še ob spominskem obeležju pred glavno tržaško železniško postajo. Tam je namreč spomenik, ki obeležuje odhod, nekateri pravijo tudi pregon, Italijanov iz Istre, Reke in Dalmacije po 2. svetovni vojni.
Je res mogoče, da se kaj takšnega zgodi v Trstu? V mestu, kjer bržkone najbolj v Italiji desničarski skrajneži nastopajo proti slovanstvu in Slovencem in jih obtožujejo za vse gorje, ki so ga prestali njihovi predniki na slovanskih tleh v zgodovini? Jasno tudi tokrat ni bilo lahko doseči soglasja za spravno srečanje treh predsednikov. Tudi tokrat so namreč svoj glas proti slovenstvu dvignili voditelji skrajne desnice in ezulskih organizacij v Trstu. Potrebne je bilo precej tihe in vešče diplomacije na ravni Rim-Ljubljana, da je bila sprejeta odločitev italijanskega predsednika Giorgia Napolitana za srečanje s predsednikoma sosednjih držav v »mestu v zalivu«, kot je Trst poimenoval pisatelj Boris Pahor. In še posebej za obisk Narodnega doma. Seveda pa tudi torkovo srečanje samo po sebi ne bo odpravilo zgodovinskih zamer, ki so se nakopičile v Trstu. Zgodovina pobud za srečanje treh predsednikov je kar dolga. Vsi dosedanji poskusi pa so padli v vodo. Srečanje je leta 2007 predlagala italijanska stran, vendar je takrat predsednik Napolitano razburil hrvaško in slovensko javnost z izjavo, da so fojbe in optanti posledica etničnega čiščenja in slovanskega ekspanzionizma. Ostro ga je takrat zavrnil hrvaški predsednik Stipe Mesić in opozoril, da ob takšnem ocenjevanju »ne more spregledati sledi odprtega rasizma, zgodovinskega revizionizma in političnega revanšizma«. Odziv slovenskih oblasti je bil tedaj mlačen, kar je povsem upravičeno očital tedanjemu predsedniku Janezu Drnovšku tudi pisatelj Boris Pahor. Do spravnega srečanja predsednikov seveda ni prišlo. Podobna usoda je doletela tudi Mesićevo pobudo za srečanje januarja lani, vendar ga je »miniral« italijanski zunanji minister Franco Frattini, ki je pogojeval spravo z zahtevo, da je »treba fašistične in komunistične zločine postaviti na isto raven«. Predsednik Türk je takrat zavrnil udeležbo, ker za takšno dejanje ni »niti nujne potrebe niti vseh pogojev«, in dodal, da ima vprašanje sprave tudi etično razsežnost, ki zahteva, »da se v Italiji opravi jasnejše soočenje z zločini fašizma«. Užaljenost italijanske tržaške desnice je bila neizmerna.
Šele letos, ko je predsednik Napolitano povabil svojega slovenskega kolega Türka in hrvaškega Iva Josipovića na Koncert prijateljstva, so očitno razmere dozorele za srečanje. In kaj je tokrat drugače od prej? Je priložnost za njihovo srečanje ob Rekviemu v d-molu pogojena s spremembo političnih razmer, ali pa je glasba tisto, kar je povod za spravno srečanje? Zagotovo ima pri tem pomembno vlogo že sam Riccardo Muti. Sodi v krog najbolj znanih dirigentov in koncerte organizirata skupaj z ženo Cristino Mazzavillano v mestih po svetu, ki so bila ali pa so še znana po nacionalističnih in še kakšnih predsodkih. Muti je v sklopu projekta »Po poti prijateljstva« prvič nastopil leta 1997 v Sarajevu. Sledili so koncerti na mnogih drugih prizoriščih. Med drugim je nastopil tudi v razdeljenem Jeruzalemu, leta 2001 je imel koncert v Erevanu in v Istanbulu, saj Turke in Armence prav tako razdvajajo stara sovraštva, leta 2002 pa je nastopil v New Yorku v spomin žrtvam terorističnih napadov septembra 2001. Lani se je vrnil v Sarajevo in vključil v koncertni dogodek na stotine otrok iz Bosne in Hercegovine. »Šeststo glasov je pelo refren Verdijeve opere Nabucco. Sto pevcev in pevk je bilo iz Firenc, drugi so prišli iz Bosne in Hercegovine: ne samo iz Sarajeva, ampak tudi iz Mostarja, Srebrenice in Tuzle. Med njimi so bili dečki in deklice, ki so izgubili starše v vojni. Otroci, ki hodijo skupaj v šolo, vendar se zaradi etničnih in verskih razkolov nikoli ne igrajo skupaj. Ob petju je vse družil isti zanos. Padle so vse ovire. Vsi ljudje so bratje. Beethoven je imel prav,« je po koncertu dejal Riccardo Muti.
Leta 2003 je patronat nad Mutijevim projektom »Po poti prijateljstva« prevzel italijanski predsednik skupaj z italijanskim senatom, ministrstvom za kulturo in zunanjim ministrstvom. Zato ima poleg kulturnega obeležja takšen dogodek tudi politično razsežnost. Bržkone je ravno zato slovenski predsednik Türk pogojeval svojo udeležbo na srečanju z obiskom Narodnega doma in spominom na devetdeseto obletnico njegovega požiga, saj je to začetek organiziranega fašističnega nasilja nad Slovenci. Narodni dom, kot slovensko gospodarsko, kulturno in politično središče v Trstu, namreč simbolizira, da je Trst tudi njihov. To je palača v središču mesta, kjer so se poleg Slovencev združevali tudi drugi Slovani. Arhitekt Maks Fabiani jo je zgradil tako, da so v njej našle svoj prostor različne dejavnosti. V letih po požigu so notranjost stavbe popolnoma preuredili, v njej pa je bil samo še hotel. Po vojni je stavba prešla v roke Tržaške univerze, namenjena pa je študentom za učenje tujih jezikov in simultanega prevajanja. Mnogo let po vojni je univerza odstopila del prostorov Slovencem v Italiji, italijanske oblasti pa so kasneje Narodni dom, tako kot Trgovski dom v Gorici, ki je prav tako delo Maksa Fabianija, vključile v zaščitni zakon kot objekta, namenjena tudi slovenski narodni skupnosti. Narodni dom ima za Trst velik simbolni pomen. Ne samo za Slovence. Po besedah dr. Jožeta Pirjevca je naznanjal, da je »Trst kulturno in gospodarsko središče širokega, ne samo slovenskega, temveč slovanskega zaledja in je že s tem odpiral problematiko trialistične preureditve habsburške monarhije. Skratka, bil je provokativen in nevaren, da ga je bilo treba čim prej uničiti. To se je zgodilo, komaj je propadla stara Avstro-Ogrska, ki je bila kljub svojim napakam vendarle pravna država. V novih razmerah, kakršne so se uveljavile po prvi svetovni vojni z italijansko vojaško zasedbo, o pravni državi ni več mogoče govoriti ... V takšnih razmerah je bilo povsem naravno, da so Narodni dom uničili že 13. julija 1920. V njegovem požaru pa je izginil tudi Trst, kakršnega so si zamislili veliki vladarji 18. stoletja z ustanovitvijo proste luke: mesto svobode, kulturne raznolikosti in trgovine ... Z uničenjem Narodnega doma smo Slovenci v Trstu doživeli katastrofo, ki je nobena reparacija ne more nadomestiti. Katastrofo pa je doživel tudi italijanski Trst, saj se je obsodil z zanikanjem pluralne kulturne izbire, kakršno so ponujali naši predniki, in z odklanjanjem dialoga s svojim naravnim zaledjem, na gospodarski, intelektualni in celo biološki propad. Dokler ideja, katere glasnik je bil, ne bo znova v polnosti zaživela, za Trst ni rešitve.«
Kaj takšnega v krogih tržaške desnice seveda nočejo razumeti. Podtajnik v italijanskem ministrstvu za kulturo in vidni predstavnik desnosredinske vladne stranke Ljudstva svobode, Roberto Menia, je predsednikom predlagal, naj poleg Narodnega doma obiščejo tudi »fojbo« oziroma opuščen rudniški jarek pri Bazovici v Trstu, ki je za italijansko desnico simbol pobojev po drugi svetovni vojni. Dodal je celo seznam krajev na slovenski strani meje, kjer je po njegovem »dvatisočletno italijansko prisotnost skoraj izbrisal eksodus, h kateremu so Jugoslovani prisilili na tisoče Italijanov«. Oglasili so se seveda tudi v Uniji Istranov. Njihov voditelj Massimiliano Lakota, ki nasprotuje obisku nekdanjega »Hotela Balkan«, kakor imenujejo Narodni dom, je Türkovo zahtevo označil za »politične razvade, ki vztrajajo prek šestdeset let in ki jih narekuje pravzaprav neobstoječa težnja po resnični spravi«.
Po zapletih in iskanju mesta za predsedniški poklon, ki ga je zahtevala italijanska stran, so se očitno sporazumeli s predlogom Renza Codarina, predsednika vsedržavnega ezulskega združenja ANVDG, da se predsedniki ob obisku Narodnega doma ustavijo še pred obeležjem na Trgu svobode, ki spominja na eksodus Italijanov iz Istre in Dalmacije. To gesto sta podprla tudi nekdanja senatorja Miloš Budin in Lucio Toth, zdajšnji predsednik Združenja za Julijsko krajino in Dalmacijo. »Pozaba ne celi ran, zato ne verjamem, da je lahko dobro sredstvo za premoščanje zamer. Verjamem pa v medsebojno priznavanje napak in spoštovanje različnih spominov. Prepričan sem, da večina Slovencev in Italijanov pričakuje umirjen odnos do preteklosti, na podlagi katerega lahko složno gledamo v prihodnost. A to lahko dosežemo le, če uveljavimo enakopraven odnos in spoštovanje do različnih spominov. Različni spomini naj imajo enako dostojanstvo,« je dejal Miloš Budin. Toth pa dodal: »Mislim, da bi nam ta simbolična gesta lahko pomagala narediti nov korak v smeri spoštovanja in sprejemanja različnih spominov ... Skupni nastop predsednikov bi bil lahko za mesto katarzičen«. Njun nastop je bil po mnenju poznavalcev za dogovor predsednikov odločilen.
Sicer pa se v slovenski skupnosti v Italiji, kjer podpirajo srečanje treh predsednikov v Trstu, zavedajo, da se čez noč razmere in odnos do slovenske manjšine v mestu in v Italiji ne bodo spremenile. Rudi Pavšič, predsednik Slovenske gospodarsko-kulturne zveze, pravi: »Takšno srečanje bo prispevalo k temu, da se obrne nova stran v odnosih med narodnima skupnostma na našem območju, ki je še zmeraj preveč obremenjeno s preteklostjo. Predsedniki lahko s tem srečanjem, kot spravno gesto, pripomorejo k temu, da v mestu zaveje duh Evrope, odprtosti in tolerance in se zmanjšajo napetosti, ki jih je pustila za sabo 2. svetovna vojna in jih nekatere politične sile po potrebi izkoriščajo in zlorabljajo. To srečanje je lahko korak k sožitju.« Samo Pahor, zgodovinar in predsednik Edinosti, društva, ki se ognjevito bori za zakonsko zajamčene pravice Slovencev v Italiji in ne pristaja na politiko popuščanja, pa vidi obisk predsednikov takole: »Pri tej pobudi gre zagotovo za kanček iskrene želje po izboljšanju odnosov. Toda to je le kapljica v morju nestrpnosti. Obisk slovenskega, italijanskega in hrvaškega predsednika v Narodnem domu je korak naprej. To je tako, kot če se odpravite proti Vladivostoku in pridete nekje do Črnuč. Ali pa končate še bliže Ljubljani.« Po njegovem gre tudi za znano igro italijanske politike do Slovencev v Italiji. »Z nami se igrajo hudobnega in dobrega policista. Potem ko te prvi maltretira, vendar svojega ne doseže, pride drugi, te treplja po rami ...« So pa v Pahorjevi Edinosti tudi tokrat na različne načine pred predsedniškim srečanjem opozorili, da Italija ne spoštuje lastnih zakonov in odločb ustavnega sodišča o varstvu manjšine. Hkrati opozarjajo, da je »predsednik Slovenije na osnovi 5. člena ustave dolžan prispevati k dejanskemu izvajanju enakosti pravic in ravnanja slovenskih manjšin v sosednjih državah, kot je dolžnost predsednika republike, da prispeva k dejanskemu izvajanju enakosti pravic in ravnanja za vse jezikovne manjšine italijanske republike«.
Potemtakem je lahko srečanje predsednikov treh držav, ki bodo kmalu skupaj v Evropski uniji, kamenček v mozaiku graditve skupnega evropskega doma enakopravnih narodov in ljudi. Vse tri države bodo morale resno razmisliti, kako udejanjajo demokratične in civilizacijske standarde vsaka pri sebi. Za Slovence v Italiji, ki se že stoletje borijo za svoje nacionalne pravice, pa je obisk treh predsednikov njihovega Narodnega doma obliž na rano, ki so jo dobili pred devetdesetimi leti s fašističnim požigom doma. Boj za njihove pravice, ki so jih celo pred fašizmom že imeli in so »zgorele« z Narodnim domom, še ni končan. Vsak dan znova ga bojujejo.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.