Marjan Horvat

15. 7. 2010  |  Mladina 28

Dogodek v posebnem mestu

Da je italijanski predsednik stopil pred slovenski Narodni dom in se simbolno poklonil žrtvam fašizma, je zagotovo pomembno dejanje

Brez Slovencev bo Trst še naprej umiral na obroke. Za sožitje in spravo je potrebna zgodovinska resnica o odnosih med narodoma.  (na sliki: trije predsedniki polagajo venec pred Narodnim domom v Trstu)

Brez Slovencev bo Trst še naprej umiral na obroke. Za sožitje in spravo je potrebna zgodovinska resnica o odnosih med narodoma. (na sliki: trije predsedniki polagajo venec pred Narodnim domom v Trstu)
© Borut Krajnc

Vročega in soparnega 13. julija 2010 so se v Trstu, na Trgu Zedinjene Italije, sestali predsednik Italije Georgio Napolitano, predsednik Slovenije Danilo Türk in predsednik Hrvaške Ivo Josipović, da bi se udeležili koncerta prijateljstva. Pred koncertom so naredili pomemben korak k spravi, saj so skupaj položili venec pred Narodnim domom, ki so ga fašisti požgali pred devetdesetimi leti, in pred spominskim znamenjem na tržaški železniški postaji, ki simbolizira prihod optantov iz Dalmacije, Istre in Reke v letih po 2. svetovni vojni. To je bilo dolgo načrtovano prvo srečanje treh predsednikov, ki so v skupni izjavi zapisali, da se Hrvaška, Italija in Slovenija srečujejo v duhu Evropske unije, ki je glasnica spoštovanja raznolikosti in sožitja med narodi, kulturami in jeziki. »Naša prisotnost naj priča o trdni zavezi, da tisto, kar nas danes združuje, prevlada nad tistim, kar nas je boleče delilo v burnem zgodovinskem obdobju, ki so ga zaznamovale vojne med državami in narodi,« so zapisali predsedniki.
Se lahko nadejamo, da bo srečanje predsednikov v Trstu, kjer večina ni naklonjena enakopravnemu sobivanju različnih nacionalnih skupnosti, najmanj pa poudarjanju slovenske prisotnosti v mestu, prispevalo k pomiritvi duhov preteklosti in pomenilo korak k spravi in bolj kakovostnemu sobivanju v tem okolju? Morda, čeprav gre za začetek daljšega procesa, na kar so opozarjali vsi naši sogovorniki. Da je italijanski predsednik stopil pred slovenski Narodni dom in se simbolno poklonil žrtvam fašizma, je zagotovo pomembno dejanje. Zbrane pred domom je pozdravil z visoko dvignjeno roko in položil venec na pročelje, vendar ni imel govora, čeprav je bil še teden dni prej napovedan. Predsedniki so nato vstopili v Narodni dom, kjer sta jih sprejela predsednika krovnih organizacij Slovencev v Italiji, Drago Štoka (Svet slovenskih organizacij) in Rudi Pavšič (Slovenska kulturno-gospodarska zveza), in se vpisali v spominsko knjigo. Napolitano je zapisal: »Poklonili smo se žrtvam sovraštva iz preteklosti ter se zavezali miru in prijateljstvu med našimi narodi.« Turkov zapis se je glasil: »Danes odpiramo novo poglavje v zgodovini. Za nami je obdobje nasilja, ki se je pričelo pred devetdesetimi leti. Pred nami je skupna prihodnost, na podlagi človekovih pravic in skupne evropske poti.« In Ivo Josipović: »Prijateljstvo ljudi je včasih močnejše od zla, ki vznikne v nekaterih zgodovinskih dogodkih. Naučiti se ga moramo prepoznati, da bi ga lahko premagali. Hrvaški, slovenski in italijanski narod to znajo in z zaupanjem zrejo v skupno evropsko prihodnost.«
Nato so vsi skupaj oddrveli na Trg svobode in položili venec pred spomenik ezulom iz Istre, Reke in Dalmacije. V dvajsetih minutah so opravili s preteklostjo, da bi se nato udeležili koncerta prijateljstva pod dirigentsko palico znamenitega italijanskega dirigenta Riccarda Mutija. Ob italijanski himni smo slišali tudi slovensko in hrvaško, kar je bil za mnoge ganljiv trenutek. Tudi za Vasjo Križmančiča, mladega tonskega mojstra, ki bi moral skrbeti za ozvočenje govora italijanskega predsednika Napolitana v Narodnem domu, govora, ki ga potem ni bilo. »Veliko smo se pogovarjali o tem, da bodo na trgu igrali slovensko himno. Jasno je bilo, že vnaprej, da bo nekdo spet jokal od veselja in drugi od žalosti ...« je dejal Križmančič in nadaljeval: »Trst je posebno mesto, kjer preteklost doživljajo, kot da bi se zgodila včeraj.« Giorgio Gustinčič, glasbenik, ki poje tudi v tržaškem partizanskem pevskem zboru Pinka Tomažiča, pa koncerta prijateljstva ne povezuje s spravo, saj je zanj hudo narobe, »če delajo ljudje iz glasbe politiko. In če bi tako razumel današnji koncert, me ne bi bilo tukaj. Želim slišati glasbo pod dirigentsko paličico Riccarda Mutija.«
No, Mutijev koncert prijateljstva je bil priložnost za vse tri predsednike, da se snidejo. Za oba predsednika krovnih slovenskih organizacij ta dogodek, čeprav na simbolni ravni, lahko prispeva k izboljšanju odnosov med italijansko in slovensko narodno skupnostjo v Trstu. Drago Štoka pravi: »Če pomislim, da je leta 1920 zgorel Narodni dom, da so takrat goreli tudi naši drugi domovi, in če pomislim na preganjanje Slovencev času fašizma, na smrtne obsodbe, ukinjanje naših organizacij, kulturnih in športnih društev, zdaj pa so se trije predsedniki vsaj simbolično poklonili trpljenju našega naroda ... Morda ne gre za zgodovinski korak, ker zgodovina nastaja postopoma, vendar je korak na poti, da bi Italijani in Slovenci nekoč zaživeli v bolj normalnih odnosih; ne ravno v ljubezni, a vsaj v dialogu, miru in sožitju.« Štoka se ne razburja, ker so predsedniki obiskali tudi spominsko obeležje eksodusu Italijanov iz Dalmacije, Reke in Istre. »To je rešitev, ki ne moti preveč. Če bi obiskali brezna ali fojbe, bi bilo drugače, saj so številne fojbe izmišljene in jih je italijanska desnica politično instrumentalizirala.« Sicer pa je med obema svetovnima vojnama tudi množica Slovencev, ki so živeli v Italiji, iskala zatočišče v nekdanji Jugoslaviji. Tudi to je bil eksodus. Eksodus na eni in drugi strani. Minister za Slovence na tujem dr. Boštjan Žekš pa meni, da velja na obe poklonitvi predsednikov gledati celovito. »Gre za začetek in konec nekega obdobja. Začelo se je s požigom Narodnega doma in končalo z eksodusom. Predsedniki so počastili to obdobje in ga, vsaj jaz tako razumem, predali zgodovinarjem.« Ko ga pobaramo, ali si lahko od tega »spravnega« srečanja tržaški Slovenci obetajo večje razumevanje tržaških in drugih oblasti za uveljavljanje njihovih zakonitih in ustavnih pravic, nam minister odgovori: »Zagotovil, da bova midva jutri še živa, ne more dati nihče. Toda če bo vreme lepo in če bodo ceste suhe, imava več možnosti, da preživiva. Podobno je s temi zakoni. Če je klima boljša, če se ljudje bolje razumejo, se bo tudi to začelo izvajati.«
Sicer pa je razumevanje pomena torkovega dogodka v Trstu različno. Pisatelj Boris Pahor, ki se ni udeležil manifestacije na Trgu Zedinjene Italije, sodi, da bo storjen pravi korak k spravi šele takrat, ko bodo italijanske oblasti objavile zgodovinsko poročilo o odnosih med obema narodoma v minulem poldrugem stoletju, ki so ga pripravili zgodovinarji z obeh strani meje. Zgodovinarja dr. Jožeta Pirjevca pa skrbi, ker so se predsedniki poklonili pred zlaganim napisom optantom iz Istre, Reke in Dalmacije. Vseskozi opozarja, da Italijani s teh področij niso bili izgnani, ampak so se med letoma 1945-1954 odločili za odhod na osnovi mednarodnih pogodb. Tudi številka optantov, s katero italijanske ezulske organizacije nastopajo v javnosti, ne drži; v Italijo naj bi odšlo okoli 200.000 ljudi, ne pa 350.000, kot je navedeno na spominski plošči. Hrvaški demograf Vladimir Žerjavič, dober poznavalec tematike ezulov, je v pogovoru za hrvaški Novi list pritrdil številkam slovenskih zgodovinarjev. Sicer pa je hrvaški predsednik v pogovoru z novinarji o napačni številki optantov dejal, da se s številkami vedno malo manipulira, po pisanju Jutarnjega lista pa dodal: »Pustimo številke zgodovinarjem. Prepričan sem, da bodo zgodovinarji našli resnico, današnji politiki pa boljšo prihodnost za narode.« Toda resnici na ljubo je treba povedati, da do takšnih napak v številkah in do različnih ocen dogodkov ne bi prihajalo, če bi v Italiji objavili »Poročilo mešane zgodovinsko-kulturne italijansko-slovenske komisije«, ki je bilo narejeno leta 2002, vendar pa italijanske oblasti niso poskrbele za njegovo primerno objavo. Zato se ni mogoče otresti vtisa, da sta bila predsednika Turk in Josipović morda zmanipulirana.
Prav tega se boji tudi Samo Pahor iz društva Edinost: »Tudi ko je nekdanji senator Stojan Spetič leta 1989 položil šopek rož na grobišču v Bazovici, je bilo podobno. Že naslednje leto je spomenik dobil status italijanskega nacionalnega pomena, oblasti pa so se sklicevale na Spetičev šopek rož,« pravi Pahor, ki s takšno spravo ni prav nič zadovoljen. Po njegovem mnenju bi se moral italijanski predsednik Napolitano, če misli dobro, najprej opravičiti zaradi besed o »krvoločnosti Slovanov in slovanskem ekspanzionizmu«. Pa tega ni nikdar storil. Preveč bi politično tvegal.
Ko sva s Pahorjem odhajala od Narodnega doma proti Trgu Zedinjene Italije, kjer so tekle zadnje priprave za večerni koncert, mi je ta izvrstni poznavalec zgodovine Trsta razlagal zgodovino posameznih stavb, iz katerih so izbrisani sledovi slovenske prisotnosti v Trstu. Nekoč je bil Trg Zedinjene Italije, kjer je danes palača občinske uprave in vladna palača Furlanije Julijske krajine, najbolj slovenski trg. Zakaj? »Bil je zelenjavni trg, zelenjavo pa so prodajale ženske iz okolice. Znano je, da branjevke rade klepetajo. Tukaj se je nekoč slišalo največ slovenščine. Do leta 1938 sta trg krasila kipa dveh žensk: Tince in Marjance. Zdaj teh kipov na ''najdejo'' več v nobenem občinskem skladišču. Edina sled prisotnosti Slovencev sta kipa nad občinsko uro. Mihec in Jakec se imenujeta. Tudi italijansko govoreči za podobici še vedno uporabljajo ti dve imeni,« pravi Pahor. V neposredni bližini trga so slovenski sledovi prav tako z(a)brisani. O slovanski tržaški čitalnici, katere tajnik je bil leta 1861 Fran Levstik, ni ne duha in ne sluha. V eni izmed bližnjih »zagat«, kot so tržaški Slovenci nekoč imenovali slepe ulice, je bila palača barona Žige Zoisa, po materi Slovenca, mecena slovenskih razsvetljencev. Tudi o tem na stavbi ni sledu. »Občinskim oblastem sem večkrat predlagal, naj na nekako obeležijo sodelovanja med Slovenci in Italijani. Tudi Primož Trubar je bil v odličnih odnosih s škofom Bonomom. Veliko je takšnih uspešnih sodelovanj. Pa tega nočejo razumeti,« pravi Pahor.
A takšen je pač uradni Trst. In zagotovo bo ostal »posebno mesto, kjer preteklost doživljajo, kot da bi se zgodila včeraj«, če si znova sposodimo besede našega naključnega sogovornika Vasje Križmančiča. Vsekakor bo tako, če se ne bo odprl ter spet postal svetovljansko in pluralno mesto. To pa brez Slovencev ne bo mogoče - je namreč brez naravnega zaledja. Lahko le še naprej umira na obroke.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.