Bodo Francozi dobili svoj Watergate?

V nedeljo zvečer nekaj po 20. uri je Anny Poursinoff, nekdanja medicinska sestra in leta 2004 izvoljena svetnica v pokrajinskem svetu pokrajine Île-de-France, postala četrta poslanka zelenih v 577-članskem francoskem parlamentu. Z nekaj manj kot 52 odstotki glasov je v mestecu Rambouillet nedaleč od Pariza, v tradicionalno desničarskem fevdu departmaja Yvelines v že omenjeni pokrajini, po številnih volilnih peripetijah, v katere se je z lažnivim letakom v času tik pred drugim krogom volitev septembra lani vmešal tudi župan mesteca in predsednik francoskega senata, Gérard Larcher, zmagala proti kandidatu vladajočega Združenja ljudskih gibanj (Union pour un mouvement populaire, UMP), dosedanjemu poslancu iz tega volilnega okraja, Jean-Frédéricu Poissonu. Volilna zmaga kandidatke liste Europe Ecologie, ki bo v parlamentu zastopala barve demokratične republikanske levice, sama po sebi v nacionalnem merilu ne bi mogla tako odzvanjati, če ne bi Francozi vsakega neposrednega glasovanja razumeli kot kazalca trenutnega razmerja političnih moči v državi. Čeprav je šlo za volitve z le nekaj deset tisoč volilnih upravičencev in je bila volilna udeležba razmeroma nizka, so v ponedeljek zjutraj o zmagi Poursinoffove vsi časniki v državi poročali na prvih straneh. Medtem ko so državljani istega dne pričakovali nekaj dni prej napovedani enourni večerni intervju predsednika republike na nacionalni televiziji, so mediji pisali, da naj bi šlo za še eno v nizu klofut vladajoči garnituri. Volivci naj bi ji namreč ponovno poslali jasen signal, da jim je sarkozizem zrasel čez glavo, a tudi, da že komaj čakajo predsedniške volitve 2012, ko naj bi imela levica prvič po sedemnajstih letih, preživetih v opoziciji, spet resne možnosti za naskok na Elizejsko palačo. Četudi je še močno prezgodaj, da bi se levica, ki ji po porazu na volitvah 2007 še ni uspelo povsem združiti svojih vrst, na podlagi udobnih izidov evropskih in pokrajinskih volitev, že veselila morebitnega uspeha svojega predsedniškega kandidata čez slabi dve leti, pa sedanji način vodenja države in vse pogostejše afere, v katere so domnevno vpleteni najvišji predstavniki oblasti, tudi predsednik republike, vodo vse bolj napeljujejo na njen mlin.

Kuverte desnici

Da je hči najbogatejše Francozinje, 87-letne dedinje lepotnega imperija L'Oréal, Liliane Bettencourt, pred časom vložila tožbo zoper neznanega storilca zaradi suma zlorabe materine »šibkosti«, smo v Mladini lani že poročali. Zaupanje »dementne« milijarderke naj bi zlorabila njen dolgoletni prijatelj, 63-letni fotograf François-Marie Banier, in njegov 36-letni ljubimec, fotograf in uspešen urednik Martin d'Orgeval. Edinka Françoise Bettencourt - Meyers je takrat poskušala dokazati, da je Banier ostarelo mecenko v nekaj letih pretental, da mu je v obliki različnih daril, čekov, življenjskih zavarovanj in dragocenih slik Mondriana, Matissa in Picassa, podarila skoraj milijardo evrov - po plačilu davkov naj bi mu ostalo kakih 500 milijonov. Francozi so tedaj le zmajevali z glavami, na eni strani so bili skoraj očarani nad »spretnostjo« fotografa, na drugi pa zgroženi spričo hčerine neučakanosti in nevoščljivosti. Nikomur se seveda ni moglo niti sanjati, da bodo L'Oréalove milijarde prej kot v letu dni predmet prvovrstnega škandala, ki bi sicer lahko ostal za štirimi stenami družine Bettencourt, zaradi davčnih malverzacij in domnevne vpletenosti nekdanjega ministra za proračun Érica Woertha, ki zdaj v vladi Françoisa Fillona vodi ministrstvo za delo, in celo predsednika Nicolasa Sarkozyja, pa je pljusknil na plano. Zaradi njega bodo morda letele glave.
Vse skupaj se je začelo z že omenjeno tožbo Bettencourt - Meyersove proti neznanemu storilcu zaradi domnevnega oškodovanja njene domnevno »umsko oslabele« matere. 16. junija letos je sledilo nadaljevanje, saj je plačljivi spletni časnik Mediapart objavil prepise prisluhov telefonskih pogovorov sicer diskretne miljarderke, ki jih je v njeni hiši v mestecu Neuilly-sur-Seine lani in letos na nezakonit način pridobil majordome, ki za družinsko udobje skrbi že sedemnajst let. Iz njih je bilo mogoče nedvoumno potrditi obstoj finančnih sredstev na dveh tajnih računih v švicarskih bankah, od katerih Bettencourtova francoski državni blagajni ni plačala niti centa davka, poleg računov se je pojavilo še lastništvo otočka Arros na Sejšelih, ki naj bi ga bila kupila leta 1999. Zgodba o utaji davkov in premoženja kot mnoge druge, pač. A vsebina telefonskih pogovorov med madame Bettencourt in upraviteljem njenega premoženja, Patriceom de Maistreom, ki jih je takoj začela preučevati policija, se je izkazala kot precej obremenilno tudi za zakonca Woerth. Žena tedanjega ministra za proračun Florence Woerth je namreč v času prisluškovanja vodila investicijsko družbo, ki je soupravljala premoženje Bettencourtovih. Namigi, da so jo na moževo prošnjo zaposlili zato, da bi imeli od njegove funkcije koristi vsi skupaj, še niso ovrženi. In medtem ko so organi pregona preiskovali, mediji poročali, politiki z leve in desne pa zahtevali sodno preiskavo, je v to brbotajočo juho kot strela udarilo pričevanje nekdanje knjigovodkinje zakoncev Bettencourt, Claire Thibout, ki je v bankah več let vsakodnevno dvigovala gotovino za njune izdatke. V okviru policijske preiskave je namreč izjavila, da je Patrice de Maistre v začetku leta 2007 Éricu Woerthu, kot glavnemu finančniku Sarkozyjeve UMP, izročil 150 tisoč evrov gotovine za pokrivanje stroškov predsedniške kampanje. Nicolas Sarkozy in več njegovih sodelavcev naj bi že v letih, ko je bil ta še župan Neuillyja, od Bettencourtove prejemalo kuverte, nekaj malega naj bi za pokrajinske volitve marca letos prejela tudi Valérie Pécresse, sedanja ministrica za visoko šolstvo in znanost, ki se je v domači pokrajini Yvelines, kjer domujeta tako Bettencourtova kot Sarkozy, potegovala za prevzem oblasti in neslavno pogorela. Nekdanja knjigovodkinja je še razkrila, da je Bettencourtova v zadnjih dvajsetih letih gostila številne politike z desnice, ti pa naj bi iz hiše pogosto odhajali s kuvertami. Znano je namreč, da milijarderka ni naklonjena levici. Že njen oče, ustanovitelj L'Oréala Eugène Schueller, je skupaj z avtomobilskim izumiteljem Louisom Renaultom, čigar tovarna je bila po vojni zaradi domnevne kolaboracije podržavljena, v poznih tridesetih podpiral skrajne desničarske ekstremiste, ki so nameravali zrušiti tretjo republiko, v štiridesetih pa je bil osumljen sodelovanja z nacisti in vichyjskim režimom ter kasneje rehabilitiran in celo odlikovan.

Tožbe in obtožbe

Spričo težkih obtožb v aferi Woerth-Bettencourt je bilo kajpak pričakovati, da akterji svoje vpletenosti ne bodo le kategorično zanikali, temveč da bodo čast svojih imen poskušali oprati po sodni poti. Čeravno je od izbruha zadeve minil le mesec dni, so odvetniki enih vpletenih proti drugim vpletenim vložili na desetine tožb, največ zaradi žaljive obdolžitve in obrekovanja. Opozicijski, pa tudi nekateri koalicijski politiki zahtevajo uvedbo parlamentarne komisije, ki naj ugotovi predvsem domnevno vpletenost politikov, ministrov in predsednika republike. Zanimiv je predvsem odziv nekaterih državnih ustanov, denimo generalnega finančnega inšpektorata, kjer zahteve proračunskega ministra za preiskavo niso prejeli, tako kot je v navadi, uslužbenci v vložišču, temveč jo je ta konec junija naslovil kar na generalnega direktorja. Inšpektoratu je uspelo v enajstih dneh napisati poročilo, iz katerega »neizpodbitno izhaja«, da Éric Woerth z Bettencourtovo in njenimi predstavniki ni imel »nespodobnih« stikov. Čeprav je več nekdanjih visokih uradnikov inšpektorata pojasnilo, da v tako kratkem času ni mogoče priti do verodostojnih ugotovitev - eden je celo zatrdil, da v tej preiskavi niso bile uporabljene običajne metode -, je desnica »ugotovitve« tega organa razglasila za edine in zveličavne. Predsednik Sarkozy je v čustvenem enournem intervjuju na javni televizijski mreži France 2 v ponedeljek zvečer že stotič ponovil, da minister Woerth uživa njegovo popolno zaupanje, da je časten in pošten človek, obenem pa obtožbe, da naj bi tudi sam od Bettencourtove prejel gotovino, označil za obrekljive in podle. Afera Woerth-Bettencourt bo epilog(e) nedvomno dobila na sodišču, a tudi tu ne gre vse gladko - medtem ko se vladajoča desnica zavzema, da bi primer prevzel pariški državni tožilec, levica temu ugovarja, saj naj bi bil ta režimski vojščak in zato zahteva sodno preiskavo pred »neodvisnim« sodnikom. Zdi se, da v tej državi res nihče več nikomur ne verjame.

Vse skromnejša podpora javnosti

Morda je po treh letih petletnega mandata manj pomembno, da za zdaj ni jasno, ali je Sarkozy tik pred drugim krogom predsedniških volitev leta 2007, na katerih je premagal socialistično protikandidatko Ségolène Royal, res prejel očitano mu vsoto 150 tisoč evrov v gotovini. Če bi se izkazalo, da jo je res, bržkone ne bo mogoče mimo dvoma, ali je šlo le za nezakonito panično intervencijsko finančno injekcijo v zadnjem hipu, ko mu javnomnenjske raziskave še niso zagotavljale zmage, ali pa je v letu prej, ko je kandidaturo že objavil, morda na druge načine od konservativnih mecenov prejel še znatno večje prispevke. Bolj pomenljivo pa je nedvomno, da se njegovo ime pojavlja v vse večjem številu nerazčiščenih zadev, zaradi katerih se, ob svojem načinu vodenja države, sooča z najnižjo podporo javnosti kateremukoli svojih predhodnikov v peti republiki. Morda je res uspel rojake prepričati, da je kanclerko največje francoske tekmice, a tudi zunanjetrgovinske in politične partnerice, Nemčije, Angelo Merkel, malodane prisilil v odrešilno reševanje bank, evra in Grčije, zaradi katerih gre Franciji danes bolje od večine zahodnih gospodarstev, ni pa jim uspel dokazati, da ni marioneta velikih kapitalskih oblastnikov, s pomočjo katerih naj bi prišel na oblast. Odpravo 35-urnega delavnika, pokojninsko reformo, ki predvideva dvig upokojitvenega praga na 62 let, davčno zakonodajo, pisano na kožo bogatih, in drakonsko zmanjšanje števila javnih uslužbencev, bi mu, v kriznih časih, večina njegovih volilcev iz leta 2007 morda še spregledala. Politično sektaštvo, zaostrovanje socialnih pravic (naj)revnejših slojev, še ostrejši in odkritejši spopad s priseljenci, despotizem in klientelizem, vmešavanje v vse sfere gospodarstva in javnega življenja, zapravljivost posameznikov iz vladne garniture in netransparentnost velikega dela političnih odločitev pa močno načenjajo tudi podporo na desnici. Tradicionalni volivci desnice namreč še niso preboleli, da je nekdanjega predsednika Jacquesa Chiraca na poslovilni slovesnosti po prevzemu pooblastil v Elizeju maja 2007 sicer pospremil s ploskanjem, da pa je že naslednji trenutek na gorečo grmado zmetal skoraj vse postulate vseh nekdanjih predsednikov pete republike, do katerih so najmanj dolžno spoštovanje čutili tako somišljeniki na desnici kot rojaki na levici. Če so Chiraca pogosto obtoževali rahlo monarhističnih prijemov vodenja države, mu niso mogli nikoli očitati nespoštovanja njenih ustanov in mišljenja političnih tekmecev. Iz njegovih ust niso nikoli doživeli tako strupenih napadov na opozicijo in na svobodni tisk. Tudi Chiraca so nekajkrat obtoževali vsega mogočega, v državi pa danes ne obstaja niti ena sama obremenilna sodba, ki bi ga kompromitirala. Sarkozy se s takšnim izidom za zdaj ne more pohvaliti. Poleg tega da je poteptal večino republikanskih načel in da povsem ignorira parlamentarno opozicijo, je zabrisal še mejo med javnimi in zasebnimi interesi, povozil analitično in kritično vlogo medijev kot čuvarja demokracije in ogrozil delovanje državnih institucij. Četudi bi se gospodarski in socialni položaj do spomladi 2012 znatno izboljšala, bodo državljani grenko izkušnjo njegovega prvega petletnega vladanja težko pozabili in mu svojo usodo zaupali še naslednjih pet let.
Poleg tega je treba vedeti še eno: Sarkozyja rojaki ne podpirajo tako brezpogojno kot Italijani podpirajo Berlusconija. Valéry Giscard d'Estaing je bil obenem najmlajši, a tudi edini predsednik francoske pete republike, ki ni dobil drugega, takrat še sedemletnega mandata, in kot se zdi ta trenutek, bi Sarkozy volitve maja 2012 zlahka izgubil. Danes, nekaj manj kot dve leti pred volitvami, seveda ni mogoče napovedati, ali bi ga lahko premagal predstavnik levice ali kdo drug: socialistična stranka, kot prva izzivalka, bo svojega kandidata ali kandidatko izbrala, tako napoveduje, šele ob koncu naslednjega leta. To bi lahko postala vse bolj priljubljena prva sekretarka stranke Martine Aubry, daleč največ možnosti naj bi imel po javnomnenjskih raziskavah sedanji generalni direktor Mednarodnega denarnega sklada, socialist Dominique Strauss - Kahn, tu sta še mlajša strankarska ljubljenca Manuel Valls in Benoît Hamon, pa nekdanji generalni sekretar François Hollande, manj verjetno je, da bi socialisti ponovno poskušali s Ségolène Royal. Levica pa tokrat ne bo edina, ki bo poskušala spodkopati samovoljno oblast UMP-ja: prav lahko se ji namreč zgodi, da bo zaradi vse bolj verjetne kandidature nekdanjega premiera, bolj zmerno desničarskega Dominiquea de Villepina, na oblast morala počakati še naslednjih pet ali deset let.