Marjan Horvat

22. 7. 2010  |  Mladina 29

Gandi po slovensko

V primežu arogantne oblasti, nespoštovanja človekovih pravic, boja za splošno dobro in osebne koristi

Tretja gladovna stavka Joška Jorasa

Tretja gladovna stavka Joška Jorasa
© Borut Krajnc

Joško Joras se je že tretjič odločil z gladovno stavko uveljaviti svojo pravico do nemotenega dostopa do doma. Obiskali smo ga na prizorišču, na dovozu pred sečoveljskimi solinami, tik ob sporni t. i. evropski poti, ki vodi proti njegovemu domu. Ob starem R5, v katerem tudi prenočuje, ima belo plastično mizo in nekaj stolov. Papirji na mizi, ki jih razgrinja pred obiskovalci, so mu v pomoč pri dokazovanju njegove pravice. Z odločbami piranskega sodišča iz leta 2006, ki zahteva odstranitev ovir na t. i. evropski poti do njegovega doma, in s soglasjem Direkcije za ceste Slovenije za cestno povezavo do njegove domačije hoče do doma neomejen dostop. Brez vsakršnih ovir. Joras je namreč človeško in gospodarsko prizadet, saj mu Hrvati, ki si lastijo del ozemlja, onemogočajo tudi razvijanje turistične dejavnosti na njegovi domačiji. Vse odločitve slovenskih pristojnih organov na papirju so zaman, če jih ne more uveljaviti. Po njegovem je za to kriva neodločna slovenska politika, ki ga je doslej že večkrat izigrala in pustila na cedilu. »Najhuje je, ko spoznaš, da ne moreš zaupati svojim ljudem, svojim politikom. Ko izgubiš vero. Od politikov in državnih organov zahtevam, da skrbijo za naše interese. Če te izigrajo, in mene so naši politiki zelo velikokrat izigrali, ker so eno govorili, drugo pa naredili, se pač odločiš za tvegano početje, kot je gladovna stavka. Moja zgodba se vleče že deset let. Imam sklep piranskega sodišča, politiki pa vseskozi le iščejo rešitev, bojda modro rešitev, da bi bila koza cela in volk sit. Zmeraj iščejo le kompromis. To je nedopustno. Pričakujem, da bodo dosledni in ravnali v skladu z zakonom in odločbo sodišča, saj tudi oni zahtevajo od nas, da ravnamo skladno z zakoni. Tokrat mi je prekipelo in rekel sem si, da je izhod le še gladovna stavka.« To je že njegova tretja gladovna stavka za isto pravico. Leta 2002 je stavkal v hrvaškem zaporu. Leta 2008, ko so mu hrvaški oblastni organi, v nasprotju s sklepom piranskega sodišča, z betonskimi cvetličnimi koriti preprečili dovoz do hiše, je s stavko dosegel umik cvetličnih korit. Toda namesto njih so postavili robnike in zapornico. Joras je skušal robnike in zapornico odstraniti že 10. junija letos, a ga je predsednik vlade Borut Pahor prosil, naj tega ne stori in počaka na njegov pogovor s hrvaško kolegico Jadranko Kosor. Do 15. junija je hrvaška stran betonski robnik na poti do Jorasovega doma »omilila« z asfaltno klančino, s čimer pa sodni sklep po Jorasovem mnenju ni bil izvršen. Zato gladovno stavka.
Sicer pa kratka zgodovina samostojne Slovenije beleži kar nekaj odmevnih gladovnih stavk ljudi, ki so utrpeli krivico. Milan Gazvoda je pred desetimi leti gladovno stavkal pred parlamentom, ker je policija nezakonito požgala njegov nasad industrijske konoplje, ki jo je na svoji zemlji gojil za pridelavo eteričnih olj. Četudi so tedanji predpisi že določali, koliko odstotkov THC-ja je lahko v posamezni rastlini, in je Višje sodišče v Ljubljani razsodilo, da mora ministrstvo za notranje zadeve Gazvodi povrniti škodo v višini 220.000 evrov, so na MNZ iskali vsa pota, da bi se izognili plačilu škode. Uporabili so tudi izredno pravno sredstvo in zahtevali še presojo vrhovnega sodišča. Gazvoda se je odločil doseči svojo pravico z gladovno stavko. »Žale ali pa povrnitev škode,« je sporočal s stavkovnega mesta.
Znameniti, zdaj že pokojni psihiater dr. Janez Rugelj je z odmevno gladovno stavko dosegel pravico do dela, saj ga je oblast prisilno upokojila, čeprav je bil še sposoben za delo. Mariborski odvetnik Sergej Majhen je leta 1995 gladovno stavkal, ker ga tedanja ministrica za pravosodje ni imenovala za notarja, vendar ni uspel. Tako kot ni uspel s svojimi opozorili »pojoči major« Ladislav Troha, ki je sprva v uniformi, s kitaro in pesmijo, nato pa z gladovno stavko pred slovenskim parlamentom opozarjal na nepravilnosti v Slovenski vojski in njemu storjene krivice.
S čisto politično motivacijo se je leta 1994, po aferi Depala vas in odstavitvi tedanjega obrambnega ministra Janeza Janše, skupina sedmih državljanov pod vodstvom pevca in člana Demokratičnega foruma Jerneja Junga odločila za gladovno stavko v Cankarjevem domu. Zahtevali so državnozborske volitve in odstop Milana Kučana, vendar so se v času stavke med seboj sprli in po mesecu dni prenehali s stavko. To je bil prvi poskus instrumentalizacije gladovne stavke v politične namene, je zaznal publicist Vlado Miheljak, ki je Junga opredelil kot »stranski, a neizbežen pojav zaokroženih gibanj, kot je Janševo«, vendar je vodja gladovalcev kasneje spremenil svoje mnenje o krivici, ki se je zgodila Janši in ga praktično uvrstil med pripadnike Organizacije, dva največja politična rivala na slovenski sceni, Kučana in Janšo, pa za prostozidarja. Julija 1988, še pred osamosvojitvijo, v času procesa proti četverici, je gladovno stavkal tudi Janez Janša. Tako se je odzval na sklep vojaškega sodišča o podaljšanju pripora. Njegov protest je poskušal relativizirati predsednik vojaškega sodišča Djuro Vlaisavljević s trditvijo, da Janša ni gladovno stavkal. Kronološko je nanizal vsebino Janševih obrokov. Po njegovih besedah naj bi Janša v dneh »gladovanja« zavrnil zgolj eno kosilo in zajtrk. »Ali torej nezaužita večerja 29. junija in zajtrk 30. junija pomenita gladovno stavko? Ali to res zasluži toliko pozornosti v sredstvih javnega obveščanja?« se je takrat spraševal Vlaisavljević, Vlado Miheljak pa je njegovo pleteničenje strnil v stavku: »Janša je juče pojeo čuftu.«
Slovenski rekorder v gladovnem stavkanju je zagotovo Velenjčan Darko Zupan, ki so mu, zato ker je Janez Janša v prvi polovici prejšnjega desetletja njegovo podjetje Drug Impex vpletel v mariborsko orožarsko afero, pozneje pa se je izkazalo, da podjetje z orožarskimi posli ni imelo zveze, propadli vsi posli. Od države je zahteval 180 milijonov nekdanjih tolarjev odškodnine za škodo, ki mu je bila povzročena, in za psihične bolečine. Zupan je stavko začel doma, nato se je preselil v Ljubljano na Komenskega ulico, kjer je bil sedež tedaj še Janševih socialnih demokratov, in ob sladkanem čaju vzdržal celih trinajst mesecev. Po gladovni stavki je Zupan na svoji spletni strani ponujal »Zupanove kapljice«, ki so »bile testirane v najbolj ekstremnih trenutkih, ki si jih človek lahko predstavlja, torej 400 dni trajajoči stavki. Test pa položile z odliko, ko se je bilo treba pozdraviti«. Pred leti je gladovno stavkal tudi slovenski umetnik Dragan Živadinov, saj mu kulturno ministrstvo ni odobrilo sredstev za del umetniškega programa, ki je bil po njegovem mnenju v procesu osamosvajanja nujno potreben.
Med odmevnejše gladovne stavke sodi tudi enotedenska stavka skupine delavcev v zreškem Cometu v letu 2004. Politično pa je najbolj odmevala gladovna stavka skupine izbrisanih, ki so jo februarja 2005 začeli v avli stolpnice TR3. Zahtevali so, da jih obišče državna delegacija in jim zagotovi, da država brezpogojno in v razumnem roku uredi njihov položaj skladno z odločbo ustavnega sodišča. Po štirih dneh so jih varnostniki odstranili iz TR3, vendar so izbrisani junija istega leta nadaljevali stavko na mejnem prehodu Šentilj. Po štirinajstih dneh so se preselili na Metelkovo in po štiriindvajsetih dneh prenehali gladovno stavkati. Za prenehanje so se odločili po zagotovilu Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) in Unicefa, da bo problem izbrisanih v kratkem evropeiziran. Tudi predsednica YHD - Društva za teorijo in kulturo hendikepa - Elena Pečarič je leta 2005 s peterico članov gladovno stavkala in zahtevala pravičnejše razdeljevanje sredstev Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (Fiho). Po sedmih dneh so prenehali, ker so jim pristojni obljubili, da bodo pozorno proučili njihove zahteve in ukrepali.
Letos marca pa je odmevala gladovna stavka skupine delavcev Prenove iz Kočevja. Bili so 15 mesecev brez plač, skupini 11 delavcev pa naj bi lastnik podjetja dolgoval okrog 60.000 evrov. Po nekaj dneh stavke v Kočevju, v snegu in mrazu, so odšli na ministrstvo za delo in zahtevali svoje pravice. Ta stavka je razkrila vso brezpravnost tujih delavcem na Slovenskem in številne druge primere nezakonitega ravnanja z zaposlenimi. Ministrstvo in sindikati so takrat delavcem Prenove obljubili denarno socialno pomoč, ministrstvo pa je delavcem tudi obljubilo pomagati v 30 dneh poiskati novega delodajalca.
Čez mejo, na Avstrijskem, so se februarja 2003 za gladovno stavko odločili sodelavci slovenskega Radia 2 v Celovcu. Avstrijska nacionalna družba ORF je namreč zadnjega dne leta 2002 prekinila sodelovanje z obema radijskima postajama (Radio dve in Radio Agora) in tako prenehala financirati slovenski radijski program na teh dveh postajah. Na odmevni tiskovni konferenci pred gladovno stavko so novinarji in drugi sodelavci obeh postaj javnost opozorili na krivično odločitev. Bojan Wakounig je takrat povedal, da ne gre le za ohranitev delovnih mest, kot naj bi se v javnosti govorilo, ampak predvsem »za ohranitev slovenskega radia, in to bodisi kot zasebnega ali pa pod okriljem ORF«. Ker avstrijske zvezne oblasti niso izpolnile svojih obveznosti do slovenskih radijskih postaj niti po enotedenski gladovni stavki, so se stavkajoči odločili, da jo bodo ponovili, in 17. marca 2003 začeli ponovno gladovno stavkati. Nato so se razmere uredile in radijski postaji sta ohranili slovenski program in frekvence.
Za gladovne stavke se pogosto odločajo tudi zaporniki, ki si želijo tako zagotoviti ustrezne bonitete in pravice, ki jim pripadajo po mednarodnih konvencijah. Najbolj odmevna je bila gladovna stavka desetih pripadnikov Irske republikanske armade (IRA), ki so jih angleške pravosodne oblasti leta 1981 obsodile na visoke zaporne kazni zaradi »zločinske zarote«. V stavki, ki je trajala skoraj dva meseca, je umrlo vseh deset zapornikov. Prvi med njimi, Bobby Sands, ki je igral na karto »političnega zapornika«, je bil v zaporu celo izvoljen v irski parlament. Lani je Steve McQueen po njihovi zgodbi posnel film Lakota.
Najpogosteje se zatekajo k gladovni stavki v turških zaporih, kjer se politični zaporniki od osemdesetih let prejšnjega stoletja upirajo nasilju in segregaciji. Leta 1996 je v gladovni stavki umrlo dvanajst političnih zapornikov. Šele po tej odmevni gladovni stavki je na pobudo turških intelektualcev, med njimi je bil tudi Nobelov nagrajenec Orhan Pamuk, turška vlada privolila, da bo omogočila znosnejše razmere za zapornike v Turčiji. Kaj takšnega pa niso dosegli zaporniki v ameriškem oporišču Guantanamu, kjer je Busheva administracija leta 2005 uredila zapor za pripadnike Al Kaide. Mednarodne humanitarne organizacije vseskozi opozarjajo na nečloveško ravnanje z zaporniki, ki so brez vsakih pravic, in če se odločijo za gladovno stavko, jih zaporniška uprava prisilno hrani, kar je v nasprotju z medicinsko etiko in Tokijsko deklaracijo Svetovne zdravstvene organizacije, ki zdravnikom zapoveduje, da pacienta v nobenem primeru ne smejo prisilno hraniti.
Pravica do gladovne stavke je namreč ena izmed primarnih oblik upora v družbi. Dr. Iztok Ostan s Fakultete za pomorstvo in promet, ki je leta 2004 šestinštirideset dni gladovno stavkal zato, ker ju je s kolegom fakultetna uprava kaznovala, ker sta na predavanjih izrednim študentom kritično govorila o zaslužkih, pravi: »Sam razumem stavko kot legitimno obliko upora ali poziva k razrešitvi nekega problema, ki izvira iz siceršnje nemoči. Nekaj te mora tako boleti, da si pripravljen iti do konca, žrtvovati svoje življenje. To pa so lahko različne stvari, saj gre za popolnoma subjektivno presojo, kdaj se odločiš za takšno obliko protesta. Za nekoga je lahko to domovina, za druge kaj drugega. Nekdo lahko drži več, drugi manj ...«
Ostan je v svojem boju nemara edini v Sloveniji, ki metodo gladovne stavke kot oblike protesta razume »gandijevsko«, ker izpostavlja interes splošnega dobrega, ne pa sebičnih interesov. »Treba je vedeti, da obstajajo različne gladovne stavke,« pojasnjuje Ostan. »Sam nisem prenehal delati, temveč jesti. Svoje delo sem opravljal vse do takrat, ko sem moral zaradi zdravstvenih razlogov vzeti bolniško. Ni šlo za prekinitev delovnega procesa, temveč za gladovni protest. Lahko bi rekli, da gre za gandijevski tip protesta, ki prepoveduje protestiranje za lastne koristi. Gre torej za splošno dobro, ne pa za to, da bi bile osebno kratene neke koristi. Večina gladovnih stavk, ki smo jim priča, pa se pojavljajo zato, ker je bilo nekomu nekaj odvzeto. Tudi protest Joška Jorasa lahko razumemo kot protest na splošno, vendar pa gre tukaj tudi za njegove osebne interese. To ločnico je treba poudariti,« pravi Ostan.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.