22. 7. 2010 | Mladina 29 | Svet
Skoraj kaznovani
Resda morata banka Goldman Sachs in zavarovalna skupina AIG plačati globo zaradi goljufij, s katerimi sta oškodovali vlagatelje, a nihče od odgovornih še ni videl obtožnice
V EU se evropska komisija, evropski parlament in svet EU, ki med institucijami predstavlja države članice, še zmeraj prerekajo o predlaganih predpisih o vzpostavitvi nadzora nad finančnimi ustanovami, da bi preprečili špekulacije, goljufije in zlorabe, ki so privedle do sedanje gospodarske in finančne krize, v ZDA pa so nedavno sprejeli finančno reformo. Medtem ko so v EU usklajevali pogoje za objavo rezultatov obremenilnih (stresnih) testov za banke, da ne bi za katero od ključnih bank izpadli kritični in bi zahtevali njeno sanacijo ali dokapitalizacijo, so v ZDA zaradi očitanih goljufij in zlorab z banko Goldman Sachs in zavarovalno skupino AIG dosegli zunajsodno poravnavo. Banka Goldman Sachs se je z nadzornikom finančnega trga SEC pogodila za plačilo kazni v višini 550 milijonov dolarjev. SEC ji je očital, da je pred finančno krizo pri trgovanju z izvedenimi finančnimi instrumenti zavajala kupce oziroma jim ni razkrila vseh potrebnih informacij. Zavarovalna skupina AIG se je s pokojninskimi skladi iz Ohia, ki so ji očitali več goljufij, dogovorila za plačilo 725 milijonov dolarjev. Na prvi pogled je videti, da so ZDA spet prehitele zbirokratizirano EU.
Toda novinar Matt Taibbi je v svojem blogu na spletni strani časopisa Rolling Stone že napovedal, da za tiskano izdajo pripravlja obširen članek, kako so finančne ustanove financirale senatorje, ki so odločali o predlogu finančne reforme. Njihovo ravnanje seveda spet razkriva, kako finančne družbe vplivajo na politike, da glasujejo za predpise in ukrepe, ki zavirajo korenite spremembe sistema, ki je privedel do sedanje finančne in gospodarske krize. Seveda se podobno dogaja tudi v EU. Nekateri poslanci evropskega parlamenta so ob robu julijskega rednega plenarnega zasedanja parlamenta opozarjali, da takšnega pritiska lobistov, kot so ga bili deležni pred sestanki, kjer so se predstavniki evropskih institucij pogajali o zakonodajnih rešitvah za vzpostavitev nadzora finančnih trgov, še niso doživeli. V nasprotju z ZDA konkretnih primerov (še) niso navedli. Ne glede na to so posredno povedali, da je glavni razlog za zavlačevanje pri pogajanjih dejansko lobiranje bogatih finančnih institucij, kar pomeni, da bodo rešitve v kompromisnem dogovoru bistveno šibkejše, kot je bilo obljubljeno, tako bo finančni sistem lahko še naprej deloval po pravilih piramidnih shem oziroma kazinoja, ki prinaša dobičke le špekulantom.
V ZDA so komercialne banke 38 senatorjem, ki so glasovali proti predlogu za finančno reformo, za kampanje v povprečju plačale dobrih 103 tisoč dolarjev, 60 senatorjev, ki so glasovali za reformo, je dobilo v povprečju slabih 77 tisoč dolarjev. Taibbi piše, da je to le del mozaika, saj družbe z borze Wall Street v New Yorku uporabljajo različne poti, da politiki odločajo njim v prid. Poleg prispevkov za kampanje seveda pridobivajo politike in uradnike na svojo stran tudi s ponudbami oziroma zavezami za zaposlitev, tretja pot je lobiranje, ko določeni politiki in uradniki dejansko postanejo lobisti. »Ta industrija, ki ji ne manjka denarja, je neusahljiv vir denarja in kadrov za Kapitolski grič v Washingtonu,« piše Taibbi. Tudi če izgubi, jim ni hudega, kajti rešitve, ki so sprejete, so bistveno bolj šibke, kot bi bile brez njenega lobiranja in zasipavanja z denarjem. »Zdaj bo zanimivo spremljati, kje bodo pristali ključni igralci, ko se bo prah polegel. Je kdo pripravljen staviti, koliko članov in uradnikov iz odbora za banke bo v prihodnjih petih letih zasedlo vodilne položaje v velikih bankah?« sprašuje Matt Taibbi.
Kako finančna industrija konkretno vpliva na odločitve politikov v ZDA, Taibbi navaja na podlagi predloga za omejitev obresti za plačila in kredite, najete prek kreditne kartice, na 15 odstotkov, ki ga je vložil Bernie Sanders, eden od dveh samostojnih senatorjev v ameriškem kongresu. Družbe, ki izdajajo kreditne kartice, namreč za kredite uporabljajo enako politiko obrestnih mer kot drugi kreditodajalci, ki jih Taibbi imenuje »posojilodajalci morski psi«. Skoraj vsak Američan ima po njegovih podatkih kakšno hudo izkušnjo s potrošniškim kreditom, zato bi predlog za omejitev obrestne mere na 15 odstotkov na referendumu gotovo dobil podporo. V Washingtonu na Kapitolskem griču je zgodba seveda drugačna, saj je vsaka od družb, ki izdajajo kreditne kartice, oziroma finančna družba v zadnjih dveh letih za lobiranje porabila bistveno več kot 30 milijonov dolarjev. Na seznamih plačil članom odbora za banke so prispevki finančnih družb in družb, ki izdajajo kreditne kartice, praviloma na vrhu. Zaradi tega je izid glasovanja o takšnih predlogih, kot je omejitev obrestne mere na 15 odstotkov, predvidljiv.
Ampak bolj zanimivo je ravnanje, ki sta si ga privoščila demokratska senatorja Michael Bennet in Mark Udall. Najprej sta glasovala proti, a ko je med glasovanjem postalo jasno, da bo predlog zavrnjen, sta spremenila mnenje in glasovala za. Roy Teicher, tiskovni predstavnik demokratskega senatorja Andrewa Romanoffa, je pojasnil, da si je Bennet očitno premislil zato, da bi svojim volivcem lahko pojasnil, da je glasoval za varstvo potrošnikov. Ljudje niti približno ne vedo, kaj vse so politiki pripravljeni narediti za samopromocijo, je dejal Teicher. Mark Taibbi pa dodaja, da je takšno ravnanje v senatu tako samoumevno, da zaradi njega nihče niti trene ne več.
Finančne družbe z Wall Streeta, ki jim je z lobiranjem uspelo, da je finančna reforma, ki je bila sprejeta, bistveno milejša, kot je bilo predvideno, so že pred končno odločitvijo vedele, kje so luknje, da bodo še te omiljene določbe lahko obšle. Yves Smith, ki je zaposlena v eni od svetovalnih družb, prej pa je bila v službi v investicijski banki, je za nemško revijo Manager povedala, da bodo »banke ostale na dolgi vrvici«, kar velja tudi za določbe, na podlagi katerih bodo morale omejiti posle, ki jih sklepajo zase. Določbe, da bodo družbe, ki »se nenazadnje igrajo z javnim denarjem«, lahko investirale le v naložbe, ki so za družbo koristne, in ne bodo smele več špekulirati le za čim večji lasten dobiček, kar zagotavlja manjše tveganje za davkoplačevalca in stabilnost sistema, so razumne, a v realnosti »neuporabne«, je prepričana Smithova.
V njih so namreč kot posli, ki jih banke sklepajo zase, opredeljeni le tisti posli, ki so opravljeni brez strank, čeprav v realnosti banke te opravljajo tudi v imenu strank. Nove določbe bodo investicijskim bankam preprečile ustanavljanje lastnih hedge skladov in skladov zasebnega kapitala, kar se nanaša predvsem na banki Goldman Sachs in Morgan Stanley, a za to so predvidena tako dolga prehodna obdobja, da takrat, ko jih bo treba uresničiti, ne bodo imele več nobenega pomena, razlaga Yves Smith. To je potrdil tudi eden od partnerjev banke Goldman Sachs, ki je dejal, da so s sprejetjem teh določb igro sicer izgubili, ampak zdaj računajo na zmago v naslednjem krogu - pri izvajanju.
Katera špekulacija z valutami je v interesu strank, kateri posel z izvedenimi finančnimi instrumenti je v splošnem interesu in kateri zgolj v interesu povečanja lastnega dobička banke, je stvar presoje, njegove besede pojasnjuje Smithova. Časopis Wall Street Journal je že objavil, da več bank že zdaj za vsak primer prikriva posle, ki jih sklepajo zase. Citigroup in Morgan Stanley, pa tudi Deutsche Bank so menda svoje ljudi, ki se ukvarjajo s trgovanjem, formalno že premestile za mizo, kjer sklepajo posle za stranke, a tam še naprej sklepajo tvegane posle za banko samo. Tuje banke, kot sta Credite Suisse in Deutsche Bank, utegnejo lastne posle prenesti v tujino in se tako izmuzniti ameriškim predpisom.
Banka Goldman Sachs, ki je do zdaj iz vseh finančnih kriz izšla kot zmagovalka, mora tokrat na podlagi poravnave z nadzornikom finančnega trga SEC res plačati rekordno globo, a vendarle je znesek 550 milijonov dolarjev za polovico nižji od škode, ki jo je ta banka z goljufijami po oceni SEC povzročila investitorjem, ki so kupovali njen visoko tvegani finančni produkt Abacus 2007-AC1. Kot poroča tednik Economist, Goldman Sachs tožijo še številni investitorji in stranke, hkrati pa se bori še za svoj imidž na »sodišču javnega mnenja«. Eden od menedžerjev hedge skladov je menda pred kratkim povedal, da stranke o banki Goldman Sachs zdaj govorijo enako nervozno kot tisti, ki šotorijo v kampih, govorijo o grizlijih. Vse glasnejše so menda govorice, da bo banka morala odsloviti enega od obeh glavnih mož, bodisi predsednika uprave Lloyda Blankfeina bodisi Garyja Cohna, ki vodi družbo za investicijsko bančništvo, sicer ne bo mogla ustaviti bomb, ki letijo nanjo. Da je pritisk nanjo res hud, je mogoče sklepati tudi na podlagi odločitve, da komisija za poslovne standarde v okviru notranje revizije pregleduje vse od morebitnega konflikta interesov s strani menedžmenta do tega, kako trajnostni so produkti, ki jih ponuja za stranke. Četrtina od 400 partnerjev banke bo sodelovala pri pripravi poročila, ki bo dostopno javnosti. Je pa naloga regulatorjev finančnega trga, da spremembe, ki jih izvaja in napoveduje Goldman, ne bodo le kozmetične. Zdaj Goldmanu trgovanje in investicijsko bančništvo prinaša 80 odstotkov čistih prihodkov, koliko bo »izgubil«, če bo upošteval nove predpise, ni znano. Tako kot Yves Smith tudi Economist opozarja, da je med trgovanjem zase in za stranke težko potegniti črto.
Zaradi plačila globe 550 milijonov evrov je banka Goldman Sachs za drugo četrtletje izkazala bistveno nižji dobiček. Ta je znašal 453 milijonov dolarjev, v enakem obdobju lani, ko je bila še najbolj dobičkonosna banka na Wall Streetu, ga je imela 2,7 milijarde dolarjev. Toda bolj kot padec dobička banko zdaj žuli odhod strank, zato bo eden od obeh vodilnih mož najbrž res moral kmalu oditi, piše Economist.
Za poravnavo AIG pa je generalni tožilec zvezne države Ohio Richard Cordray dejal, da je globa 725 milijonov dolarjev glede na nepravilnosti, ki jih je ta zavarovalnica povzročila, več kot ustrezna, s tem da mora poravnavo potrditi še sodišče. Leta 2008 je država s 182,5 milijarde dolarjev davkoplačevalskega denarja AIG rešila pred bankrotom. V zameno za to pomoč je država v družbi pridobila 80-odstotni lastniški delež.
Ray Brescia, docent na Albany Law School, je na spletnem portalu Huffington Post ob objavi globe, ki jo morata na podlagi poravnave plačati banka Goldman Sachs in zavarovalna skupina AIG, opozoril na pregovor, da laž prehodi pol sveta, preden si resnica obuje čevlje. Mogoče so laži »nihče tega ni videl priti«, »napaka je v posojilojemalcih z nizkim dohodkom, ki niso imeli poslovnega znanja, pa so hoteli biti lastniki svojih domov« in »Amerika potrebuje Wall Street, da se kopa v dobičkih« prehodile pol poti okoli sveta. Kaže, da si je resnica obula dobre čevlje in je zakorakala po stopnicah na sodišča, je optimističen Brescia.
Nikakor pa s tem ni zadovoljen svetovalec in analitik Richard Eskow, ki je prav tako na Huffington Postu opozoril, da kljub dokazom, na podlagi katerih so finančne ustanove prek sodišč začele sklepati poravnave, proti nikomur od odgovornih ni bila vložena obtožnica. Ljudje bi po njegovih besedah zato morali začeti spraševati, kje so obtožnice. Goldmanova globa dosega le 5 odstotkov zneska denarja, ki ga je ta banka v letu 2009 razdelila za nagrade zaposlenim. Da se ministrstvo za pravosodje zvezne države Ohio ni odločilo vložiti obtožnice proti vodilnim v AIG, je dokaz, da oblast noče, da bi vodilni v družbah z Wall Streeta živeli v senci možnosti, da bo proti njim vložena obtožnica. »Toda prav ta grožnja je orodje, s katerim je mogoče preprečiti ponovitev zlorab in nepravilnosti, ki so bile storjene v preteklosti,« piše Eskow.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.