Borut Mekina

29. 7. 2010  |  Mladina 30  |  Politika

Pahorjev moralni tobogan

Če že, bi se žrtev Hude jame lahko spomnil predsednik države - v imenu antifašizma in širokega srca, kot ga lahko imajo le zmagovalci. Najbolje 27. aprila, na dan boja proti okupatorju.

Borut Pahor in Anton Stres pred Hudo jamo. V ozadju minister Ivan Svetlik.

Borut Pahor in Anton Stres pred Hudo jamo. V ozadju minister Ivan Svetlik.
© Daniel Novakovič/STA

Slovenci »dozorevamo« kot narod, postajamo »bistveno bolj občutljivi in senzibilni« za tragedije, je v izjavi po poklonu žrtvam dejal predsednik vlade Borut Pahor. Minuli teden se je udeležil še enega spravnega dogodka. Skupaj z ljubljanskim nadškofom Antonom Stresom je obiskal Hudo jamo, kjer sta se poskušala spomniti »vseh žrtev, ki jih prinese tako surova tragedija, kot je svetovna vojna in čas med njo in po njej, če je povezan še s prevzemom oblasti«. Moralna rast, pieteta do žrtev, je našteval Pahor, moralna zgroženost, sočutje in krivica, je dodal Stres. Po obisku Hude jame sta oba odšla še v Celje, kjer so nacisti na tisti dan med drugo svetovno vojno v zaporu Stari pisker ubili 100 talcev. »Med njimi tudi enega kaplana,« je našteval Stres.
Je to korak naprej? Bi bilo treba njuno dejanje ovekovečiti kot prispevek k spravi in razumevanju? Morda. Toda če pomislimo natančneje in bolj »občutljivo« ter politično »senzibilno«, bi bilo veliko bolje, če bi se spravnega dejanja udeležil predsednik države. Pahorjeva vloga je namreč izrazito politična in njegovo spravno dejavnost lahko razumemo še kako drugače. Denimo v kontekstu lokalnih volitev. Dvomov o moralni čistosti bi bilo nedvomno manj, če bi tam videli Danila Türka. In res, Türk je pred več kot letom dni v pismu prejšnjemu slovenskemu nadškofu dr. Alojzu Uranu celo predlagal, da bi letos, ob dvajseti obletnici prve spravne slovesnosti, skupaj razmislili o »primernem javnem dejanju«. Toda cerkvene oblasti na njegovo pismo niso odgovorile. Pahor tako kljub vsem pomislekom ostaja primernejši, zato so organizatorji letošnje slovesnosti pod Krenom tja povabili njega in ne Türka.
Že ta incident pove o stanju t. i. sprave na Slovenskem več, kot sta skušala povedati Pahor in Stres. Predsednik slovenske države je padel v nemilost pri RKC, ker je lansko leto kritiziral apostolskega nuncija. Pri grobišču pod Krenom v Kočevskem rogu je apostolski nuncij v Sloveniji, nadškof Santos Abril y Castello, lani vodil slovesno mašo v spomin na tamkaj pobite domobrance in ostale žrtve po drugi svetovni vojni. Dejal je, da gre za »strašen zločin, ki so ga zmagovalci zakrivili nad premaganci, bratje nad brati, v imenu ideologije sovraštva, v imenu komunizma in razrednega boja. S tem zločinom so prekršili božje zapovedi, človeške zakone in vse civilizacijske norme.« Türk je nuncijevo pridigo označil kot »neprimerno za diplomatskega predstavnika Vatikana,« ker Castello ni povedal vse resnice, ampak je razlago omejil na »ideološki vidik«. Zato mu je svetoval, naj bo občutljivejši za našo zgodovino. Od tedaj ima v spravnih procesijah mesto le še Pahor.
Ali torej, kot pravi Pahor, res moralno »dozorevamo« in postajamo bolj »občutljivi?« Če smo se že vprašali, kaj Pahor išče na spravnih slovesnostih, od Krena do Hude jame, se lahko v duhu nove moralne občutljivosti vprašamo tudi, kaj ima tam iskati vodja verskega gibanja. V čigavem imenu je govoril nadškof Stres, koga je predstavljal? Vernike? Mrtve? Kolaborante? Desnico? Drugo stran? Del mrtvih? Morda domobrance? Kako, ko pa cerkev ves čas trdi, da sta jo med drugo svetovno vojno skrbela predvsem vera in človek? Kakšno pravico ima pravzaprav Stres, da predstavlja kogarkoli od naštetih in na njihov račun žanje moralni kapital? Kako nepremišljeno in moralno grobo je bilo zadnje dejanje Stresa in Pahorja, ki je stopil v škornje predsednika države, priča tudi obisk zapora Stari pisker.
Seveda je jasno, da sta oba želela doseči nekakšno ravnovesje in uravnoteženost. Če sta se v Hudi jami priklonila krivično usmrčenim na eni strani, sta se v Starem piskru krivično usmrčenim na drugi. Nekoč smo se spraševali, ali je sploh mogoče matematično enačiti poboje partizanov s poboji domobrancev. Toda v zadnji enačbi Stres-Pahor domobrancev praktično ni več. Obtoženi so le še partizani. Če so v Hudi jami antifašisti pobijali kolaboracioniste, so v zaporu Stari pisker antifašiste pobijali tujci, Nemci. Ali smo pri razumevanju zgodovine prišli že tako daleč, da je cerkveni poklon partizanom, ki so jih pobili Nemci, razumljen kot koncesija levici? Če sta Pahor in Stres resnično hotela biti tenkočutna in uravnotežena, bi bilo veliko bolj smiselno, da bi po Hudi jami obiskala še grobišče, kjer so pod roko slovenskih kolaborantov padli partizani. To seveda ni Stari pisker. Lahko bi, denimo, obiskala cerkev na Urhu.
Cerkev na Urhu je bila ena najmočnejših domobranskih postojank v osrednji Sloveniji, kjer so med drugo svetovno vojno domobranci z roko v roki z župniki v kletnih prostorih bližnje mežnarije zasliševali, mučili in pobijali partizane, njihove sodelavce in civiliste. Najzloglasnejši mučitelj je bil pripadnik cerkve, po vojni obsojeni in obešeni župnik, Slovenec Peter Križaj. Jedro domobranske utrdbe je bila prav cerkev z zvonikom, od koder so varnost postojanke zagotavljali ostrostrelci in mitraljez. Urh je bil poleg tega rojstni kraj oborožene »bele garde«, saj se je tam maja 1942 zbrala prva domobranska enota. Kraj bi bil torej idealen za drugi korak spravne slovesnosti. Tudi zato, ker se na Urhu nihče od cerkvenih dostojanstvenikov doslej še ni priklonil mrtvim antifašistom, anonimno zakopanim v okolici. Toda z Urhom je druga težava: tam praktično ni več spominskih obeležij.
Od druge svetovne vojne pa nekje do osamosvojitve je bila cerkev na Urhu muzej s stalno razstavo dokumentov o zločinih nad partizani. Kaj se je na tem mestu dogajalo, je bilo jasno že od zunaj: cerkvena fasada, predvsem zvonik, je bila polna poškodb, ki so nastale ob napadu partizanov na ostrostrelsko gnezdo. Poškodbe fasade so bile zato tudi spomeniško zaščitene. Fasado sta dopolnjevali dve spominski plošči, ena vzidana v mežnarijo, torej v poslopje, kjer so domobranci prebivali, druga v kletnih prostorih, kjer so zasliševali in mučili žrtve. V bližini je tudi spomenik, a vsa ta obeležja danes nimajo več smisla ali sporočilne vrednosti.
Poleti 1992 je namreč takratna občina Moste dovolila v cerkvi mašo, po njej pa so cerkveni veljaki razstavo odstranili in jo pospravili v mežnarijo. Pozneje je bila cerkev s poslopji vrnjena v postopku denacionalizacije, odločba pa je med drugim vključevala odstranitev razstave in zaprtje muzeja, ki je od tedaj deponiran v ljubljanskem Mestnem muzeju in skrit očem javnosti. Pod vlado Janeza Janše je nato kulturno ministrstvo sostrski župniji dovolilo še obnovo fasade, ki je bila dotlej spomeniško zaščitena. V okolici sta sicer ostali dve spominski plošči, ki pa zgolj nesmiselno pojasnjujeta, da so tam »mučili žrtve«. Kakšnih sto metrov od cerkve je tudi velik spomenik, vendar na njem niti z besedo ne piše, zakaj je bil postavljen. Ob vznožju spomenika je na tablici zapisano le, da je to spomenik »žrtvam fašizma«, ni pa zabeleženo, da je tam grobnica s skoraj 200 trupli. Obiskovalec lahko torej izve zgolj to, da so tam nekje ljudje grozno trpeli in nekateri v mukah umrli.
V Sloveniji pa smo se pravzaprav že navadili, da politiki v spravnih poskusih simbolne točke trpljenja in razcepljenega naroda iščejo tam, kjer jih pravzaprav ni. Zgodovinar Božo Repe ponavlja, da celo v grobišču pod Krenom, ki je že leta 1990 postalo slovenska simbolna točka povojnih pobojev in kjer sta dva spomenika, kapelica in še kaj, »kolikor vemo, tudi ni domobrancev«. In kot vedo zgodovinarji, tudi v Hudi jami, kamor sta Pahor in Stres odšla »ohranjat spomin«, ležijo predvsem umorjeni pripadniki hrvaške vojske NDH. Po analizah oblačil in obutve so preiskovalci v Hudi jami doslej identificirali 427 usmrčenih vojakov NDH in domnevno 346 posameznikov, ki bi lahko bili slovenski domobranci, nam je dejal zgodovinar Mitja Ferenc. Zato pa je zanimivo pogledati, kako »spomin« na te dogodke, ki so del skupne zgodovine, obeležujejo na Hrvaškem.
Ko je hrvaški predsednik države Ivo Josipović prejšnji mesec prišel na Tezno, kjer leži pod zemljo več kot 15 tisoč zunajsodno pobitih ustašev, je posebej poudaril, da prihaja tja kot antifašist. V Maribor, na pokopališče Dobrova, je na spravno slovesnost prišel kot »zmagovalec«, ki ima »široko srce«, ki razume ter sprejema vse razsežnosti vojne, med drugim tudi zločine, ki so se zgodili zaradi nje, je dejal. Kot prvi hrvaški predsednik je nato odšel še v Pliberk v Avstrijo, od koder so po vojni zavezniki vračali begunce, čeprav je v predvolilnem času dejal, da tja, kjer se »zbirajo ljudje v črnem«, nikoli ne bo šel.
Zanimiv je tudi trenutek, ki ga je izbral novi hrvaški predsednik: spomin na ubite vojake in civiliste je obudil na dan boja proti fašizmu, ki ga na Hrvaškem praznujejo 22. junija. Zato je z njim v Slovenijo prišla tudi močna partizanska delegacija, različni predstavniki hrvaškega protifašističnega združenja, borci domovinske vojne ter srbskih in romskih društev. »Vemo, kaj se je na tem tragičnem prostoru zgodilo po drugi svetovni vojni. Brez sojenja je bilo ubitih veliko ljudi, med njimi številni nedolžni,« je začel Josipović. In dodal: »Tudi takih, ki bi jim bilo treba soditi.« Nato se je zahvalil vsem, ki so prišli z njim, »zlasti antifašistom«, saj naj bi s tem dejanjem na Hrvaškem zaprli del zgodovine.
Zamislimo si podoben scenarij: slovenski predsednik države Danilo Türk na dan boja proti okupatorju, 27. aprila, obišče Hudo jamo. Sam, seveda - kaj ima tam iskati cerkev? Tja pride z močno partizansko delegacijo, s še živečimi predstavniki antifašističnega gibanja ali osvobodilne fronte. Pred vhodom v rudnik omeni, da je bilo na tem kraju ubitih veliko nedolžnih ljudi in doda, da »tudi takih, ki bi jim bilo treba soditi«. Da ne bi bilo nesporazuma, novinarjem še pojasni, da je tja prišel kot »zmagovalec«, kot antifašist, katerega odlika je »široko srce«, ki zato sprejema tudi manj svetle plati protifašističnega boja in v tem smislu odpušča poražencem na drugi strani. Bi bil takšen scenarij mogoč? Zakaj pa ne, saj smo danes vsi antifašisti, mar ne?

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.