Blaž Ogorevc in Matjaž Hanžek

Najprej se mi je zdel samo en navaden važič. In seveda malo butast, kot to važičem že samo po sebi pritiče, za povrh pa je bil doma še iz Borovnice.

/media/www/slike.old/mladina/vecerja0otvoritvenabk.jpg

© Borut Krajnc

Najprej se mi je zdel samo en navaden važič. In seveda malo butast, kot to važičem že samo po sebi pritiče, za povrh pa je bil doma še iz Borovnice, mi škofjeloški meščani pa že tam od Valvazorjevih časov malce vzvišeno menimo, da notranjski rovtarji pravzaprav ne počnejo kaj pomembnejšega, kot da se v jesenskih nočeh preganjajo po temnih bukovih gmajnah in drugega za drugim davijo tiste ljubke črnooke polhke. Kot močno shujšan in ocufan pav je preklasto postopal po predavalnicah in hodnikih takratne FSPN, kamor sva se po gimnaziji naključno vpisala oba, pomenljivo otresal s takimi bolj štrenasto redkimi, a dolgimi lasmi, zraven pa se zaupno hahljal s takrat prvo lepotico našega letnika, filmsko igralko, fotomodelom in kaj vem kaj še vse, Manco Košir, možganskima trustoma bratoma Bučar, že takrat prebrisanim Vinkom Vasletom in podobnimi znameniteži bodočnosti. Sam sem, za druge nezanimiv, raje v kakšnem samotnem kotu z nekim fantom z našega konca, Ivanom Bernikom, sedaj je doktor sociologije in predavatelj na isti fakulteti, razpravljal o biti in niču ter mu obenem zavidal to posvetno slavo. Matjaž je bil takrat že ožji član kultne skupine OHO pa eden najpametnejših vizualnih pesnikov ter tudi sicer vsesplošno družbeno angažiran anarhoštudent. Denimo, ko je v tistih študentsko hrupnih sedemdesetih letih on koval svoj ugled in priljubljenost z modrimi in premišljenimi besedami, sva se ob zasedbi filozofskega faksa s prijateljčkom Feotom statusno povzpela le do nekakšnih natakarjev v improviziranem bifejčku tam pod stopnicami, kjer je bila navadno garderoba, ter prodajala neke postane sendvičke z ljubljansko salamo in mlačen pir, pa čeprav sva bila tudi midva iz dneva v dan vse bolj uveljavljena vizualna pesnika. A dolgi in strastni govori ter vzklikanje revolucionarnih gesel so osušili grla in ta polprivatni posel je lepo cvetel, kar se je seveda poznalo pri delitvi dobička. Čez dan ali dva sva za nekatere izbrance na podlagi popolnoma zasebne iniciative ponudbo razširila tudi na »šnopc izpod šanka«, toda študentski uporniški zagon se je polagoma utrudil in zadremal in stvari so stekle v stare vsakodnevne struge.
Medtem sem se s FSPN prepisal na filozofski faks in z Matjažem skoraj popolnoma izgubil kakršenkoli stik. Le v kakšni avantgardistični literarni reviji sem sem pa tja naletel na kakšen njegov pesniški umotvor. Potem sva pa kar naenkrat skoraj usodno trčila drug ob drugega. Srečevala sva se na Radiu Študent, skupaj urednikovala pri reviji Problemi, najbolj pa naju je zbližalo delo pri projektu ŠKUC. Ta ubogi kulturni center je takrat dobesedno crkaval. Vedno rahlo vzvišeno naduti Aleksander Zorn, zdajšnji poslanec, in v čisto teorijo potopljeni dr. Darko Štrajn, ki sta vodila to študentsko ustanovo, sta v nekakšni apatiji izvlekla roke iz te brezperspektivne kaluže in vsa dejavnost je bila le še redno mesečno izplačevanje njunih funkcionarskih honorarjev. A prijateljček Feo je napisal tole haiku pesmico: »Če hočeš žeti riž, moraš do kolen zabresti v blatno vodo.« In prav Matjaž je oseba, ki s skoraj živčno energijo brodi po zavoženih projektih. Ko je kandidiral za novega predsednika tega centra, so mu funkcijo prepustili skoraj z neko privoščljivo škodoželjnostjo, češ zdaj si pa lahko umijemo roke, bo pač Hanžek tisti, ki je uničil ŠKUC. Njegova prva malce presenetljiva poteza je bila, da me je že čez dan, morda dva ustoličil za izvršnega sekretarja, torej drugega moža te ustanove. Sploh pa sva bila vsaj eno leto zgolj in samo dva. In so se prefinjeni študentski kulturniki hehetali, češ kaj za ŠKUC ni dovolj, da ima za predsednika nekega živčnega paranoika, zdaj je za tajnika dobil še nekega gorskega buteljna. Midva pa sva zdrvela, kajti čas se nama je iztekal. Najprej je bilo treba namolsti nekaj denarja. Na republiški kulturni skupnosti so se rogali, češ kaj bi vam dajali nekakšne transfuzije, če pa vaša organizacija zadnje leto ni niti prdnila, na ljubljanski so naju zavrnili, naj zadeve najprej urediva z republiško. No, morda je bilo ravno obratno, ampak zos je bil prav tako trpek. Zato sva na hitrico, z nekaj preostalimi beliči in s prijateljskimi zvezami, ampak res na hitrico, tako rekoč skoraj čez noč, natisnila tri ljubke pesniške plakate Mihe Avanza, ki jim je zelo všečno likovno podobo nadel Zdravko Papič. Z njimi pod pazduho sva zdrvela na obe kulturni skupnosti in tam so se končno omečili in razvezali mošnjiček. Seveda cekini niso bruhali, toda neka taka napol perspektivna miloščina je pa vendarle bila.
Potem sva kar dve leti kraljevala na tem ŠKUC-u. Prvo leto je bil predsednik Matjaž in tajnik jaz, potem sva funkciji enostavno zamenjala. In čeprav se je dejavnost centra v teh dveh letih neizmerno razvejala, saj smo izdajali knjige, organizirali predstave, razstave in koncerte ter še razne druge, z besedami težko opredeljive »umetniške akcije«, sva po izteku s statutom določenega mandata s hladno poštenostjo zavrgla svoji funkciji in brez posebne hvalisavosti (ta se je pri naju pojavila šele sedaj, kadar se prepuščava spominjanju) prepustila svojim naslednikom dobro razvejeno in že ugledno ustanovo. Pa dajta, so naju hujskali takratni mladinskopolitični ministronti, dajta, zgrabita tale ŠKUC še za kakšno leto, kajti vidva imata za te stvari pravi nos, a sva jih hladno zavrnila, češ da nisva nikakršna funkcionarska klopa, ter rahlo važiško, a dokončno in z lepimi spomini odšla. Kajti oba sva ljubila svoje uradne ure. V vsem mandatu svojega predsedovanja namreč nisva imela uradnih prostorov, te so zapravili že najini predhodniki. Zato sva se vsak dan službeno sestajala v tistem pajzlastem bifeju Ona On nad cestnim podhodom, ki vodi iz parka Zvezda proti Maxi marketu. V nekem kotu sva imela bolj ali manj stalno mizico in tudi natakarice so se povsem sprijaznile z najinim delovnim časom, celo z nadurami, ki sva jih pogosto, rada in s slastjo opravljala prav tja v noč. Tam sva potem lagodno srkala pivo, včasih tudi kak šnops, sprejemala stranke, sestankovala in načrtovala bodoče »projekte«, pogosto pa le povsem neobvezno kramljala, da so se besede izgubljale tja gor pod visoki strop, ter se sladila s šalami, skratka »uradovala«. Če pa sva se tam kdaj začutila birokratsko utesnjena, sva enostavno zamenjala poslovne prostore ter odšla v kakšen drug bližnji lokal. Ker nisva nikjer imela kakršnihkoli omar, polic ali predalov, sva vse dokumente, prošnje, račune in različne vloge hranila kar v moji znameniti aktovki. Pogosto je marsikoga skrbelo, še pogosteje pa si je marsikdo privoščljivo želel, da bi to torbo vendarle že enkrat izgubil ter tako zapravil celotno dokumentacijo, pa ni šlo, nikoli ni izginil ali se založil niti en uradni listek. Zato je v avantgardistični umetniški srenji zakrožila zlobna legenda o mojem rojstvu. Menda naj bi bila na porodni mizi moja mati najprej iztisnila na plan neko torbo, za katero pa se je takoj stegnila v prazno hlastajoča rožnata ročica Blažka dojenčka in iz notranjščine droba moje matere se je oglasilo zamolklo tarnanje, o, kje je moja torba, le kje je moja torba. Seveda so se v tej aktovki pojavile tudi mrvice tobaka in drobtine raznih povaljanih sendvičev in so bili zategadelj premnogi dokumenti malce onečaščeni z njimi, pa tudi kakšna kapljica piva, vina in celo žganja je razjedala površino uradnih listin, vendar menim, da so vsi ti madeži pričali le o najini neprestani zavzetosti za projekte, ki sva jima bila predana ves čas, med zabavo in med uradovanjem, celo med na hitro pomlatenim kosilom.
Zatorej ni prav nič čudnega, če sva po dveh letih takega romantičnega uradovanja postala kar nekakšna dobra prijateljčka. A v tem prijateljstvu je on vedno predstavljal resnejši in pametnejši del, jaz pa tistega butastega in zaletavega. Tako sva enkrat skupno kupila od nekega tehnika z Radia Študent kolekcijo poštnih znamk, ki jo je on ob pomoči svojega očeta, stricev in drugega sorodstva skrbno zbiral vse otroštvo, v tistih časih pa mu je le še kot nezanimiva in mrtva nagačena žival pozabljeno ležala na dnu predala. Midva sva znamke, te šarmantne drobne pisane sličice z napisi prečudnih eksotičnih dežel, prav »nujno potrebovala«, Matjaž za popolnitev zbirke svoje hčerkice Bogomile, jaz za svojega sinčka Rokca. Izbarantala sva dva albuma, nekega manjšega, ki je vonjal po starem, že malo obdrsanem pravem usnju in so bile v njem shranjene skoraj vse kompletne serije, ki jih je izdala Avstrija po drugi svetovni vojni, ter drugega, večjega in povsem plastičnega, ki pa so ga zapolnjevale od tu in tam nekontrolirano in nesistematično nametane polserije raznih takih neumnih držav, kot so Um el Quain ter podobni arabski emirati pa razne Gane in Nigerije, Sejšeli in Tonge ter podobno. Tiste avstrijske so bile oblikovane enotno in strogo, posamezne serije premišljeno in logično posvečene povsem določenim temam, na primer dnevu avstrijskih železnic ali obletnici ustanovitve organizacije Rdečega križa, a kot nekakšne sivkaste prepeličke bolj nevpadljive, čeprav zelo elegantne. Te iz drugega albuma pa so kot klovni kričale v cirkusantski pisanosti, bile so različnih oblik, štirikotne so bile ene zelo dolge in druge izjemno visoke, potem so bile tu še trikotne, okrogle in celo mnogokotne. Na njih so se zvijale barvite ptice, bruhali vulkani, pretepale divje tolpe domorodcev, rakete poletale v vesolje ter se dogajale vse take in podobne strastne stvari, žal v rahlo plehki, cenenim plakatom podobni izvedbi. Ha, sva rekla, kako si jih bova pa zdaj razdelila? Matjaž je rahlo pomislil, in ker je poznal mojo strast do praznega hrupa, je hitro predlagal, da bi se on kar žrtvoval in se zadovoljil s tisto avstrijsko puščobo. Takoj sem hlastno privolil, čeprav sva oba vedela, da v filatelističnih krogih tisti kričeči šoder sploh nima nobene cene in da večina njih sploh nima priznanega statusa »prave« poštne znamke, tiste resne »avstrijke« pa bi celo v profesionalnih krogih lahko dosegale povsem solidne tržne cene. Vendar menim, da otročki prvič zaslutijo, da zna biti življenje enolična, celo neprijetna puščoba, ko prično dobivati tako imenovana »koristna« darila, zato sva tistega večera vsak s svojim albumom nadvse zadovoljna krenila domov. Vendar Matjaž nikakor ni kakšen sebičen grebator, kot bi ob tem kdo morda pomislil. Se spomnim, kako se je trudil in živčno begal, da mi je za tisto mojo prvo knjižurico z rahlo branjevskim naslovom Prisilno zreli paradižnik priboril nagrado revije Mladost, ki je bila v stari Jugi najuglednejše priznanje mladim pisunom. Sam osebno sicer mislim, da umetniške nagrade prejemajo tisti, ki s spretnim pohlepom kolikor moč vsiljivo organizirajo cel niz dejavnikov v svojo korist, ali pa, seveda, kakšni že stokrat okinčani fosilčki, nagrajevanja katerih smo že tako vajeni, da nekako kar ne bi šlo, da ne bi dobili še kakšne nagrade, ter da se kakšna »kvaliteta«, združena celo s skromnostjo, kaj hitro in tiho pogrezne v mulj pozabe. Torej, Matjaž se je po bog ve kakšni poti znašel kot slovenski predstavnik v tisti beograjski komisiji in s prve seje se je vrnil pesimističen. Joj, je stokal, saj Slovencev in Šiptarjev nihče ne razume, kaj da bi pa še take knjige brali. Vendar se je takoj domislil protiudarca, nemudoma odvihral v Novi Sad k svojemu prijatelju konkretističnemu pesniku Vojislavu Despotovu in se skoraj hipoma vrnil s prevodom omenjene knjižure. Potem se je spet živciral na dveh sejah v Beogradu in nekega nedeljskega jutra so mi telefonirali z beograjske televizije s prošnjo za intervju. Menim, da se je »priznanja« pravzaprav celo iskreneje veselil on, priznati je pač treba, da so mene bolj radostili oni novci, ki so »priznanje« spremljali.
Torej s to osebo sva se srečala na kramljanju ob večerji. Le kam si bo pa on izmislil, da greva, in le kaj bova jedla, me je glodalo, saj sem pri prejšnjih sogovornikih naletel na precej ekstravagantne predloge. Hanžek pa je bil hiter in enostaven. Kar k Mraku greva, se je odločil brez kakršnihkoli motoviljenj. Pa kaj, pa še kakšne vampe bova jedla, sem bil razočaran sam v sebi, a na glas sem ga vprašal, čemu ravno k Mraku. Tam nisem bil pa že vse od takrat, odkar sem enkrat zajebal Chubbyja, se je z rahlo sentimentalnim tonom v glasu spomnil svojega sedaj že davno umrlega, a verjetno najboljšega prijatelja.
Ta Chubby je bil nasploh prav poseben primer. Z Matjažem sta se spoznala, ko sta skupaj hodila na bežigrajsko gimnazijo ter v druščini s tudi že umrlim slikarjem Bardom Iucundusom tekmovala, kdo bo imel v redovalnici več cvekov. (Menda je najprej suvereno zmagoval Bard, vendar so ga potem izločili iz tekmovanja, saj so ga preprosto vrgli iz šole.) Sploh je pa tudi Chubby namesto na kakšni od fakultet za nekaj let pristal v Amsterdamu, kjer se je z velikim uspehom izšolal za pravega »profesorja« anarhohipijizma. Za takratne ljubljanske ulice je bil jako nenavadna pojava, neizmerno visoko bitje opletajočih udov in vsesplošno zaraščenega obraza, okrašenega z izjemno dolgimi ravnimi črnimi lasmi. Zelo rad je kaj vpil in s svojimi zlobnimi besedami med patetično razlomljenimi gibi zaničeval ves vidni in tudi tisti za horizont skriti svet. Če je kdorkoli teptal v blato kakršnokoli osebo, politično usmeritev, cerkev ali katerokoli drugo človeško duhovno dejavnost, morda kakšno žival, reko ali zvezdo, se je temu zaničevanju nemudoma strastno pridružil, le čez Hanžka se v njegovi prisotnosti ni bilo dobro obregniti. Bil je na stalnem begu pred vigilantsko »frizersko policijo«, kadar je Ljubljana doživela kakšen ugleden politični obisk, pa je bil tudi on na seznamu tistih, ki jih je policija zgolj zaradi higieničnejšega videza ulic povsem brez drugih razlogov lepo pospravila v ječo na Povšetovi. Pa je enkrat spet neki uglednež naklonil mestu svojo prisotnost in Chubby je Matjažu po telefonu sporočil, da se bo naslednje tri dni previdno izogibal centru, temu je bilo pa klavrno srkati pivo v samoti, zato ga je pričel hujskati, češ saj te počakam tam v tistem zakotnem letnem vrtu pri Mraku, skoraj do tja se lahko elegantno pritihotapiš s trolejbusom, potem ti pa preostane le še tista zapuščena poscana ulička. Tudi Chubby je bil žejen tako družbe kot piva, zato je zgrabil. A ni vrag, da so ga možje postave zgrabili prav na tistih bednih dveh stopničkah pred vhodom v gostilno. Zato smo bili tistega poznega popoldneva z Matjažem in foto Krajncem edini gostje na popolnoma praznem vrtu pred nekim zrezkom, priznam, popolnoma poštenim, a vendar malo, če se tako izrazim, »industrijskim«, in nekim vinčkom, ki pa ga ne bom opredeljeval, kajti mojstri pisanja svetujejo, naj bi se ista beseda ne ponavljala v enem samem stavku. Zraven smo imeli še malo slabe vesti, kajti sicer prijazna gospa, ki nam je stregla, nas je opozorila, da zapirajo že ob šestih, vendar na cesto tudi nikogar ne mečejo. Toda vseeno sem jo sem pa tja zasačil, kako je skozi okno točilnice tečno oprezala, kdaj se bomo že skidali. Zato smo raje nadaljevali kar v neki kavarnici tam zraven.
Ko je Chubby usodno zbolel za kožnim rakom in pristal na Onkološkem inštitutu, se je večnemu žurerju podrl svet. Svoje dni smo v naši družini imeli nekega papagajčka, Miki mu je bilo ime. Njegovi najveličastnejši trenutki so nastopili v času kosila, ko je vsa naša družina posedla k obedu. Ta Miki je takrat prav sladostrastno privršal na mizo, prevzetno stopical med krožniki in jedilnim priborom, se naduto šopiril, kljunil drobtinico tu in drugo tam ter zraven nekaj samovšečno ščebetal. Nekoč pa, joto nam je mama naložila v krožnike, je Miki skočil na rob mojega krožnika ter se sklonil naprej, da bi malo povohal ali morda celo poskusil, kaj pravzaprav jem. Vendar je bil ta rob malce polit in zategadelj spolzek, ptiču je spodrsnilo in zapeljal se je naravnost v enolončnico. Seveda smo ga nemudoma rešili in sprali pod vodo, ampak prej našopirjeno pisani ptič se je nenadoma prikazal v tako groteskno grdem liku, da smo se ob pogledu nanj kar valjali od smeha. Prej nasršeno perje je poleglo ob nenavadno drobnem in koščenem teleščku, izgubilo je žive in bleščave barve ter se sprevrglo v nekakšno enolično sivino in več kot očitno se je videlo, da se siceršnji gizdalin Miki neizmerno sramuje samega sebe. Pod vplivom obsevanj in kemoterapije se je tudi s Chubbyjem zgodilo nekaj podobnega, njegovi dolgi črni lasje so izpadli, že prej trlica je še bolj shujšal ter nekako posivel. Tudi on se je sramoval samega sebe v taki podobi, zato ni sprejemal nikakršnih obiskov, razen Hanžka seveda. Nekaj dni pred njegovo smrtjo sva ga šla obiskat. Le še nemočno je shujšan in plešast ležal tam v neki grdi vojaški postelji ter me nepremagljivo spominjal na v joto padlega papagaja, a tokrat mi ni šlo na smeh. Hej, Čabuh, sem mu namignil, sem prešvercal mimo vratarja koktino stekleničko izvrstnega češnjevca iz Škofjeloškega hribovja, ki prav slovi po tem napitku. Oh, Blaž, me je žalostno zavrnil in se zazrl skozi odprto okno v krošnje dreves, ki so malo migale v nekakšnih sapicah, zdaj je pozna pomlad in drugič mi raje prinesi svežih češnjic. V svoji notranjosti sem se skoraj zgrozil, da si Chubby želi češenj, saj bi se še nekaj mesecev prej neznansko rogal vsakomur, ki posega po tako imenovani »zdravi« hrani. Pa mi tudi to ni uspelo, kajti čez kakšne tri ali štiri dni, Matjaž je bil le še enkrat pri njem, je odšel.
Ivan Vojin, torej ta Čabuh, je Matjaža poveril tudi za izvršilca svoje oporoke. Skrbno je zbrskal skupaj njegovo literarno zapuščino in nekako mu je uspelo izdati knjižico Chubby was here po nekem njegovem znamenitem grafitu v bifeju Šumi. (Skoraj sočasno je izšla tudi knjiga Petra Božiča z istim naslovom.) Z morebitnim honorarjem, tako mu je naročil Chubby, pa naj Matjaž stori po lastnem premisleku kaj koristnega. Ta je počakal do smrti naslednjega pajdaša iz naše druščine, mislim, da je bil to pogreb Munjenega, ko smo se spet zbrali na ljubljanskih Žalah. Po obredu smo obiskali še Čabuhov grobek ter zavili v letni vrt bližnje gostilne. Zdaj vas pa še zadnjič časti Chubby, je kliknil Matjaž in potem smo pili. Ko je Čabuhov honorar pošel, je zapitek naprej poravnaval Prekmurec Vlado Kreslin. In premnogo lepo besedo in očarljivo zgodbo smo izrekli na račun vseh rajnkih prijateljev, še posebno Chubbyja.
Nekoč pa sem tudi jaz nenamerno potunkal Matjaža v neprijeten zos. Pri Mladini sem urejal zdaj že davno mrtvo literarno prilogo Mlada pota. In smo objavili razpis za najboljšo erotično zgodbo ter obetali »dragocene« nagrade. Prispevki so dobesedno deževali in ob prebiranju sem postal pozoren na neko čudno dejstvo, nekakšen slovenski sindrom. Ni bilo pomembno, ali je bil avtor moškega ali ženskega spola, na koncu, ko je bil floder končan, je vedno najebala, pogosto celo smrtno, »ona«. In ko sem tako razmišljal naprej, sem ugotovil, da se isto dogaja v vsej zgodovini slovenske literature, od narodne Lepe Vide prek Primičeve Julije, ki se ji dokončno literarno maščuje Janez Trdina v zgodbi o doktorju Prežirju (Prežir je dolenjska izgovarjava priimka Prešeren), in tako naprej, da ne bi brezplodno modrijanil. In ko je bilo treba podeliti tiste obetane bogate nagrade, je prišlo do zagatne jebe. Ti sam si se s tem hvalisal, mi je grobo zabrusil šef, zdaj se pa sam znajdi. Od mene ne dobiš beliča. Pa sem poklical Matjaža in ga opomnil, da sva že večkrat besedovala o tem, kako bi kakšen konec tedna preživela v njegovem očarljivem samotnem vikendu tam nekje na južnih obrobjih Polhograjskih dolomitov. Zvijačnost pa je bila v tem, da je ta njegova kočica najbližje človeško bivališče do one hiške, v kateri je svoje dni zločinsko deloval Metod Trobec, pravzaprav nekakšen patriarh slovenskih spolnih iztirjencev. Sam sem sicer izdelal svoj pogled na njegov psihološki profil, kajti kar nekajkrat sem iz povsem različnih virov čul, da je bil ta Metod prav izjemen, lahko bi rekli mogočen flodrač. Tako je flodral in flodral, ko pa se je prebudil iz ekstaze, je ugotovil, da je pod njim vse mlahavo, da ne diha in ne kaže nobenih znakov življenja. In njegov grobi razum mu je šepnil, da mu v takem trenutku ne preostane drugega, kot da tisti, takrat le še velik kos mesa brez iskre življenja enostavno skuri ter se s tem izogne vsem nadaljnjim zoprnijam. No, pa povohajmo še malo ta zakleti kraj, smo si rekli (z nama je bil še kolega iz redakcije, mariborski Marjan Horvat) in odšli iz grape, kjer je imel Matjaž vikendico, tja gor na planjavo do takrat že malo razpadajoče samotne hiške. Potem smo malo štefnali tam naokrog in lahko se pohvalim, da sem eden redkih ljudi, ki so prišli živi iz Metoda Trobca peči. Zdrknil sem v tisto grozečo črno luknjo in se zagledal v s črnim čadom pokriti obod. O, madona, me je spreletelo, kakšno grozno jebo so zrle te opeke, z razdalje pičlega pol metra so gledale, kako se cvre najmanj pet ženskih trupel. Ko sem se malo zbral, sem se vrgel na delo in z naporom izbrskal zidak, ki je imel v vsej peči najboljši in najbolj temeljit pogled. S plenom sem se potem vrnil v redakcijo, kjer sem ga lepo zdrobil in za prvo nagrado namenil košček, ki je bil neposredno okajen s sajami ubogih žrtev, za drugo le košček tega zidaka, ki pa dogajanja v peči ni neposredno gledal, a je bil nosilec tega plamenenja, in za tretjo, tolažilno, plastično vrečko, v kateri sem omenjeni cegel nosil. Menim, da sem z omenjenimi nagradami povsem zadovoljil vse te avtorje, katerih literarne fikcije so se tako vztrajno motale okrog že skoraj živalske jebe in iz nje porojene nasilne hudobije, ki je kot vulkan izbruhnila nad poflodrane ženščure.
No, ko pa sva se z Matjažem po dveh ali treh dneh vračala z mojim plenom po grapi ob nekem hudournem potoku navzdol proti avtobusni postaji, se je z dvorišča tudi povsem samotne kmetije zadrla neka gospa, o, Matjaž (je pač tak tip, da ga ima večina sosedov rada), stopita za hipec k nam, bomo spili en šnopc. Potem smo sedeli na klopci pred hišo, srkali žganje in modrovali. Izkazalo se je, da je ta gospa samonikla kmečka pisateljica in bila je, to je treba priznati, zelo iskrivega duha. Eh, vi Ljubljančani, nama je, potem ko smo že nekajkrat dvignili šilce, prijateljsko oponesla, neprestano govorite, to je pičkin dim, pa to je pičkin dim in tako naprej, kakšen je pičkin dim, vemo pravzaprav povsem neposredno le mi, tukaj v grapi. Menda se je dim s Trobčeve domačije zgoraj na planoti vedno valil dol v grapo in se ob potoku vlekel vse tja do izhoda, kjer se je porazgubil med polji. Meni se je to modrovanje gospe kmečke pisateljice zdelo hecno, čeprav malo črno, zato sem v raznih družbah večkrat pregofljal to dogodbo. Nekoč pa ji je prisluhnil tudi neki informator Saša Hribarja in mu jo zgofljal, kajti ravno takrat so pripravljali oddajo, katere gost je bil prav Hanžek, takratni varuh človekovih pravic. Pa ga je Hribar provociral in napeljeval, češ kaj je rekla tista gospa, pa kaj je res rekla, dokler ni Matjaž tudi javno na slovenski televiziji izrekel tisti »pičkin dim«. Ko je nastopil funkcijo varuha, so bili tako rekoč vsi soglasni s tem imenovanjem, so si pač mislili, hvala bogu, pa smo dobili kozlička, ki pojma nima, toda temu kozličku so kmalu zrasli rožički. Zato so mu politiki pričeli nastavljati noge, kjerkoli so mogli. Takrat pa so skoraj sladostrasno zacvilili, ojoj, varuh človekovih pravic pa javno v najbolj prodornem mediju, televiziji, klanfa o »pičkinem dimu«. V tej gonji se je, verjetno po nalogu svojega šefa, najbolj angažirala poslanka Eva Irgl, ki tudi sicer že dolgo slovi po izredno težkih ušesih. Pa je lajnala in lajnala ter nič razumela, kot žabe pa so zraven prikvakavali »njeni« somišljeniki. (Narekovaj sem postavil, ker vem, da bi brez direktive ona sama tega sploh ne opazila.) Kako da punca nikakor ni mogla doumeti, da tega sploh ni govoril on, ampak je le citiral gospo kmečko pisateljico povsem desne usmeritve. Ko je završala ta gonja, sem Matjažu telefoniral in priznal, da sem nevede to godljo zakuhal jaz. Nič se ne sekiraj, me je potolažil, sedaj imam še nekaj mesecev to službo, potem bom pa imel spet več časa, da bova lahko zdrknila v kakšen zagaman lokalček na kakšen pir.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.