Urša Marn

5. 8. 2010  |  Mladina 31

“Gledalci bodo tako blizu igrišča, da bo po njih skoraj šprical švic”

Športni park Stožice skozi pogled arhitektov Jurija Sadarja in Boštjana Vuge

Arhitekta Jurij Sadar in Boštjan Vuga na tribuni novega nogometnega stadiona. Že ta vikend bo na stadionu prva nogometna tekma, na kateri se bodo med seboj pomerili vsi tisti, ki so sodelovali pri izvedbi projekta, od projektantov do izvajalcev in naročnika, prvo žogo pa naj bi odbil ljubljanski župan Zoran Janković.

Arhitekta Jurij Sadar in Boštjan Vuga na tribuni novega nogometnega stadiona. Že ta vikend bo na stadionu prva nogometna tekma, na kateri se bodo med seboj pomerili vsi tisti, ki so sodelovali pri izvedbi projekta, od projektantov do izvajalcev in naročnika, prvo žogo pa naj bi odbil ljubljanski župan Zoran Janković.
© Barbara Jakše Jeršič

»Moram še domov, da se preobujem,« mi reče Boštjan Vuga, ko se dogovarjava za uro srečanja pred vhodom v Športni park Stožice. »Si ti mogoče v natikačih? Ne? Pametno. Ker lahko dobiš kazen. Zadnjič sem na ogled športnega parka povabil očeta, pa me je inšpektor kaznoval z 80 evri, ker sem bil na gradbišču v sandalih. Rekel je, da kot projektant ne bi smel dajati slabega zgleda drugim.« Aha. Še dobro, pomislim, da imam obute športne copate. »Saj ne, da bi se lahko poškodovala, gre bolj za formalnost, ker je to uradno še vedno gradbišče.«
Ko se po obvoznici približujeva športnemu parku, me zaslepi sončna svetloba, ki se odbija od strehe športne dvorane. Občutek je približno tak, kot da bi pred seboj zagledal zlato kupolo katoliške baročne cerkve ali islamske mošeje. Kar sploh ni naključje. »Končna strešna kritina je iz alu-skodel v dveh barvnih tonih, zlatem in srebrnem. Izdeluje jih nemško podjetje Boehme, ki je s skodlami iz tega ali drugih materialov prekrilo že več cerkvenih kupol in drugih stavb z zahtevnimi strehami, na primer kupolo nove cerkve v Dresdnu. To podjetje izvaja tudi nadzor nad delom na strehi.«
Če pustim ob strani vse peripetije s financiranjem Stožic, vključno z zamudo pri plačilu podizvajalcem, moram priznati, da je kompleks veličasten, prav tak, kot ga Ljubljana potrebuje, da postane bolj velemestna. »Ljubljana je s tem dobila svoj ''le grand project''. Ne spomnim se, da bi kak projekt našega biroja zanimal tako veliko ljudi. Odziv na forumu o gradnji Stožic je neverjeten. Ukvarjajo se z vsako, tudi najmanjšo podrobnostjo, na primer s tem, kakšna bo barva stolov na stadionu,« pove Vuga. Tega dne na forumu zabeležijo 1,5-milijonti ogled.
Parkirava v delu podzemne garaže, ki je namenjen avtobusom. Ni videti, da bi bil ta del končan, res pa je, da pri moderni arhitekturi pogosto ne veš, ali so surove betonske stene že končni produkt ali šele ena od gradbenih faz. Pred vhodom naju čaka Jurij Sadar, druga polovica tandema Sadar+Vuga, lastnikov ljubljanskega arhitekturnega biroja, ki je v sodelovanju z londonskim birojem KSS Sports and Leisure projektiral Športni park Stožice. »Pri športni arhitekturi gre za to, da najdeš prava razmerja. Veliko se lahko naučiš iz literature, dobro pa je, če se lahko tudi s kom posvetuješ. Zaradi potrebe po dodatnem znanju smo se povezali s kolegi iz Anglije, ki so specializirani prav za projektiranje športnih objektov.« Čeprav ne pričakujem čisto iskrenega odgovora, vseeno vprašam: Sta z zgrajenim zadovoljna? Je to tisto, kar sta pričakovala? »Mislim, da sva zadovoljna. Kar je zgrajeno, je dejansko to, kar je bilo zamišljeno,« odgovori Vuga. Bi se danes spet odločila sprejeti tako zahteven projekt, če bi vedela, kaj vaju čaka in kako se bodo stvari od začetka do zdaj spremenile? »V bistvu ja. Projekt je nastajal tako hitro, da se je projektiralo tudi sproti. Zaradi tega veliki kompromisi niti niso bili potrebni.«
Športni park Stožice ni samo največji projekt biroja Sadar+Vuga, pri katerem je dve leti delalo deset njihovih arhitektov, ampak poleg avtocestnega križa tudi daleč največji gradbeni podvig v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih. Njegova realizacija je rezultat javno-zasebnega partnerstva med mestom Ljubljana in družbo Grep. Celoten kompleks se razteza na skoraj dvajset hektarjev veliki parceli, združuje pa večnamensko športno dvorano, nogometni stadion, trgovski center, javni rekreacijski park, zunanje parkirišče in parkirno hišo, pozneje pa sta bila na željo mestne občine dodana še vadbeno igrišče in ogrevalna dvorana. »Gre za hibriden projekt, ki združuje šport, nakupovanje, rekreacijo. Lahko nakupuješ, si ogledaš nogometno tekmo, plesno predstavo, ali pa parkiraš avto in greš teč v zeleni park na strehi nakupovalnega središča. Zaradi koncentracije raznih spontanih in programiranih aktivnosti, športnih in zabavnih dogodkov, ki bodo v dnevnih in večernih urah privabljale v park ljudi različnih interesov in generacij, bo to eno izmed večjih žarišč urbanega življenja Ljubljane,« pove Sadar. »Veliki športni objekti znotraj urbanega prostora so v bistvu ''waste products''. Niso trajnostni, običajno so izkoriščeni največ desetino časa v letu, izven tega pa je to zagrajena cona, na katero je vstop prepovedan. Če so objekti 90 odstotkov časa prazni, to pomeni izgubo dragocenega mestnega prostora. Od tod hibridizacija, s katero na takšno območje pripelješ dodaten program, od nakupovalnega središča do zelenega parka. Zaradi simbioze različnih projektov bodo ljudje sem prišli vsak dan. To ne bo več prazna površina, ki mesto največ stane, ampak vitalen, celo generativen del mesta,« pojasni Vuga. »S prihodom Zorana Jankovića na funkcijo ljubljanskega župana se je projektu postavil tudi ekonomski okvir s trgovskim programom, s čimer je ta postal še bolj zanimiv, ker je še bolj hibriden. Pri gradnji stadionov v Južni Afriki ekonomika ni bila tako pomembna. Šlo je bolj za promocijo države. Projekt v Stožicah pa teži k temu, da bi bil čim bolj ekonomsko samozadosten oziroma rentabilen. V začetku je bilo mišljeno, da bo rentabilnost zagotavljala država, po njenem umiku pa je to nalogo prevzel ''shopping''.«
Športni park je zgrajen na degradiranem območju zapuščene gramozne jame, ki je leta služila kot odpad za odlaganje odsluženih gum in podobne šare, kar se je dopuščalo kljub temu, da gre za vodovarstveno območje. Ker je bilo to območje po mestnem prostorskem planu namenjeno športu in rekreaciji, je bilo treba poiskati rešitev, kako vanj čim manj moteče umestiti nakupovalno središče. Od tod zamisel, da se večji del objektov potopi pod ravnino parka. Ven iz parka gledata le streha stadiona in večji del športne dvorane, vsi parkirni in trgovski prostori pa so pod nivojem zemljišča.
Danes se stadioni in večje športne dvorane praviloma gradijo na obrobju mest, predvsem zaradi prometa oziroma lažjega dostopa. Stožice so v tem pogledu posebnost, saj so tu športni objekti umeščeni tako rekoč v urbani del mesta. »V svetu obstajata dva tipa stadionov: eni so na čistini, na praznem prostoru, kot na primer stadion v Celovcu, drugi pa v samem mestu, kot na primer stadion v Buenos Airesu. Športna dvorana in stadion v Stožicah sta po kapaciteti relativno manjša in potopljena v trgovski center in park, zaradi česar je že pogled nanju drugačen kot pogled na celovški stadion. Bolj sta vpeta v okolico, hkrati pa bo bolj izkoriščeno celotno območje.«
Arhitekti so morali, upoštevajoč bioklimatske razmere na zemljišču, zasnovati energijsko varčen objekt. Zato odločitev, da se streha nakupovalnega središča prekrije s travo in na njej uredi rekreacijski park. »S tem, ko narediš zeleno streho, naravi nekako vrneš površino, ki jo pozidaš. Poleg tega je zelena streha v smislu rabe energije gotovo boljša rešitev od samo izolirane strehe,« pravi Sadar. To sicer ni edini trajnostni vidik športnega parka. Izveden je tudi centralni hladilni sistem, ki je novost za Ljubljano. »Pri gradnji so bile torej uporabljene energetsko učinkovitejše tehnične rešitve. Gre za investicijo v tehnologijo, ki se dolgoročno vrne v manj porabljeni energiji oziroma cenejši eksploataciji. Energijo, ki jo porabiš, vrneš v sistem.« Nekaj časa so razmišljali tudi o tem, da bi na streho obeh velikih športnih objektov namestili sončne celice, a so se premislili potem, ko je raziskava pokazala, da se to ne splača. Ljubljana ima preveč megle oziroma premalo sončnih dni.
Park še ni končan, kar je škoda, saj bi bil občutek verjetno drugačen, kot je danes, ko celoten kompleks še vedno deluje betonsko hladno. Rastline v parku na strehi nakupovalnega središča bodo začeli saditi jeseni, saj poletni meseci za to niso primerni. Krajinsko ureditev parka so zasnovali v biroju AKKA, ki ga vodi krajinska arhitektka Ana Kučan. »Ljubljana bo dobila nov velik javni park, ki bo imel izrazito športen značaj, se pravi, da bo namesto poležavanju namenjen predvsem športu in rekreaciji,« pove Sadar. Ker gre za park na strehi, prebodeni z vrsto naprav in elementov, ki spadajo k spodaj ležečim nadstropjem in so nujni za funkcioniranje celotnega kompleksa, od zračnikov, požarnih stopnišč do svetlobnikov nakupovalnega središča, bo zelenja bolj malo oziroma bo park ozelenjen na način, ki ga določajo tehnične zakonitosti strešnega vrta. Na sredini, med obema velikima športnima objektoma, bo velika tratna ploskev, robovi parka pa bodo zasajeni z grmovnicami, ki bodo zamejevale posamezne programske enote. Drevja bo malo, saj ga zaradi dovoljenih obtežb lahko postavijo samo na stebre, in še to samo tam, kjer ne bo oviralo intervencijskih poti. Iz parka se odpre fascinanten razgled na okoliško naravno in grajeno krajino. »Vsa nova grajena struktura je v prostor umeščena tako, da ohranja in poudarja horizontalni in ploskovni značaj odprtega prostora. Stadion in športna dvorana okvirjata pogled na Kamniške Alpe proti severu in na grajski hrib in stolpe mestnega središča proti jugu,« pojasni Sadar. Občutek je tak, kot da bi imel pred seboj razglednico. Z arhitektoma se sprehodimo do velike osrednje plaze pod nivojem parka, ki meji na zahodni strani na fasado nakupovalnega središča, na vzhodni strani pa na poglobljen muzej športa in na VIP-dostop do stadiona. Medtem preskočimo betonsko ograjo in lovimo ravnotežje na leseni deski, položeni čez sveže zabetonirane stopnice. »Plaza je urbani prostor celotnega športnega parka, prostor, kjer bo največja koncentracija ljudi v samem parku. Plaza se povezuje s severnim in južnim atrijem, kar ustvarja osrednjo pot po parku.«
Resnici na ljubo je treba reči, da športna dvorana ni čisto takšna, kot je bila zamišljena po projektu, s katerim so Sadar+Vuga arhitekti leta 1997 zmagali na mednarodnem odprtem natečaju. Tako kot je treba tudi reči, da arhitekturnega natečaja za nogometni stadion sploh ni bilo. A to, kar smo dobili, je celo boljše od prvotno zamišljenega. V trinajstih letih se je načrtovanje športnih objektov precej spremenilo in bilo bi neumno, če trendom ne bi sledili. »Objekti so v principu enostavnejši, pomembnejša je postala sama izkušnja športnega dogodka. Prostor je maksimalno zgoščen, da je gledalec kar se da blizu igrišču, da čim bolje vidi igralce,« pojasni Sadar. »Športno navijanje se čedalje bolj povezuje s preživljanjem prostega časa. Iz sfere zgolj divjega navijaštva se seli v sfero kombinacije obiskov tekem, nakupovanja in rekreacije v parku. Tako v Evropi kot ZDA ugotavljajo, da med publiko vse bolj prevladujejo družine in mlajši. Kombinacija športnih objektov, vezanih na trgovski center in javno površino parka, je nekaj, kar bi si leta 1997 predstavljali veliko težje kot danes.« O umestitvi stadiona se je razmišljalo že pred trinajstimi leti, vendar je bil takrat zamišljen kot mešani atletsko-nogometni stadion s 30 tisoč sedeži. »Vmes so se tendence pri gradnji stadionov spremenile, in ko se je projekt po desetih letih hibernacije znova zagnal, se je program stadiona in dvorane spremenil. Danes se nič več ne gradijo mešani stadioni, saj atletska steza gledalce preveč oddalji od prizorišča. Poleg tega so izračuni pokazali, da je 30 tisoč sedežev za stadion v Ljubljani preveč.« Do sprememb je prišlo tudi pri športni dvorani, med drugim so število sedežev povečali s prvotnih štiri tisoč na dobrih dvanajst tisoč. »Sprva je bila predvidena gradnja univerzitetne atletske dvorane, ki zahteva veliko igralno površino in manjšo površino za gledalce. Nato pa je bila leta 2007 sprejeta odločitev, da se zgradi dvorana, ki bo v prvi vrsti namenjena košarki in rokometu, zaradi česar se je volumen dvorane zmanjšal, število sedežev pa povečalo. Športni dvorani v Beogradu in Madridu imata od 18 do 22 tisoč sedežev, torej skoraj še enkrat toliko kot dvorana v Stožicah, ampak prav zaradi tega se tam tekma slabše vidi. V Stožicah pa bodo gledalci tako blizu igrišča, da bo po njih skoraj šprical švic.« Pred končno določitvijo o vsebini stadiona in dvorane sta si skupaj s predstavniki ljubljanske mestne občine in zasebnih partnerjev ogledala stadione in dvorane v Rotterdamu, Stavangerju, Helsinkih in Stuttgartu. Izkazalo se je, da so pri vseh omenjenih objektih pozabili na parkirna mesta, medtem ko je v Stožicah v prvi fazi predvidenih dobrih tisoč parkirnih mest za avtomobile, 62 parkirnih mest za avtobuse in nekaj dodatnih mest za dostavo, v drugi fazi pa še dodatnih 2500 parkirnih mest. Čeprav se to sliši veliko, je v resnici malo glede na zmogljivost celotnega kompleksa. Ob polnem stadionu, dvorani, nakupovalnem središču in parku bo na tem območju vsaj 35 tisoč ljudi, to pa pomeni, da ob konicah ne bo dovolj parkirnih mest za vse.
Pri obeh velikih športnih objektih se je zasledoval cilj malo več programa na čim manj prostora. Na stadion se vstopa po sredini, iz obodnega hodnika, skozi osem vhodov. Iz razmeroma nizkega in temnega predprostora prideš na rob igrišča, ki se lijakasto odpre navzgor in navzdol. »Kapaciteta dobrih 16 tisoč sedežev omogoča relativno strmo postavitev tribun, zaradi česar je vidljivost idealna, vsi gledalci bodo zelo dobro videli tekmo. Nihče ne bo prikrajšan.«
Nogometni stadion je prava arhitekturna poslastica, predvsem zaradi masivne jeklene strehe nad tribunami, ki je precej drugačna od na primer lahkotne, skoraj prosojne strehe nad tribunami prenovljenega mariborskega stadiona. Arhitekti so streho namenoma zasnovali bolj robustno, s kasetami velikih dimenzij, saj tako daje občutek monumentalnosti. Po drugi strani pa stadion deluje presenetljivo domače, kot kakšna velika dnevna soba. »Prostorski efekt je tisti, ki naj bi poleg pogleda, zvoka in osvetlitve prispeval k vzdušju dogodka. Zato je streha stadiona zasnovana kot nekaj, kar ima težo. Spodnji del strehe je mrežast, kar je lahko tudi referenca na mrežo v golu.« Evropska nogometna zveza UEFA je stadion ocenila s tremi zvezdicami, do oznake ''Elite'', ki jo UEFA podeljuje največjim stadionom, pa ga loči le kriterij kapacitete, saj je minimum za to kategorijo 30 tisoč sedežev. To je tudi spodnja meja sedežev, ki jo UEFA in mednarodna nogometna zveza FIFA določata kot tisto, pri kateri stadion lahko gosti veliko nogometno tekmovanje.
Kot gradbena struktura je stadion ''utopljen'' v park, le streha nad tribunami se kot monolitni krater dviguje nad ravnino parka. Ostali del strehe na zahodni, severni in južni strani predstavlja zeleno, deloma pohodno nadaljevanje ravnine parka. Sedeži so v spodnjem delu tribun svetlo zeleni, proti vrhu pa svetlo sivi, skoraj beli. Prehod iz ene v drugo barvo je mehak, postopen. »Zelena barva je zaradi Olimpije in navezave na barvo mesta. Mogoče pa jo je razumeti tudi kot nadaljevanje travnate površine na tribune.« Na stadionu razen zelene ni nobenih drugih barv. Vse je v črni, temno sivi, svetlo sivi in beli. Morda se komu tak izbor zdi dolgočasen, a deluje zelo pomirjajoče. Nekako je stadion prav zaradi izbire črno-sivo-bele kombinacije bolj prepoznaven kot projekt biroja Sa-dar+Vuga. Na zahodni strani stadiona obodni hodnik prekinjajo prostori VIP in medijev. Ta del se nadaljuje v podzemno stavbo z vsemi potrebnimi prostori za igralce in njihovo spremljevalno osebje. »V širši mestni krajini je streha nad tribunami prepoznavni znak stadiona. Zaradi posebne obdelave zaključne obloge se glede na vreme, intenziteto dnevne svetlobe, oddaljenost opazovalca in kot opazovanja spreminja barva kraterja. Pojavnost monolitne strukture nad ravnino parka se tako stalno spreminja.« Med sprehodom do naslednjega objekta mi povesta, da je med dvorano in stadionom namenoma več praznega prostora, saj skozi to območje poteka eden od koridorjev za dotok svežega zraka v mesto.
Če je stadion bolj zanimiv od znotraj, je pri dvorani, ki je umeščena na severozahodni del parka in je delno vkopana, najbolj fascinantna zunanjost. Štiri nivoje obodnih hodnikov ter spodnje, VIP- in zgornje tribune pokriva kupola školjkaste oblike. Ob stiku s tlemi, z ravnino parka rob školjke vzvalovi in se odpre proti notranjosti. Valovanje se prenaša vse do stika fasade s kupolo. Školjka se proti obodu odpira z velikimi polkrožnimi odprtinami, prek katerih je notranjost dvorane povezana s parkom, tako da se lahko obiskovalci ves čas orientirajo glede na zunanji prostor. »Dvorano po celotnem obodu obkroža nadstrešek, tako da bodo obiskovalci, medtem ko bodo iskali svoj vhod v dvorano, na suhem.« Nad igriščem se pne lahka opna. Tlaki so, tako kot na stadionu, večinoma narejeni kot epoksi premaz. Dvorana je razdeljena na tri dele: na spodnji del tribun tik ob igrišču s šest tisoč sedeži, zgornji del tribun s pet tisoč sedeži, ki ga je z zaveso mogoče ločiti, če dvorana ne bi bila polna, in vmesni del, kjer so VIP-lože s tisoč sedeži. Namenjena je predvsem košarki in rokometu, pa tudi odbojki in hokeju. Seveda pa jo bo mogoče uporabiti tudi za druge namene, na primer koncerte, plesna tekmovanja, sejme, modne revije in večje kongrese. Spodnje tribune so zložljive, tako da je igrišča po potrebi mogoče povečati. »V bistvu je za koncerte bolj mišljena dvorana kot pa stadion, saj ima na stropu že montirano konstrukcijo, ki je potrebna za namestitev odrske razsvetljave,« pove Sadar. Po natečajnem projektu bi morala imeti dvorana le štiri tisoč sedežev, zdaj pa jih bo imela 12.484, pri čemer bo prav zaradi zložljivih spodnjih tribun kapaciteto ob večjih koncertih mogoče povečati na vsaj 20 tisoč.
V dvorani bo mogoče regulirati, katere sektorje bodo ogrevali oziroma hladili. V praksi to pomeni: če bo zgornji ring dvorane zaprt za javnost, se bo dovod zraka v ta del enostavno zaprl, možno pa bo zapirati tudi posamezne sektorje drugod po dvorani. Skratka, sistem je naravnan tako, da bo maksimalno varčen. Ogrevalna dvorana je spojena z glavno dvorano na najnižji ravni, pod površino parka. Celotno notranjo površino školjke določa geometrija jeklene konstrukcije, ki neprekinjeno lebdi nad gornjim hodnikom, tribunami in igrišči. Spodnji, VIP- in zgornji obodni hodnik s kioski, kjer bo mogoče kupiti pijačo in jedačo, obkrožajo notranji del dvorane in se različno odpirajo proti prostoru parka, zaradi lažje orientacije pa so v različnih barvah. Tako je spodnji obodni hodnik živo zelene barve, osrednji VIP-del je rumen oziroma zlat, zgornji del pa je v temno rdeči. Barve hodnikov se nadaljujejo tudi v barvo sedežev. Prav nasprotno kot pri stadionu, kjer so bili arhitekti pri izbiri barv zelo zadržani. Posebnost VIP-predprostora so črno-bele foto tapete, ki prikazujejo posamezne faze gradnje športnega parka. Avtorica fotografij je Barbara Jakše Jeršič. Pod strop VIP-obodnega hodnika je pritrjena eloksirana aluminijasta mreža, za katero so luči, zaradi česar se mreža od daleč sveti tako, kot da bi bila pozlačena. »V tem je nekaj malega ironije, ker gre ravno za VIP-prostore, ki naj bi predstavljali razkošje. Smo pa ta del namenoma naredili v retro looku.« Mimogrede: izhod na terase obodnega dela dvorane bo mogoč samo iz VIP-prostorov. Plebejski del občinstva tega luksuza ne bo imel.
»Pri dvorani in stadionu gre za združitev moškega in ženskega principa. Stadion kot krater - moški objekt, potopljen v območje parka, in športna dvorana, ki kot baročna krinolina lebdi nad parkom. Stadion in dvorana sta jing in jang, igra med racionalnostjo moškega in čustvenostjo ženske. Če je stadion klasičen, grški, je dvorana rimska, gladiatorska,« pove Vuga. Po uri ogleda se poslovimo.
Do prve uradne nogometne tekme na stadionu in prve uradne košarkarske tekme v športni dvorani je samo še nekaj dni in zdi se nemogoče, da bi bila objekta končana pravočasno. V dvorani je treba položiti še parket, manjka tudi končna kritina na nadstreških, na gradbišču je še kup delovnih strojev. Pomanjkljivosti, ugotovljene pri prvem tehničnem pregledu, niso zgolj kozmetične, kot javnost tolaži župan Janković. Ne gre samo za pritrditev nekaj manjkajočih stolov na stadionu, ampak za precej resnejše zadeve, med drugim za požarno zaščito, varnostno razsvetljavo, intervencijske in evakuacijske poti. Skratka, dela je še veliko. Je v nekaj dneh mogoč čudež? »V nekaj dneh je mogoče narediti veliko. Leta 1972 sem šel s starši na poletne olimpijske igre v München, tiste, na katerih se je zgodila največja tragedija v zgodovini olimpijskih iger, ko so palestinski teroristi ugrabili in ubili enajst izraelskih športnikov. Tja smo prišli dva dni pred uradno otvoritvijo iger, pa sploh še ni bila položena trava. Ne pozabi, da so to bili drugi časi, ko je šlo vse veliko počasneje kot danes, pa jim je objekte kljub temu uspelo končati pravočasno,« je optimističen Sadar. Upam, da se ne moti. Bilo bi namreč zelo nerodno, če bi se izkazalo, da so bile vstopnice za obe tekmi prodane zaman.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.