Urša Marn

12. 8. 2010  |  Mladina 32  |  Politika

Kdo je tu nor?

Če pokojninska reforma pade, bo to še poglobilo recesijo, še več ljudi se bo znašlo v revščini

Po mnenju ministra za delo Ivana Svetlika zdajšnji pokojninski sistem sicer deluje v pravi smeri, a prešibko, saj ne dohiteva trendov staranja prebivalstva.

Po mnenju ministra za delo Ivana Svetlika zdajšnji pokojninski sistem sicer deluje v pravi smeri, a prešibko, saj ne dohiteva trendov staranja prebivalstva.
© Borut Krajnc

Norveška je edina evropska država, kjer se upokojencem ni treba bati revščine. Še pred nekaj desetletji je bila Norveška ena izmed revnejših držav Zahodne Evrope. Njeno gospodarstvo je temeljilo predvsem na ribolovu in gozdarstvu. Po odkritju ogromnih zalog nafte pa je v času ene generacije doživela gospodarsko revolucijo. Norveška del svojih naftnih dohodkov že od vsega začetka usmerja v javni pokojninski sklad, ki ga njegovi upravljavci plemenitijo tudi z naložbami po svetu, namenjen pa je pokojninam javnih uslužbencev in financiranju javne porabe. Zaradi globalnega kolapsa delniškega trga je sklad sicer utrpel škodo v višini 66 milijard evrov, kljub temu pa še vedno velja za tretji najbogatejši pokojninski sklad na svetu, takoj za skladoma Združenih arabskih emiratov in Savdske Arabije. Čeprav finančna in gospodarska kriza Norveške prav zaradi naftnega bogastva ni prizadela toliko kot druge evropske države, vseeno beleži poslabšanje javnih financ. Toda zaradi tega ji ni treba krčiti socialnih pravic in zniževati pokojnin. Proračunski primanjkljaj lahko pokrije z naftnimi dohodki.
Slovenija žal nima ogromnih zalog nafte, zato je prihodnost njenih upokojencev precej bolj mračna. Če pokojninskega sistema ne spremenimo, se bomo že čez deset let znašli v velikih težavah. Odhodki pokojninske blagajne bodo leta 2020 znašali 12,2 odstotka bruto domačega proizvoda, leta 2050 pa že 20,5 odstotka BDP-ja. Zaradi naraščanja izdatkov za pokojnine bo dolg države že leta 2021 znašal 63 odstotkov in bo tako za tri odstotke presegel maastrichtsko mejo. Za pokrivanje minusa v pokojninski blagajni smo morali lani iz proračuna nameniti 778 milijonov evrov, v letu 2020 pa bodo ti izdatki narasli še za približno 2,2 milijarde evrov. Takšnega bremena proračun ne bo prenesel. Če pokojninskega sistema ne spremenimo, sta na voljo samo dve možnosti: dvig davkov ali znižanje pokojnin. Prva bi poslabšala konkurenčnost našega gospodarstva, druga bi v revščino pahnila še več upokojencev. Ali kot pravi predsednik vlade Borut Pahor: »Z reformo bomo zagotovili bolj vzdržen, pravičen in zanesljiv sistem ter zaustavili padanje pokojnin. Če ne gremo v reformo, pa bomo morali povečati davčno obremenitev, s čimer bi znižali slovensko konkurenčnost.« Prave alternative pokojninski reformi torej ni in tisti, ki mislijo drugače, so ali naivni ali pa slepi. Ker zaradi naglega staranja prebivalstva postajamo dežela starčkov, ni druge, kot da delamo dlje. Takšna je kruta realnost. »Glavna smer ekonomske politike mora biti pokojninska reforma, pri čemer je podaljšanje delovne dobe še najmanj boleč ukrep,« pravi ekonomist Velimir Bole. Stabilnosti pokojninske blagajne ne ogroža le upokojevanje t.i. baby boom generacije, ampak tudi sama kriza. Prenova pokojninskega sistema je ključna tudi za zmanjšanje ogroženosti dolgoročnega dostopa do posojilnih skladov na trgu suverenega dolga.«
Povedano enostavneje: če pokojninska reforma pade, lahko pride do znižanja kreditne ocene, po kateri se Slovenija zadolžuje na mednarodnih finančnih trgih. Podražitev kreditov bi še poglobila recesijo, kar bi terjalo še več brezposelnih. O tem, kakšne bi bile konkretne posledice, če pokojninske reforme ne izvedemo in se Sloveniji zniža kreditna ocena, je pred časom v intervjuju za Mladino govoril nekdanji finančni minister dr. Dušan Mramor: »Vedno večja zadolžitev pomeni plačevanje vedno večjih obresti, to pa pomeni vedno težji dostop države in podjetij do finančnih virov, ki jih potrebuje za razvoj. Čim težje podjetja prihajajo do finančnih virov, tem težje izpeljejo lastne projekte, hkrati pa so bolj ranljiva za prevzeme s strani tistih, ki imajo razmeroma poceni vire. Ker lahko prevzemnik vire nadomesti s cenejšimi, s tem poceni poslovni proces in tako pobere presežek. Iz tega sledi cela vrsta posledic, od višje brezposelnosti, nižjih plač, manjših socialnih transferjev do nižjih pokojnin, saj moraš denar namesto za pokojnine porabiti za plačilo visokih obresti posojilodajalcem in ker je zaradi manjših naložb nižji BDP.«
Opozorila ekonomistov so resna. Čas za izgovore se je iztekel. Treba je ukrepati. Osnutek posodobitve pokojninskega sistema, ki ga je vlada ta teden posredovala javnosti, morda ni idealen, a tudi ni tako slab, kot nas prepričujejo sindikati. Po mnenju ekonomista dr. Jožeta Mencingerja je osnutek primeren, pristop sindikatov, ti namreč grozijo z naknadnim zakonodajnim referendumom, pa napačen. »Čeprav sem običajno na strani sindikatov, menim, da je tokrat njihovo stališče napačno. Kljub splošnemu dvigu upokojitvene starosti je mogoče zaščititi tiste, ki več ne morejo delati. Upoštevati je treba, da živimo dlje in da je težkih del vse manj.« V Sloveniji se je delež pokojnin v zadnjem desetletju zmanjševal predvsem z zaostajanjem povprečne pokojnine za povprečno plačo. »To zaostajanje je najbrž že doseglo mejo, pri kateri bi nadaljevanje povzročilo vedno več socialnih problemov. Preostaja torej podaljševanje delovne dobe oziroma dviganje starosti ob upokojitvi. Koristi od podaljševanja so očitne; enoletno podaljšanje zaposlitve za enak čas poveča prihodke ZPIZ-a in zmanjša število let prejemanja pokojnine. Zato se zdijo predlogi vlade za splošno podaljšanje upokojitvene starosti povsem razumno, absolutno zavračanje sindikatov pa nerazumno početje. Ob splošnem dvigu starostne dobe je mogoče uveljaviti olajšave, ki omogočijo zgodnejšo upokojitev tistim, ki ne zmorejo delati dlje. Za takšne spremembe ni potrebna prav velika reforma, dovolj so majhne spremembe in spodbude za poznejše upokojevanje.« Mencinger seveda ni tako naiven, da bi v predlagani reformi videl večno rešitev problema. »Problem bo ostal, z reformami se ga ne da rešiti. V bistvu gre za prerazdelitev tekočega bruto domačega proizvoda med dvema generacijama. Gre za to, da imajo sinovi in hčere dolžnost preživljati svoje mame in očete, kar pa je težko narediti na individualni ravni, saj je znano reklo, da ena mati lahko preživlja sedem otrok, sedem otrok pa njo težko. Zato v to nujno poseže država. Edini pokojninski sistem, ki sploh lahko deluje, je takšen, kakršnega imamo, torej sistem medgeneracijskega financiranja.« Vse druge rešitve, od dviga rodnosti, migracij do privatizacije, so bistveno slabše. »Povečano število rojstev bi kar četrt stoletja povečevalo 'mladostno odvisnost' in šele nato začelo zmanjševati 'starostno'. Z migracijami je še slabše. Starostne strukture prebivalcev držav EU se le malo razlikujejo, migracije, ki naj bi zmanjševale demografske probleme v razvitih delih EU, bi jih povečevale v manj razvitih. Tudi migracije iz preostalega sveta v EU niso rešitev, če upoštevamo, da migranti niso le 'delovna sila', ampak tudi ljudje.« Usodno bi bilo tudi reševanje problema z zasebnimi pokojninskimi skladi, ki so bili do krize, tako Mencinger, pomemben vir dohodkov za ustvarjanje virtualnega premoženja in milijonskih zaslužkov prodajalcev finančne megle; oboje je kriza uničila. »Privatizacija ne bi bila nevarna le za upokojence, enako nevarna bi bila za državni proračun, saj upokojencev, ki bi izgubili pokojnine, država ne bi mogla kar pustiti umreti.« Dolgoročne vzdržnosti pokojninske blagajne ni mogoče zagotavljati samo z obdavčitvijo luksuza in finančnih transakcij, zajezitvijo dela na črno in učinkovitejšo izterjavo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Treba je narediti tudi korak v smeri podaljševanja delovne aktivnosti.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.