Blaž Ogorevc

12. 8. 2010  |  Mladina 32  |  Družba

Neki tak zapis ob smrti Ivana Volariča Fea

Ja, en drek je na tem svetu. In zdaj nam je še ta Feo umrl.

Blaž in Feo

Blaž in Feo
© Borut Krajnc

Včasih, še pred leti, sva bila dobra prijateljčka, kot neke take vrste brata dvojčka sva bila, saj sva skoraj dvajset let tičala skupaj od jutra do jutra, samo da je bil on primaren brat dvojček. Znameniti Samson, strah in trepet vseh veselic in plesov po vaških kulturnih domovih širom po Sloveniji, ki je prebutal marsikaterega lokalnega frajerja in sva ga midva nekako preusmerila v umetniške vode, pričel je namreč pesnikovati in celo skupaj z nama nastopil na dveh ali treh literarnih večerih v kleteh študentskega naselja, ga je vedno klical »prijatelj numero uno«, jaz pa sem ostajal le »prijatelj numero due«. Celo ljubljanske lepotičke so ga povsem samoumevno pojmovale kot opredeljujoči del dvojice. Enkrat sva jagala dve joškarici tam v Šumiju, pa sta kaj kmalu med prezirljivim hohotom odšli iz lokala in tik za njima sva tudi midva krenila tja v samopostrežno restavracijo Daj-dam na pasulj. Ko sta nedaleč stran čakali na trolejbus, sva, ne da bi naju zapazili, stopala tik za njunima hrbtoma in nenamerno čula njun živahni posmeh. Oh, kakšna kmeta sta pa tadva tipčka, je prhnila ena, druga pa dodala, da se ji zdi, da celo izrazito smrdiva po hlevu. Pri tem velja dodati, da je bil Feo po rodu resda kmečki fant, jaz pa izhajam iz kar nekaj rodov nazaj izrazito meščanske družine. Ampak kar je bil Feo, je pač veljalo za oba. Zato je bil vedno središče družbe, okrog katerega smo se kot kobul grozdja motali obskurneži. Srečevati sva se začela v restavraciji Ferent, kjer se je za šankom zelo rad pačil, prepeval, govoril v svoji sproti izmišljani madžarščini, nemščini in španščini, pa tudi jodlal, poplesaval in celo rjul. (Značilnost njegovih izmišljenih tujih jezikov je bila, da si jih zelo hitro in enostavno razumel. Mene je, takrat ko je moja druga žena, mimogrede, z njo me je seznanil prav on, čakala mojega drugega otroka, poimenoval za »kindermahenanimal«.). Sprva me je ta njegova potencirana gostilniško hrupna patetika malo motila, potem pa me je pričel porogljivo zajebavati in jaz sem mu vračal in kmalu sva postala tesna prijateljčka. Predvsem pa se mi je neznansko prikupil s tem, da se je znal zelo prisrčno in mnogo smejati. Včasih sva brizgnila v krohot že, če sva na cesti videla kakšnega vosla ali kakšno kozo, tu mislim na ljudi in ne na živalce. Je pa res, da naju je včasih zvilo tudi, če sva opazovala zgolj pojavnost kakšne živali kot take. Zato sva se mnogo presmejala v živalskih vrtovih, kamor sva obvezno zavila v vseh mestih, v katera sva skupaj potovala ob obiskih kakšnih literarnih srečanj. Denimo, da sva se zazrla v tapirja, v njegov mesnati polrilec in otožne oči, se spogledala in bruhnila v nezadržen hohot. Pa se nisva norčevala iz njega, ampak le s smehom izražala naklonjenost do njegove pojave. Nasploh sem sam pri sebi zapazil, da me neizmerno privlačijo in pahnejo v tisto srečno in toplo simpatijo prav ljudje, ki se znajo lepo in od srca smejati ali pa okrog sebe tak smeh buditi. No, in prav Fejči je bil mojster v obeh teh panogah. Se še spomnim, kako so me nekega jutra, ko sem bil prvič pri njem na obisku tam zgoraj na Kobariškem, v Sužidu, v tisti stari hiši, ki jo je pozneje zrušil potres, dodelili za sekanje drv. Mama in oče sta bila še živa, Feo je moral po opravkih v Kobarid, mama je v kuhinji pripravljala kosilo, no, midva z očetom, neizmerno prijaznim in suhljatim gospodom (Feo je bil po fiziognomiji malce bolj podoben rahlo robustnejši materi), pa sva na dvorišču klala polena. Ampak po nekaj udarcih sva se naslonila na sekiri, se zazrla tja gor v sneženi vrh Krna, ki se je bleščal pod že kar vsiljivo modrim nebom, ter zasentimentalizirala nad lepoto narave in življenja nasploh. (Tudi Feotov oče je bil nekakšen zasebni modrijan.) A naju je kaj kmalu prekinil rahlo raskavi glas mame, ki je iz kuhinje zavpila, kaj vidva lenuha, ali ne bosta nič delala. Rahlo osramočena sva nemudoma spet nekajkrat energično zamahnila, potem pa naju je ponovno premamil pogled na Krn in spet sva se pogreznila v modrovanje vse do ponovnega očitajočega materinega krika. Vse je bilo podobno neki simfoniji, kjer nežno melodijo od časa do časa prekinejo ostri udarci na pavke. Ko sva kasneje z gospodom očetom to najino udarniško delo opisala Feotu, smo vsi trije popadali v nezadržen smeh, čeprav v vsem tem pravzaprav ni bilo skoraj nič smešnega. Mama se je nekaj časa mulala, potem pa se je pričela še ona smejati in smo se smejali in se imeli radi pravzaprav zaradi ničesar. Zato mi je tako zoprno, ker je ta smrt odščipnila Volariča iz takih in podobnih pripetljajev. Zadnjič sem ga videl pred nekaj dnevi v ljubljanskem Kliničnem centru. Sploh ne vem, ali se je zavedel, da ima obisk, in ali me je prepoznal, le nekaj je sopel, in ko sem ga bezal, da bi mu zbudil vsaj kanček pozornosti in zavesti, je nekaj nerazumljivega zamrmral. Potem sem ves preplašen odšel. In niti najmanjšega nasmeška nisem zasledil. Bilo je grozno. In zdaj sem čul, da Feo leži tam v Sužidu v svoji hiši na parah. (Možak je bil vedno malo nazadnjaški, seveda če lahko tako imenujemo stari tradiciji predane ljudi.) Ampak ga ne bom šel gledat, ker se tega bojim. Menda potem obraz mrliča stalno skače prek obraza, ki ga hraniš v spominu od takrat, ko je bil ta človek še živ. Feota se želim spominjati, kako se krohota, da mu kar kakšne sline letijo iz ust, zraven me pa od samega navdušenja skoraj boleče boksa v ramo.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.