Darja Kocbek

7. 10. 2010  |  Mladina 40  |  Svet

Keltski tiger cvili

Kako se je Irska iz gospodarskega čudeža z imenom »keltski tiger« prelevila v eno največjih bolnic med članicami evroobmočja

Irska je še pred tremi leti veljala za keltskega tigra. Bila je zgled gospodarskega uspeha, zgled, kako se lahko majhna revna država s finančnimi storitvami in nizkimi davčnimi stopnjami prelevi v uspešno gospodarstvo. Irska je bila v času gospodarskega razcveta eden od zgledov tudi za slovenske mlade ekonomiste in številne poslovneže, politike. Zdaj ji grozi bankrot, za Grčijo utegne postati druga članica evroobmočja, ki bo potrebovala pomoč evropskih davkoplačevalcev.
Da je v hudih gospodarskih škripcih, je znano že od začetka krize, da so razmere veliko slabše, kot je kazalo, se je pokazalo v zadnjih dneh, ko je vlada morala priznati, da prezadolžene banke potrebujejo dodatno rešilno injekcijo davkoplačevalskih evrov. Zaradi te injekcije bo letošnji proračunski primanjkljaj Irske oziroma njena letna zadolžitev skočila kar na 32 odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP). Pakt stabilnosti in rasti, ki za članice z evrom predpisuje meje za zadolževanje, dopušča proračunski primanjkljaj največ v višini 3 odstotkov BDP-ja.
To mejo uspeva upoštevati samo še trem članicam EU, kar pomeni, da so tako rekoč vse članice EU in evroobmočja prezadolžene. A nobena tako kot Irska. Ta je imela pred izbruhom gospodarske krize po oceni evropskih funkcionarjev, finančnih ministrov članic EU in ekonomistov zelo, res zelo zdrave javne finance. Javni dolg ji je od leta 1990 do 2007 uspelo znižati na 25 odstotkov BDP-ja - meja, ki jo predpisuje pakt stabilnosti in rasti, je 60 odstotkov BDP. Toda lani je že znašal 64 odstotkov BDP-ja. Lanski proračunski primanjkljaj je dosegel 14,3 odstotka BDP-ja.
Da je to »zdravje« irskih javnih financ do leta 2008 temeljilo na zadolževanju, takrat ni bilo pomembno. Denar je bil poceni, prevladoval je občutek, da ga je na voljo v neomejenih količinah, da je gospodarska rast lahko neskončna. Po poti Irske počasi stopa Španija, ki je pred krizo prav tako »imela zdrave javne finance« in visoko gospodarsko rast, ki je temeljila na nepremičninskem balonu. V klubu problematičnih članic evroobmočja s kratico PIIGS so poleg omenjenih dveh članic še Grčija, Portugalska in Italija.
Z dolžniško krizo pomen vse bolj pridobiva Mednarodni denarni sklad (IMF) s sedežem v Washingtonu na čelu s francoskim direktorjem Dominiquom Straussom-Kahnom. Rešilni pas zdaj prezadolženim državam, zlasti v Vzhodni Evropi, ponuja isti IMF, ki je prej zahteval liberalistične ukrepe, ki so veliki krivec za njihove sedanje težave. Posebej očiten primer takšne države je Madžarska, ki se je skupaj z Latvijo prva znašla na robu bankrota in je morala zaprositi za pomoč IMF in EU. Do krize je IMF propagiral privatizacijo tako rekoč vsega, umik države iz gospodarstva, nižanje stroškov, saj je bil pomemben čim večji dobiček, zaposleni so bili le strošek.
Prva država, ki je zaradi sedanje finančne krize morala razglasiti bankrot, je Islandija. Da Irska ni že takoj šla po poti Islandije, se lahko zahvali evru, ocenjujejo na bruseljskem inštitutu CEPS. Irci zaradi evra niso tako zelo živeli nad svojimi zmožnostmi kot Islandci. Kljub temu bodo svoje dolgove odplačevali še leta. Imajo hiše, ki so vse manj vredne, hipotekarni kredit pa morajo vračati, tudi če je njihova hiša vredna manj od osnovnega zneska kredita. Hkrati bodo morali plačevati višje davke, da bo država lahko odplačala dolgove. Evropski komisar za ekonomske in monetarne zadeve Olli Rehn jim je že sporočil, da bodo morali dvigniti davke na raven, »ki je običajna v Evropi«. Vlada to možnost seveda še zavrača, a proračun za prihodnje leto bo predložila decembra.
Davčna stopnja za podjetja je na Irskem zdaj še 12,5 odstotka. S to stopnjo je bila pred krizo ta država magnet zlasti za ameriške nadnacionalke, ki so tam množično odpirale centrale za Evropo. Prav tako je bila Irska ena od držav, prek katere so vodile poti do davčnih oaz in poslovanja prek podjetij, ki imajo le poštni nabiralnik. Ircem so podjetja, ki so tam odpirala poslovalnice, zagotavljala delovna mesta tudi tako, da so jim gradbinci po tekočem traku gradili nove steklene palače. Teh zdaj nihče ne potrebuje, so »mesta duhov«, nedokončane stavbe so začele propadati. Direktor bruseljskega inštituta CEPS Daniel Gros je že spomladi razlagal, da se je Irska znašla pred bankrotom predvsem zaradi pretirane gradnje v zadnjih desetih letih. Pred krizo je gradbeni sektor v tej državi ustvaril 20 odstotkov BDP-ja, zdaj lahko gradbeništvo za deset let preneha delati, kar je seveda slabo za rast, saj bo država s tem izgubila kar petino BDP-ja, ki ga bo morala nadomestiti. Irska bo posledice gradbenega buma čutila vsaj deset let, kar je optimistična ocena, saj Japonska recimo posledice svojega s konca 80. let prejšnjega stoletja čuti še zdaj, opozarja Gros. Pospešeno gradnjo so seveda financirale banke, ki zdaj sedijo na ogromnih dolgovih. Grosovo opozorilo je pomenljivo tudi za Slovenijo, kjer je gospodarska rast pred krizo prav tako temeljila na pospešeni gradnji na kredit, ki so ga financirale banke.
Irci so sicer vajeni kriz. Doslej so se vselej, ko jim je šlo za nohte, množično izseljevali in si iskali zaposlitev v tujini. Ko so se doma razmere uredile, so se spet vračali. To so poskusili tudi tokrat, a so tudi v državah, ki so sicer znane, da so odprte za priseljevanje kvalificirane delovne sile, kot sta recimo Avstralija in Kanada, naleteli na zaprta vrata, ker tudi tam delovnih mest preprosto ni.
Irski bruto domači proizvod je lani stagniral za 7,5 odstotka. Medtem ko so banke pred bankrotom, so njihovi nekdanji menedžerji poskrbeli, da jim ne bo hudega. Postlali so si povsem enako kot menedžerji, ki so zavozili podjetja v Sloveniji. Kakor poroča Spiegel, je najbolj znani irski bančnik Sean FitzPatrick poleti razglasil osebno nesolventnost, ker si je nakopal dolgove v višini 145 milijonov evrov, njegov mesečni prihodek pa je zdaj 188 evrov. A revež bo le, če ga bo zapustila žena, ki je lastnica šestih hiš in pravic v pokojninskem skladu, ki ima milijonsko premoženje. Tega premoženja upniki ne morejo zaseči brez težav. Največ FitzPatrick dolguje Anglo Irish Bank, kjer je bil do konca leta 2008 predsednik upravnega odbora. Eden od članov nadzornega sveta zdaj priznava, da je banka njegovim sorodnikom in prijateljem res »dajala čudne kredite«. Prijatelji v vladi mu tega niso preprečili. Takoj ko je banko moral zapustiti, so jo podržavili. To je dokaz, da je na Irskem enako kot recimo tudi na Islandiji in Grčiji gospodarski razcvet temeljil na klientelizmu, korupciji in drugih lumparijah. Pravzaprav je mogoče reči, da je to vzorec, brez katerega se prezadolževanje in gospodarski razcvet na nerealnih temeljih ne bi mogla razrasti.
Koliko dodatnih davkoplačevalskih evrov bo irska vlada še morala zagotoviti za reševanje banke Anglo Irish Bank, vlada še ne more povedati. Zaradi tega imajo investitorji na finančnih trgih med scenariji tudi možnost, da država bankrotira. Irski finančni minister Brian Lenihan pravi, da bo vlada letos za reševanje bank morala nameniti dodatnih 12 milijard evrov, kar pomeni, da bo znesek davkoplačevalskih evrov za reševanje bank dosegel okrog 50 milijard evrov in bo vsak državljan Irske za ta namen »prispeval« okrog 22.500 evrov. Irska država je za reševanje Anglo Irish Bank že namenila 23 milijard evrov. Finančni minister trdi, da druge rešitve, kot je nova dokapitalizacija, država nima. Premoženje te banke je namreč v času gospodarskega buma naraslo na polovico BDP-ja. Če bi jo pustili propasti, bi bankrotirala tudi država. Po podatkih Spiegla skoraj dve tretjini kreditov, ki jih je podpisal Sean FitzPatrick kot prvi mož Anglo Irish Bank, »leži« v hotelih, pisarnah, nakupovalnih centrih, ki jih zdaj nihče ne potrebuje.
Takoj ko je finančni minister Lenihan objavil potrebo po novi dokapitalizaciji bank, so se na finančnih trgih občutno dvignile obresti za obveznice, s katerimi se zadolžuje irska država. Obresti za irske obveznice so celo višje od grških. Višje ko so obresti, dražje je novo zadolževanje države, več denarja mora privarčevati doma oziroma bolj mora dvigniti davke in obremeniti državljane. Prezadolžene članice, ki imajo evro, zdaj zato rešuje tudi Evropska centralna banka (ECB), ki jim odkupuje državne obveznice. To, da je irske dolgove odkupila ECB, je menda glavni razlog, da finančni investitorji ob objavi nove ocene za letošnji proračunski primanjkljaj niso zagnali takega vika in krika kot pred slabim letom dni, ko je Grčija objavila, da bo njen primanjkljaj dosegel 14 odstotkov BDP-ja. Ircem menda zaradi tega do sredine leta 2011 ne bo treba na finančne trge po nova posojila.
Ker so kapital ECB vplačila držav članic, v bistvu Irsko že rešujejo davkoplačevalci iz članic, ki imajo evro, torej tudi Slovenci. Delež Slovenije v kapitalu ECB je 5,48 odstotka. Uradno sicer davkoplačevalci iz evroobmočja pomagajo le prezadolženi Grčiji.
Medtem ko predsednik evroobmočja in predsednik luksemburške vlade Jean-Claude Juncker, evropski komisar za ekonomske in monetarne zadeve Olli Rehn in tudi IMF v skladu s svojimi funkcijami (še) odločno zanikajo, da bo Irska potrebovala pomoč v okviru mehanizma za pomoč prezadolženim članicam evroobmočja, ki je bil vzpostavljen maja letos in na podlagi katerega je na voljo 750 milijard evrov - 440 milijard evrov so prispevale članice evroobmočja, 60 milijard evrov evropski proračun in 250 milijard evrov IMF -, ameriški nobelovec Joseph Stiglitz svari, da bodo špekulanti kmalu napadli tudi Španijo.
Ekonomist Kenneth Rogoff, ki je tako kot Stiglitz nekdanji glavni ekonomist IMF, pa je za Spiegel ocenil, da bankrota Grčije ni mogoče preprečiti, verjetnost bankrota Španije je 95-odstotna, kolikšna je verjetnost, da bo bankrotirala tudi Irska, ni omenil. Je pa po njegovi oceni na robu zloma Madžarska, nasploh se bo v Vzhodni Evropi marsikaj še zelo poslabšalo - določeno število držav bo bankrotiralo. Za nekatere članice, ki imajo evro, bi bilo priporočljivo, da bi za leto izstopile iz evroobmočja. Zelo skrb zbujajoče so razmere v ZDA.
Rešitev krize Rogoff vidi v radikalni reformi, s katero bi morali bančni in finančni sektor zmanjšati na raven izpred 30 let, kar sta dejala tudi nobelovca Paul Krugman in Joseph Stiglitz. Rogoff pravi, da nikoli ni razumel, zakaj smejo banke svoj kapital povečevati s krediti, zakaj smejo svoje posle opravljati z večkratnimi zneski tistega, kar imajo na voljo. Irske banke so si konec 90. let začele na veliko izposojati denar v tujini, največ pa so si izposodile po letu 2003. Med letoma 2003 in 2007 so po besedah guvernerja centralne banke Patricka Honohana najele v tujini posojila v višini več kot polovice državnega bruto domačega proizvoda (BDP). BDP pa je vrednost vsega, kar državljani, podjetja in druge organizacije v državi ustvarijo v letu dni.
S tem denarjem so financirale gradbeni bum in ga po nizkih obrestnih merah posojale državljanom, da so nepremičnine kupovali. Prepričevale so jih, naj za nakup precenjenih stanovanj najamejo posojilo v višini 120 odstotkov cene in »presežek« porabijo za počitnice v tujini ali nakup novega avtomobila. Seveda se v takšnih razmerah Ircem ni izplačalo varčevati, v dobrih časih poskrbeti za rezervo za slabe čase. Ta posojila je zdaj treba vračati, 14 odstotkov Ircev je ostalo brez zaposlitve, plače v javnem sektorju pa je vlada znižala za 15 odstotkov.
V EU še vedno stavijo na varčevalne programe, ki so jih pripravile prezadolžene države članice evroobmočja. Tudi irska vlada vztraja pri svojih varčevalnih ukrepih, ki jih namerava v prihodnjem letu še po-ostriti. Vztraja tudi, da bo do leta 2014 svoj proračunski primanjkljaj spet spravila pod 3 odstotke BDP-ja. Z varčevalnimi ukrepi, ki jih je sprejela do zdaj, namerava privarčevati 3 milijarde evrov, kar pa je v primerjavi s 50 milijardami evrov, ki jih bo po sedanji oceni zmetala v prezadolžene banke, zelo malo. To pomeni, da bo morala decembra, ko bo predstavila proračun za leto 2011, sprejeti enake varčevalne ukrepe, kot sta jih EU in IMF zahtevala od grške vlade.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.