14. 10. 2010 | Mladina 41 | Svet
Vojaška lovca nad novinarji
Časnik srbske skupnosti na Hrvaškem je tarča napadov zato, ker si je »sposodil« sintagmo Oba, oba sta padla, vzklik hrvaških rezervistov, ki naj bi bili leta 1991 pri Šibeniku sestrelili dva jastreba
Konec septembra sta na Hrvaškem med vojaško vajo na poligonu Eugen Kvaternik v Slunju trčili vojaški letali. Pilota sta se izstrelila, nesrečo sta preživela, letali pa sta strmoglavili na minsko polje iz devetdesetih let. Drobci mine so hudo ranili starejšo žensko, ki je delala na bližnjem polju, vendar je že zunaj življenjske nevarnosti. O strmoglavljenju migov so poročali vsi hrvaški mediji. Prispevek o tem in o razmerah v hrvaški vojski pa je objavil tudi tednik Novosti, časnik srbske skupnosti na Hrvaškem. Opozoril je na klavrno stanje v hrvaških oboroženih silah. Pravzaprav te teme ni obravnaval nič posebno drugače od drugih. Drugače le v tem, da je uredništvo na naslovnici objavilo sliko letal, ki strmoglavljata, s pripisom: Oba, oba sta padla (Obadva, obadva su pali). Hrvaški dušebrižniki, ki skrbijo za neskaljen spomin na domovinsko vojno po razpadu Jugoslavije, so v tem sporočilu videli provokacijo in začel se je pravi pogrom. Zakaj? V Novostih so si iz domovinske vojne »sposodili« vzklik hrvaških rezervistov, ki naj bi bili pri Šibeniku sestrelili dva jastreba, lovca nekdanje JLA. Še danes si lahko posnetek tega dogodka, ki traja 48 sekund, ogledate na spletnem portalu youtube. Prikazuje jutranji dogodek 21. septembra 1991, ko hrvaški rezervisti takoj po vzletu letala nanj streljajo z brzostrelkami. Pridruži se mu še drugo letalo, za katerim se kmalu pokadi črn dim, slišijo pa se vzkliki: »Oba, oba sta padla!« V tedanjih kritičnih razmerah za Hrvaško, ko je bil Vukovar že porušen, prebivalci večjih hrvaških mest pa so se skrivali v skrivališčih v strahu pred zračnimi napadi, je postal ta vzklik in prikazani dogodek z lovcema JLA mitološki in eden izmed motivacijskih dejavnikov v prvi fazi vojne, ko Hrvatom na bojiščih ni kazalo dobro. Zato je uporaba vzklika »oba, oba sta padla« ob nesreči pri Slunju za »varuhe« vrednot in pridobitev domovinske vojne skrajno nesramna in bogokletna.
Naši hrvaški sogovorniki so zatrjevali, da objava takšne naslovnice v hrvaškem časniku ne bi bila deležna tolikšne kritike in napadov. Ker pa jo je objavil časnik srbske skupnosti na Hrvaškem, ki je v lasti naroda, ki so mu Hrvati leta 1991 »sklatili« vojaška lovca, je to v splošni percepciji nekaj povsem drugega. Z vseh strani so deževale grožnje Novostim in protesti proti njim. Hajka je dobila takšen obseg, da se je očitno moral oglasiti hrvaški predsednik Ivo Josipović. Dejanje Novosti je označil za neokusno. Na forumih so se vrstili pozivi k linču uredništva, novinarjem in založniku (Srbskemu narodnemu svetu) so grozili celo s smrtjo. Novinarji Novosti so zaradi tega za zaščito zaprosili policijo. Rade Dragojević, odgovorni urednik časnika Novosti, je bil najbolj na udaru. »Istega dne, ko so se na naslovnico odzvali v Helsinškem monitorju, sem gostoval v dnevniku HTV. Prikazali so me v zelo negativni luči. Predstavili so me kot nekoga, ki žali in sramoti vse, kar je sveto hrvaški državi ... Moje življenje je postalo težko in nevarno. Ljudje so me prepoznavali na ulici in me zmerjali. Za nekaj časa sem se moral umakniti.«
Kajpak je vprašanje, ali se za tako hudim napadom na Novosti ne skriva še kaj, ne le skrb za neskaljen spomin na boj za samostojno Hrvaško. Novosti namreč niso nekakšen bilten srbske manjšine, saj se ne ukvarjajo le s poročanjem o dogajanju znotraj srbske narodne skupnosti in komentiranjem tega dogajanja, ampak je to časnik, ki se loteva vseh žgočih vprašanj hrvaškega vsakdanjika. Ob tem že polnih devet let zelo resno in brez dlake na jeziku obravnava težke razmere, v katerih živi srbsko prebivalstvo na Hrvaškem, in do države kritično razčlenjuje vzroke za prepočasno vračanje pregnancev iz Srbske krajine in od drugod na domove, ki so jih zapustili med vojno. Takšna usmeritev uredništva Novosti, ki jih tiskajo v nakladi okrog 4500 izvodov, je postala še izrazitejša zadnje leto, ko so se mu pridružili nekateri novinarji legendarnega splitskega Ferala, ki je slovel po zelo ostrih hrvaških novinarskih peresih, saj je odstiral neljube teme iz hrvaškega družbenega življenja že za časa prvega predsednika države dr. Franja Tuđmana. Zdaj pa se zdi, da je »feralovska« kritika hrvaške družbene stvarnosti v povezavi s srbsko nacionalno skupnostjo očitno (pre)ostra mešanica za hrvaški vojaški in politični establišment, saj temu provokativen družbenokritični tednik, pa še v »srbskih« rokah, zagotovo ne ustreza. »Že samo po sebi je provokacija to, da ima srbska manjšina revijo, ki drzno obravnava vse teme, pomembne za hrvaško družbo. Že na začetku, ko smo se pojavili v kioskih, so bili nekateri šokirani,« pravi Dragojević, ki ne bo presenečen, če ga bodo zaradi objave sporne naslovnice razrešili s položaja urednika. »Razen med novinarji, predvsem v tiskanih in spletnih medijih, ne pa na HTV, nimam velike podpore. Zaradi pritiskov založnik še vedno ne ve, kaj storiti z mano, ker sem menda naredil škodo našemu časopisu.«
Založnik Novosti je Srbski narodni svet, ki ga vodi dr. Milorad Pupovac, profesor jezikoslovja, politik Samostojne demokratske stranke Srbov (SDSS) in tudi poslanec v hrvaškem saboru. V izjavi za Novosti je sicer posredno kritiziral objavo naslovnice, saj je dejal: »Ne glede na to, kako je kdo interpretiral naslovnico, je povsem jasno, da na Hrvaškem izhajajo tudi številne druge naslovnice, ki bi jim morali posvetiti več pozornosti, saj precej slabše učinkujejo na javnost.«
Klevet in napadov na Novosti pa tudi ta izjava ni mogla ustaviti. Napade je začel predsednik Helsinškega monitorja Ivan Zvonimir Čičak, kar je, mimogrede, povsem v nasprotju s temeljnim poslanstvom te institucije, ki bi morala biti v prvih vrstah borcev za človekove pravice in svobodo govora, kmalu pa so se mu pridružili še drugi. Čičak je hrvaške oblasti opozoril, da se morajo zavedati implikacij nevarnih sporočil, ki jih Novosti širijo s sporno naslovnico, saj revijo financira tudi država. Zraven je vtaknil še danski dnevnik, v katerem so bile objavljene karikature preroka Mohameda, češ da je »takšno sramotenje tistega, kar je sveto muslimanom, obsodil ves svet ... No, zdi pa se, da je na Hrvaškem mogoče žaliti nesporne vrednote večine hrvaških državljanov.« Pribil je še, da to počne »skupina ljudi, ki sovraži hrvaški rod. Zelo dobro jih poznamo in vemo, da nikakor ne gre za vprašanje svobode govora.«
Za Čičkom se je oglasilo hrvaško obrambno ministrstvo. Minister Branko Vukelić je v naslovnici Novosti videl žalitev za vse Hrvate: »Če danes koga radosti velika nesreča, ki se je zgodila - padec dveh letal -, potem nas mora to žalostiti. Treba se je vprašati, zakaj to koga veseli, kot je vse nas v Hrvaški veselilo, ko so naši branilci sestrelili dve letali t. i. JLA, ki sta ubijali in rušili Hrvaško.« Podobno se je odzval tudi načelnik Glavnega štaba obrambnih sil RH Josip Lucić.
Hrvaški predsednik Ivo Josipović je bil v prvem sporočilu - objavljeno je na spletnem portalu facebook - še morda nejevoljen zaradi naslovnice Novosti, v drugem nastopu pa je očitno želel pomiriti duhove, saj so veteranske organizacije uredništvu grozile z bombami, iz zadrtih nacionalističnih krogov pa so začele prihajati trditve, da bi vodstvo hrvaških Srbov spet hotelo Republiko Srbsko krajino, ki je umrla s pohodom hrvaških policijsko-vojaških sil leta 1995 nanjo. Josipović je opozoril, da je bilo »vloženega veliko truda v izboljšanje odnosov med Hrvati in Srbi in v to, da vsi državljani, ne glede na nacionalnost, uživajo vse pravice in svoboščine. To je bistveni interes Hrvaške. Nepremišljen članek ali naslovnica ga lahko ogrozi. Večina (Hrvati) mora biti previdna, da ne žali svojih sodržavljanov Srbov, a tudi manjšina (Srbi) mora ravnati enako v odnosih s Hrvati. Vsako pozivanje k nasilju, grožnje in omalovaževanje so nevarni in škodljivi.«
Radu Dragojeviću, uredniku Novosti, spodbujanja nestrpnosti glede na njegovo dosedanje delo, pa tudi zaradi sporne naslovnice ni mogoče očitati. Njegovi prvi odzivi na grobe napade so bili za marsikatero hrvaško nacionalistično uho nesprejemljivi, za druge pa morda (pre)ostri. »Ker smo antimilitaristično uredništvo, nas veseli vsak padec vojaškega letala ... Toda s to naslovnico nisem želel ničesar sporočiti. Želel sem izzvati javnost in mislim, da mi je to uspelo. Zakaj provokacija na tak način? Na kakšen način pa, kaj je narobe s takšnim načinom?« je zapisal. V pogovoru z nami je pojasnil, da so predvsem želeli opozoriti na »stanje v zračnih silah in nasploh v hrvaški vojski. Na Hrvaškem kroži šala, da noben mig ne sme poleteti, ker če vzleti, tudi pade. Migi so pač v slabem stanju. Obrambni minister pa nima odgovorov na vprašanja o razmerah v vojski, skrbijo ga predvsem vojaške nepremičnine, počitniške hišice in podobno.«
Za zdaj uredništvo Novosti ni klonilo pod pritiski. Minuli petek so v »izboljšani izdaji« ponatisnili naslovnico in v članku poudarili, da so z objavo »sporne« naslovnice želeli opozoriti le na slabe razmere v hrvaški vojski. Nevihta okrog Novosti se sicer počasi umirja, a na Hrvaškem se napadi na novinarje, po besedah naših sogovornikov, začnejo vselej, ko ti razkrijejo novo afero ali pa kritično analizirajo nacionalne simbole. Če to stori »nehrvaški« časnik, je seveda hajka še hujša. Na to je opozoril tudi ugledni hrvaški politični filozof Žarko Puhovski. »Sintagma 'Obadva, obadva su pala' je na Hrvaškem javna šala. Toda v tem primeru se je pokazalo, da ni pomembno, kaj pomeni, ampak, kdo jo pove. Hrvaška je dovolj zrela, da sprejema šale na račun svojih simbolov, drugače pa je, če te šale uporabljajo pripadniki manjšine, ki velja za sestavni del nacije, ki je napadla Hrvaško. A paradoksalno je, da se v takih primerih manj primitivno odzovejo ljudje, ki prihajajo iz politike, kot tisti, ki so iz novinarskih vrst in nevladnih organizacij.« Puhovski meni, da se odnosi med hrvaško večino in srbsko manjšino izboljšujejo, vendar frustrirajoče počasi. Po njegovem »se je število Srbov na Hrvaškem po čiščenju v devetdesetih letih tako zmanjšalo, da tudi najbolj nori nacionalisti ne morejo skonstruirati teorije, po kateri bi bili Srbi nevarni za Hrvaško. So pa ljudje, ki so do obisti prežeti s hrvaškim nacionalizmom. Njim je dala naslovnica tednika Novosti dober povod, da se odzovejo tako, kot so se.« Po mnenju Puhovskega uredništvo ni premislilo, kaj lahko povzroči z objavo takšne naslovnice, »kajti v naslednjih nekaj dneh bo morda kar nekaj srbskih družin, Srbov povratnikov, dobilo kamenje skozi okna, če se ne bo v zaledju Zadra zgodilo še kaj hujšega. Pripadniki srbske manjšine morajo sami presoditi, ali jim ta provokacija toliko pomeni, da so zaradi nje pripravljeni prevzeti odgovornost za morebitne težave.«
V resnici na Hrvaškem ta čas teče živahna, izredno burna in naporna razprava o tabu temah iz preteklosti in bližnje domovinske vojne. Da so bili v njej storjeni tudi zločini nad civilnim srbskim prebivalstvom, kažejo obsodbe na hrvaških sodiščih in v Haagu. Umetniki problematizirajo do pred kratkim prepovedane dogodke po svoje, z »rezanjem hrvaške zastave, uriniranjem pred zgradbo hrvaške vlade, s portretom hrvaške premierke Jadranke Kosor, pripetim na golo moško spolovilo na predvečer hrvaškega dneva neodvisnosti,« piše Jutarnji list. Tega ne počno pripadniki nacionalnih manjšin, predvsem pa ne srbske, saj bi jih nacionalisti pribili na križ. Tako kot poskušajo križati uredništvo Novosti, ki se je z naslovnico z dvema strmoglavljenima vojaškima lovcema odločilo, da namesto hlapčevanja skorajda mitološkemu geslu »oba, oba sta padla« služi svobodi govora. Le to šteje!
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.