14. 10. 2010 | Mladina 41
Zmaga prijateljskih vezi
Borut Meh je odkril nepravilnosti pri gradnji šestega bloka, in odstavili so ga zaradi »krhanja odnosov« v prej srečni elektroenergetski družini
Kdo ruši? Borut Pahor na inšpekciji TEŠ 6 v Šoštanju 25. maja letos. Levo zadaj Uroš Rotnik, direktor Termoelektrarne Šoštanj, desno Borut Meh, odstavljeni Rotnikov šef (direktor HSE).
© Borut Krajnc
Minutna rezerva, terciarna energija, trapezna in pasovna energija, teravati in megajouli na uro. Razmere v slovenski elektroenergetiki so bile slovenski javnosti vedno zakrite s tančico skrivnosti. Prekupčevanje s t. i. manjšinskimi deleži hidroelektrarn, polnjenje nekakšne certifikatne luknje in spet združevanje in razdruževanje stebrov smo praviloma spregledali. In tudi prejšnji teden v bistvu ni bilo prav jasno, kako sta se lahko dva soseda iz iste velenjske ulice, Borut Meh, donedavni generalni direktor Holdinga slovenskih elektrarn (HSE), in njegov sošolec, donedavni predsednik nadzornega sveta HSE Franc Žerdin, tako sporekla, da so si v lase skočili še veljaki dveh koalicijskih strank, da sta edina županska kandidata na lokalnih volitvah iz vrst SD in SDS Franc Sever in Bojan Kontič v Velenju oblikovala lokalpatriotsko koalicijo, za povrh vsega pa so delavci v elektroenergetiki še zagrozili, da bodo vso državo pognali v električni mrk, česar Slovenija ni doživela niti pod okupacijo.
Najlaže bi bilo vse skupaj razložiti kot še en politični obračun. Da pod skorjo vre, je postalo jasno nekaj dni pred lokalnimi volitvami, ko naj bi nekateri poslanci Socialnih demokratov začeli zbirati podpise za interpelacijo zoper Zaresovo ministrico za gospodarstvo Darjo Radić, saj naj bi poskušala zaustaviti naložbo v šesti blok šoštanjske termoelektrarne. Predsednik poslanske skupine SD Bojan Kontič, poznejši zmagovalec na lokalnih volitvah za mesto velenjskega župana, teh informacij tudi ni hotel komentirati, kar mu je gotovo dvignilo rejtinge v Šaleški dolini, za katero je projekt TEŠ 6 vitalnega pomena. In prav zares je po volitvah sledilo pismo podmladka SD oziroma Kontičevega sina Mitje Kontiča, v katerem je »načeloma« podprl interpelacijo Radićeve in stranki Zares očital sledenje »parcialnim politikantskim interesom«.
Politični interesi so se zagotovo pomešali z elektroenergetskimi - a tako konsistentna ta razlaga prav gotovo ni. Konec koncev je Zaresova gospodarska ministrica Darja Radić domine sprožila s tem, ko je javno dejala, da bivšemu nadzornemu svetu HSE ne zaupa več. V tistem nadzornem svetu pa je stranka Zares imela vsaj dva člana. Igorja Tičarja z mariborske fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, ki je na lokalnih volitvah za Zares tudi kandidiral za vstop v mariborski mestni svet. In Mojco Kert Kos, članico Zaresa, sicer zaposleno v Petrolu. Če hočemo že politično razlago, bi bila boljša tista, da se je Zares še enkrat skregal sam s seboj, Pahor pa s svojim nadobudnim podmladkom.
Zadnja elektroenergetska kriza se je seveda končala z odstavitvijo generalnega direktorja HSE Boruta Meha. Pri vodenju velikih gospodarskih družb bi pričakovali, da direktorje odstavljajo z jasno obrazložitvijo, kar še posebej velja za direktorje pomembnih državnih podjetij, ki z elektriko oskrbujejo polovico Slovenije. Toda odstavljanje Meha je potekalo z veliko improvizacije in hitenja. Začelo se je tako, da je gospodarska ministrica Radićeva nadzornemu svetu izrekla nezaupnico. Takoj zatem je napadeni nadzorni svet spisal protestno pismo, Žerdin, njegov predsednik, pa je sklical izredno sejo, na kateri so začeli razpravo o Mehovi razrešitvi. Po nekajurni razpravi so ga tudi razrešili, vendar nekrivdno. Pri tem so naredili napako.
Pravna služba Holdinga je namreč ugotovila, da ustanovni akt dovoljuje le krivdno razrešitev. Z drugimi besedami, Mehu bi morali dokazati hujšo kršitev delovnopravne zakonodaje. Zaradi tega se je odstavljanje Meha nadaljevalo še v torek, ko so nadzorniki sklicali korespondenčno sejo. Rešitve, kako bi Meha spravili s prestola, dolgo časa niso našli, dokler jim v pomoč spet ni priskočila pravna služba Holdinga, ki je predlagala, naj za pomoč zaprosijo samega Meha. Meh je nato tudi res podpisal izjavo, da odstopa sam, na predlog nadzornega sveta. In tako, malce improvizirano in na pol zasebno, je HSE, ki ima v lasti 1,2 milijarde elektro premoženja, v devetih letih dobil že osmega generalnega direktorja.
Zakaj so torej odslovili Meha in povzročili koalicijsko krizo? Žerdin je potreboval kar nekaj dni, da je začel dvigovati telefon. In presenetljivo, ko je telefon dvignil, nam je dejal, da nadzorni svet ni razpolagal z nobenim dokumentom, z nobenim dokazom, da je Meh slabo delal. Ravno nasprotno, Meh naj bi imel odlične rezultate. Glavni razlog za njegovo odstavitev naj bi bil t. i. »komunikacijski konflikt« med njim in drugimi direktorji v skupini. Ta konflikt naj bi bil tako velik, da je bilo skorajda nemogoče voditi že zastavljene projekte. Žerdin je pri tem mislil predvsem na 1,2 milijarde evrov vredni projekt TEŠ 6, zaradi katerega naj bi se odnosi med Mehom in drugimi direktorji, predvsem direktorjem TEŠ Urošem Rotnikom, hudo poslabšali. Odločilno napako naj bi Meh storil s tem, ko je na podlagi vladne odločitve ustanovil znani odbor, ki je preveril gospodarnost naložbe v TEŠ 6. »Tisto poročilo,« pravi Žerdin, »je slonelo na celem kopu domnev, nedokazanih stvari in neresnic. In s tistim poročilom TEŠ 6 niso prav nič dokazali.«
Spomnimo se, kaj smo lahko v poročilu, ki ga je napisal Mehov svetovalec Dean Besednjak, prebrali. V njem je pisalo, da je Rotnik pogajanja z glavnim dobaviteljem Alstomom vodil nepravilno, da o postopku ni obveščal Holdinga ali vlade, s pogajanji je hitel kljub temu, da je finančno ministrstvo ugotovilo nepravilnosti. Rotnik je ob tem celo zgradil preveliko upravno stavbo, razsvetljavo v njej pa je naročil brez potrditve nadzornega sveta. Še pomembnejši pa je v poročilu podatek o vlogi družbe CEE, d. o. o. To podjetje je namreč pripravilo praktično vso investicijsko dokumentacijo za blok 6. Naredilo je kakšnih 14 predinvesticijskih raziskav, zasnov, izvedb in drugih dokumentov. Podjetje CEE, d. o. o., je potem tudi sodelovalo pri tehničnem ocenjevanju ponudb opreme za blok 6. Njegovi predstavniki so bili vključeni v vse pogajalske skupine, od skupine za nakupa bloka do dobave naprave za razžveplanje plinov. To bi morda še šlo, če ne bi bil eden od lastnikov podjetja CEE tudi udeležen kot dobavitelj razžvepljevalne naprave, samo podjetje pa je s posli celo povezano z Alstomom.
Glede na to, da Žerdin ni videl niti enega dokumenta, ki bi obremenil Meha, pa je očitno videl ta dokument, ki hudo bremeni Rotnika. Zakaj si je nadzorni svet HSE tako vztrajno prizadeval, da odstavi Meha, ne pa Rotnika? Žerdin nas je tudi pri odgovoru na to vprašanje presenetil. Priznal je, da je Besednjakova raziskava odkrila vrsto nepravilnosti in vrsto interesnih konfliktov. »A ta konflikt je bil prisoten skozi formalnost. Dejansko pa se ni izrazil,« je poskušal biti Žerdin filozofski. Klub temu torej, da je projekt TEŠ 6 nerazumljivo drag, kljub temu da so šele predstavniki svetovalnega podjetja, ki ga je za revizijo najela Evropska banka za obnovo in razvoj, dosegli zmanjšanje cene za nekaj deset milijonov evrov, Žerdin vztraja, da ni nihče dokazal, da je pri vodenju investicije v TEŠ 6 nastala škoda. Ravno nasprotno, pravi Žerdin, »to formalno poročanje o nepravilnostih pri projektu TEŠ 6 je povzročalo nepotrebne težave, zaradi česar je bilo delo oteženo, pa tudi odnos, predvsem z Rotnikom.«
V zadnjem tednu so mnogi lokalni politiki iz vrst SD ali SDS, ki so doma v Šaleški dolini, pa tudi elektroenergetski sindikati, grozili in opozarjali, da Meh, ministrica Radićeva in tudi direktor direktorata za energijo Janez Kopač želijo projekt TEŠ 6 ustaviti. Toda Meh je večkrat ponovil, da tega projekta ne želi ustaviti, in HSE je celo pod Besednjakovim vodstvom izračunal, da bi zaustavitev projekta, vrednega približno 1,2 milijarde evrov, državi prinesla za skoraj dve milijardi škode, zaradi kakšnih sankcij z znižanjem bonitetne ocene vsej državi lahko še več. TEŠ 6 je torej ob tem trenutku nemogoče ustaviti. Je pa res, da je Meh želel odstaviti Rotnika. In sicer že od poletja. Sprva so v Holdingu želeli, da se o Rotniku izreče vlada. Vlada je nato to odgovornost prenesla spet na HSE. Potem je HSE poskušal odgovornost prenesti na pravno službo, ki bi na podlagi vseh ugotovitev nedvomno sklenila, da je bil projekt TEŠ 6 voden negospodarno. A se to ni zgodilo. In na koncu, ko je Meh želel sklicati skupščino in Rotnika odsloviti, so Holdingovi nadzorniki pospravili njega. Če torej projekt TEŠ 6 sploh ni vprašljiv, zakaj je Rotnik tako pomemben?
Lahko špekuliramo. Termoelektrarna Šoštanj, ki jo Rotnik vodi, ima v lokalni skupnosti izreden pomen. Nedavno je Rotnik postal celo častni občan Šoštanja. TEŠ gradi krožišča in igrišča, sponzorira športne klube v okolici in sklepa lokalne pogodbe z izvajalci storitev, naročniki in izvajalci, ki so nemalokrat tudi sosedi. Že samo pranje umazanega perila za TEŠ je lahko pogodba, težka sto tisoč evrov. In seveda ni formalno sporno, če to storitev opravlja soseda direktorja TEŠ, če kakšen sorodnik čisti dimnike, tretji ureja deponijo premoga, četrti ugrezninsko območje. Še posebej pa vloga direktorja TEŠ postane pomembna, če vemo, da se bodo prav v termoelektrarni odločili, pri kom bodo naročali posamezne storitve pri gradnji šestega bloka. V igri so razna gradbena dela, morda celo varjenje kotla. To pa so že milijonski posli. Lahko da je konflikt izbruhnil zaradi tega, ker želi na primer ena interesna skupina te posle prevzeti od druge, kot je komentiral dogodke bivši gospodarski minister Matej Lahovnik. A pri tako velikem projektu, verjetno celo največji slovenski energetski investiciji v zadnjih 50 letih, bi bilo dobro na odgovornih položajih imeti ljudi, ki se ne bi počutili kot ena velika družina in ki jih motita vsakršen nadzor in kritika.
V tem zadnjem interesnem spopadu je torej izgubil Meh, zmagal pa je Vilijem Pozeb, ki je Meha začasno nadomestil. Lahko se tudi vprašamo, zakaj je Pozeb primeren direktor, ki ga podpirajo tudi sindikati, ne pa Meh, ki naj bi kvaril odnose. Pozeb vodi Dravske elektrarne, s sedežem v Mariboru. V njihovi verigi je deset hidroelektrarn, katerih največja skupna moč znaša 577 megavatov. Kot je znano, so hidroelektrarne postavljene tudi na avstrijski strani reke Drave in tudi tam jih je deset. In tudi moč teh avstrijskih hidroelektrarn je enaka moči slovenskih hidroelektrarn, znaša 599,7 megavata. Obe verigi sta torej podobni in primerljivi. Z eno zanimivo razliko: v Avstriji, kjer so od konca 80. let zaradi avtomatizacije korenito zmanjšali število zaposlenih, za teh deset hidroelektrarn skrbi manj kot 200 ljudi, v Sloveniji pa že skoraj 300.
Na slovenski strani je torej zaposlenost za kar 30 odstotkov višja. Toda Pozeb je v uvodu letnega poročila 2009 kot enega največjih uspehov izpostavil, da mu je uspelo »glede na leto poprej število delavcev ne le zadržati, temveč je v podjetje prišlo devet delavcev več, kot pa ga je zapustilo«. Kakšen uspeh je to in koliko truda ali sposobnosti je za to potrebno, govorijo že socialne razmere na Štajerskem, ki se spopada z eno največjih stopenj brezposelnosti, plače zaposlenih v energetiki pa so visoko nad državnim povprečjem. Socialni čut je seveda pomemben, vendar gre v tem primeru za paradržavna podjetja, ki živijo na račun gospodarstva. Statistični urad že od leta 2009 opozarja na nadpovprečno ceno elektrike za gospodarstvo. V slovenski gospodarski zbornici pa so nedavno tudi izračunali, da gospodarstvo plača za elektriko vsako leto do 80 milijonov evrov preveč.
Cena miru in neskaljenih odnosov v slovenski energetiki je tam nekje do 80 milijonov evrov. Pozeb to razume in velja za zmagovalca, Meha pa je nadzorni svet zrušil tudi s pomočjo sindikatov, čeprav je v prvi polovici leta 2010 predvsem na podlagi trgovanja s tujino dosegel rekordni dobiček Holdinga v višini 41 milijonov evrov. Pritiski na Meha, kot vemo, so se začeli prav zaradi sindikalnih zahtev. Pri tem jih je vodil predsednik sindikata delavcev dejavnosti energetike v termoelektrarni Šoštanj Branko Sevčnikar, ki je za potrebe Mehovega odstavljanja napisal poziv in pismo članom nadzornega sveta HSE. In mimogrede, vodstvo TEŠ, torej Rotnik, je Sevčnikarju za sindikalne potrebe kupilo avto. Prejšnji teden, nam je dejal Sevčnikar, avta ni uporabljal, ker je v popravilu. Se pa razume, da je Rotniku za to hvaležen. Pravzaprav je zadovoljstvo obojestransko. Račun pa tako ali tako plača gospodarstvo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.