Marjan Horvat

21. 10. 2010  |  Mladina 42

Krivda priseljencev?

Kaj nam sporoča nemška Angela Merkel?

Strah se širi po Evropi - strah pred priseljenci. Četudi nastopa v drugačnih zgodovinskih okoliščinah in v novih podobah glede na preteklost, pa so razlogi zanj v jedru isti: predvsem v bojazni, da se bodo »tujerodci« preveč razširili v državi in uživali sadove »našega dela«. V krizi ima takšen strah še večje oči. Zato ljudje zlahka nasedejo lažnim prerokom, ki jim ponujajo krivce za njihove težave v tistih, ki jim ni uspelo, niso zmogli ali pa se niso hoteli uskladiti z »avtohtonimi« evropskimi kulturami. Za zdaj so to predvsem priseljenci z drugih celin. Drugačne vere in rase. Ljudje - kot pravi mantra -, ki niso zmogli postati člen družbe, ki prispeva k njeni blaginji in njenemu razvoju. Če tega niso zmožni, so krivi. Integrirajte se ali ven! Tako je mogoče razumeti tudi številne sedanje politike na evropskem političnem prizorišču. In kdo bo kriv za evropske težave, ko bo teh zmanjkalo?
Krize v zadnjih dveh desetletjih in pol in še posebej zdajšnja svetovna kriza s hudimi socialnimi posledicami so dodobra načele zahodnoevropske družbe in njihov model »odprte družbe«. Dela je vse manj, krčijo se socialne pravice - najpreprostejši recept za ublažitev slabih socialnih razmer pa skrajneži v politiki, in ne samo oni, vidijo v odstranitvi tujcev od socialnih jasli. Očitno povzročajo nemški politiki pri tem še dodatne težave ljudje, ki se niso zmožni ali pa se nočejo prilagoditi nemški družbi. Tako kot v drugih zahodnoevropskih državah so bili tudi v Nemčiji, ki je bila dolga desetletja lokomotiva evropskega gospodarskega napredovanja, gorivo razvoja imigranti, saj brez njihovega prispevka nemški socialni model ne bi bil tako darežljiv. »Problematični« so postali predvsem muslimani. Nemška kanclerka Angela Merkel je, gre za dejanje, presenetljivo za občutljivo političarko, v nagovoru svojemu strankarskemu podmladku pozvala priseljence v Nemčiji, predvsem štiri milijone Turkov in Arabcev, k vključitvi v nemško družbo. Najprej k učenju nemškega jezika. »Smo država, ki je v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja dejansko sprejela tuje delavce. Zdaj živijo z nami in slepili smo se, da ne bodo ostali in bodo nekega dne odšli. To se ni zgodilo. Ta ''multikulti'' (multikulturalistični) poskus - da bi živeli drug ob drugem v zadovoljstvu - je spodletel, popolnoma spodletel,« je dejala Merklova.
Njena beseda ima v Evropi težo. In če nemška kanclerka uporabi tako težke besede, ki mejijo na ksenofobnost, se (ne)hote pridružuje valu populističnih politikov, ki vidijo nevarnost za svojo državo in Evropo v priseljencih z drugih celin. Po besedah Merklove si bodo več upali tudi drugod in kaj lahko se zgodi, da bo postala agenda skrajno desničarskih evropskih strank splošna agenda evropske politike. Kam meri takšna politika in kaj nas čaka? Mar je res konec ustvarjanja odprte družbe in strpne politike sobivanja, s katero se je ponašala Evropa? Se bo zaostril spopad med »avtohtonimi« domačini in »nevarnimi« priseljenci? Bodo vzorci italijanskega političnega delovanja z razkrojem klasičnih političnih strank in udarnim ter nevarnim populizmom - na njihovo nevarnost je pred leti opozarjal dr. Slavoj Žižek - prevladali tudi drugod po Evropi? Nas čaka temačna prihodnost s pokrajinami nasilja, pouličnih spopadov in nestrpnosti, kakršne nam slika film Otroci človeštva (Children of Man)?
Od Skandinavije do Sredozemlja je opaziti porast protiimigrantskih, še posebej protimuslimanskih političnih izjav in nestrpnega ravnanja z etničnimi manjšinami. Na Nizozemskem je prejšnji teden prisegla desnosredinska vlada, ki namerava omejiti priseljevanje, prepovedati nošnjo muslimanskih pokrival in izgnati priseljence s kriminalno preteklostjo. Trhlo koalicijo podpira skrajno desničarska stranka Geerta Wildersa, ki velja za zadrtega protimuslimanskega politika. V Franciji je administracija Nicolasa Sarkozyja prepovedala nošnjo muslimanskih pokrival burk v javnih prostorih, izgnala je že 8000 romunskih Romov. Številka je ogromna.
Sarkozyjeve poteze so spremljali protesti. Predvsem v pariških predmestjih, kjer živijo priseljenci iz nekdanjih francoskih kolonij. Ta predmestja so sod smodnika tudi zaradi socialne stiske, ki pesti ljudi. V Avstriji je Svobodnjaška stranka Heinz-Christiana Stracheja s ksenofobno kampanjo na Dunaju podvojila volilni izid glede na prejšnje volitve in dobila 27 odstotkov glasov. V nekaterih delavskih predmestjih so svobodnjaki dobili kar 37 odstotkov glasov.
Tudi na Švedskem, ki je od šestdesetih letih prejšnjega stoletja, poleg Avstralije in Kanade, edina država z zakonsko določeno multikulturno razvojno politiko in zglednim modelom urejanja medkulturnih razlik, se odnosi krhajo. Priseljenci v tej državi niso »gastarbajterji«, ampak dejansko priseljenci, ki so upravičeni do vseh pravic, ki jih imajo Švedi, z izobraževalnimi programi pa jih poskušajo čim bolj vključiti v družbo. Takšno politiko do priseljencev je državi omogočila povojna družbena pogodba o gospodarsko razvojno naravnani družbi, ki temelji na visoki stopnji zaposlenosti, izobrazbi in visoki progresivni lestvici obdavčevanja. Toda tudi švedski multikulturni model se krha po vstopu države v Evropsko unijo in sprostitvi meja. Strah pred priseljenci se krepi tudi na Švedskem. Prejšnji teden so pripadniki neonacistične stranke Švedskih demokratov, ki jo vodi napol izobraženi mladenič Jimmie Åkesson, vdrli v parlament in s pozivi »Dovolj je, dovolj!« dali nov pospešek kampanji proti priseljencem. Nekaj podobnega se dogaja v Avstraliji, saj je donedavni premier John Howard kritiziral dosedanji model multikulturalizma pri angleško govorečih nacijah, češ da so ponekod šli z njim predaleč, še zlasti z ugodnostmi za muslimane: »To ni čas, da bi se opravičevali za svojo posebno identiteto, ampak da jo odločno in spoštljivo utrdimo.«
Pogrom proti muslimanskemu prebivalstvu je po mnenju dr. Aleša Debeljaka s FDV dosegel takšne razsežnosti, da ga je mogoče primerjati z antisemitizmom med obema vojnama. Res so bili dosedanji evropski modeli multikulturalizma utemeljeni na napačnih postavkah. Z njimi razumemo družbo, v kateri različne skupine s sebi lastno kulturo bivajo druga ob drugi. Temeljil je na ideologiji, ki izhaja iz strpnosti posameznika, da spoštuje mnenje drugega, četudi se z njim ne strinja. Le trpi ga ob sebi. »Nekoga pač trpimo ob sebi, ko so dobri časi, ko pridejo slabi, pa močnejša skupina v družbi, ki podeljuje licenco za strpnost, lahko to pravico tudi vzame,« pravi Debeljak.
Prav temu smo priča v številnih evropskih državah. Tudi v Nemčiji, kjer so muslimani v zadnjih petdesetih letih dobili več kot 2600 mošej in molilnic. Ta podatek, ob štirih milijonih nemških prebivalcev, ki so muslimanske vere, je za nemške »domoljube« lahko pretresljiv, vendar so to dejstva. Ljudje so tukaj. Če se stežka prilagajajo, je treba najti ustrezno rešitev. Merklova ni ničesar ponudila kot drugo možnost namesto sedanjega modela multikulturalizma v Nemčiji. »Njene izjave so ugotavljanje dejstev, ne da bi ponudila alternativno politiko,« dodaja dr. Debeljak.
Sicer pa je strasti v odnosu do priseljencev avgusta letos s knjigo Nemčija ukinja samo sebe razvnel že socialdemokrat in član upravnega odbora nemške centralne banke Thilo Sarrazin. Analiziral je upadanje rodnosti v državi, politiko priseljevanja in nastanek nekvalificiranega delavskega razreda, ki ga po njegovem sestavljajo »nevarni« muslimani, ki se niso sposobni vključiti v nemško družbo. Po njegovih analizah se bo v Nemčiji z nadaljnjim upadanjem rodnosti leta 2020 ustavila gospodarska rast, leta 2050 pa se bo število prebivalcev, starejših od 65 let, podvojilo. Zaradi velikega zmanjšanja števila za delo sposobnih domačih ljudi bo nemški razvoj v prihodnjih desetletjih odvisen od kakovosti delovne sile od drugod in Nemčija bi morala že zdaj dovolj vlagati, da bi se izognila temu. Gre za pridobivanje kakovostne delovne sile, ki bo nujno potrebna za gospodarski razvoj. »Ta kakovost pa je odvisna od demografskih usmeritev, priseljevanja in količine delovne sile, kakovosti njene socializacije, ravni izobrazbe, starostne sestave in - če se bo imigracija nadaljevala - tudi od socializacije in izobrazbene ravni priseljencev,« poudarja Sarrazin. V knjigi razglablja še o dedovanju inteligence, sporoča, da postajajo Nemci vse neumnejši, postavlja v medsebojno odvisnost družbene pojave, ki med seboj niso povezani, zavaja s statistiko kriminalnih dejanj priseljencev in podatki o priseljevanju iz afriških držav. Nemci, sodeč po raziskavah javnega mnenja, pritrjujejo njegovim »dokazom«, da je ključna težava Nemčije integracija priseljencev. Verjetno pa malo manj njegovim dokazom, da lahko upravičenci do socialnega nadomestila, ki v Nemčiji znaša 347 evrov, s tem denarjem mirno živijo. Marsikateremu ušesu se zdi prikladna tudi njegova izjava, da »številni Arabci in Turki v Berlinu niso uporabni za nič drugega kot za prodajo sadja in zelenjave«.
Po izidu Sarrazinove knjige so se nemški časniki lotili tematike priseljevanja in priseljencev v Nemčiji. Spiegel je v daljšem članku in sklicujoč se na referenčne raziskave Muslimansko življenje v Nemčiji in tudi na raziskavo Zveznega urada za migracije in begunce iz leta 2009 sistematično ovrgel Sarrazinove trditve o neinteligentnosti priseljencev. Opozoril je, da je nevključevanje turškega prebivalstva v nemško družbo plod značilnih družinskih razmerij, revščine in stisk, v katerih živijo Turki, odrinjenosti in nemotiviranosti mladih, čemur bi morala nemška država namenjati več pozornosti. Obstaja cela vrsta zglednih primerov uveljavljenih znanstvenikov, ustvarjalcev, književnikov in režiserjev turškega rodu, ki delujejo v nemškem prostoru. Fatih Akin velja za rešitelja nemške kinematografije, Cem Özdemir je vodja nemških Zelenih. Toda takšnih zgledov je premalo in ne oporekajo trditvam, da živi turška narodna skupnost v Nemčiji dokaj zase.
Razlog za nastop kanclerke Merklove med člani njenega političnega podmladka in njene besede o koncu multikulturalizma v Nemčiji politični analitiki vidijo v njeni vse manjši priljubljenosti na političnem prizorišču. Da bi si opomogla, je ponovila besede svojega partnerja iz sestrske bavarske CSU Horsta Seehoferja. Tudi on trdi, da je model multikulti v Nemčiji propadel: »Ne smemo postati socialna služba za ves svet. Nemčija ne potrebuje več priseljencev iz Turčije in arabskega sveta.« Toda glede na uradne statistične podatke in raziskave je nemška politika v odnosu do vprašanja priseljencev precej shizofrena. Nekateri politiki trdijo, da slabo izobraženi priseljenci odjedajo odstotek BDP, v resnici pa po vseh analizah Nemčija za razvoj potrebuje še več delavcev od drugod. Seveda predvsem kvalificiranih in z visoko izobrazbo. Zato bo država olajšala vstop delavcev tistih profilov, ki jih potrebuje. To napoveduje gospodarski minister Rainer Brüderle. Po njegovem izgubi Nemčija na leto 15 milijard evrov, ker nima svoje kvalificirane delovne sile. Hkrati pa ministrica za izobraževanje Annette Schavan opozarja, da bi morali prilagoditi pravila za 300.000 ljudi, ki že živijo v Nemčiji, vendar nimajo priznane izobrazbe iz svoje domovine. In ko največja parlamentarna stranka CDU/CSU zavrača vsakršno možnost za večjo liberalizacijo priseljevanja, predsednik nemške trgovske zbornice Anton Börnerm opozarja, da Nemčija nujno potrebuje priseljence, »ki so ključni za to, da bi ohranili blaginjo«.
Sicer pa so razprave o priseljencih in njihovem vključevanju v družbo živahne v vseh razvitih zahodnoevropskih državah. V zadnjem času jim dajejo ton zlasti skrajno desničarske politične stranke, ki se prebijajo v parlamente. Zato so socialisti v evropskem parlamentu te dni zahtevali nekakšen »cordon sanitaire« do teh strank. »Glede na grožnjo ... bi se morale vse stranke zavezati k zavrnitvi sodelovanja s skrajno desnico,« zahteva danski socialni demokrat in nekdanji danski premier Poul Nyrup Rasmussen. Iz socialističnega tabora so pozvali desno- in levosredinske stranke, leve in desne, da zavrnejo sodelovanje in kakršnokoli »implicitno podporo« skrajno desničarskih strank in izolirajo svoje člane, ki bi sodelovali z njimi. Toda iz Evropske ljudske stranke še niso dobili odgovora. Tudi liberalci v evropskem parlamentu so tiho. Zato jih je generalni sekretar PES Philip Cordery obtožil, da želijo »oblast za vsako ceno«.
V resnici pa poznavalci družbenega dogajanja na evropskih tleh niso presenečeni nad zdajšnjim dogajanjem. Kriza je le pokazala na čeri v evropskih družbah, ki so bile v obdobju plime gospodarskega napredka skrite pod gladino. Da Evropa skriva speče pošasti v obliki regresivnih nacionalizmov, ki lahko izbruhnejo, ko se bodo razmere zaostrile, so sociologi trdili že v začetku devetdesetih let. Philip Schlesinger je bil morda med prvimi, ki so ob krepitvi neonacističnega nasilja v vzhodni in srednji Evropi opozarjali, da postaja Evropa ob koncu hladne vojne »prizorišče boja kultur«, kar se kaže v posameznih državah. Na ta pojav Evropa ni bila pripravljena. Tudi Evropska unija ne. Navkljub deklarativnim pozivom k medkulturnemu dialogu in sobivanju ni storila dovolj. Zaradi svojega nedemokratičnega ustroja pravzaprav sama sproža politiko nacionalnih refleksov, to pa najbolj ustreza skrajni desnici.
Sicer pa so tudi dosedanje politike EU temeljile predvsem na neoliberalizmu, breme socialnih napetosti pa je EU prelagala na pleča svojih članic. Nevarne čeri teh procesov je že leta 1992 razbral francoski filozof Etienne Balibar. »Če je nacionalna država razpeta med svetovni državni trg in regresivno upravljanje domačih družbenih konfliktov, se njena lastna politična kriza razvija razmeroma avtonomno. Pri tej krizi je paradoksalno, da se kaže hkrati kot kriza obstoječih držav (vprašanje legitimnosti) in kriza tiste neobstoječe države, na katero v idealnih razmerah meri evropska konstrukcija.« Sedanja kriza, ki ni le gospodarska, je v Evropi dodobra načela tudi politični ustroj držav, predvsem pa politične stranke.
Zato velja prisluhniti dr. Slavoju Žižku, ki za spletni portal Democracy Now pravi, da se podoba Evrope spreminja na grozljiv način. Po njegovem sedanjo politično polarnost med levo- in desnosredinsko politično opcijo, ki so ju sestavljale stranke, ki so nagovarjale celotno populacijo, zamenjuje nova polarnost. »Na eni strani velika liberalna kapitalistična stranka, ki je, kar zadeva pravico do splava, pravice žensk, razmeroma progresivna, njena edina resna opozicija pa so glasovi nacionalistov, ki nasprotujejo priseljevanju. Gibanja in stranke proti priseljencem, takšen je vtis, so edini avtentični glas protesta.« Žižek zato kliče na svet »malce radikalnejšo levico«, kajti po njegovem je sedanja gonja proti priseljencem tudi plod umikanja levičarske (socialdemokratske) politike iz urejanja gospodarskih vprašanj. Sedanja levica se je oddaljila od zastopstva interesov delavcev in jih prepustila skrajni desnici. Ta pa nima nikakršnega posluha za interese priseljenih delavcev in ne za uveljavljanje multikulturnih modelov za njihovo vključevanje v družbo.
»Evropa si bo morala odgovoriti na vprašanje, ali ljudem, ki jih potrebujemo za delovno silo, priznamo, da so ljudje, in če jim, kako jim bomo omogočili živeti človeka vredno življenje. Brez diskriminacije. Ali bomo temu rekli multikulturalizem, pluralizem ali, če hočete, vključevanje, je popolnoma vseeno,« pravi dr. Marina Lukšič Hacin, predstojnica Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije. Kako to storiti, je drugo vprašanje. Dr. Debeljak meni, da potrebujemo »medkulturno kompetenco«. »Se pravi sposobnost, da posameznik stopi v čevlje drugega.« Sprejeti pa je treba pravila, ki zavezujejo posameznika k spoštovanju vrednot gostiteljske države, njene ustave in zakonodaje. Znanje jezika države je pogoj za enakopravno sodelovanje v družbenem življenju države. Brez pomoči države ti procesi integracije ne bodo tekli. Pa tudi ne, če bodo države gostiteljice dajale prednost priseljencem s svojega kulturnega in religioznega območja. Muslimani so namreč tukaj. Za dvajset milijonov muslimanov je Evropa dom. Upravičeno zahtevajo svoje pravice. Hkrati pa se po mnenju Aleša Debeljaka morajo zavedati, da je »družba, v kateri živijo, sekularna, razsvetljenska. Ta načela je treba zagovarjati ne glede na to, da koga žalijo. To je sestavni del javne razprave in muslimani in druge skupnosti, ki se morda s tem ne strinjajo, se bodo morali na to preprosto navaditi. Nimajo izbire. Beseda se lahko vzame takrat, ko argument postane grožnja z nasiljem.«
Ko je Angela Merkel sredi septembra podelila priznanje danskemu karikaturistu Kurtu Westergaardu, ki je v karikaturi prikazal preroka Mohameda z bombo v turbanu, se je zdelo, da je to storila zato, da bi kot vodilna evropska političarka poudarila prav ta evropska načela. S svojo izjavo o koncu multikulturalizma v Nemčiji pa je svoje dejanje relativizirala.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.