Luka Skansi

21. 10. 2010  |  Mladina 42  |  Družba

Beneški arhitekturni bienale

Prvič neideološki

Cloudscapes (oblačna krajina), nemško inženirsko podjetje Transsolar in japonski arhitekt Tetsuo Kondo

Cloudscapes (oblačna krajina), nemško inženirsko podjetje Transsolar in japonski arhitekt Tetsuo Kondo

Treba je priznati, da so arhitekturne razstave navadno dokaj dolgočasne, še zlasti za laike. Drugače kot na klasičnih umetniških razstavah ''umetnine'' - arhitekture - ni v razstavnem prostoru, ni fizično prisotna, ne govori neposredno na mestu, kjer se uporablja, kjer se doživlja, kjer ustvarja dialog s kontekstom. Prav zato vsaka oblika predstavljanja in razlaganja njenega smisla samodejno zmanjšuje njeno vrednost. Potrebnih je neskončno veliko tlorisov, prerezov, maket, skic in računalniških efektov, da arhitekti prikažejo ogromno delo, ki stoji za vsakim projektom in vsako arhitekturno zamislijo. Gre za način prenosa informacij, ki ga razumejo predvsem arhitekti.
Na beneškem bienalu si arhitektura, žal, ne more privoščiti takšnega klasičnega načina predstavljanja. Namen tega festivala je privabiti čim več obiskovalcev, najširšo publiko, še posebej v današnji Italiji, kjer ozki berluskonizem vlada s sistematičnim rezanjem sredstev za vse, kar ima tudi najmanjšo zvezo s širjenjem intelektualnega ali kulturnega obzorja. Bienale in arhitekti, ki tam razstavljajo, so se prisiljeni na vso moč potruditi, da za trenutek pritegnejo pozornost širokega občinstva, da jo nameni njihovi disciplini, temu za naš kolektivni prostor, mesto, tako pomembnemu dejavniku, in razmišljanju o razmeroma prezrti disciplini, kakršna je arhitektura. Prav zato je beneški arhitekturni bienale eden najpomembnejših trenutkov za sodobno arhitekturno kulturo. Širšemu občinstvu in profesionalcem predstavi usmeritve, koncepte in cilje bodoče arhitekture. Ta predstavitev mora biti čim spektakularnejša, čim bolj pretirana. Zaželeno je, da se z nerealnimi in skrivnostno privlačnimi ambienti doseže raven izzivalnih in utopičnih idej. Zaželeno je, da se o razstavi govori, v dobrem ali slabem. Pravzaprav naj bi beneški bienale ne bil nič drugega kot en velik performans. To so dokazali že pretekli bienali. Spomnimo se medijsko privlačne, a za arhitekturno kulturo katastrofalne Strade Novissime pod vodstvom Paola Portoghesija (1979), nedolžnega in infantilnega »videodroma« Fuksasovega Less Aestheticsa (2001), ko so arhitekturo skušali iluzorno združiti z novimi mediji, ali pa rekordno obiskanega Cities: People, Society, Architecture Richarda Burdetta (2008), ko se je arhitektura stopila s prikazovanjem magmatske rasti sodobnih megalopolisov in se izgubila v njem.
Toda letošnji beneški bienale je prinesel nekaj novega. O tem govori že reklamni plakat, ki brez agresivnih besednih in grafičnih sporočil usmerja pozornost k specifični vsebini. Majhna skupina ljudi stoji v Panteonu in z navdušenjem občuduje mogočno kupolo, ki pokriva in objema lepoto tega edinstvenega starorimskega prostora. Fotografija je pospremljena z besedami People meet in architecture: 12th Biennale of Architecture. Ljudje se srečujejo v arhitekturi je geslo, ki si ga je letošnja kuratorka, znamenita japonska arhitektka Kazuyo Sejima, izbrala, ker povzema ključno vprašanje današnje in jutrišnje arhitekturne prakse. Rimski Panteon je torej idealen primer, zgodovinski pendant tistega, kar nas čaka v prihodnosti in kar naj bi zaznamovalo bodoče realizacije arhitektov in urbanistov.
Kuratorkino sporočilo je močno, aktualno in hkrati skrivnostno. Močno zato, ker je to prvi neideološki arhitekturni bienale. Ni obsesiven prikaz nekih smernic, neke doktrine. Ni plehka vrnitev v preteklost (Portoghesi), ni prisiljeno spravljanje arhitekture v medijske tehnologije (Fuksas), ne zapostavlja arhitekture (Burdett), pač pa je predvsem odprta, po svoje demokratična razstava, ki želi v ospredje postaviti splošno in vse prej kot plehko vprašanje odnosa med ljudmi in prostorom njihovega kolektivnega srečevanja. Bienale je tokrat zanimiv zato, ker natančno odslikava posledice mednarodne gospodarske krize in kulta kapitalizma, ki je zadnjih nekaj desetletij zaznamoval našo družbo in s tem tudi arhitekturno prakso. Ekscesi v formi in materialih, obsesivno iskanje »seksi« imidža, vizija arhitekture kot Disneyworlda so značilnosti, ki jih je zadnja kriza skoraj popolnoma izrinila iz današnje arhitekture (razen seveda tiste, namenjene vzhodnoevropskim oligarhom). Obdobja Gehryjevih Guggenheimov ali dubajskih in kitajskih megalomanij je nedvomno konec. Arhitekti čutijo, da se morajo prilagoditi novim, težkim družbenim in gospodarskim razmeram in da se mora njihovo delo vrniti k otipljivejšim, realnejšim, humanim vrednotam. Prav zato je bila izbira Kazuyo Sejima za kuratorko bienala logična, če ne celo nujna. To je znak prisotnosti skoraj nevidnega, latentnega minimalizma številnih arhitektur, poskus, da se vrednost japonskega ali sploh orientalskega duhovnega odnosa med človekom in naravo, med človekom in prostorom uveljavi kot nov kodeks dela, kot nova splošna etika umetniškega in arhitekturnega ustvarjanja. Novi slogi naj bi bili daleč od senzacionalnega, agresivnega, zvezdniško-avtorskega vsiljevanja arhitekturnega jezika našim mestom. Preslikali naj bi se v asketsko, abstraktno in po svoje stvarnejše delo, kakršno je značilno za japonsko arhitektko in njen biro SANAA.
Navkljub aktualnosti sporočila letošnjega bienala in kakovosti razstave po ogledu ostane občutek nečesa skrivnostnega in nejasnega. Arhitekture skorajda ni. V prostore Arzenala je kuratorka povabila predvsem sodobne umetnike, po pričakovanju japonske arhitekte, ki naj bi obiskovalce spodbudili k dojemanju osnovnih sporočil kot ponovnemu odkrivanju materialnih vrednosti predmetov, empatično-psihološkemu doživetju ambientov, sublimaciji preprostih vrednot. Inženirji družbe Transsolar in Tetsuo Kondo so ustvarili skrivnosten ambient z umetno meglo, Junya Ishigami nas vodi skozi prostor iz neotipljive nitkaste strukture, izredno nadarjeni Olafur Eliasson prikazuje dinamične vizualne efekte z vodo. Tudi v Giardinih, v parku nacionalnih paviljonov, je videti bolj umetniške kot arhitekturne stvaritve. V romunskem paviljonu je predstavljen arhetipski primer prostora, kjer se luč igra s človeškimi čutili, v belgijskem abstraktne in očarljive površine iz recikliranih materialov (les, plastika, železo), v kanadskem pa velike in prostorne viseče bioformne strukture. Celo Kazuyo Sejima samo sebe poveličuje s kratkim 3D-filmom v režiji Wima Wendersa, ki se s kamero sprehaja skozi njen pred kratkim končani center Rolex Learning v Lozani. Ta prikaz srečnega, idealnega sveta, v katerem je vse čisto, preprosto in lebdeče, kjer ni mogoče živeti brez arhitekture, kulture, bolj spominja na TV-reklamo kake zavarovalnice kot pa na prejšnje mojstrovine nemškega re-žiserja.
Slovenija na tem performativnem festivalu vsekakor odgovarja na splošne smernice, ki jih je postavila kuratorka. Glavna ideja naših ustvarjalcev je raziskovanje potenciala, ki se lahko vzpostavi v razmerju med naravo in mestom. Tema je odprt javni mestni prostor, v katerem krajinske tematike prek različnih strategij pripomorejo k novemu aktivnemu odnosu med urbanim prostorom in prebivalstvom, odnosu, ki naj bi sproščal dejavnost, ponujal prostore za druženje, omogočal »doživetja«. Táko nefizično oziroma nearhitekturno lotevanje problematike neposredno odslikava splošno usmeritev na arhitekturnem bienalu, namreč da se o temi (»ljudje se srečujejo v arhitekturi«) razmišlja na konceptualni ravni, pri čemer je obiskovalec s svojo prisotnostjo, izkušnjo in odzivom eden poglavitnih akterjev same razstave. Avtorji slovenskega paviljona niso arhitekti, temveč skupina ustvarjalcev, ki se z drugačnimi instrumenti prav tako ukvarjajo z arhitekturnim prostorom. Čeprav sta jih usklajevala biro krajinske arhitekture Akka in oblikovalska skupina Studiobotas, je paviljon rezultat širših kompetenc in več vključenih akterjev (fotograf, tonski mojster, ilustrator), kar je spodbuden in pozitiven način ustvarjanja v sodobnem svetu, kjer je vse tako avtorsko in »brandovsko«, da se včasih izgubi jasna predstava o tem, ali se prodaja umetnina ali umetnik, arhitektura ali arhitekt.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.