Jure Trampuš

11. 11. 2010  |  Mladina 45  |  Politika

Paranoje, manipulacije in racionalnost

Izšla je knjiga Borisa Vezjaka o psihopolitiki zarot na Slovenskem, žal ne prva knjiga o tej temi

Dr. Boris Vezjak, avtor knjige o psihopolitiki paranoje in stigmatizaciji političnih nasprotnikov

Dr. Boris Vezjak, avtor knjige o psihopolitiki paranoje in stigmatizaciji političnih nasprotnikov
© Borut Peterlin

Te dni je Nova revija, nekakšen intelektualni agar desnih političnih strank, sklicala okroglo mizo o izzivih svobode. In kakšna je njihova diagnoza slovenske družbe? Katastrofalna. V povabilu na okroglo mizo je zapisano, da se v Sloveniji kažejo znaki avtokracije. »Družbene skupine se interesno bojujejo druga proti drugi in med seboj, civilna družba, kar je je še ostalo, nemočno stoji ob robu, posamezniki z znanjem in izobrazbo, ki so sposobni prevzemati odgovornost in odločitve, odstopajo s položajev ali jih nočejo prevzeti, črna borza slovenske tranzicije pleni zadnje ostanke državne substance.« Še več. Sloveniji naj bi vladalo utesnjeno omrežje interesnih skupin, ki zlorabljajo institute države. »Prefinjena primitivna agresija nadzoruje intelektualni prostor, ki edini lahko ustvarja nove kvalitete. Z zatesnitvijo prostora ta omrežja onemogočajo izraz vrednostnih norm, ki naj vzpostavljajo vitalno in urejeno družbo.«
Apokaliptični besednjak razumnikov je na prvi pogled točen. Kaj se dogaja s slovensko družbo? En poslanec je v zaporu, drugega so osumili dostopanja do pedofilskih strani, spet tretji je ovaden zaradi podkupovanja, šefa opozicije preiskujejo kriminalisti treh držav, neki tožilec naj bi sprejel podkupnino, partner ministrice za notranje zadeve je preveč vpliven, neki drug minister naj bi vseskozi delal za svoje podjetje, mladi povzpetniki se združujejo v skupino Yes, stari spomeničarji pa mimo nemočnega premiera vodijo državo po partijskih direktivah. Pa je res tako? Je slovenska družba resnično pred moralnim zlomom, smo res družba brez vrednot, brez perspektive, je Slovenija res majhna zadovoljna provinca, ukrojena po zakonih tranzicijske mafije? Ali pa se nam tako samo zdi, ker nam jo tako slikajo politiki in ker jim pritrjuje del medijev?

Paranoja

Dr. Boris Vezjak, filozof, ki poučuje na Pedagoški fakulteti v Mariboru, že leta spremlja slovensko politiko. Nekaj časa je analiziral medije in posledice Grimsovega zakona, kasneje pa se je, tudi zaradi razočaranja nad slovenskim novinarstvom, začel ukvarjati s širšim političnim dogajanjem, z manipuliranjem in paranojo, s psihopolitiko zarot, sovraštvom in poniževanjem razuma. O teh stvareh je te dni izdal knjigo. Zbirka že objavljenih člankov in uvodni esej slikata družbo, ki jo je pred skoraj petnajstimi leti na podoben način v knjigi Svet kot zarota opisala dr. Spomenka Hribar. Spremenil se je le čas, akterji in mehanizmi političnega delovanja pa so ostali enaki.
Kakšna je temeljna Vezjakova teza? »Politična paranoja je postala integralni del slovenske kulture,« zapiše na začetku. »Takšna je po zaslugi dela politike«. Vezjakovo izhodišče je lahko, kar priznava tudi sam, razumljeno kot paranoično, desni intelektualci levico vseskozi obtožujejo, da se izvaja paranoja proti Janezu Janši. Vezjak se s tem ne strinja, dokazi in politično ravnanje omenjenega politika govorijo drugače. »Trdim, da je za zadnja leta v Sloveniji značilna neka nova, razmeroma unikatna zmes politične kulture in sprevrnjene racionalnosti. Tega nismo opazili tudi zato, ker o njej premalo vemo, ker imamo preozko pojmovanje, ker paranojo preveč izenačujemo z medicinsko diagnostiko in ker pozabljamo, da je njen sestavni del tudi konspirativno mišljenje.« Vezjak pravi, da teorije zarote postajajo dominantna oblika slovenske racionalnosti. Takšen je tudi kulturni milje, vsesplošno družbeno stanje, ki ga sooblikujejo politiki in kričavi mediji.
Poglejmo samo en tovrsten primer, ki pa ga Vezjak v svoji knjigi ne omenja. Star je namreč samo nekaj tednov. Gre za vprašanje izbire predsednika vrhovnega sodišča Branka Masleše. Ko so Maslešo za predsednika vrhovnega sodišča izbrali sodniki, so se pri SDS pojavili očitki o njegovi preteklosti. Ne prvič, podobne očitke je Masleša slišal že pred desetimi leti, ko je kandidiral za vrhovnega sodnika. Janša je tedaj dejal, da je bil nekoč Masleša vodja »nekakšnega srbskega lobija na Obali«. Zdaj se je zgodba ponovila, Masleša naj bi bil član nomenklature, sodnik zločinec, ki je dopuščal uboje prebežnikov čez nekdanjo jugoslovansko mejo. Še več, Masleša naj bi storil ultimativen zločin - podpiral naj bi JLA in nasprotoval osamosvojitvi Slovenije. Tovrstni očitki so najprej anonimno prihajali iz sodniških vrst, dokler jih nista javno izrazila ustavni sodnik Jan Zobec in kasneje še vrhovni sodnik Rudi Štravs. Masleša je vse očitke zanikal.
A četudi bi to bilo vse res, to ne pomeni, da si, kakor trdijo v SDS, »levica podreja sodno vejo oblasti«. Vprašanji političnega podrejanja sodstva in izbire predsednika vrhovnega sodišča med seboj nista povezani. Maslešo so najprej na občni seji podprli sodniki vrhovnega sodišča, kasneje še sodni svet, ne eden in ne drug organ nista politična. A SDS kljub temu govori o političnem prevzemu sodne veje oblasti. Politični razlog za tovrstne obtožbe je pravzaprav enostaven. Del politike poskuša vzeti legitimnost in moč sodni veji oblasti, nekateri si to želijo zaradi sistemskega prerivanja med različnimi vejami oblasti, drugi imajo za to osebni interes. Sodna veja oblasti ima pred seboj zapleten primer suma podkupovanja v aferi Patria. Manj samozavestno bo sodstvo, manjši ugled bo imelo v javnosti, bolj bo ranljivo in upogljivo. Teorija zarote pri Masleši gre torej nekako takole: ker v Sloveniji vladajo prebarvani komunisti, ti delujejo enako, kot so tovariši delali prej, prevzemajo vse veje oblasti, tudi sodno, samo zato, da bi onemogočili pošteno demokratično opozicijo. »Sistemska značilnost teorije zarot je verjetno, da so politično uporabljene za načine konsolidacij obstoječih političnih razmerij, hkrati pa tudi diskreditirajo, marginalizirajo in socialno izključujejo posameznike in politične nasprotnike,« v svoji knjigi o političnih psihopatologijah piše Vezjak.
Da ne bo nesporazumov, govor o omrežjih, ki naj bi imela prevelik vpliv, je seveda upravičen, še posebej takrat, ko prijateljske vezi zakrivajo kazniva dejanja. Prav tako je upravičena kritika domnevno neprimernega in nemoralnega kandidata. A indukcijsko sklepanje, da je recimo vsa Slovenija zaradi primera Dimic talka političnih elit ali pa da ima sodstvo krvave korenine, je zarotniško poenostavljanje. SDS je recimo te dni objavila sporočilo za javnost, v katerem piše, da je sodstvo v rokah preverjenih komunističnih kadrov, saj naj bi sedanja v. d. predsednice vrhovnega sodišča Alenka Jelenc Puklavec pred 30 leti sodelovala v senatu, ki je potrdil smešno nizke kazni v zadevi Velikovec. Morda je sodnica res sedela v kakšnem senatu, a SDS ni dopisala, da je ista »preverjene komunistična sodnica« sedela v senatu, ki je nekdanjega poslanca SDS Pavla Ruparja oprostil obtožbe, da je zlorabil uradni položaj. Še več, ista sodnica je bila članica senata, ki je leta 1995 rehabilitiral četverico, senata, ki je Janeza Janšo in njegove prijatelje oprostil obtožb zveznega sodišča. Torej najmanj dva senata, v katerih je prosto po SDS sedel preverjeni komunističen kader, sta razsodila »v korist« Janše in njegovih sopotnikov. A to dejstvo se pač ne ujema s teorijo o zaroti sodnikov in komunistov. Zato ga je SDS zamolčala. Značilen postopek zarotniškega razmišljanja je pač takšen, da se zbirajo in izpostavljajo samo tista dejstva, ki potrjujejo izhodiščno tezo, ostala pa ne. Realnost je le iluzija, ki jo je treba politično uokviriti.

Konec politike

Tovrsten način političnega delovanja je po Vezjakovem mnenju zelo nevaren. »Psihopolitika zarot in sovraštva nas brez dvoma vodi v propad, v stanje popolne depresije, bežanja od politike, v nesmiselne in nerealne zahteve po depolitizaciji vsega, nevarno patologijo v komunikaciji, v sovražni govor in mišljenje, varanje, laži in manipulacijo, zaskrbljenost in odvračanje od javnih aktivnosti, od državljanskega poguma in participacije.« Še več, Vezjak trdi, da si je paranoidno družbo lažje podrejati. »Razvita teorija zarote omogoča večjo fleksibilizacijo, manjšo zahtevnost glede ponujanja racionalnih argumentov, čustveno labilnost in zmanipuliranost, dovzetnost za iskanje skritih in neskritih sovražnikov, lažjo sprejemljivost nekritičnih ali neverjetnih pojasnil za nastale dogodke, pa tudi polarizacijo na kulturni, ideološki in politični ravni.« A v nasprotju s teorijami zarot, ki se v politiki občasno pojavljajo tudi v drugih državah, so politične zarote v Sloveniji del vsakdana, so slog mišljenja in delovanja dela politike. Ni javnost tista, ki širi teorije zarote, pač pa jih konstruirajo in širijo ravno politika in njeni krogi.
A vprašajmo se, ali ni ravno Vezjak paranoičen, saj v politiki desnice išče teorije zarote. »Ne, nisem. Zato da bi pisal o paranoji, ni treba biti paranoik, prav tako kot o alkoholizmu ne pišejo samo alkoholiki. Je pa tovrsten očitek nekaj običajnega, saj se s tem želijo nevtralizirati argumenti tistih, ki govorimo o paranoji v politiki. Ne gre pa zanikati, da obstaja tudi paranoja na levici. Gre za pretiran strah pred Janšo. A obstaja razlika. Na levici ni konspirativizma, za levico teorije zarote niso oblika miselnega procesa, desnica pa se s tem pravzaprav baha,« pravi Vezjak.
Temeljno vprašanje pa ni v tem, kdo ima prav, ali pretirava Janša ali pretiravajo njegovi kritiki. Temeljno vprašanje je drugačno: kaj se dogaja z družbo, ne samo slovensko, da imajo politiki, ki namenoma zavajajo, izkrivljajo, ki govorijo, da bodo ali muslimani uničili Evropo ali pa izbrisani Slovenijo, tolikšno moč? Kako to, da velik del slovenskih volivcev podpira politike, ki širijo teze o obstoju tranzicijske levičarske elite, ki naj bi prek mafijskega delovanja popolnoma izničila osamosvojitvene ideale? Če retorika političnih zarot ne bi imela tolikšnega vpliva, je politiki ne bi uporabljali.
Spomenka Hribar je v knjigi Svet kot zarota, ki je izšla že leta 1996, o delovanju politike Janeza Janše zapisala, da agresivnost s polresnicami in čistimi izmišljotinami ne more imeti trajnejšega uspeha, zato ker se resnica ne da zreducirati na interpretacijo in na svoje koristi. »Očitno sem bila takrat preveč optimistična,« pravi Spomenka Hribar danes. Polresnice in izmišljotine imajo v slovenski javnosti še vedno velik uspeh.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.