Marjan Horvat

25. 11. 2010  |  Mladina 47  |  Svet

Diplomacija EU zakoračila v svet

Bo visoka predstavnica EU Catherine Ashton kmalu poveljevala »vojski« sedem tisoč diplomatov?

Z letošnjim 1. decembrom, ob obletnici podpisa Lizbonske pogodbe, bo začela uradno delovati zunanja služba Evropske unije (EEAS), ki jo lahko poimenujemo tudi ministrstvo za zunanje in varnostne zadeve. Visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Catherine Ashton, bo načelovala resorju z več kot 1600 uradniki v Bruslju in okrog osmim stotnijam diplomatov EU, ki že delujejo v 137 njenih »veleposlaništvih« po svetu. Seveda se že vse od začetka snovanja takšne skupne diplomatske službe EU postavljajo vprašanja o tem, na katera področja bo usmerjeno njeno delovanje in kakšna bodo razmerja do diplomatskih predstavništev držav članic po svetu, kjer se bodo srečevali njihovi diplomati z diplomati EU.
Glavna naloga zunanje službe EU (EEAS) je nedvomno večje poenotenje držav članic v zunanji politiki, krepitev vloge in podobe EU v svetu, sčasoma pa naj bi prerasla v enega izmed ključnih dejavnikov na mednarodnem prizorišču, kjer se uveljavljajo tudi nove vojaško, gospodarsko in politično pomembne države. Toda EEAS bo po načrtih največ skrbi namenjala razvojnim vprašanjem in pomoči v svetu, reševanju pandemij, energetski oskrbi, problemu migracij in reševanju kriznih žarišč povsod po svetu, ne le v neposredni bližini meja Evropske unije. Ashtonova še posebej poudarja, da bosta skupna služba EU in sama osebno namenili »veliko pozornost človekovim pravicam in spodbujanju dobrega vladanja po svetu. To bo rdeča nit mojega delovanja«. Vseeno pa niti najboljši poznavalci dogajanj v EU ne zmorejo, tudi zaradi razlik, ki obstajajo v zunanji politiki med državami članicami, natančneje opredeliti ciljev skupne evropske zunanje politike. Opozarjajo namreč, da bi diplomacija EU lahko imela težave, če bi poskušala »preglasiti« zunanje politike držav članic, čeprav je zasnovana kot dopolnjujoča se z njimi.
Predvsem je vprašanje, kako učinkovita je lahko skupna služba EU za zunanjo politiko, saj so se vse dosedanje akcije EU za urejanje razmer na kriznih območjih, kar še posebej velja za Balkan in Bližnji vzhod, pokazale za jalove. Povrh tega pa se bodo na terenu znašle množice diplomatov in uradnikov - iz EU in njenih članic -, kar bo lahko krnilo potrebno učinkovitost. Piotr Maciej Kaczyński iz Centra za študije evropskih politik CEPS opozarja, da bi nastal problem pri »usklajevanju njenih politik in uveljavljanju vpliva«. Kot dokaz dosedanje neučinkovitosti lahko navedemo podatek, da imajo države članice EU po svetu že sedaj 95.000 diplomatskega osebja, ZDA pa s svojimi 25.000 diplomati na tujem po vplivu daleč presegajo evropsko diplomacijo. Zato bi po mnenju Kaczyńskega morala zunanja služba EU poleg koordinacije diplomatskih in drugih potez med članicami oblikovati novo zunanjo politiko, »nekaj novega, kar bi bilo zavezujoče za vse države članice«, torej ustvariti dodano vrednost dosedanjim zunanjim politikam držav članic EU pa tudi Evropske unije. V resnici bi moral nastati preobrat v dosedanji politiki, ki je bila reaktivna, Evropa pa potrebuje proaktivno politiko zlasti v kriznih žariščih. Če je politika pri svoji politiki dialoga in iskanju kompromisov na kriznih območjih uspešna, pa je povsem odpovedala, ko se je soočila s tršo politiko velesil na teh območjih in je za njimi zgolj prevzela mirovniške operacije in skrb za humanitarno pomoč, ko je bilo najhujše mimo. Takšna vloga ji je namenjena na Balkanu in na Bližnjem vzhodu. Z evropsko zunanjo službo pa naj bi se to spremenilo, saj bo z njo »Evropa postala pomembna politična sila. Postala bo akter v globalni politiki, ne samo globalna humanitarna sila«. Tako je v Evropskem parlamentu zatrjeval nemški krščanski demokrat Elmar Brok, sicer poročevalec parlamentu o resoluciji, ki jo je konec julija pripravila Ashtonova o delovanje zunanje službe EU.
Ashtonova ni imela lahkega dela pri oblikovanju nove službe. Združiti je morala dosedanji Generalni direktorat Evropske komisije za zunanje zadeve in pristojni organ za zunanje zadeve pri svetu EU. Morala je iskati pravo ravnovesje med različnimi akterji in interesi znotraj Evropske unije, saj so ji prvi osnutek oblikovanja evropske zunanjepolitične službe, ki ga je predstavila marca, zavrnili. Uspela pa je z junijskim predlogom, ki zagotavlja ravnotežje pri odločanju o zunanji politiki med Svetom EU, Komisijo in EAAS. Omogoča, da bodo države članice znotraj Sveta EU še vedno v soglasju odločale o zunanji politiki, Ashtonova pa bo samostojno nadzorovala misije EU v kriznih žariščih. Odgovorna bo za usmerjanje zunanje politike in skupno obrambno politiko. Njena služba bo priporočala ukrepe glede obrambnih in varnostnih vprašanj, končne odločitve pa bodo še vedno v rokah Sveta EU, torej predsednikov držav in vlad članic. Te sestanke bo vodila visoka predstavnica, kar ji zagotavlja pomemben vpliv na odločitve, vendar pa glavne besede o razvojni pomoči v znesku šest milijard evrov ne bo imela njena služba, ampak Komisija EU. Čeprav bo zunanja služba EU imela samostojen proračun, ga morajo potrjevati poslanci parlamenta. In prvo klofuto v parlamentu je ta služba že dobila, saj ji poslanci na ponedeljkovem zasedanju proračuna niso odobrili.
Nova organizacija zunanje službe EU je vzpostavljena in bo začela delovati s prvim decembrskim dnem. Na čelu službe bo generalni sekretar z dvema namestnikoma in vodjem operativcev, ki bo skrbel za osebje in proračun. Generalni sekretar, odgovoren visoki predstavnici, bo usklajeval delo vseh direktoratov in delegacij EU po svetu. Prvi štirje so bili že imenovani. Generalni sekretar je Francoz Pierre Vimont, njegova namestnica za politična vprašanja je Nemka Helga Schmidt, za koordinacijo bo skrbel Poljak Maciej Popowski, za proračun in osebje pa Irec David O'Sullivan. V postopku imenovanja je šest direktorjev direktoratov. Pet jih bo pooblaščenih za posamezne regije v svetu, šesti pa bo skrbel za načrtovanje politik. Uradi za upravljanje s civilnim in vojaškim kriznim menedžmentom bodo neposredno odgovorni visoki predstavnici, vojaške in druge enote, ki se ukvarjajo s preprečevanjem konfliktov in mirovnimi operacijami, pa bodo prešle v pristojnost evropske zunanje službe.
Skupaj naj bi bilo leta 2011 zaposlenih v zunanji službi 1643 diplomatov in uslužbencev, ki so doslej delali v podobnih službah pri Komisiji in Svetu EU. Letos so temu številu zaposlenih dodali še 100 novih, prihodnje leto pa naj bi se služba okrepila le še z 18 novimi uslužbenci. Po predlogu proračuna bo evropske davkoplačevalce prihodnje leto stala 475, 8 milijona evrov, kar je »le« 34,4 milijona evrov več, kot so jih letos porabili za te namene v Komisiji in v Svetu EU. O izdatkih za denimo nove projekte, za vojaške operacije in razvojno pomoč, pa bo vsakokrat odločala Komisija EU v soglasju s parlamentom. Seveda pa je vprašanje, kako se bo krepila zunanja služba EU, saj je očitno, da s sedanjim osebjem ne bo kos nalogam, ki so pred njo. Zato poznavalci že omenjajo, da se bo število zaposlenih v njej kaj hitro povečalo na okrog 7000 ljudi, ki bodo stali okrog tri milijarde evrov. Zanimanje za zaposlitev v tej ustanovi EU je že zdaj veliko. Uveljavljajo pa pravilo, da bo tretjina vsega zaposlenega osebja v zunanji službi EU prišla iz diplomatskih krogov držav članic, najmanj 60 odstotkov pa bi imelo status stalno zaposlenega uslužbenca v EU. Poštena merila za zaposlitev še niso uveljavljena, četudi se je Ashtonova zavzela za »oblikovanje postopkov izbire osebja EEAS, kjer naj bi upoštevali zasluge posameznikov in ustrezno geografsko ter spolno zastopanost pri zaposlovanju«.
Pravno gledano so to veleposlaništva z veleposlaniki Evropske unije, ki bodo zdaj delala v okviru evropske zunanje službe. »Tudi veleposlaniki in diplomati drugih rangov držav članic EU so zavezani, da spoštujejo in v svojem delovanju izvajajo odločitve Sveta EU, za koordinacijo z njimi pa skrbi evropska zunanja služba. Zato se je okrepil status veleposlanikov, ki niso več vodje misij EU, ampak imajo vlogo predstavništva in moč usklajevanja, ki je doslej niso imeli,« pravi dr. Kaczyński.
Mats Perrson, direktor vplivnega »think tanka« Open Europe, pa opozarja, da lahko »postane mreža veleposlaništev Evropske unije draga vaja, ki bo črpala pomembna sredstva iz nacionalnih zunanjih in obrambnih proračunov ... Služba ustvarja dejansko več, ne pa manj zmede okoli tega, kdo govori v imenu Evrope«. Francozi so prav tako skeptični do vloge nove službe in zatrjujejo, da bo njihova država obdržala dosedanjo mrežo veleposlaništev po svetu. Ashtonova se jim je namreč zamerila, ker je za vodjo delegacije v Washingtonu imenovala Joaa Vala de Almeido, ki je (pre)blizu predsedniku komisije Barrosu, ne pa francoskega nominiranca.
Javnost pa razburja tudi število diplomatskih uslužbencev EU v posameznih državah. Najbolj številna delegacija EU je v Turčiji, kjer je zaposlenih 132 ljudi, na drugem mestu so ZDA, kjer v Washingtonu in v New Yorku dela 124 uslužbencev EU. V Afganistanu jih je 85, v Maroku 92, na Madagaskarju 53, v Bosni in Hercegovini 96 itd. Kot cvetko pa omenimo še, da je na karibskem otoku Barbados 46 uslužbencev EU, na majhnem pacifiškem otoku Vanatu z 230.000 prebivalci pa šest. Številke so točne. Dodati pa moramo, da se zaposleni ne ukvarjajo le z zunanjo politiko, ampak dela večina uradnikov, kot pravi Kaczyński, »pri projektih razvojnih politik, morda tudi pri migracijah, na področju podnebnih sprememb, gre torej za zelo projektno naravnano delovanje«.
Slovenija se je že razburjala, ker jo je Ashtonova prezrla pri imenovanju veleposlanikov EU v Tirani in v Skopju. Zunanji minister Samuel Žbogar je bil razočaran, ker na eno izmed teh mest ni bil imenovan nobeden od »odličnih« slovenskih kandidatov, ki sta sicer bila v ožjem izboru. Po njegovem naj bi visoka predstavnica Ashtonova pokazala »premalo političnega posluha za interese manjših novih članic EU«. Še bolj ostro je odločitev Ashtonove okrcal predsednik Danilo Türk. »To je politično vprašanje; ne gre le za izbor diplomatov, ampak tudi za politično občutljivost do držav, ki so v EU 'novejše'. EU se bo morala zelo temeljito zamisliti nad temi praksami.« In doda: »Slovenija je suverena država z lastno zunanjo politiko in se ne more zanašati na zunanjo politiko EU. Ta nima enotne zunanje politike, pokuša sicer izdelati skupno zunanjo politiko, a pri tem prizadevanju ni uspešna.« Po njegovem prepričanju je EU »zelo šibka pri določanju zunanjepolitičnih prioritet«.
No, Ashtonova je vztrajala pri svoji odločitvi brez komentarjev. Dr. Kaczyński pa sodi, da so nove članice doslej premalo promovirale svoje kandidate za takšna mesta, »poleg tega pa je na vzhodu večji problem s človeškimi viri kot na zahodu, kjer ne manjka ljudi, ki so že dokazali, da lahko prispevajo k evropski zunanji politiki«. Komisar Janez Potočnik pa je slovenske politike pomirjal z izjavo, da je »oblikovanje 'zunanje' službe je proces, ki poteka. Strinjam se s tistimi, ki menijo, da mora biti primerna regionalna zastopanost eden od pomembnih kriterijev pri njenem oblikovanju«. Sicer pa je treba prisluhniti tudi njegovemu opozorilu, da »lahko država v evropske ustanove začasno napoti svoje uslužbence, kar je priložnost, ki jo znajo druge države članice dobro izkoristiti«. Očitno Slovenija tega ne počne, sicer Potočnik »v stikih s slovenskimi predstavniki na to ne bi pogosto opozarjal«.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.